Jedro

Razgovor tožnika s toženo stranko o nekaterih vprašanjih dela ne predstavlja zagovora pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, ki je bila podana po 2. alinei prvega odstavka 111. člena ZDR (sicer v času poskusnega dela, ni šlo za odpoved zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela).

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v 5. točki izreka delno spremeni tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 2.192,36 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka do plačila.

V preostalem se pritožba zavrne in se potrdi nespremenjeni del sodbe sodišča prve stopnje.

Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo nezakonitost in razveljavilo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 18. 12. 2008 (1. točka izreka). Ugotovilo je, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo, zato ga je dolžna pozvati nazaj na delo in mu za čas od 19. 12. 2008 dalje vpisati v delovno knjižico delovno dobo ter mu priznati vse pravice iz delovnega razmerja (2. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožniku za čas do vrnitve na delo obračuna nadomestilo plače v višini mesečnega bruto zneska 2.550,92 EUR, po predhodnem odvodu davkov in prispevkov ter neto znesek izplača tožniku skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakokratnega plačila, to je od 20. dne v mesecu za pretekli mesec dalje do plačila (3. točka izreka) ter mu za leto 2009 obračuna regres za letni dopust v bruto znesku 710,00 EUR, obračuna od tega bruto zneska ustrezne prispevke in davke, nato pa tožniku izplača neto znesek skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2009 dalje do plačila (4. točka izreka). Toženi stranki je naložilo v plačilo potrebne stroške postopka tožeče stranke v skupnem znesku 2.192,36 EUR, v roku 15 dni od dneva odločitve prvostopenjskega sodišča, po preteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila, vse v 15 dneh, da ne bo izvršbe.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.). Pritožbenemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne v celoti. V pritožbi navaja, da se ne more strinjati z zaključkom sodišča prve stopnje, da dane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni mogoče šteti za odpoved zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela. Tožena stranka v odpovedi res ni izrecno zapisala, da je odpoved tudi rezultat neuspešno opravljenega poskusnega dela, vendar je to iz obrazložitve mogoče razbrati. Opisane so namreč napake pri opravljanju tožnikovega dela na splošno in ne le določena kršitev delovnih obveznosti. Gre za podjetje, ki zaposluje v glavnem delavce v neposredni proizvodnji, od skupno 70 zaposlenih je le 10 delavcev režijskih in le ena delavka, ki se ukvarja z administracijo. Nemogoče je pričakovati, da bi tako podjetje zaposlovalo pravnika. Glede na to so po svojih najboljših močeh v podjetju organizirali spremljanje tožnikovega dela, za to je bil zadolžen F.P., kateremu pa ni bilo posebej naročeno, naj vodi tudi pisno evidenco o spremljanju tožnikovega dela. Kot priča je F.P. izpovedal, da si je zapisoval svoje ugotovitve v rokovnik, v primeru, da je prišlo do kakšnega nesporazuma ali zapleta. Rezultat takega spremljanja dela je bilo poročilo „kadrovska problematika mehanske obdelave“ z dne 18. 12. 2009, kjer so v bistvenem opisane napake tožnika pri njegovem delu in pri organizaciji tehnološkega procesa. Tudi iz izpovedi zakonitega zastopnika tožene stranke, da je bila podlaga za izdajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnikovo 5 mesečno delo, neposredno kaže na dejstvo, da je bila sporna odpoved dana iz razloga neuspešno opravljenega poskusnega dela. Iz navedenih razlogov je očitno, da je bila nepravilna in v nasprotju z izvedenimi dokazi ugotovitev sodišča, da je tožena stranka izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi tožniku na podlagi določbe 2. alinee 1. odstavka 111. člena ZDR. Tudi, če bi šteli, da je bila odpoved dana po navedeni določbi ZDR, pa ni res, da tožniku ni bil omogočen zagovor. Sam je namreč priznal, da je bil 18. 12. 2008 povabljen na razgovor in da mu je pri tem direktor tožeče (pravilno: tožene) stranke povedal, da ne želi, da še naprej dela v njihovi družbi. Glede na to, da je tožnik s svojim delom toženi stranki povzročil škodo, je razumljiva odločitev, da tožniku po ugotovitvah na pogovoru oz. zagovoru 18. 12. 2008 ne poda še pisne obdolžitve in mu omogoči še en zagovor. Delodajalec je že vnaprej presodil, da bi bilo to nelogično in nesmiselno, saj je tožnik v bistvu neuspešno opravil poskusno delo, čeprav je bila ta ugotovitev sprejeta en mesec pred potekom poskusnega dela, kot je bilo dogovorjeno v pogodbi o zaposlitvi. Če bi tožnik nadaljeval s takim delom, bi za podjetje lahko nastala še neprimerno večja škoda, kot je že sicer nastala, zato je bilo ukrepanje tožene stranke hitro in se ni čakalo na oceno poskusnega dela tožnika do zaključka poskusne dobe. Zaradi tega ne vzdrži zaključek sodišča prve stopnje, da tožnik z ničemer ni vplival na slabše obratovanje tožene stranke in da razlog za izredno odpoved ni utemeljen. V zvezi z odločitvijo o stroških pravdnega postopka pa se po stališču pritožbe izpodbijana sodba ne da preizkusiti, saj ne vsebuje razlogov za tako odločitev.

Tožeča stranka se v odgovoru na pritožbo sklicuje na pravilno odločitev sodišča prve stopnje, zato predlaga, naj pritožbeno sodišče zavrne pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki jih uveljavlja tožena stranka v pritožbi, pri tem je skladno z določbo 2. odstavka 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11., točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pri navedenem preizkusu je pritožbeno sodišče ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti, medtem ko tožena stranka v svoji pritožbi le pavšalno navaja, da se pritožuje tudi iz pritožbenega razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, vendar natančneje ne opredeljuje, katerih določb ZPP sodišče prve stopnje ni uporabilo oz. jih je uporabilo nepravilno in je to vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe.

Sodišče prve stopnje je popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje, in je razen glede teka zakonskih zamudnih obresti od prisojenega zneska stroškov postopka sprejelo materialnopravno pravilno odločitev, ki jo je ustrezno obrazložilo. Z navedenimi razlogi v izpodbijani sodbi pritožbeno sodišče soglaša v celoti, glede preostalih pritožbenih navedb pa dodaja: Sodišče prve stopnje je pravilno opozorilo, da bi bila sporna izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 18. 12. 2008 nezakonita tudi v primeru, če bi šlo za izredno odpoved zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela, na podlagi 4. točke 125. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nasl.). V takem primeru delodajalec delavcu ni dolžan omogočiti zagovora (2. odstavek 83. člena ZDR), izredna odpoved pa mora biti izražena v pisni obliki (1. odstavek 86. člena ZDR), v odpovedi mora delodajalec pisno obrazložiti odpovedni razlog ter opozoriti delavca na pravno varstvo in na njegove pravice iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti (2. odstavek 86. člena ZDR). Neuspešno opravljanega poskusnega dela kot razloga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi pa tožena stranka v dani odpovedi ni navedla in tudi ne obrazložila, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Poleg citiranih določb ZDR je bila tožena stranka dolžna upoštevati tudi panožno Kolektivno pogodbo za kovinsko industrijo Slovenije (Ur. l. RS, št. 108/2005, v nadaljevanju: PKP). Po 2. odstavku 9. člena PKP mora biti delavec z načinom spremljanja poskusnega dela seznanjen pred nastopom dela. Po 3. odstavku 9. člena PKP mora biti delavec z oceno o opravljanem poskusnem delu seznanjen tri delovne dni pred iztekom poskusnega dela, sicer se šteje, da je poskusno delo uspešno opravil. V zvezi z to obveznostjo tožene stranke je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tožena stranka ni ravnala v skladu s 3. odstavkom 9. člena PKP in da tudi ni imela organiziranega spremljanja in nadziranja tožnikovega dela v poskusni dobi ter ustrezne evidence.

Izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi pa je nezakonita tudi v primeru, da se jo šteje kot izredno odpoved v smislu 2. alinee 1. odstavka 111. člena ZDR, v zvezi s 1. odstavkom 110. člena ZDR. V sporni izredni odpovedi (priloga A4) je namreč izrecno navedeno, da je dana zaradi kršitve pogodbenih obveznosti iz delovnega razmerja, ki se kaže v malomarno in nestrokovno opravljanem delu na delovnem mestu, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi dne 29. 7. 2008 (1. točka izreka izredne odpovedi). V primeru izredne odpovedi po 2. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR mora delodajalec delavcu omogočiti zagovor v razumnem roku, ki ne sme biti krajši od treh delovnih dni, razen če obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neopravičeno pričakovati, da delavcu to omogoči, kot npr. v primerih, ko je delodajalec sam žrtev kršitve, v primeru neuspešno opravljanega poskusnega dela oz. če delavec to izrecno odkloni ali če se neopravičeno ne odzove povabilu na zagovor (2. odstavek 83. člena ZDR). Delodajalec mora delavcu vročiti pisno vabilo na zagovor, v vabilu mora biti naveden obrazložen razlog, zaradi katerega mu namerava odpovedati pogodbo zaposlitvi ter datum, ura in kraj zagovora. Vabilo na zagovor mora biti delavcu vročeno v skladu s 87. členom ZDR (osebna vročitev). Pri zagovoru lahko po pooblastilu delavca sodeluje predstavnik sindikata ali druga s strani delavca pooblaščena oseba (3. odstavek 83. člena ZDR). Da razgovora z dne 18. 12. 2008 (priloga B3) ni šteti kot delavčev zagovor, opravljen v smislu citiranih določb 2. in 3. odstavka 83. člena ZDR, je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje in navedlo tudi razloge za tako ugotovitev, zato jih pritožbeno sodišče ne ponavlja. Pri tem je sicer zmotno navedlo, da je tožena stranka absolutno bistveno kršila postopek podaje izredne odpovedi, kar pa ne vpliva na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. V naslovu 83. člena ZDR je sicer res navedeno, da gre za postopek pred odpovedjo s strani delodajalca, vendar to ne pomeni, da gre za formalen postopek pri delodajalcu. Določbe 83. člena ZDR predstavljajo le opredelitev pogojev za veljavnost odpovedi pogodbe o zaposlitvi, za katero sicer veljajo splošna pravila o odpovedi obligacijskih pogodb. Gre torej za dodatne zahteve in pogoje, ki jih zaradi varstva delavca predpisuje ZDR. Zaradi tega ni mogoče šteti, da predstavlja neupoštevanje teh pogojev na strani delodajalca procesno kršitev absolutnega (ali relativnega značaja), kot je npr. v ZPP opredeljeno v 339. členu.

Delno je utemeljena pritožba tožene stranke v delu (5. točka izreka), kjer je sodišče prve stopnje naložilo toženi stranki, da tožeči stranki povrne potrebne stroške postopka. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo, saj ni upoštevalo načelnega pravnega mnenja občne seje Vrhovnega sodišča RS z dne 13. 12. 2006, iz katerega izhaja, da tečejo zakonske zamudne obresti od prisojenih stroškov postopka šele od poteka roka za prostovoljno izpolnitev iz 1. odstavka 313. člena ZPP, ki ga sodišče določi v sodbi, s katero je naložena izpolnitev določene dajatve. Ker je sodišče pravila ZPP o povračilu stroškov postopka glede na uspeh v postopku (1. odstavek 154. člena ZPP, 1. odstavek 155. člena ZPP) sicer pravilno uporabilo in jih tudi pravilno odmerilo v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. l. RS, št. 67/2008), na podlagi predloženega stroškovnika pooblaščenca tožeče stranke (listovna št. 34 spisa), je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi delno ugodilo in na podlagi 3. točke 365. člena ZPP delno spremenilo izpodbijano sodbo v 5. točki izreka, ki se nanaša na plačilo stroškov postopka tako, da tečejo zakonske zamudne obresti od prisojenega zneska stroškov šele od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Ker v preostalem niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče v preostalem delu pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno (353. člen ZPP in potrdilo nespremenjeni del izpodbijane sodbe.

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato krije sama svoje pritožbene stroške (152. člen ZPP). Odgovora na pritožbo, ki ga je vložila tožeča stranka, pritožbeno sodišče ni štelo kot potreben strošek v smislu 1. odstavka 155. člena ZPP, zato je odločilo, da tudi tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbe.