Jedro

Tožnik je zakonito izredno odpovedal pogodbo o zaposlitvi, zato je upravičen do odpravnine in odškodnine za čas odpovednega roka, skladno z drugim odstavkom 112. člena ZDR.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v I. tč. izreka toženi stranki naložilo, da tožniku obračuna bruto plačo v znesku ... EUR in sicer za mesece maj, junij in julij 2011 v zneskih, razvidnih iz izreka, ter mu po odvodu davkov iz prispevkov izplača neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 19. v mesecu za pretekli mesec do plačila. Nadalje, da mu obračuna bruto razliko plače v znesku 1.126,24 EUR bruto in sicer od decembra 2009 do marca 2011 v višini, razvidni iz izreka, ter mu po odvodu davkov iz prispevkov izplača neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 19. v mesecu za pretekli mesec do plačila (II. tč. izreka); mu izplača odpravnino v višini 1.192,15 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 7. 2011 dalje do plačila (III. tč. izreka); odškodnino zaradi izgubljenega plačila za čas odpovednega roka v višini 896,81 EUR bruto ter mu po odvodu davkov in prispevkov izplača neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 7. 2011 dalje do plačila (IV. tč. izreka); mu obračuna nadomestilo zaradi neizrabljenega letnega dopusta v znesku 84,12 EUR bruto ter mu po odvodu davkov in prispevkov izplača neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 7. 2011 dalje do plačila (V. tč. izreka); mu obračuna nadomestilo zaradi neizrabljenega letnega dopusta v znesku 869,26 EUR bruto ter mu po odvodu davkov in prispevkov izplača neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 7. 2011 dalje do plačila (VI. tč. izreka); mu obračuna in izplača regrese za letni dopust in sicer za leto 2009 v višini 637,08 EUR neto od 2. 7. 2009 dalje do plačila, za leto 2010 v višini 471,35 EUR neto od 2. 7. 2010 dalje do plačila in za leto 2011 v višini 671,91 EUR neto od 2. 7. 2011 dalje do plačila (VII. tč. izreka), ter mu povrne stroške postopka v višini 152,39 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila (VIII. tč. izreka).

Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka. Navaja, da jo izpodbija iz že navedenih razlogov, ki jih je kot vsebinske ugovore uveljavljala med postopkom in jih v pritožbi uveljavlja v okviru pritožbenega razloga nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Trdi še, da je sodišče zagrešilo tudi procesno kršitev, ker je (kljub obvestilu tožene stranke z dne 4. 5. 2012) izdalo sodbo po začetku stečajnega postopka nad toženo stranko. V konkretnem primeru je potrebno upoštevati specialno določbo 301. čl. ZFPPIPP, ki določa postopek po nadaljevanju prekinjenega pravdnega postopka za uveljavitev terjatve. Na podlagi tega zakonskega določila je sklepati, da je z dnem začetka stečajnega postopka potrebno postopek v individualnem delovnem sporu prekiniti, nato pa razlog za prekinitev postopka preneha z objavo sklepa o preizkusu terjatev, kar zahteva nadaljnje aktivnosti tožnika v prekinjenem postopku. Tožnik je v postopku stečaja pravočasno prijavil svoje terjatve, kar je razvidno iz vpogleda v bazo AJPES. Če mu bo s strani stečajnega upravitelja tožene stranke terjatev priznana, tožnik izgub pravni interes za vodenje te pravde. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijan del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, ki izhajajo iz citirane določbe in na pravilno uporabo materialnega prava. Na podlagi navedenega preizkusa je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Dejansko stanje glede odločilnih dejstev je pravilno in popolno ugotovilo in na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

V skladu s pravili ZPP se sodba izda, ko se jo razglasi ustno na naroku (2.odst. 321. čl. ZPP), kadar se jo ne razglasi pa takrat, ko sodišče pisno odloči (3. odst. 321. čl. ZPP). V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje pisno odločilo po opravljeni javni glavni obravnavi dne 5. 4. 2012, kar je razvidno iz datuma, navedenega na sodbi. Stečajni postopek nad toženo stranko je bil s sklepom Okrožnega sodišča v ... opr. št. ... začet z dnem 3. 5. 2012, o čemer je tožena stranka sodišče obvestila z dopisom z dne 7. 5. 2012. Sodišče prve stopnje je torej odločilo pred začetkom stečajnega postopka, zato zatrjevana kršitev določb pravdnega postopka ni podana.

Tožena stranka v pritožbi sodbo izpodbija v celoti. Kljub temu, pa je razen glede zatrjevane procesne kršitve, pritožba neobrazložena. Pritožba ne vsebuje konkretnih pritožbenih razlogov, ki bi se nanašali na vsebino po sodišču prve stopnje tožniku priznanih terjatev, in to kljub dejstvu, da na stranki leži breme utemeljitve pritožbe (3. točka 335. člena ZPP). Če stranka v pritožbi ne navede konkretnih pritožbenih razlogov, potem ni pogojev za argumentiran odgovor, ki bi ga lahko podalo pritožbeno sodišče. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče odločitev sodišča prve stopnje v tem delu preizkusilo le glede bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da je odločitev sodišča prve stopnje tako procesno kot materialnopravno pravilna, zato je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).

Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku namreč pravilno odločilo o vseh tožnikovih zahtevkih. Ugotovilo je, da je tožnik skladno z 112. čl. Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami) utemeljeno izredno odpovedal pogodbo o zaposlitvi. Ker je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita, je tožnik upravičen do odpravnine in odškodnine za čas odpovednega roka, skladno z 2. odst. 112. čl. ZDR in to v vtoževanem znesku. Tožena stranka ni ugovarjala tožbenemu zahtevku glede temelja in višine neizplačanih plač za maj, junij in julij 2011, prav tako pa tudi ne regresu za letni dopust za leta 2009, 2010 in 2011, zato je sodišče te vtoževane zneske tožniku pravilno prisodilo z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Glede prikrajšanja pri plači za leta 2009, 2010 in 2011 je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožena stranka z enostranskim ukrepom posegla v osnovno plačo delavca, ki je bila dogovorjena s pogodbo o zaposlitvi, za takšno ravnanje pa ni imela podlage v kolektivni pogodbi, na katero se je sklicevala, zato je pravilno ugodilo tudi tožnikovim zahtevkom, ki so se nanašali na prikrajšanja pri plači za vtoževano obdobje. Tožniku pa je pravilno in skladno s sodno prakso sodišče prve stopnje priznalo tudi nadomestilo za neizrabljen letni dopust za leti 2010 in 2011. Tožena stranka v pritožbi tudi glede tega zahtevka ne zatrjuje ničesar in ne izpostavlja, zakaj bi sodišče prve stopnje v tem delu zahtevka nepravilno ugotovilo dejansko stanje, na podlagi katerega tožniku tega zahtevka po materialnem pravu ne bi bilo mogoče priznati.

Tožena stranka ni uspela s pritožbo, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (1. odst. 165. člena ZPP v zvezi s 1. odst. 154. člena ZPP).