Jedro

Niti solidarnost upnikov niti solidarnost dolžnikov se ne domneva, temveč mora biti kot taka jasno opredeljena v tožbenem zahtevku in posledično v sodbenem izreku. Če ni, gre za deljivo obveznost oziroma deljivo terjatev. Če ni določena drugačna delitev, se obveznost oziroma terjatev deli na enake dele. Za deljivo terjatev to pomeni, da more vsak upnik zahtevati le svoj del terjatve. Vsak tožnik torej lahko v tej zadevi zahteva le polovico skupnega zneska, kar ne zadostuje za dovoljenost revizije

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 1,375.000 SIT (sedaj 5.737,77 EUR) s pripadki, s kasnejšim sklepom pa je odločilo o pravdnih stroških. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo prvostopenjsko sodbo in sklep.

2. Tožeča stranka v pravočasni reviziji proti drugostopenjski sodbi uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava, graja razloge obeh sodišč, da ni zadostila svojemu trditvenemu in dokaznemu bremenu ter predlaga spremembo izpodbijane sodbe ali vrnitev zadeve v ponovno presojo.

3. Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in vročena tožencu, ki nanjo ni odgovoril. 4. Revizija ni dovoljena.

5. Revizija je izredno pravno sredstvo in je zato dovoljena le v okvirih in iz razlogov, ki jih določa zakon. Zakon o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v drugem odstavku 367. člena določa, da je revizijo v premoženjskih sporih mogoče vložiti le, če vrednost revizijsko izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 4.172,93 EUR (prej 1,000.000 SIT). Pravila o ugotavljanju vrednosti spornega predmeta in s tem pravice do revizije so določena tudi v 39. in v naslednjih členih ZPP. Če imajo zahtevki v tožbi različno podlago ali če se uveljavljajo zoper več tožencev, se vrednost spornega predmeta določi po vrednosti vsakega posameznega zahtevka. Ustaljeno stališče sodne prakse tega sodišča je, da se morajo enaki procesni položaji obravnavati enako in da je zato treba upoštevati pravilo o pasivnem sosporništvu in ugotavljanju vrednosti spornega predmeta tudi pri aktivnem sosporništvu (II Ips 522/2001, II Ips 345/2002, II Ips 116/2003, II Ips 230/2005 in druge).

6. V tej zadevi nastopata dva tožnika, ki sta v tožbenem zahtevku terjala, da jima toženec plača 1,375.000 SIT. Njuna terjatev v tožbenem zahtevku ni opredeljena kot solidarna ali nerazdelna. Niti solidarnost upnikov niti solidarnost dolžnikov se ne domneva (425. člen Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR, sedaj enako 406. člen Obligacijskega zakonika - OZ), temveč mora biti kot taka jasno opredeljena v tožbenem zahtevku in posledično v sodbenem izreku. Če ni, gre za deljivo obveznost oziroma deljivo terjatev. Če ni določena drugačna delitev, se obveznost oziroma terjatev deli na enake dele. Za deljivo terjatev to pomeni, da more vsak upnik zahtevati le svoj del terjatve (drugi in tretji odstavek 412. člena ZOR, sedaj enako drugi in tretji odstavek 339. člena OZ).

7. Ker gre v obravnavni zadevi za deljivo terjatev, lahko vsak tožnik zahteva le plačilo polovice skupnega zneska, torej vsak le 2.868,89 EUR oziroma prejšnjih 687.500 SIT. Ob ločenem obravnavanju njunih terjatev to pomeni, da nobena ne presega revizijskega praga iz drugega odstavka 367. člena ZPP.

8. Zato je revizijsko sodišče na podlagi 377. člena ZPP zavrglo njuno nedovoljeno revizijo in s tem tudi priglašene revizijske stroške.