Jedro

Odmera odškodnine za duševne bolečine ob smrti žene oziroma matere.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15-ih dni od prejema te sodbe plačati stroške pritožbenega postopka v znesku 1.461,07 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dneva dalje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v Novi Gorici razsodilo, da je tožena stranka dolžna prvotožniku plačati znesek 24.171,88 EUR, drugotožniku znesek 13.000,00 EUR in tretjetožnici znesek 14.000,00 EUR, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30.5.2013 dalje (II. točka izreka). Višji tožbeni zahtevek je sodišče zavrnilo (III. točka izreka) in toženo stranko zavezalo k plačilu stroškov pravdnega postopka v znesku 4.388,35 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka). V obravnavani zadevi je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da je primerna odškodnina za duševne bolečine prvega tožnika ob izgubi žene 15.000,00 EUR. Prvemu tožniku je priznalo še odškodnino za premoženjsko škodo v znesku 9.171,88 EUR, od tega 1.306,39 EUR na račun stroškov za pogreb pokojne. Drugemu tožniku je sodišče na račun odškodnine za duševne bolečin ob smrti matere priznalo 13.000,00 EUR, tretji tožnici pa 14.000,00 EUR.

Zoper II. in IV. točko sodbe se iz vseh pritožbenih razlogov po pooblaščenki pritožuje tožena stranka, ki prvostopenjskemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da dosojeno odškodnino ustrezno zniža, oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno sojenje. Nepremoženjska škoda, ki je bila prisojena tožnikom, ni v skladu z načelom individualizacije, kakor tudi ne z načelom objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine. Poleg specifičnega položaja konkretnega oškodovanca bi moralo sodišče pri odločanju o odškodnini za nepremoženjsko škodo slediti načelu objektivne pogojenosti višine odškodnin, kot jih priznava sodna praksa. V podobnem primeru v sodbi P 348/2009, je na primer zakoncu za smrt drugega zakonca sodišče dosodilo 10.000,00 EUR, zato je v izpodbijani sodbi dosojeni znesek 15.000,00 EUR pretirana odškodnina za tovrstno nepremoženjsko škodo, saj predstavlja za 50 % višji znesek kot v podobnem primeru iz sodne prakse. Prvostopenjsko sodišče je nepravilno ugotovilo dejansko stanje v zvezi s povračilom pogrebnih stroškov, saj je tožeča stranka sama navajala, da je prvotožnik pogrebne stroške v višini 1.800,00 EUR prijavil v zapuščinskem postopku. Navedeno izhaja tudi iz sklepa o dedovanju, opr.št. D 670/2012. Glede na to, da je prvi tožnik stroške pogreba že prejel povrnjene iz premoženja zapustnika, mu povračilo pogrebnih stroškov s strani toženke ne gre. Nepravilno je prvostopenjsko sodišče ugotovilo dejansko stanje tudi glede povrnitve potnih stroškov v zvezi z zdravljenjem pokojne v višini 2.341,00 EUR. V skladu z 39. členom Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (v nadaljevanju: ZZVZZ) ima namreč zavarovanec pravico do povračila prevoznih stroškov. V skladu s 40. členom ZZVZZ imajo zavarovane osebe pravico do povračila prevoznih stroškov. Prvi tožnik nikoli ni navajal, da bi pokojna uveljavljala povračilo prevoznih stroškov s strani Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije, čeprav bi ji ti pripadali. V skladu z določbo 43. člena ZZVZZ je do povračila prevoznih stroškov upravičen tudi spremljevalec zavarovanca, torej v obravnavanem primeru prvi tožnik. Prvi tožnik prav tako nikjer ne zatrjuje, niti ne izkaže, da bi povračilo prevoznih stroškov zahteval od ZZZS. S tem pa je tudi prvi tožnik, kot oškodovanec, nedvomno tudi sam prispeval, da je nastala škoda iz tega naslova večja. Tožena stranka zato predlaga, da se izpodbijana sodba v tem delu spremeni tako, da se zavrne zahtevek prvega tožnika za povračilo potnih stroškov za zdravljenje pokojne.

Tudi odškodnina, ki jo je prvostopenjsko sodišče priznalo drugemu tožniku, je previsoka. V sodbi P 347/2009 je na primer otrokom pokojnega sodišče prisodilo 8.000,00 EUR, v sodbi I P 188/2010 pa 12.000,00 EUR, pri čemer pritožba izpostavlja, da sta bila v zadnjem primeru oba otroka umrlega še študenta, ekonomsko odvisna od umrlega starša in brez svoje družine. Sodišče je tako glede na sodno prakso v izpodbijani sodbi nepravilno priznalo 13.000,00 EUR na račun nepremoženjske škode za drugega tožnika in ni upoštevalo razpona odškodnin ob tovrstnih sodnih primerih.

Sodišče je nepravilno odmerilo tudi nepremoženjsko škodo za tretjo tožnico. Sodišče je ugotovilo, da se je tretja tožnica v času bolezni zdravila zaradi depresije, pri čemer je to nepravilno interpretiralo kot okoliščino, zaradi katere je tretji tožnici prisodilo višjo odškodnino kot drugemu tožniku. Dejstvo je, da se je tretja tožnica že pred pojavom bolezni pokojne zdravila za depresijo. Sodišče pri odmeri odškodnine tudi ni upoštevalo dejstva, da se je tožnica že razmeroma zgodaj, pri petnajstih letih, odselila od doma in je tako že dalj časa živela samostojno življenje, kar predstavlja okoliščino, zaradi katere bi moralo sodišče tožnici prisoditi nižjo odškodnino od prisojene.

Na pritožbo je po pooblaščenki odgovorila tožeča stranka, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne in potrdi izpodbijano sodbo. Meni, da dosojena odškodnina za nobenega tožnika ni pretirana in da je sodišče utemeljeno prvemu tožniku priznalo tudi vso odškodnino za materialno škodo.

Pritožba ni utemeljena.

Iz ugotovitev prvostopenjskega sodišča izhaja, da je bil prvi tožnik ob smrti 59-letne žene (ta je umrla 29.9.2012 zaradi epiteloidnega mezotelioma peritoneje, ki ga je povzročil azbestni prah, ki mu je bila pokojna izpostavljena na delovnem mestu pri toženki) star 59 let, drugi tožnik 33, tretja tožnica pa 36 let. Prvi tožnik je bil s sedaj pokojno poročen 37 let. Od marca 2012 se prvi tožnik zdravi zaradi depresije, kar časovno sovpada z odkritjem bolezni pri ženi. Drugotožnik in tretjetožnica sta živela na svojem, drugotožnik je odšel od doma pred osmimi ali devetimi leti, tretjetožnica pa je s 15-imi leti odšla v internat v Ljubljano. V času bolezni so vsi trije skrbeli za ženo oz. mamo. Tretjetožnica se je od januarja 2012 zdravila za depresijo in ko je izvedela za mamino bolezen, se je njeno zdravstveno stanje poslabšalo do točke, da je morala v juliju 2012 prenehati delati. Bili so zelo povezana družina.

Iz pritožbenega preizkusa odmere odškodnine izhaja, da so bila pri izpodbijani odločitvi pravilno upoštevana merila za določitev pravične denarne odškodnine, ki so določena v 179. členu Obligacijskega zakonika. Po navedenih merilih je treba upoštevati intenzivnost (stopnjo) in trajanje telesnih in duševnih bolečin glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu (individualizacija odškodnine), s ciljem, da se pri njem doseže zadoščenje, ki bo te bolečine omililo. Hkrati pa mora biti odškodnina določena glede ne primerjavo z odškodninami za enako škodo in glede na ustrezno uvrstitev v razmerje oziroma razpon med manjšimi in večjimi škodami ter odškodninami zanje. To omogoča sodna praksa, ki je oblikovala (oblikuje) navedeno razmerje. Prvostopenjsko sodišče je izčrpno ugotovilo okoliščine, ki vplivajo na uporabo navedenih meril. Iz sodbe P 348/2009, na katero se pritožnica sklicuje v pritožbi, res izhaja, da je bila ženi ob smrti moža v podobnem primeru priznana odškodnina v višini 10.000,00 EUR, kar je takrat predstavljalo cca. 10,35 plač, vendar citirana sodba ni bila predmet pritožbenega preizkusa. Sodišča so v podobnih primerih priznavala odškodnino v višini 12 plač (II Ips 629/2005), 15 plač (II Ips 11/2007), 13 plač (II Ips 549/2008), 16 plač (II Ips 399/2006) in celo 19,7 oz. 20 plač (II Ips 1160/2008 in II Ips 1022/2007). Tako individualne posebnosti obravnavane škode (z izgubo žene povezana depresija) kot tudi primerjava z odškodninami za enako škodo, izkazujejo primernost dosojene odškodnine.

Ni se mogoče strinjati s pritožbo, da je prvostopenjsko sodišče nepravilno interpretiralo okoliščino, zaradi katere je tretji tožnici prisodilo višjo odškodnino kot drugemu tožniku. Ugotovilo je namreč, da se je tretjetožničino zdravstveno stanje , ko je izvedela za mamino bolezen, poslabšalo do te točke, da je morala prenehati delati. Te ugotovitve pa pritožba ne izpodbija. Po prepričanju pritožbenega sodišča pa dejstvo, da je tožnica že pri petnajstih letih odšla v Ljubljano v internat, ne predstavlja okoliščine, zaradi katere bi moralo sodišče tretjetožnici prisoditi nižjo odškodnino od prisojene. Drži sicer, da je sodišče v zadevi opr.št. P 348/2009 ob izgubi očeta hčeram priznalo odškodnino v višini 8.000,00 EUR, kar predstavlja dobrih osem povprečnih plač, vendar kot je bilo povedano že zgoraj, navedena odločba ni bila preizkušena na pritožbeni stopnji. V zadevi I P 188/2011 pa je bila odškodnina na drugi stopnji zvišana iz 8.000,00 EUR na 12.000,00 EUR za vsakega otroka, pri čemer je potrebno poudariti, da sta otroka zahtevala 12.000,00 EUR in ne več. V podobnih primerih so sodišča prisojala odškodnine v višini 12,67 plače (II DoR 121/2015), 13 plač (II Ips 11/2007) in celo 14,18 plače (II Ips 1160/2008). Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je ob upoštevanju okoliščin na strani drugotožnika in tretjetožnice na eni strani, na drugi strani pa ob upoštevanju okvirov, ki jih je ob primerljivih primerih začrtala sodna praksa, odškodnina, ki jo je za duševne bolečine ob smrti matere priznalo prvostopenjsko sodišče primerna.

Pritožba pa neutemeljeno izpodbija tudi tisti del sodbe, ki se nanaša na povrnitev stroškov pogreba in prevoznih stroškov. Pritožbene trditve, da je prvi tožnik stroške za pogreb že prejel povrnjene iz premoženja zapustnika niso izkazane. Sicer pa te trditve predstavljajo pritožbeno novoto, ki jo pritožbeno sodišče ne sme upoštevati, saj pritožnica ni z ničemer izkazala, da teh navedb brez svoje krivde ni mogla predlagati že prej (prvi odstavek 350. člena ZPP). Enako velja za nedopustno širjenje v postopku na prvi stopnji podanih trditev, da tožnik nikjer ne zatrjuje, niti ne izkaže, da bi povračilo prevoznih stroškov zahteval od ZZZS.

Pritožbeni razlogi tako niso podani, uradni preizkus pa tudi ni pokazal kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 353. člena ZPP pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Tožena stranka stroškov pritožbenega postopka ni priglasila, zato o njenih stroških ni bilo potrebno odločati. Je pa tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti njene stroške odgovora na pritožbo, ki jih je pritožbeno sodišče odmerilo na znesek 1.461,07 EUR in od tega na račun nagrade za postopek priznalo 1.177,60 EUR, na račun materialnih stroškov 20,00 EUR in 263,47 EUR na račun 22% DDV.