Jedro

Razkladanje tovora v ugotovljenih okoliščinah ni nevarna dejavnost. Sestopanje iz tovornega vozila na razkladalno ploščad čez pomično ploščo (in obratno) na višini enega metra ne predstavlja povečane nevarnosti, saj že običajna skrbnost zadošča za varen sestop. Takšen sestop sicer lahko v določenih okoliščinah postane nevaren, vendar to narave odgovornosti ne spreminja. Če dejavnost, ki ni nevarna sama po sebi, postane nevarna zaradi protipravnega ravnanja tistega, ki se z njo ukvarja, je podlaga odškodninske odgovornosti krivdna in ne objektivna.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval, da mu toženka plača 7.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 9. 2010 dalje. Tožniku je naložilo, da toženki povrne njene pravdne stroške v višini 27,20 EUR.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Vztraja na stališču, da je zavarovanec toženke objektivno in krivdno odgovoren za nastalo škodo. Sprostitev tovora je začetna faza dejavnosti razkladanja, ki sodi v domeno zavarovanca toženke in ne tožnika. Razkladanje blaga, ki se vrši na višini več kot en meter ob uporabi strojnih mehanizmov in motornih vozil, je nevarna dejavnost. Ker dvižna rampa ni bila nameščena, je tožnik padel in se poškodoval. Vzrok za nastalo škodo je protipravno in krivdno ravnanje delavca pri zavarovancu toženke, ki je tožniku naročil, naj sprosti tovor na prikolici tovornjaka ne da bi prej s pomično rampo povezal vozilo in razkladalno ploščad. Tožnik je ravnal izključno po njegovih navodilih v skladu z ustaljeno prakso in pravili varnosti pri delu. Sodišče je nekritično sledilo A.R., ki je zainteresiran za izid postopka in čigar izpovedba je neprepričljiva. Njegova izjava, da je tožnik sam stopil na tovornjak in ne po njegovem naročilu, je v nasprotju z izjavo tožnika. Poleg tega so priče B., S. in P. povedale, da lahko pride voznik na razkladalno ploščad šele z dovoljenjem tam zaposlenega osebja. Tudi če bi bile okoliščine takšne, kot jih je prikazoval A.R., skladiščnik tožnika ne bi smel spustiti v skladiščni prostor in ne bi smel pustiti odprtih dvižnih vrat, preden ni zaključil s pavzo. Skladiščnik bi moral opozoriti tožnika, da ne sme na tovornjak, dokler ni nameščena pomična rampa. Tožnik je bil prepričan, da je pomična rampa že nameščena, saj odprtine med ploščadjo in vozilom ni zaznal. Glede na to, da bi morala biti v tej fazi razkladanja pomična rampa že nameščena, je tožnik to tudi upravičeno pričakoval. 3. Toženka na pritožbo tožnika ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnik zahteva odškodnino za nepremoženjsko škodo, ki jo je utrpel v delovni nesreči dne 19. 6. 2012 v prostorih toženkinega zavarovanca. Po tem, ko je pripeljal tovor in parkiral tovorno vozilo na razkladalno mesto ob razkladalno ploščad, je s ploščadi vstopil v prikolico vozila, da sprosti zaščito tovora. Ko se je vzvratno vračal iz vozila na ploščad, je padel v vmesni prostor med prikolico in razkladalno rampo ter se poškodoval (neizpodbijane dejanske ugotovitve sodbe).

6. Odločitev sodišča prve stopnje, da v konkretnem primeru ni podlage za uporabo pravil o objektivni odgovornosti, je pravilna. Razlog sicer ni v tem, da delo, pri katerem se je tožnik poškodoval, ne sodi v dejavnost toženke (kot to zmotno navaja sodišče prve stopnje), temveč v tem, da ne dosega standarda nevarne dejavnosti v smislu 149. člena OZ (1). Tožnik se je poškodoval pri izvajanju dejavnosti, ki sodi v sfero zavarovanca toženke in ne tožnika. Dejavnosti razkladanja namreč ni mogoče razlagati ozko, zgolj v smislu prenašanja blaga iz prikolice na razkladalno ploščad. Gre za celoto opravil, ki jih mora opraviti skladiščno osebje ali prevoznik, da se prenos blaga lahko izvrši (npr. sprostitev zaščite tovora, namestitev dvižne rampe itd.). Zmotno pa je pritožbeno stališče, da je razkladanje tovora v ugotovljenih okoliščinah nevarna dejavnost v smislu 149. člena OZ. Objektivna odgovornost je pridržana za tiste dejavnosti, iz katerih kljub ustrezni pazljivosti izhaja nadpovprečno tveganje za varnost ljudi in premoženja (npr. delo z eksplozivi, kemikalijami itd.). Navedeno pa za delo, ki ga je opravljal tožnik, ne velja. Sestopanje iz tovornega vozila na razkladalno ploščad čez pomično ploščo (in obratno) na višini enega metra ne predstavlja povečane nevarnosti, saj že običajna skrbnost zadošča za varen sestop. Takšen sestop sicer lahko v določenih okoliščinah postane nevaren, vendar to narave odgovornosti ne spreminja. Če dejavnost, ki ni nevarna sama po sebi, postane nevarna zaradi protipravnega ravnanja tistega, ki se z njo ukvarja, je podlaga odškodninske odgovornosti krivdna in ne objektivna.

7. Za obstoj krivdne odškodninske odgovornosti morajo biti kumulativno izpolnjene vse predpostavke civilnega delikta, ki so protipravno ravnanje, škoda, vzročna zveza med protipravnim ravnanjem in škodo ter krivda (prvi odstavek 131. člena OZ). Dokazno breme glede obstoja protipravnega ravnanja, škode in vzorčne zveze je na oškodovancu, odgovorna oseba pa se odškodninske odgovornosti lahko razbremeni, če dokaže, da za nastalo škodo ni kriva.

8. Pritožbeno sodišče soglaša z zaključki sodišča prve stopnje, da tožnik ni dokazal protipravnega ravnanja zavarovanca toženke, ki bi bil vzrok škodnemu dogodku (padcu tožnika). Tožnik je v postopku zatrjeval, da je ravnal v skladu z navodili delavca zavarovanca toženke, ki mu je naročil, da sprosti tovor ne da bi pred tem namestil pomično rampo. Teh trditev pa tožnik tudi po presoji pritožbenega sodišča ni uspel dokazati.

9. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da je namestitev pomične rampe naloga razkladalne ekipe in da voznik po pravilih varnosti pri delu na vozilo ne sme stopiti, dokler premična rampa ni nameščena. Ko je razkladalna ekipa pripravljena, vodja ekipe namesti premično rampo in šele nato se prične razkladanje, vključno s pripravo (sprostitvijo zaščite) tovora. Dokler razkladalna ekipa ni na voljo, je voznik dolžan počakati. Navedenim ugotovitvam pritožba ne oporeka.

10. Izid dokaznega postopka je nadalje pokazal, da v konkretnem primeru razkladalna ekipa še ni bila na razkladalnem mestu in da je tožnik samovoljno vstopil v prikolico tovornjaka, da sprosti zaščito tovora. Takšni zaključki sodišča temeljijo na dokazni oceni, ki je skladna z 8. člena ZPP (2) in je tudi vsebinsko povsem prepričljiva. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je na ugotovitve sodišča odločilno vplivala predvsem prepričljiva izpovedba ob škodnem dogodku navzočega A. (skladiščnik). Ta je izpovedal, da je tožnika sprejel in mu naročil, da parkira svoje vozilo ob razkladalno rampo ter počaka na razkladalno ekipo, ki je bila na pavzi. Zanikal je, da bi tožniku dal navodilo, da odide v prikolico tovornjaka in sprosti tovor. Sodišče je verodostojnost priče preizkusilo tudi z oceno drugih izvedenih dokazov in ne drži, da ji je zgolj nekritično sledilo. Tudi pritožbene trditve v njeno verodostojnost ne vzbujajo nobenega dvoma. Ostale priče (zaposleni pri zavarovancu toženke), ki dogodka sicer niso neposredno zaznale, so izpovedale, da jim je bilo rečeno, da razkladalne ekipe v kritičnem trenutku na razkladalnem mestu še ni bilo. Katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči sodišče na podlagi presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka (8. člen ZPP). Izid dokaznega postopka pa tudi po presoji pritožbenega sodišča tožbenih trditev (da je tožnik ravnal po navodilih delavcev razkladalne ekipe, ki je že bila pripravljena na razkladanje) ni potrdil. 11. Ob takšnih ugotovitvah je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je vzrok za nastalo škodo izključno v ravnanju tožnika, ki je postopal samovoljno v nasprotju z navodili delavcev, ustaljeno prakso pri razkladanju in pravili varnosti pri delu. Vsak posameznik je najprej odgovoren sam zase in se mora najprej sam varovati škode. Za lastno nepazljivost je torej odgovoren tožnik sam. Kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, bi tožnik z dolgoletnimi izkušnjami avtoprevoznika moral in mogel vedeti, da na vozilo ne sme stopati, dokler povezovalna rampa ni nameščena. Dovoljenje skladiščnika tožniku, da vstopi v skladiščni prostor, pa ne more biti vzrok za tožnikov padec in nastalo škodo, kakor tudi ne okoliščina, da so bila dvižna vrata na razkladalni rampi odprta.

12. Ker pritožbeni očitki niso utemeljeni in ker sodba tudi ni obremenjena s kršitvami, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

13. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP).

(1) Obligacijski zakonik (Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl.)

(2) Zakon o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 in nasl.)