Jedro

Postopek predčasne razrešitve vodilnega delavca ni formaliziran postopek, kar pomeni, da odsotnost jasnejših določb o postopku in razlogih razrešitve (v tožnikovi zadnji pogodbi o zaposlitvi za določen čas vodilnega delavca) ne predstavlja načelnih ovir za izključitev ali omejitev možnosti razrešitve tožnika s strani pristojnega organa, ki ga je predhodno imenoval. Skladno z ustaljeno sodno prakso tudi za razrešitev velja, da mora njeno utemeljenost dokazati delodajalec.

Tožniku je z razrešitvijo prenehal mandat in ker je imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za čas trajanja mandata, mu je slednja prenehala veljati po samem zakonu zaradi poteka časa, zato posebna odpoved ni bila potrebna (niti zakonita).

Sodišče ni dolžno izvajati vseh dokazov, temveč le tiste, ki so pomembni za odločitev ter ob predpostavki, da so dokazni predlogi ustrezno substancirani. To pomeni, da predlagatelj dokaza ustrezno navede, katera dejstva naj se dokažejo s ponujenimi dokazi, v zvezi s predlogom po 227. členu ZPP pa mora tudi določno opredeliti listino, k predložitvi katere naj se pozove nasprotno stranko, ter njeno vsebino. Zgolj tako substanciran dokaz namreč omogoča pravno posledico, ki sledi v primeru, da stranka, ki ima listino, noče ugoditi sklepu, s katerim ji je naloženo, da jo predloži, to je, da lahko sodišče šteje, da listina obstaja in da je njena vsebina taka, kot zatrjuje nasprotna stranka (5. odstavek 227. člena ZPP).

Izrek

I.Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje:

-v tretji alineji II. točke izreka spremeni tako, da se v tem delu glasi:

"Ugotovi se, da je Sklep poslovodstva tožene stranke št. ... z dne 7. 10. 2022 nezakonit."

-razveljavi v drugi alineji II. točke izreka (razen v delu, v katerem je zavrnjen zahtevek tožnika za poziv nazaj na delo) ter v III. točki izreka (stroški postopka) in se v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II.V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje (prva alineja II. točke izreka in druga alineja II. točke izreka v delu odločitve o zavrnitvi zahtevka za reintegracijo).

III.Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je ugotovilo nezakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 12. 10. 2022, s katero je tožena stranka tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi z dne 9. 12. 2021 (I. točka izreka). Zavrnilo pa je tožbeni zahtevek za ugotovitev, da tožniku delovno razmerje na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 9. 12. 2021 ni prenehalo temveč še vedno traja z vsemi pravicami in obveznostmi iz delovnega razmerja po pogodbi o zaposlitvi z dne 9. 12. 2021 (prva alineja II. točke izreka); da je tožena stranka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo in mu za obdobje od 12. 10. 2022 dalje priznati vse pravice iz naslova delovnega razmerja iz pogodbe o zaposlitvi z dne 9. 12. 2021, mu od 12. 10. 2022 dalje priznati mesečno bruto plačo v višini osnovne bruto plače v višini 4.906,00 EUR mesečno, za navedeno obdobje priznati pravico do razlike nadomestila osnovne bruto plače v višini 691,30 EUR mesečno glede na že izplačano bruto plačo v višini 4.214,70 EUR, ustrezno izvesti prijavo v sistem socialnih zavarovanj, obračun osnovne bruto plače v višini, izvesti odtegnitev in plačilo prispevkov za socialno varnost in davkov, predložiti obračun davkov pristojnemu davčnemu organu in tožniku izplačati neto razliko plače od navedenega bruto zneska v višini 691,30 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakega 18. v mesecu za pretekli mesec dalje do plačila (druga alineja II. točke izreka); zavrnilo je tudi zahtevek za ugotovitev, da je sklep poslovodstva tožene stranke št. ... z dne 7. 10. 2022 nezakonit in posledično ničen (3. alineja II. točke izreka). Odločilo je še, da tožnik sam krije svoje stroške postopka (III. točka izreka).

2.Tožnik se pritožuje zoper II. in III. točko izreka sodbe v celoti in iz vseh pritožbenih razlogov. Vztraja pri stališču, da sklep poslovodstva, s katerim je bil razrešen z vodstvenega delovnega mesta ni zakonit. V sklepu toženka kot razlog razrešitve navaja zgolj "obstoj stalnih konfliktov in nesoglasij med tožnikom in družbo", ne da bi slednje kakorkoli konkretizirala z dejanskimi življenjskimi dogodki. Sklep je pavšalen in neobrazložen in ga ni mogoče preizkusiti. Toženka konkretnih razlogov za razrešitev, ki bi omogočali preizkus vsebine dejanskega razloga za razrešitev, ni navedla niti v sodnem postopku, s čimer je tožniku onemogočila kvalitetno obrambo in pravico do izjave. Na navedeno je tožnik ves čas postopka opozarjal, sodišče pa se do tega ni v ničemer opredelilo, zato je podana bistvena kršitev določb postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Toženka je očitno zmotno izhajala iz stališča, da ima diskrecijsko pravico glede razrešitve in ji sklepa ni potrebno obrazlagati. Sodišče prve stopnje se je pri presoji zakonitosti razrešitve oprlo izključno na izpovedi strank in prič, pri tem pa je odločilo povsem mimo trditvene podlage obeh strank, saj presoja vključuje dejstva, ki jih nobena od strank v postopku ni zatrjevala. Tožnik se do dejstev, ki jih je sodišče štelo za odločilna, toženka pa jih ni navajala, ni mogel opredeliti ali v zvezi z njimi ponuditi dokazov. Sodišče prve stopnje je pomanjkljivo trditveno podlago toženke nadomestilo z zaslišanjem strank in prič, s tem pa je kršilo 7., 180. in 212. člen ZPP, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe. Tožnik je zaslišanju strank in prič glede pojasnjevanja razlogov za razrešitev ugovarjal, ker toženka dokaznih predlogov ni substancirala. Sodišče njegovih ugovorov neutemeljeno ni upoštevalo, s čimer je storilo zgoraj citirane postopkovne kršitve. Ker razrešitev neposredno vpliva na prenehanje pogodbe o zaposlitvi vodilnega delavca, morajo biti razlogi za razrešitev določni in konkretni ter opredeljeni z dejanskimi okoliščinami, saj je zgolj na ta način zagotovljena pravica do izjave in pravna varnost. Sodišče prve stopnje ni opravilo celovite dokazne presoje izpovedi zaslišanih strank in prič. Niti ena od zaslišanih prič ni znala navesti enega konkretnega časovno in krajevno opredeljenega primera nesoglasja ali konflikta, slednjega pa ni navedlo niti sodišče. Opozorila na nevarnosti in rizike pri projektu ter razhajanja glede vodenja projekta A., ne morejo predstavljati konfliktov, niti ne morejo biti utemeljen razlog za izgubo zaupanja. Tožnik nikoli ni prejel slabe ali negativne ocene svojega dela, delo je opravil pravočasno, pravilno in strokovno, in je tudi prejemal dodatek za delovno uspešnost in druge denarne nagrade. Toženka tožniku ni očitala napak pri delu, nasprotno, njegovo delo je bilo vedno ocenjeno pozitivno, strokovno in kvalitetno ter ustrezno nagrajeno z mesečnimi stimulacijami in letnimi nagradami. Sodišče prve stopnje je neutemeljeno in neobrazloženo zavrnilo tožnikove dokazne predloge. Kršilo je določbe postopka s tem, ko je odločalo o tožbenem zahtevku iz druge alineje pod tč. II., ki ga tožnik ni postavil, saj je tožnik v drugi pripravljalni vlogi postavil primarni in podredni tožbeni zahtevek, ki pa ni ta, o katerem je odločilo sodišče. Pogodba o zaposlitvi iz leta 2021 ne predvideva prenehanja pogodbe iz razloga prenehanja mandata oziroma odpoklica (16. člen). Predčasna razrešitev tako ne predstavlja razloga za prenehanje pogodbe o zaposlitvi. Razrešitev vodilnega delavca je mogoča izključno iz razlogov, ki so izrecno navedeni v pogodbi o zaposlitvi (VIII Ips 3/2021), enostranska razrešitev pa v pogodbi ni bila predvidena. Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da zahtevku tožnika v celoti ugodi ali pa izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbe.

3.Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe. Predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijanega dela sodbe.

4.Pritožba je delno utemeljena.

5.Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava.

6.Pritožba na več mestih uveljavlja kršitev iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, in sicer navaja, da izpodbijanega dela sodbe ni mogoče preizkusiti, ker sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih in ker sodišče ni odgovorilo na tožnikove nosilne argumente. Preizkus prvostopenjske sodbe je bil mogoč, saj je sodišče prve stopnje odločitev o tem, zakaj je štelo sklep o razrešitvi za zakonit in je posledično zavrnilo reintegracijski zahtevek ter zahtevek iz naslova tožnikovega prikrajšanja zaradi zatrjevane nezakonite razrešitve, obrazložilo z ustreznimi dejanskimi in pravnimi razlogi, ti pa med seboj tudi niso v nasprotju. Kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP zato ni podana.

7.Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek o kršitvi 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je sodišče prve stopnje zavrnilo dokazni predlog tožnika o poizvedbah glede zahteve za vključitev B. v okvir pogodbe pri javnem razpisu za projektiranje A. ter dokazni predlog po predložitvi listinske dokumentacije, iz katere naj bi izhajalo načelno nasprotovanje tožnika izvedbi postopka javnega naročanja. Sodišče prve stopnje je obrazložilo svojo odločitev, zato nasprotne pritožbene navedbe ne držijo. Sodišče ni dolžno izvajati vseh dokazov, temveč le tiste, ki so pomembni za odločitev ter ob predpostavki, da so dokazni predlogi ustrezno substancirani. To pomeni, da predlagatelj dokaza ustrezno navede, katera dejstva naj se dokažejo s ponujenimi dokazi, v zvezi s predlogom po 227. členu ZPP pa mora tudi določno opredeliti listino, k predložitvi katere naj se pozove nasprotno stranko, ter njeno vsebino. Zgolj tako substanciran dokaz namreč omogoča pravno posledico, ki sledi v primeru, da stranka, ki ima listino, noče ugoditi sklepu, s katerim ji je naloženo, da jo predloži, to je, da lahko sodišče šteje, da listina obstaja in da je njena vsebina taka, kot zatrjuje nasprotna stranka (5. odstavek 227. člena ZPP). Ker takšnega standarda navedena dokazna predloga nista dosegala, ju je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo.

8.Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen za nedoločen čas na delovnem mestu "Svetovalec direktorja" v okviru osnovne enote Splošna služba. V letu 2018 ga je poslovodstvo tožene stranke s sklepom z dne 3. 1. 2018 imenovalo na vodilno delovno mesto "Vodja službe za investicije in razvoj projektov" za čas od 1. 1. 2018 do 31. 12. 2021, v posledici česar je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi za to delovno mesto za polni delovni čas ter za določen čas trajanja mandata, od 1. 1. 2018 do 31. 12. 2021. Tožnik je bil s sklepom poslovodstva tožene stranke z dne 3. 12. 2021 ponovno imenovan na isto vodilno delovno mesto za dobo štirih let od 1. 1. 2022 do 31. 12. 2025. Pravice in obveznosti iz prejšnje pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas, so mu v tem času mirovale. Tožena stranka je tožnika s sklepom z dne 7. 10. 2022 odpoklicala z vodilnega delovnega mesta, dne 12. 10. 2022 pa mu je zaradi razrešitve podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi za vodilno delovno mesto iz razloga nesposobnosti. Tožnik je po razrešitvi (in odpovedi) nadaljeval delo po veljavni pogodbi o zaposlitvi za nedoločen čas z dne 18. 3. 2014. Iz neprerekanih navedb izhaja, da mu je to pogodbo nato toženka odpovedala dne 12. 12. 2022 iz poslovnih razlogov (kar pa je predmet drugega delovnega spora). Tožnik je zahteval ugotovitev nezakonitosti sklepa toženke z dne 7. 10. 2022 o odpoklicu z vodilnega delovnega mesta, ugotovitev, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi za vodilno delovno mesto nezakonita, ugotovitev, da delovno razmerje, vezano na odpovedano pogodbo o zaposlitvi z dne 9. 12. 2021 ni prenehalo, zahteval je reintegracijo po odpovedani pogodbi o zaposlitvi ter za čas od 12. 10. 2022 dalje priznanje vseh pravic po odpovedani pogodbi o zaposlitvi, vključno s plačilom razlike med plačo, ki jo je prejemal po pogodbi o zaposlitvi z dne 9. 12. 2021 in plačo (oziroma nadomestilom plače), ki jo je prejemal po pogodbi z dne 18. 3. 2014. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila redna odpoved z dne 12. 10. 2022 nezakonita (I. točka izreka - ta odločitev ni pod pritožbeno presojo), v preostalem pa je tožnikov zahtevek zavrnilo, ker je presodilo, da je bil tožnik razrešen zakonito.

9.Tožnikov položaj in pravice je sodišče prve stopnje pravilno presojalo v skladu s prvim in drugim odstavkom 74. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1), saj je imel s toženo stranko sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, po imenovanju za Vodjo službe za investicije in razvoj projektov pa pogodbo o zaposlitvi za vodilnega delavca za določen čas. V tem primeru ZDR-1 izrecno ne določa in ne predvideva možnosti razrešitve takšnega delavca, vendar tega, kot pravilno izpostavlja sodišče prve stopnje, tudi ne izključuje.

Ker je bil tožnik imenovan na vodilno delovno mesto, je s tega delovnega mesta lahko tudi razrešen. Razrešitev je zakonita, če so zanjo podani utemeljeni razlogi. Skladno z ustaljeno sodno prakso tudi za razrešitev velja, da mora njeno utemeljenost dokazati delodajalec.

Postopek predčasne razrešitve vodilnega delavca ni formaliziran postopek, kar pomeni, da odsotnost jasnejših določb o postopku in razlogih razrešitve (v tožnikovi zadnji pogodbi o zaposlitvi za določen čas vodilnega delavca) ne predstavlja načelnih ovir za izključitev ali omejitev možnosti razrešitve tožnika s strani pristojnega organa, ki ga je predhodno imenoval.

Pritožba tožnika posledično nepravilno zatrjuje, da razrešitev ni mogoča, ker je pogodba posebej ne ureja. Slednje tudi sicer ne drži povsem, saj 17. člen pogodbe o zaposlitvi, ki ureja pravico do odpravnine, očitno predvideva predčasno prenehanje mandata brez krivdnih razlogov ali iz drugih ekonomsko-poslovnih razlogov.

10.Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je tožniku z razrešitvijo prenehal mandat in ker je imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za čas trajanja mandata, mu je slednja prenehala veljati po samem zakonu zaradi poteka časa, zato posebna odpoved ni bila potrebna (niti zakonita). Neutemeljena je pritožbena navedba, da predčasna razrešitev v konkretnem primeru ne more predstavljati prenehanja pogodbe o zaposlitvi. Tožnik se s tem v zvezi nepravilno sklicuje na odločbo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 3/2021, saj je v tej zadevi Vrhovno sodišče obravnavalo situacijo vodilnega delavca, ki je imel za vodilno delovno mesto sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas. Dejanske okoliščine citiranega primera tako niso primerljive tožnikovim.

11.Pogodba o zaposlitvi za določen čas za vodilnega delavca lahko zakonito preneha na enega izmed načinov, ki so določeni v zakonu. Za določen čas sklenjena pogodba o zaposlitvi preneha neposredno na podlagi zakona z iztekom časa, za katerega je bila sklenjena (prva alineja 77. člena ZDR-1). Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bila pogodba o zaposlitvi za vodilno delovno mesto z dne 9. 12. 2021 sklenjena za čas trajanja mandata štirih let. To pa pomeni, da mandat in s tem čas, za katerega je sklenjena pogodba o zaposlitvi, traja do izteka štiriletnega mandatnega obdobja, ali pa tudi manj, do dneva razrešitve. V primeru pogodbe o zaposlitvi za določen čas, ki je sklenjena na podlagi prvega odstavka 74. člena ZDR-1 (kot v tožnikovem primeru), sta namreč razrešitev in prenehanje pogodbe neločljivo povezani, saj v tem primeru razrešitev pomeni prenehanje pogodbe o zaposlitvi. Takšna razlaga določbe 74. člena ZDR-1 je skladna z ustaljeno sodno prakso, ki kot bistveno upošteva, da v tovrstnem primeru oživi prej sklenjena pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas.⁴ Ker je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je tožnikova pogodba o zaposlitvi za vodilno delovno mesto prenehala veljati po samem zakonu s potekom časa, za katerega je bila sklenjena, je utemeljeno zavrnilo njegov zahtevek na ugotovitev, da delovno razmerje na podlagi te pogodbe (z dne 9. 12. 2021) ni prenehalo, temveč še traja z vsemi pravicami in obveznostmi iz te pogodbe. V tem delu je zato pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v prvi alineji II. točke izreka potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12.Glede na predstavljena materialnopravna izhodišča, je v konkretnem primeru za razsojo oziroma za odločitev o pravicah tožnika odločilno vprašanje zakonitosti razrešitve tožnika kot vodilnega delavca. Tožena stranka je tožnika z vodstvenega delovnega mesta odpoklicala s sklepom z dne 7. 10. 2022, v njem pa je navedla, da je poslovodstvo ugotovilo, da med tožnikom in družbo prihaja do stalnih nesoglasij in konfliktov, zaradi česar uspešno sodelovanje v korist družbe z njim ni več mogoče.

13.Kot pojasnjeno, ZDR-1 sicer predvideva možnost razrešitve vodilnega delavca, vendar njene vsebine ne ureja. Ker ima razrešitev in prenehanje mandata neposredne delovnopravne učinke na pogodbo o zaposlitvi vodilnega delavca (sklenjeno za določen čas), slednji pa so v končni posledici izenačeni z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, je glede vsebine sklepa o razrešitvi skladno z načelom varstva delavca kot šibkejše stranke pogodbenega (delovnega) razmerja, potrebno upoštevati analogijo z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi.⁵ V skladu z drugim odstavkom 87. člena ZDR-1, mora delodajalec v odpovedi pogodbe o zaposlitvi pisno obrazložiti dejanski razlog za odpoved. Da dejstvo neustrezne obrazložitve odpovednega razloga samo po sebi pripelje do pravne posledice nezakonite odpovedi, ker takšno ravnanje odpira možnosti arbitrarnega postopanja delodajalca, prav tako izhaja iz ustaljene sodne prakse Vrhovnega sodišča RS.⁶ Obveznosti obrazložitve odpovedi sicer ni mogoče tolmačiti tako, da bi delodajalec v tem aktu moral obrazložiti vsako podrobnost okoliščin in ravnanj, zaradi katerih podaja odpoved, temveč zadošča, da obrazloži, katere so tiste dejanske okoliščine ali pa ravnanja delavca, zaradi katerih odpoveduje pogodbo o zaposlitvi. Povsem enako mora veljati za razrešitev, ki ni popolnoma v prosti presoji poslovodstva. Drugačno stališče toženke, ki se je zavzemala za popolno avtonomijo pri razrešitvi vodilnega delavca, ni sprejemljivo, saj bi to povsem onemogočalo pravno varstvo razrešenim vodilnim delavcem. Od poslovodstva se tako ne zahteva, da bi razloge za odpoklic v sklepu opredelilo tako podrobno, da bi morali vsebovati povsem natančne navedbe o ravnanjih oziroma opustitvah, ki so razlog za razrešitev. Po drugi strani pa ni mogoče pristati tudi na nasprotno skrajnost, ki bi dopuščala arbitrarnost s pavšalnim navajanjem razlogov za odpoklic, saj bi to lahko povzročilo pretirano trditveno in dokazno breme za vodilnega delavca, ki bi v skrajnem primeru moral dokazovati celotno svoje delovanje in sprejete poslovne odločitve. Na tako ekstremno razporeditev dokaznega bremena ni mogoče pristati.

14.Tožnik v pritožbi pravilno izpostavlja, da je izpodbijani sklep o razrešitvi glede razlogov, ki so vodili k odločitvi poslovodstva, povsem pavšalen. Tožena stranka v sklepu o odpoklicu ni predstavila niti ene konkretne dejanske okoliščine, ki je predstavljala nesoglasje oz. konflikt in ki je bila takšne intenzitete, da je bilo onemogočeno uspešno sodelovanje tožnika v korist družbe. Ni pojasnila niti s kom konkretno naj bi bil tožnik v konfliktu, glede česa konkretno ter na katero časovno obdobje naj bi se nesoglasja in konflikti nanašali. Da bi sklep o razrešitvi sploh omogočal sodni preizkus, mora biti iz njega povsem jasno razvidno, kaj je dejanski razlog za razrešitev, ta pa mora biti vsebinsko obrazložen do te mere, da je povprečno izobraženi osebi razumljivo, katere so tiste konkretne življenjske okoliščine, ki so privedle do sprejete odločitve. V presojanem sklepu o odpoklicu navedeni razlogi pa so povsem abstraktni in pavšalni, saj ne vsebujejo konkretnih ravnanj ali opustitev, ki bi predstavljale utemeljene razloge za odpoklic in tako dejansko onemogočajo preizkus zakonitosti sklepa pred sodiščem. Glede na navedeno pritožbeno sodišče pritrjuje pritožbeni graji o zmotni materialnopravni presoji sodišča prve stopnje o tem, da je izpodbijani sklep v zadostni meri konkretiziran. Učinkovito sodno varstvo je možno le ob predpostavki, da so razlogi za razrešitev konkretizirano obrazloženi in je izpodbijani sklep mogoče preizkusiti. Ker izpodbijani akt ni obrazložen na način, ki bi omogočal sodni preizkus utemeljenosti dejanskih razlogov za razrešitev, je nezakonit že iz tega (formalnega) razloga. Navedbe toženke, da se je tožnik z odpoklicem strinjal, kar naj bi izhajalo iz odgovora na poziv za sklenitev sporazuma z dne 11. 10. 2022 (A6) niso utemeljene, saj glede na vsebino te listine odgovor vsebuje zgolj pogojno strinjanje v primeru, da bi toženka njegov predlog za odpravnino sprejela, glede na to, da je tožnik v tem odgovoru tudi sicer izrecno zavrnil razloge za razrešitev, pa te navedbe za presojo tudi niso odločilne.

15.Sodni postopek ni namenjen odpravljanju pomanjkljivosti izpodbijanega akta o razrešitvi, temveč podrobnejši obrazložitvi opisa dejanskega stanja ter stališč v njem, kar pa je v konkretnem primeru v sklepu povsem izostalo. Neobrazloženost oziroma neustrezna obrazloženost izpodbijanega akta sodišču tako niti ne daje podlage za njegovo vsebinsko presojo. Sodišče prve stopnje je izpodbijani akt kljub temu vsebinsko presojalo. Na podlagi izpovedi tožnika, zakonitega zastopnika C. C., tedanjega zakonitega zastopnika D. D. in priče E. E. je zaključilo, da je med tožnikom in toženo stranko dejansko prihajalo do stalnih nesoglasij in konfliktov, ki so se nanašali na projekt A., zlasti glede usklajevanja vsebine pogodbe o projektiranju za ta projekt ter razumevanja obveznosti oziroma časovnic in tveganj v zvezi s takšnimi obveznostmi po pogodbi toženke z državo. Presodilo je, da je iz tega razloga poslovodstvo utemeljeno izgubilo zaupanje v tožnika, razrešitev pa je bila posledično zakonita.

16.V zvezi s tem zaključkom pritožba utemeljeno izpostavlja, da toženka niti v postopku pred sodiščem prve stopnje ni podala kakršnihkoli konkretnih navedb glede vsebine razlogov za odpoklic, temveč je vztrajala pri pavšalni navedbi o tem, da so med tožnikom in toženko obstajala nesoglasja in konflikti. V prvi pripravljalni vlogi je navedla le, da tožnik v času izvajanja pogodbe o zaposlitvi ni izpolnjeval poslovne strategije družbe, zakonskih okvirov, v katerih družba deluje (družba je zavezana k javnim naročilom) in poslovno politiko družbe, ki jih je zanj določilo poslovodstvo tožene stranke. Pritožbeno sodišče soglaša s tožnikom, da so tudi te navedbe vsebinsko prazne in nezmožne konkretnega odgovora posledično pa tudi sodne presoje. Tožnik v pritožbi pravilno izpostavlja tudi, da so bili dokazni predlogi tožene stranke v zvezi z zaslišanjem prič C. C., D. D. in E. E. povsem nesubstancirani, saj ni bilo jasno, o katerih konkretnih dogodkih oziroma relevantnih dejstvih, ki naj bi bili razlog za razrešitev, naj bi priče sploh izpovedovale. Sodna praksa je enotna v zahtevi, da mora biti zaradi povezanosti trditvenega in dokaznega bremena, dokazni predlog ustrezno substanciran, kar pomeni, da mora stranka v njem natančno opredeliti, katera relevantna (in navedena) dejanska trditev naj se s predlaganim dokazom ugotovi. Toženka temu pravilu ni zadostila, kar tožnik v pritožbi pravilno izpostavlja ter s tem v zvezi utemeljeno graja procesno postopanje sodišča prve stopnje, ki je stranki in priče zasliševalo kljub temu, da toženka dokaznih predlogov ni ustrezno substancirala, zasliševalo pa jih je v zvezi z dejstvi, ki niti niso imela podlage v podanih trditvah.⁷ Na to postopkovno kršitev je tožnik izrecno opozoril že v postopku pred sodiščem prve stopnje. Dokazni postopek je namenjen temu, da se ugotovi resničnost dejstev, ki so že bila zatrjevana, ne pa temu, da se širijo in dopolnjujejo trditve strank, kot se je zgodilo v obravnavanem primeru, ko je sodišče prve stopnje šele iz izpovedi strank in prič lahko ugotovilo, na katere delovne naloge tožnika so se nanašala razhajanja v stališčih tožnika in poslovodstva in kakšna je bila vsebina teh razhajanj, ki jih je toženka označila za konflikt oziroma nesogasje. Ker je sodišče prve stopnje oprlo sodbo na dejstva, ki niso imela podlage v trditveni podlagi strank, je tožniku onemogočilo pravico do izjave. S tem je storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ker pa je zmotna že materialnopravna presoja sodišča prve stopnje, da je izpodbijani sklep o razrešitvi v zadostni meri konkretiziran oziroma obrazložen, ugotovljena kršitev postopka ni terjala razveljavitve sodbe v tem delu, temveč njeno spremembo na način, kot izhaja iz izreka (2. alineja 358. člena ZPP).

17.Delovno mesto, ki ga je zasedal tožnik, je vodilno delovno mesto, vezano na mandat. Ne glede na razlog razrešitve in čeprav je ugotovljena njena nezakonitost, pa je bistveno, da je bil tožnik odpoklican z vodilnega delovnega mesta in mu je posledično prenehal mandat. Tožniku je pogodba o zaposlitvi za delovno mesto Vodja službe za investicije in razvoj projektov zaradi prenehanja mandata predčasno prenehala (četudi zaradi nezakonite razrešitve), zato ta pogodba ni mogla ponovno stopiti v veljavo. Zaradi sodelovanja pri vodenju družbe in posebnih pooblastil, ki jih ima vodilni delavec, mora slednji uživati zaupanje poslovodstva. Družbi tako ni mogoče vsiljevati vodilnega delavca, ki je bil razrešen, čeprav razrešitev ni bila zakonita. Razrešen vodilni delavec, katerega opravljanje vodilnega delovnega mesta je vezano na mandat, tako nima reintegracijskega zahtevka. Najpomembnejše pravno varstvo razrešenega vodilnega delavca je njegova pravica do povrnitve škode, ki mu je nastala zaradi neizplačanih plačil, katere bi sicer prejemal po pogodbi o zaposlitvi za vodilno delovno mesto (prvi odstavek 168. člena OZ) in ne vrnitev na vodilno delovno mesto v nasprotju z voljo poslovodstva⁸ . Brez ustreznega mandata del in nalog iz pogodbe za vodilno delovno mesto ne more opravljati. Sodišče prve stopnje je zato zahtevek za reintegracijo (čeprav iz drugih razlogov) utemeljeno zavrnilo. Pritožbene navedbe, ki to odločitev izpodbijajo, so neutemeljene, zato jih je pritožbeno sodišče zavrnilo ter v tem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

18.Tožnik pa v pritožbi utemeljeno navaja tudi, da sodišče prve stopnje s sodbo v drugi alineji II. točke izreka ni odločilo o zahtevku, ki je bil postavljen ob zaključku obravnave, pač pa o tožbenem zahtevku, ki ga je tožnik postavil v tožbi oziroma njeni dopolnitvi. Kot je razvidno iz spisovnega gradiva, je tožnik ta del zahtevka večkrat spremenil, nazadnje z drugo pripravljalno vlogo z dne 18. 9. 2023, v kateri je postavil tudi podredni zahtevek ter četrto pripravljalno vlogo z dne 30. 11. 2023. Sodišče prve stopnje je s tem, ko je zavrnilo tožbeni zahtevek, kot je bil prvotno postavljen v tožbi in njeni dopolnitvi, odločilo o tožbenem zahtevku, o katerem ne bi smelo več odločati. S tem je kršilo prvi odstavek 2. člena ZPP, ki določa, da sodišče v pravdnem postopku odloča v mejah postavljenih zahtevkov. Podana je bistvena kršitev določbe pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ki je vplivala na zakonitost sodne odločbe v tem delu. Izpodbijano sodbo je bilo v tem delu (drugi alineji II. točke izreka, razen v delu, v katerem je zavrnjen zahtevek tožnika za poziv nazaj na delo) potrebno razveljaviti, saj pritožbeno sodišče te bistvene kršitve določb pravdnega postopka glede na njeno naravo samo ne more odpraviti. V primeru, ko bi pritožbeno sodišče prvič odločalo o tožbenem zahtevku, kot je bil nazadnje postavljen, bi bilo namreč nesorazmerno poseženo v kakšno drugo ustavno pravico pravdnih strank, zlasti v pravico do rednega pravnega sredstva - pritožbe (prvi odstavek 354. člena ZPP). Ker se je obravnava te zadeve izvajala brez večjih zastojev, tudi ne bo poseženo v pravico strank do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.

19.Pritožbeno sodišče je odgovorilo na pravno odločilne pritožbene razloge (prvi odstavek 360. člena ZPP). V kolikor tožnik na kakšno pritožbeno navedbo ni dobil izrecnega odgovora, pa ta izhaja iz konteksta celotne obrazložitve, kar zadošča, saj lahko iz obrazložitve te odločbe v zadostni meri spozna, kateri razlogi so vodili pritožbeno sodišče k njegovi odločitvi.⁹

20.Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo, ker je odvisna od končnega uspeha strank v postopku (tretji odstavek 165. člena ZPP).

-------------------------------

1Tako tudi VSRS, opr. št. VIII Ips 203/2018, VIII Ips 18/2017.

2VSRS, opr. št. VIII Ips 18/2017, VIII Ips 241/2017, VIII Ips 203/2018.

3Tako tudi VSRS, opr. št. VIII Ips 203/2018.

4VSRS, opr. št. VIII Ips 241/2017, VIII Ips 18/2017, VDSS, opr. št. Pdp 606/2018.

5

Da mora v takšnem primeru vodilni delavec izpodbijati sklep o razrešitvi, ter da bi bilo v takšnih primerih na mestu uporabiti analogijo z določbami, ki se nanašajo na odpoved pogodbe o zaposlitvi, smiselno izhaja iz odklonilnega ločenega mnenja vrhovnega sodnika mag. Marijana Debelaka k sodbi Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 3/2021 z dne 5. 10. 2021, kateremu se je pridružil tudi vrhovni sodnik Borut Vukovič.

Primerjaj VIII Ips 24/2020 (tč. 14), VIII Ips 353/2007, VIII Ips 150/2016.

Noben izveden dokaz ne more nadomestiti pomanjkljive trditvene podlage, saj so dokazi namenjeni ugotavljanju resničnosti že podanih navedb (Primerjaj VSRS, opr. št. II Ips 148/2015, II Ips 126/2009 , II Ips 110/2014 in druge).

Tako tudi VDSS, opr. št. Pdp 760/2022.

Npr. sklep Ustavnega sodišča, opr. št. Up-429/01-5 z dne 24. 6. 2003 (2. točka obrazložitve), sklep VS RS, opr. št. III Ips 84/2017.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 168, 168/1 Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 227, 227/5 Zakon o delovnih razmerjih (2013) - ZDR-1 - člen 74, 74/1, 74/2, 77, 77-1, 87, 87/2

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.