Jedro

Ključno je, da mora biti institut razumne prilagoditve na voljo, ko ima oseba z invalidnostjo potrebo po tem. To pomeni, da prilagoditev ni razumna takrat, ko potrebe po prilagoditvi ni oziroma ko takšna nerazumna prilagoditev (v tem primeru stvarna razbremenitev) pomeni omejitev uživanja ali uresničevanja pravic iz invalidnosti. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče zaključilo, da tožnikove spremembe v zdravstvenem stanju ne omejujejo njegove delazmožnosti, zato stvarna razbremenitev (delo naj ne bo enolično in ponavljajoče), upoštevaje 2. člen Konvencije, s tem v zvezi ni razumna. To pomeni, da niso izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 63. člena ZPIZ-2, ker pri tožniku v stanju invalidnosti niso nastale takšne spremembe, ki bi zmanjšale zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta. Posledično dne 18. 1. 2022 ni bila podana nova invalidnost (prvi odstavek 93. člena ZPIZ-2).

Tožnik ni upravičen do povračila sodne takse, ker se v socialnih sporih o pravicah do in iz socialnih zavarovanj in socialnega varstva sodne takse ne plačujejo (71. člen ZDSS-1).

Izrek

I.Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (IV. in V. točki izreka) spremeni tako, da se glasi:

IV."IV. Tožeči stranki se pravice iz invalidskega zavarovanja iz II. točke izreka te sodbe priznajo tudi od 1. 2. 2022 dalje.

V.Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni povrniti stroške postopka v višini 727,97 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka izpolnitvenega roka do plačila."

II.Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni povrniti pritožbene stroške v višini 279,99 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je odpravilo odločbi toženca št. ..., št. dosjeja ..., z dne 29. 9. 2022 in št. ..., št. dosjeja ..., z dne 15. 3. 2022 (I. točka izreka). Tožnika je razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in mu priznalo pravico do dela na drugem delu z omejitvami: pretežno sedeče delo, brez dolgotrajne stoje, ročno premeščanje bremena do 10 kg, s krajšim delovnim časom od polnega 4 ure dnevno, 20 ur tedensko in pravico do delnega nadomestila od 7. 12. 2015 do 31. 1. 2022 (II. točka izreka). Odločilo je, da je o višini in izplačevanju delnega nadomestila toženec dolžan odločiti v roku 30 dni po pravnomočnosti sodbe (III. točka izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek v delu, da se tožniku priznajo pravice iz invalidskega zavarovanja od 1. 2. 2022 dalje (IV. točka izreka). Tožencu je naložilo, da je dolžan tožniku v roku 15 dni povrniti stroške postopka v višini 582,37 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (V. točka izreka).

2.Zoper IV. in V. točko izreka sodbe vlaga pritožbo tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je sodišče pravilno ugotovilo, da je bila pri tožniku podana invalidnost zaradi bolezni že od 28. 9. 2015 dalje. Vendar pa je pridobljene pravice nepravilno časovno omejilo in jih priznalo le do 31. 1. 2022. Nepravilno je sklenilo, da naj bi se pri tožniku dne 18. 1. 2022 pojavila dodatna omejitev, zaradi česar mu je od 1. 2. 2022 dalje odvzelo že pridobljene pravice. Napačno je uporabilo določbo 126. člena ZPIZ-2. Zakon ne določa, da bi bilo ugotavljanje nove invalidnosti vezano na datum obravnave pred organi toženca, kot tudi ne, da naj bi se za datum nastanka sprememb zdravstvenega stanja lahko izbral datum, na katerega ni vezana nobena sprememba v zdravstvenem stanju. Datum nastanka invalidnosti je strokovno medicinsko vprašanje, ki se ugotovi na podlagi razpoložljive medicinske dokumentacije. Sodišče je nepravilno ugotovilo domnevno novo invalidnost tožnika zaradi ugotovljene potrebe po dodatni razbremenitvi in neutemeljeno zaključilo, da tožniku pravice iz invalidskega zavarovanja od datuma na dan obravnave pred invalidsko komisijo 18. 1. 2022 ne pripadajo več, kljub temu, da se zdravstveno stanje tožnika od 28. 9. 2015 dalje do dneva obravnave pred invalidsko komisijo ni bistveno spremenilo. Iz izvedenskega mnenja izhaja, da je imel tožnik od leta 2015 do 2022 tudi psihične težave, vendar te niso bistveno omejevale njegove delazmožnosti, so pa prispevale k dodatni omejitvi, tj. da delo naj ne bo enolično in ponavljajoče. Sodna izvedenka je pojasnila, da je ta omejitev vezana na izvid z dne 11. 5. 2016, ko je bil tožnik pregledan v Psihiatrični bolnišnici A. Iz nobenega od razpoložljivih medicinskih dokumentov ne izhaja kakršnakoli bistvena sprememba zdravstvenega stanja tožnika na dan 18. 1. 2022. Izpostavila je, da bi lahko nastanek domnevne dodatne omejitve vezala tudi na datum pregleda tožnika pri njej, tj. 7. 9. 2023. Izpovedala je, da ne more vedeti, kakšno je bilo duševno stanje tožnika po 25. 11. 2019, saj po tem datumu ni razpoložljive medicinske dokumentacije, iz katere bi izhajalo psihično stanje tožnika. Zato je edini možen datum, ko bi sodna izvedenka lahko ugotovila nastanek potrebe po domnevni dodatni omejitvi, dan osebnega pregleda tožnika pri njej. Dodatna omejitev ni bila predmet v izpodbijanih odločbah. Sodna izvedenka je nastanek dodatne omejitve ugibala iz pogovora s tožnikom, da je poskusil delo v proizvodnji, vendar mu to ni odgovarjalo, da ne zdrži statičnega dela. Dne 18. 1. 2022 ni bila podana dodatna omejitev, da delo ne sme biti enolično in ponavljajoče, ker takega dela tožnik niti ni opravljal. Opravljal je delo, pri katerem je po mnenju izvedenke, ta dodatna omejitev glede na naravo dela že upoštevana. Sodna izvedenka je izpostavila, da je delo voznika z vidika te omejitve ustrezno. Sodišče se ni opredelilo do izpovedi tožnika, ki je izpovedal, da ima od šestega leta revmatoidni artritis in obsesivno kompulzivno motnjo, ter do ugotovitev sodnih izvedencev, da je bilo zdravstveno stanje tožnika v bistvenem nespremenjeno od 28. 9. 2015 dalje. Diagnoza mešane obsesivne misli je bila pri tožniku potrjena že v izvidu z dne 11. 5. 2016 in ne gre za spremembo zdravstvenega stanja, ki bi nastala na dan obravnave pri invalidski komisiji. Tožniku ni bilo omogočeno, da se učinkovito izjavi, saj bi lahko pojasnil, da pravno naziranje sodišča o tem, da naj bi bila dodatna omejitev relevantna, ni pravilno. V stanju ugotovljene invalidnosti od 28. 9. 2015 dalje sodišče ni ugotovilo nobenih sprememb, zaradi katerih bi že nastale pravice prenehale ali se spremenile. Ugotovilo je le dodatno omejitev pri delu, ki glede na delo, ki ga tožnik opravlja, niti ni relevantna in zato stvarna razbremenitev ni potrebna. Sodišče je z odvzemom predhodno pridobljenih pravic iz naslova invalidskega zavarovanja kršilo ustavnopravne varovane pravice tožnika in je zaključek sodišča v nasprotju z načelom varstva zaupanja v pravo. Z izpodbijanim delom sodbe je bila tožniku kršena zahteva po enakem obravnavanju in kršena ustavno varovana pravica do socialne varnosti. Odločitev je v nasprotju z določbo 63. člena ZPIZ-2 in predstavlja kršitev načela zaupanja v pravo iz 2. člena Ustave. Izpodbijani del sodbe predstavlja sodbo presenečenja, saj takšnega postopanja sodišča tožnik ni mogel predvideti med postopkom. Izpodbijani del sodbe ima pomanjkljivosti, zaradi katerih ga ni mogoče preizkusiti, ne vsebuje zadostnih razlogov o vseh odločilnih dejstvih oz. razlogi niso dovolj jasni in si mestoma nasprotujejo. Sodišče je napačno uporabilo sodno prakso, ko se je oprlo na sodbo in sklep Psp 87/2023. Napačna je odločitev glede stroškov, saj je sodišče neutemeljeno delno zavrnilo zahtevek tožnika in tožencu naložilo plačilo le 80 % priznanih stroškov postopka. Priglaša stroške pritožbe.

3.Pritožba je utemeljena.

4.Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov in v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, naštete v tej določbi ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da pred sodiščem prve stopnje ni prišlo do procesnih kršitev, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, in da ni podana zatrjevana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je sodbo v izpodbijanem delu mogoče preizkusiti. Vendar pa je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko tožniku pravic iz invalidskega zavarovanja od 1. 2. 2022 dalje ni priznalo.

5.Sodišče prve stopnje je presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženca z dne 29. 9. 2022 v zvezi s prvostopenjsko odločbo z dne 15. 3. 2022, s katero je bila zavrnjena zahteva tožnika za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja. Iz odločbe prvostopenjskega organa izhaja, da je pri tožniku od 18. 1. 2022 dalje zaradi posledic bolezni podana III. kategorija invalidnosti in je krajši delovni čas od polnega, 4 ure dnevno, 20 ur tedensko, zmožen za delo na drugem delu z omejitvami. Ker tožnik ob nastanku invalidnosti ni bil vključen v obvezno zavarovanje in je do dneva nastanka invalidnosti dopolnil 28 let ter njegova pokojninska doba znaša 1 leto, 11 mesecev in 3 dni, ne izpolnjuje pogoja pokojninske dobe za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja (tj. 2 leti in 8 mesecev). Pritožbo tožnika je toženec z odločbo z dne 29. 9. 2022 zavrnil iz istih razlogov, pri čemer je pojasnil, da bi moral tožnik za izpolnitev pogojev za pridobitev pravic imeti najmanj 2 leti pokojninske dobe.

6.Pri presoji tožnikove delovne zmožnosti je sodišče prve stopnje upoštevalo izvedensko mnenje dveh sodnih izvedencev, specialistke medicine dela, prometa in športa ter specialista fizikalne in rehabilitacijske medicine. Ocenila sta, da je pri tožniku zaradi bolezni že od 28. 9. 2015 dalje podana invalidnost III. kategorije1 in ni več zmožen za delo v polnem delovnem času. Zmožen je za delo na drugem delu s krajšim delovnim časom od polnega 4 ure dnevno, 20 ur tedensko z omejitvami (pretežno sedeče delo, brez dolgotrajne stoje, ročno premeščanje bremen do 10 kg). Dodala sta, da je pri tožniku od 18. 1. 2022 dalje potrebna dodatna omejitev: delo naj ne bo enolično in ponavljajoče.

7.Na podlagi tako pridobljenega izvedenskega mnenja je sodišče prve stopnje zaključilo, da je pri tožniku zaradi posledic bolezni osnovna invalidnost podana že do 28. 9. 2015 dalje. Ker je bil tožnik tega dne vključen v pokojninsko in invalidsko zavarovanje ter je izpolnil pogoj za pridobitev pravic na podlagi invalidnosti (prvi odstavek 69. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju - ZPIZ-2), mu je sodišče prve stopnje pravice (upoštevaje tožbeni zahtevek) priznalo od 7. 12. 2015 do 31. 12. 2022. Po presoji pritožbenega sodišča ni pravilna materialnopravna presoja sodišča prve stopnje, da tožnik od 1. 2. 2022 dalje do pravic na podlagi invalidnosti ni upravičen.2

8.Pravice na podlagi invalidnosti pridobi zavarovanec z dnem nastanka invalidnosti (tretji odstavek 108. člena ZPIZ-2). Tako pridobljene pravice trajajo dokler traja stanje invalidnosti, na podlagi katerega je bila pridobljena pravica, razen v primerih izgube ali omejitve uživanja pravic, določenih s tem zakonom (prvi odstavek 126. člena ZPIZ-2). Zavarovanec, ki se mu ugotovljena invalidnost poslabša ali nastane nova invalidnost zaradi bolezni ali poškodbe zunaj dela, pridobi pravice, če na dan nastanka spremembe ali nove invalidnosti izpolnjuje vse pogoje (tj. starost in zavarovalna ali pokojninska doba) za pridobitev nove pravice (prvi odstavek 93. člena ZPIZ-2).

9.Poslabšanje stanja v okviru že ugotovljene kategorije invalidnosti ali poslabšanje, ki pomeni novo kategorijo invalidnosti, zahteva opredelitev novega ustreznega delovnega mesta. Pravica se spremeni ali preneha, če nastanejo v stanju invalidnosti takšne spremembe, zaradi katerih glede na pogoje določene v zakonu, določena pravica preneha (se izgubi) ali se spremeni ali zaradi katerih so izpolnjeni pogoji za pridobitev druge pravice iz invalidskega zavarovanja.3 To pomeni, da invalid ni več zmožen opravljati dela, ki ga je opravljal dotlej in je upravičen do novih, drugačnih pravic iz invalidskega zavarovanja, ki ustrezajo novemu stanju.4

10.Za opredelitev invalidnosti, ki je podlaga za priznanje pravic, je ključno zdravstveno stanje oziroma zdravstvene težave, ki vplivajo na tožnikovo delazmožnost, upoštevajoč njegov poklic po 63. členu ZPIZ-2. Kot svoj poklic se šteje delo na delovnem mestu, na katerem zavarovanec dela, in vsa dela, ki ustrezajo zavarovančevim telesnim in duševnim zmožnostim, za katera ima ustrezno strokovno izobrazbo, dodatno usposobljenost in delovne izkušnje, ki se zahtevajo za določena dela, v skladu z zakoni ali kolektivnimi pogodbami (tretji odstavek 63. člena ZPIZ-2).

11.Pritožba utemeljeno opozarja, da dodatna omejitev pri delu (delo naj ne bo enolično in ponavljajoče) ni relevantna, ker ne omejuje tožnikove delazmožnosti. Iz izvedenskega mnenja sodnih izvedencev namreč jasno izhaja, da se stanje, ki so ga pri tožniku opisali na invalidski komisij I. stopnje (tj. dne 18. 1. 2022) ni bistveno spremenilo od 28. 9. 2015 5 dalje. Od leta 2015 do 2022 je imel tožnik tudi psihične težave, vendar te niso bistveno omejevale njegove delazmožnosti. Prispevale so le k dodatni omejitvi, in sicer, da naj delo ne bo enolično in ponavljajoče. Izvedenka je dodatno pojasnila, da je bila obsesivno kompulzivna motnja ugotovljena že 11. 5. 2016, vendar je bilo 25. 11. 2019 ugotovljeno, da je kompulzivnih obolenj pri tožniku bistveno manj, da je tožnik socialno vpet ter sposoben za delo in vožnjo z avtomobilom. Po tem datumu tožnik ni bil več pri psihiatru, opravljal je manj drugih pregledov.

12.Po prvem odstavku 63. člena ZPIZ-2 je invalidnost podana, če se zaradi sprememb v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije in so ugotovljene v skladu s tem zakonom, zavarovancu zmanjša zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta oziroma za poklicno napredovanje. V okoliščinah konkretnega primera je treba upoštevati, ali zavarovanec zaradi poslabšanja invalidnosti potrebuje nove omejitve pri delu in ni več zmožen za delo s prej priznanimi omejitvami, ker to delo zanj ne predstavlja več ustreznega dela. Drži, da je pri tožniku 18. 1. 2022 zaradi psihičnih težav nastopila potreba po dodatni stvarni razbremenitvi (delo ne bo enolično in ponavljajoče), vendar ta ne zahteva nove opredelitve ustreznega dela, ker psihične težave po mnenju izvedencev, niso bistveno omejevale tožnikove delazmožnosti 6 in je bila torej ta dodatna omejitev glede na naravo dela že upoštevana.

13.Konvencija o pravicah invalidov (Konvencija) 7 v 2. členu določa, da razumna prilagoditev pomeni potrebne in razumne spremembe ter prilagoditve, ki ne nalagajo nesorazmernega ali nepotrebnega bremena, kadar so v posameznem primeru potrebne, da se osebam z invalidnostjo na enaki podlagi kot drugim zagotovi uživanje ali uresničevanje vseh človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Zahteva po razumni prilagoditvi se nanaša na posameznega delavca z invalidnostjo v delovnem procesu v konkretnih okoliščinah primera. Pomemben je individualni pristop, saj ne obstaja splošna razumna prilagoditev, ki bi bila ustrezna in po meri za vse delavce z invalidnostjo. 8 Takšna razumna prilagoditev pa ni ključna le v povezavi s pravicami iz delovnega razmerja, temveč tudi v povezavi z zagotavljanjem pravic iz socialnih zavarovanj.

14.Ključno je torej, da mora biti institut razumne prilagoditve na voljo, ko ima oseba z invalidnostjo potrebo po tem. 9 To pomeni, da prilagoditev ni razumna takrat, ko potrebe po prilagoditvi ni oziroma ko takšna nerazumna prilagoditev (v tem primeru stvarna razbremenitev) pomeni omejitev uživanja ali uresničevanja pravic iz invalidnosti. 10

15.Glede na navedeno je pritožbeno sodišče zaključilo, da tožnikove spremembe v zdravstvenem stanju ne omejujejo njegove delazmožnosti, zato stvarna razbremenitev (delo naj ne bo enolično in ponavljajoče), upoštevaje 2. člen Konvencije, s tem v zvezi ni razumna. To pomeni, da niso izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 63. člena ZPIZ-2, ker pri tožniku v stanju invalidnosti niso nastale takšne spremembe, ki bi zmanjšale zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta. Posledično dne 18. 1. 2022 ni bila podana nova invalidnost (prvi odstavek 93. člena ZPIZ-2). Pritožbeno sodišče je zato na podlagi 358. člena ZPP pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremenilo tako, da je tožniku pravice iz invalidskega zavarovanja 11 priznalo tudi od 1. 2. 2022 dalje.

16.Sodišče prve stopnje je v izpodbijani stroškovni odločitvi ugotovilo, da je toženec upoštevaje 80 % uspeh v postopku dolžan tožniku na podlagi tretjega odstavka 154. člena ZPP povrniti stroške postopka v višini 582,37 EUR. Po spremembi izpodbijanega dela sodbe je tožnik s svojim zahtevkom v celoti uspel, zato je utemeljen pritožbeni očitek, da je upravičen do povrnitve vseh priznanih stroškov postopka, to je v višini 727,97 EUR. 12

17.Ker je tožnik s pritožbo uspel, mu je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in na podlagi določil Odvetniške tarife (OT) priznalo naslednje utemeljeno priglašene stroške: 375 točk za sestavo pritožbe, 2 % za materialne stroške in 22 % DDV, kar ob upoštevanju vrednosti točke 0,60 EUR, skupaj znaša 279,99 EUR. Tožnik ni upravičen do povračila sodne takse, ker se v socialnih sporih o pravicah do in iz socialnih zavarovanj in socialnega varstva sodne takse ne plačujejo (71. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih - ZDSS-1). Priznani znesek je toženec dolžan tožniku povrniti v roku 15 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zamude dalje do plačila.

-------------------------------

1Invalidnost je nastala po poslabšanju osnovne bolezni (juvenilni erozivni psoriatični artritis).

2Razlog za sprejeto odločitev je ugotovitev, da tožnik na dan nastanka nove invalidnosti (tj. 18. 1. 2022) ni bil vključen v obvezno zavarovanje, da je do tega dne dopolnil 28 let starosti in dopolnil pokojninsko dobo v trajanju 1 leta, 11 mesecev in 3 dni, ter ne izpolnjuje pogojev za priznanje novih pravic (prvi odstavek 69. člena ZPIZ-2 v zvezi z 42. členom ZPIZ-2).

3Žiher Mitja et al.: Veliki komentar Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, 2., spremenjena in dopolnjena izdaja, GV Založba, Ljubljana 2021, str. 430.

4Tako tudi v Psp 87/2022.

5Ko je revmatolog ob pregledu tožnika ugotovil poslabšanje stanja.

6Tožnik opravlja delo voznika in ima zaključeno osnovnošolsko izobrazbo.

7Ki jo je Slovenija ratificirala leta 2008.

8Tadić Novica, Razumne prilagoditve delavcev z invalidnostjo, Pravna praksa, št. 39, 2024, str. 16.

9Zagovornik načela enakosti: Posebno poročilo, Za uresničevanje vseh ljudi z invalidnostjo v Sloveniji, Ljubljana, avgust 2024, str. 96.

10Definicija invalidnosti v Konvenciji izhaja iz predpostavke, da invalidnost ne izvira le iz posameznikove sfere oziroma njegovega zdravstvenega stanja, kot je značilno za medicinski model invalidnosti, ki je uveljavljen v 63. členu ZPIZ-2, ampak tudi iz ovir, ki jih ima posameznik pri vključevanju v delovno okolje (Tadić Novica, Razumne prilagoditve delavcev z invalidnostjo, Pravna praksa, št. 39, 2024, str. 18).

11Razvrstitev v III. kategorijo invalidnosti, priznanje pravice do dela na drugem delu z omejitvami: pretežno sedeče delo, brez dolgotrajne stoje, ročno premeščanje bremena do 10 kg, s krajšim delovnim časom od polnega 4 ure dnevno, 20 ur tedensko in pravico do delnega nadomestila.

12Pri presoji uspeha stranke v postopku je odločilno, da je tožba tožeče stranke potrebna že zato, ker sta v postopku pred sodiščem prve stopnje odpravljeni izpodbijani upravni odločbi (tako npr. Psp 29/2024).

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.