Jedro

Tožena stranka je zaradi poenostavitve poslovnih procesov in izboljšanja informacijske podpore sprejela spremenjeno organizacijo procesa obdelave zavarovalnih pogodb. Novi informacijski sistem je nadomestil prejšnja opravila, ki so zahtevala več ročnega dela. S takšno avtomatizacijo delovnega mesta je dosegla zaposlovanje manjšega števila izvajalcev kot doslej, s čimer je opustila delo tistih delavcev, ki so izvajali ročno in administrativno delo. Zato je obstajal utemeljen razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga v smislu prve alineje prvega odstavka 89. člena ZDR-1.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 24. 7. 2013, ki jo je tožena stranka podala tožnici, nezakonita, zaradi česar se razveljavi, da delovno razmerje tožnice na podlagi nezakonite redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni prenehalo pri toženi stranki dne 24. 9. 2013 in še traja z vsemi pravicami iz delovnega razmerja; zavrnilo je zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnico pozvati nazaj na delo ter ji za čas, ko ni delala, to je od 24. 9. 2013 dalje priznati vse pravice iz delovnega razmerja, med drugim obračunati in izplačati tudi vse plače, regres za letni dopust in druge denarne prejemke iz delovnega razmerja za čas do dneva nezakonitega prenehanja delovnega razmerja dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega mesečnega zneska dalje do plačila ter tožnici za ta čas plačati tudi prispevke za zdravstveno, pokojninsko, invalidsko ter ostalo zavarovanje vse v roku 15 dni, pod izvršbo; zavrnilo je zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnico prijaviti v zavarovanje za vpis v matično evidenco ZPIZ za čas od dneva nezakonitega prenehanja delovnega razmerja dalje, to je od dne 24. 9. 2013 dalje v roku 15 dni pod izvršbo; in zavrnilo je zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške postopka (I. točka izreka). Sodišče prve stopnje je glede stroškov odločilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka (II. točka izreka).

Tožnica se je pritožila zoper sodbo v delu zavrnitve tožbenih zahtevkov v I. točki izreka iz vseh pritožbenih razlogov po določbi prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in spremembe), ki se v skladu z določbo 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in spremembe) uporablja tudi v sporih pred delovnim sodiščem. Navaja, da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih oziroma so ti nejasni in v medsebojnem nasprotju. V času podaje odpovedi je obstajala potreba po njenem delu na delovnem mestu zavarovalni asistent II in takšno delo ji ni prenehalo zaradi uvedbe računalniškega sistema A.. Sodišče se ni opredelilo do njenega ugovora, da istočasno zaposlovanje novih delavcev, ki jih je tožena stranka prevzela od B., utemeljuje zlorabo instituta odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Tožena stranka bi morala predložiti podatke o novih zaposlitvah delavcev na delovnem mestu zavarovalni asistent I in II v času, ko je bila podana izpodbijana odpoved. Sodišče je dalo prevelik pomen izpovedbama predsednika uprave C.C. in vodji sektorja operativnega izvajanja zavarovanj (v nadaljevanju: OIZ) D.D., da se dne 1. 2. 2013 še ni vedelo, da bodo prevzeli delavce iz B.. Tožnica se sklicuje na sklep tožene stranke z dne 12. 7. 2013, na podlagi katerega je zaradi reorganizacije in optimatizacije dela na področju OIZ vsem referentom I in II ponudila v podpis novo pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto zavarovalnega asistenta I in II, to je za isto delo, ki ga je izvajala tožnica. Če bi dejansko in utemeljeno prenehala potreba po njenem delu, potem tožena stranka nikomur ne bi ponujala v podpis nove pogodbe na istem delovnem mestu. V tej zvezi opozarja na sprejeto sodno prakso in glede tega navaja konkretne sodne odločbe, ko je bilo odločeno v podobnih primerih. Tožnica v dopolnitvi pritožbe navaja, da bi morala tožena stranka pri odpovedi upoštevati kriterije za določitev presežnih delavcev iz kolektivne pogodbe dejavnosti. V tej zvezi se sklicuje na konkretne podatke o kadrih, ki so bili objavljeni v E.. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče v izpodbijanem delu spremeni sodbo tako, da tožbenim zahtevkom v celoti ugodi oziroma podrejeno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da je sodišče v sporu pravilno razsodilo. Zmotno je sklicevanje tožnice na določbe ZDR-1 in obstoječo sodno prakso, da tožena stranka ne bi smela zaposlovati oziroma sklepati novih zaposlitev na delovnem mestu zavarovalni asistent I in II. V tožničinem primeru je šlo za individualno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, v času odpovedi pa ni zaposlovala novih delavcev, saj je sklepala nove pogodbe z obstoječimi delavci, ki niso bili zajeti v postopkih redne odpovedi, kot je to potrdila vodja sektorja OIZ D.D.. Toženi stranki ni bilo potrebno uporabiti kriterijev za določitev presežnih delavcev iz kolektivne pogodbe dejavnosti. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče zavrne tožničino pritožbo in v izpodbijanem delu potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v izpodbijanem delu v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP). Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da vsebuje sodba v izpodbijanem delu v odločilnih dejstvih pravilne dejanske in pravne razloge. Sodišče prve stopnje je na ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Poleg tega tako v zvezi z izvedenim postopkom kot z izdano sodbo ni storilo nobene bistvene postopkovne kršitve, na katere je opozorila pritožba in na katere je moralo pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Pritožbeno sodišče ni ugotovilo nikakršnega nasprotja v razlogih sodbe oziroma, da bi bili ti nejasni, kot to zmotno opozarja pritožba. Zato pritožbeno sodišče na preostale tožničine pritožbene navedbe še odgovarja.

Iz izvedenih dokazov je razvidno, da je tožena stranka dne 24. 7. 2013 redno odpovedala tožnici pogodbo o zaposlitvi na delovnem mestu zavarovalni asistent II zaradi prenehanja potreb delavca pod pogoji zadnje sklenjene pogodbe o zaposlitvi od dne 1. 7. 2011 dalje. Tožena stranka je zaradi poenostavitve poslovnih procesov in izboljšanja informacijske podpore sprejela spremenjeno organizacijo procesa obdelave zavarovalnih pogodb tako, da je uvedla integralni informacijski sistem A.. Novi informacijski sistem je nadomestil prejšnja opravila, ki so zahtevala več ročnega dela, zlasti iskanja, knjiženja po različnih sistemih in zavarovalnih podlagah. Tožena stranka je s takšno avtomatizacijo delovnega mesta dosegla zaposlovanje manjšega števila izvajalcev kot doslej, s čimer je opustila delo tistih delavcev, ki so izvajali ročno in administrativno delo. Tožena stranka je nato koncem meseca junija 2013 na področju OIZ ugotovila, da bo od 100 zaposlenih delavcev potrebovala največ 86 izvajalcev, do takšne ugotovitve pa je prišla po primerjavi količine dela ter merjenja časovne obremenitve na zaposlenega delavca.

V konkretnem primeru je podana pravna podlaga za tožničino redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga v določbi prve alineje prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013). Poslovni razlog pomeni prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca. Delodajalec lahko skladno z določbo drugega odstavka 89. člena ZDR-1 odpove delavcu pogodbo o zaposlitvi le v primeru, če obstaja utemeljen razlog, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi med delavcem in delodajalcem, pri čemer je pri presoji poslovnega razloga vprašanje, ali je dokazan utemeljen odpovedni razlog, v prvi vrsti dejansko in šele nato pravno vprašanje. Na delodajalcu je dokazno breme, da je poslovni razlog utemeljen. V tej zvezi sodišče ni pristojno presojati ali ocenjevati poslovnih in organizacijskih odločitev delodajalca, ki je povsem samostojen pri organiziranju delovnega procesa. Z vidika obstoja utemeljenega poslovnega razloga presoja le, če je ta v resnici podan, in da ne gre zgolj za navidezni razlog ter rešitve na strani delodajalca, ki pomenijo kršitev prepovedi diskriminacije. Poleg tega lahko sodišče preizkuša, če je z zmanjšanim številom izvajalcem na določenem delovnem mestu dejansko prenehala potreba po delu delavca oziroma je šlo pri tem zgolj za navidezno postopanje delodajalca.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka dne 1. 2. 2013 spremenila Pravilnik o notranji organizaciji (v nadaljevanju: Pravilnik), na podlagi katerega je opredelila skupno področje OIZ, ki je združevalo proces obdelave zavarovalne pogodbe od sklenitve dalje. Pred uvedbo integralnega informacijskega sistema A. je bilo delo na zavarovalnih pogodbah organizirano kot tekoči trak, v katerem so delavci večinoma ročno opravljali naloge in si predajali delo. Po izpovedbi strokovne sodelavke za razvoj kadrov F.F. so v sektorju OIZ kar nekaj mesecev po spremembi potrebovali, da so ugotovili, koliko delavcev potrebujejo še dejansko in koliko je nepotrebnih. Zato ne more biti sprejemljivo zavzemanje pritožbe, da je tožena stranka zvedela za obstoj poslovnega razloga pri tožnici že z dnem 1. 2. 2013, ko je začel veljati noveliran Pravilnik.

Nadalje se pritožba zmotno sklicuje na okoliščino, da je bila izpodbijana odpoved pogodbe prepozna, saj ZDR-1 ne določa več roka, v katerem mora delodajalec podati odpoved iz poslovnega razloga. Da se lahko odpoved šteje za zakonito, pa je predvsem pomembno, da je izkazan utemeljen poslovni razlog prenehanja potreb po delu delavca v času podaje odpovedi. Glede tega je potrebno poudariti, da je uprava tožene stranke potem, ko je razpolagala s podatki izvajanja delovnih zadolžitev v sektorju OIZ, dne 12. 7. 2013 sprejela sklep o zmanjšanju števila delavcev v tem sektorju, pri čemer je tožnici podala odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov dne 24. 7. 2013. Tako izkazana dejstva tudi po ugotovitvi pritožbenega sodišča v celoti zavračajo zavzemanje pritožbe, da je bila v tožničinem primeru odpoved nezakonita.

Neutemeljena je pritožba, da bi se moralo tožnici ponuditi drugo ustrezno delo in da ni bilo podlage, da je po njeni odpovedi tožena stranka zaposlovala delavce iz B.. Glede tega je F.F. izpovedala, da so pred odločitvijo o odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnice v družbi preverili možnosti premestitve tožnice na ustrezno delovno mesto, vendar teh možnosti v primerjavi s situacijo v preteklih letih ni bilo več, saj je informatizacija in optimizacija procesov pokazala učinke tudi na drugih področjih dela pri toženi stranki, kar je narekovalo nadaljnje zmanjševanje zaposlovanja. Po izpovedbi vodje sektorja OIZ D.D. in predsednika uprave C.C. prevzem delavcev iz B. v mesecu oktobru 2013 ni v ničemer vplival na tožničino odpoved, saj so ti delavci nadaljevali z izvajanjem življenjskih naložbenih zavarovanj, pri čemer pa niso izvajali nobenih del na področju zavarovalnih pogodb, to je tistih delovnih zadolžitev, za katere je bila zainteresirana tožnica. Tudi sicer ZDR-1 v svojih določbah ne zavezuje delodajalca, da v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov ponudi delavcu sklenitev nove pogodbe.

Neutemeljena je pritožba, da bi morala tožena stranka v spornem času izdelati program za razreševanje presežnih delavcev ter opraviti ustrezno izbiro, katerim delavcem bo odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča bi bila tožena stranka zavezana k izdelavi programa za razreševanje presežnih delavcev le v primeru, če bi bilo nepotrebnih več kot 30 delavcev v obdobju 30 dni. V konkretnem primeru pa je bila od 985 zaposlenih delavcev pri toženi stranki podana odpoved le 9 delavcem, od tega 6 v mesecu juliju, 3 pa še v mesecu decembru 2013, kar pomeni, da je šlo pri teh delavcih za individualne odpuste. To sta v svojih izpovedbah potrdila tako vodja sektorja OIZ D.D. kot predsednik uprave C.C., ki sta se glede tega izkazala tudi z listinsko dokumentacijo. Takšna dejstva ne morejo v ničemer omajati zavzemanje pritožbe, ki se sklicuje na podatke glasila E. o kadrovanju delavcev tožene stranke oziroma stanju zaposlitev v spornem času, saj je delodajalec tisti, ki samostojno odloča o tem, katerim delavcem bo odpovedal pogodbo o zaposlitvi.

Ker niso podani pritožbeni razlogi, niti ne razlogi, na katere je bilo potrebno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Stranki sta v pritožbenem postopku priglasili stroške in sicer tožnica v zvezi s pritožbo, tožena stranka pa v zvezi z odgovorom na pritožbo. Pritožbeno sodišče je odločilo, da stranki sami krijeta vsaka svoje pritožbene stroške: tožnica iz razloga, ker s pritožbo ni uspela, tožena stranka pa na podlagi določbe petega odstavka 41. člena ZDSS-1, po kateri v sporu o prenehanju delovnega razmerja (do katerega pride tudi zaradi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi) nosi delodajalec svoje stroške ne glede na izid postopka.