Jedro

Po uveljavljeni sodni praksi je možno predlagati začasno odredbo za zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi odpovedi v primeru, ko pogodba o zaposlitvi, ki je bila odpovedana, še ni prenehala veljati. Če je že prišlo do prenehanja pogodbe o zaposlitvi, potem ni mogoče zadržati učinkovanja tega prenehanja. Takšno stališče je pritožbeno sodišče zavzelo v več svojih odločbah. Te odločbe so bile sicer sprejete v času prej veljavnega ZDR, pri čemer so se nanašale na druge oblike odpovedi pogodb o zaposlitvi (praviloma na izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi), pri katerih je pogodba o zaposlitvi delavcu prenehala že pred vložitvijo predloga za izdajo začasne odredbe. Zato zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe ni več mogoče, razen če bi prišlo do zadržanja učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi odpovedi na podlagi 113. člena ZDR-1 (ki velja le za predstavnike delavcev) oziroma pod pogoji iz drugega odstavka 215. člena ZDR-1. Stališče sodišča prve stopnje, da lahko izda začasno odredbo za zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi (ki je že prenehala) le na podlagi določb ZIZ in ne glede na določbi 113. člena ZDR-1 oziroma drugega odstavka 215. člena ZDR-1 je zmotno. Ker sodišče prve stopnje predlagane začasne odredbe ni preizkušalo glede morebitnega zadržanja učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi po drugem odstavku 215. člena ZDR-1 (iz podatkov spisa ne izhaja, da bi za tožnico veljala določba 113. člena ZDR-1), je vsaj preuranjeno zavrnilo ugovor tožene stranke zoper izpodbijani sklep. Posledično je zaradi zmotnega materialnopravnega stališča sodišča prve stopnje dejansko stanje glede navedenega ostalo nepopolno ugotovljeno.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani del sklepa (I. točka izreka) se razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom delno ugodilo ugovoru tožene stranke in sicer, da je 1. točko dne 24. 10. 2016 izdanega sklepa o začasni odredbi spremenilo tako, da se pravilno glasi: „1. Zadrži se učinkovanje prenehanja pogodbe o zaposlitvi št. ..., ... in pogodbe o zaposlitvi št. ..., ... z dne 25. 5. 2013 zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga in razloga nesposobnosti s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi št. ... z dne 29. 9. 2016 in učinkovanje veljavnosti pogodbe o zaposlitvi št. ...“. V preostalem je ugovor tožene stranke zavrnilo (I. točka izreka). Poleg tega je sklenilo, da se odločitev o stroških postopka pridrži za končno odločbo (II. točka izreka).

2. Zoper navedeni sklep se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da ugovoru tožene stranke z dne 27. 10. 2016 ugodi ter predlog za izdajo začasne odredbe v celoti zavrne oziroma podredno, da izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugega sodnika, tožeči stranki pa naloži v plačilo toženkine stroške postopka v zvezi s postopkom predlagane začasne odredbe v roku 8 dni, po izteku tega roka pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi dalje do plačila. Navaja, da je sodišče prve stopnje storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka, ker ni izvedlo naroka za obravnavanje ugovora tožene stranke zoper sklep o izdani začasni odredbi, na katerem bi se izvedli dokazi, na katere je sodišče prve stopnje oprlo svojo odločitev. Prav tako je storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka, ker je svojo odločitev oprlo na sklep o ustanovitvi javnega raziskovalnega zavoda A. z dne 25. 11. 2016, saj ta ni naveden v trditveni in dokazni podlagi ugovora zoper sklep o začasni odredbi niti odgovora tožeče stranke na ugovor tožene stranke. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje izdalo drugačno začasno odredbo kot z dne 24. 10. 2016, saj je v tej odločilo, da se zadrži učinkovanje odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga in razloga nesposobnosti s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi št. ... z dne 29. 9. 2016, v sklepu z dne 2. 12. 2016 pa je odločilo, da se zadrži učinkovanje prenehanja pogodbe o zaposlitvi št. ..., št. ... in pogodbe o zaposlitvi št. ..., ... z dne 25. 5. 2013 zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga in razloga nesposobnosti s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi št. ... z dne 29. 9. 2016 in učinkovanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi št. .... S tem sklepom je sodišče prve stopnje izdalo drugačno začasno odredbo, zoper katero pa toženi stranki ni bila dana možnost vložiti ugovor (kar je primarno sredstvo zoper sklep o začasni odredbi), s čimer ji je bila kršena pravica do pravnega sredstva. Zato je storjena absolutna bistvena kršitev določb postopka. Med izrekoma obeh sklepov je bistvena razlika, saj je bilo v sklepu z dne 24. 10. 2016 zadržano samo učinkovanje odpovedi stare pogodbe o zaposlitvi, čeprav je bila že sklenjena nova pogodba o zaposlitvi, veljavna od 1. 10. 2016, v sklepu z dne 2. 12. 2016 pa je sodišče prve stopnje zadržalo učinkovanje prenehanja odpovedane pogodbe o zaposlitvi in učinkovanje veljavnosti nove pogodbe o zaposlitvi. Prav tako je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da je možno zadržati učinkovanje prenehanja pogodbe o zaposlitvi za vsakega delavca, saj novi ZDR-1 omogoča to varstvo le predstavnikom delavcev in le-ti lahko vložijo predlog za izdajo začasne odredbe za zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi odpovedi. Senat UB. je dne 10. 12. 2015 in dne 18. 5. 2016 po predhodnem sklepu upravnega odbora UB. z dne 5. 5. 2016, s katerim je ta soglašal s prenehanjem članstva UB. A. v UB., sprejel sklep o prenehanju članstva UB. A. v UB. in da zaradi kolizije interesov (konkurenčne prepovedi) delavci UB. A. ne morejo imeti sklenjenega delovnega razmerja na UB.. Zaradi tega delavci UB. A., ki izvajajo študijske programe, v Napoved izvajanja študijskih programov za študijsko leto 2016/2017 na UB. niso vključeni, tako tudi ne tožnica. Zaradi tega je prenehala potreba po opravljanju dela tožnice pod pogoji sklenjenih pogodb o zaposlitvi zaradi organizacijskih razlogov na strani tožene stranke, kar je skladno s prvim in drugim odstavkom 89. člena ZDR-1 utemeljen razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti in poslovnega razloga. Te okoliščine pa tudi ne omogočajo nadaljevanja delovnega razmerja med strankama. Ker je tožnica z novo sklenjeno pogodbo o zaposlitvi napredovala v plačilnem razredu, že to pomeni, da je izkazan in utemeljen odpovedni razlog nesposobnosti. Zato zaključki sodišča prve stopnje, da je verjetnost obstoja terjatve tožnice izkazana, niso pravilni. Zmotno je tudi sklicevanje sodišča prve stopnje na določbo 75. člena ZDR-1, saj v obravnavanem primeru ne gre za prenos podjetja, ker ne gre za gospodarsko dejavnost, ampak za javni raziskovalni zavod, prav tako pa v obravnavani zadevi ni šlo za združitev ali delitev delodajalca. UB. A. se namreč ni izločil kot samostojni pravni subjekt iz UB., temveč je prenehal. V tem primeru tudi ne gre za oddelitev članstva UB. A. iz UB., ampak za ukinitev oziroma prenehanja obstoja te članice. V pritožbi nadalje poudarja, da je bila UB. A. kot ukinjena članica po statutu UB. opredeljena kot raziskovalni zavod, ki ne izvaja pedagoških študijskih programov, pogodba o zaposlitvi, ki je bila tožnici odpovedana, pa vključuje tudi pedagoški del, ki ga je tožnica opravljala na drugi članici univerze (UB. FC.), ki pa bo tudi vnaprej ostala članica univerze in ohranila svoje prenovljene in spremenjene študijske programe. Tudi iz tega razloga določba 75. člena ZDR-1 v tem primeru ni uporabljiva. Organizacijske rešitve so zadosten in utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Z ukinitvijo članstva UB. A. v Univerzi B. je podan utemeljen poslovni razlog. Tožena stranka ima že na podlagi 58. člena Ustave RS avtonomijo, kar je obrazložilo tudi Ustavno sodišče RS v odločbi opr. št. U-I-34/93. Po določbah ZVis in Statuta UB. ter Pravil o delovanju FC. je dekan odgovoren in pristojen za organizacijo in izvedbo študijskega procesa. Glede na 63. člen Statuta UB. je bil dekan pristojen tudi za Napoved izvedbe študijskega procesa v skladu z akreditacijo študijskih programov. V študijskem programu za študijsko leto 2016/2017 tožnica ni bila predvidena kot univerzitetni učitelj. Sodišče v avtonomijo tožene stranke ne more in ne sme posegati, prav to pa je storilo sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom. Posledično je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da nevključitev tožnice v Napoved izvajanja študijskih programov za študijsko leto 2016/2017 ne predstavlja organizacijskega oziroma podobnega razloga na strani delodajalca. S spremembo študijskega programa za študijsko leto 2016/2017 je prenehala potreba po opravljanju pedagoškega dela tožnice. Nepravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da dejavnost, ki jo opravlja, oziroma ki jo bo opravljal A. D., ne bo konkurenčna dejavnosti tožene stranke. Tožena stranka je izrecno navedla, da tožnica istega dela pri dveh delodajalcih ne more opravljati, zato je v odpovedi pogodbe o zaposlitvi pojasnila, da tožnica ne more več izpolnjevati pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja pri toženi stranki. Toženi stranki v odpovedi tudi ni bilo treba pojasnjevati razlogov, zakaj zagotovitev zagovora v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti ni potrebna. Bistveno je, da je tožena stranka v odpovedi pogodbe o zaposlitvi pisno obrazložila dejanski razlog za odpoved. Tožena stranka tožnici ni podala odpovedi zaradi subjektivne nesposobnosti (nedoseganje pričakovanih delovnih rezultatov …), temveč zaradi objektivne nesposobnosti, ker ne izpolnjuje pogojev za opravljanje dela oziroma ne more izpolnjevati pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Glede na to tožnici tudi ni bilo potrebno zagotoviti zagovora, oziroma so podane okoliščine, zaradi katerih od delodajalca ni utemeljeno pričakovati, da bo delavcu omogočil zagovor. Opustitev tega zagovora ne predstavlja absolutnih bistvenih kršitev določb postopka. Ker tožnica v Napoved izvajanja študijskih programov za študijsko leto 2016/2017 na UB. ni bila vključena, ni več izpolnjevala pogojev za opravljanje dela oziroma ni mogla izpolnjevati pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Zmotno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da je tožena stranka kršila svojo temeljno obveznost po 43. členu ZDR-1, ker tožnice ni vključila v študijski program za študijsko leto 2016/2017 in ji s tem ni zagotovila dela po pogodbi o zaposlitvi. Iz vsebine opisa del in nalog visokošolskega učitelja - predavatelja izhaja, da se dela in naloge izvajajo v skladu z akti UB.. V skladu z notranjimi akti UB. pa tožnica ni bila vključena v napoved izvajanja študijskih programov za leto 2016/2017. Ni pravilno niti stališče sodišča prve stopnje, da tožena stranka razloga napredovanja v višji plačni razred ni navedla v odpovedi, s čimer naj bi kasneje nedopustno širila odpovedne razloge. Dejansko je šlo le za konkretizacijo odpovednega razloga tekom sodnega postopka. Ker je bila predlagana regulacijska začasna odredba, bi moralo sodišče ta predlog presojati po strožjih kriterijih glede na izpolnjevanje pogojev po 272. členu ZIZ. Takšna začasna odredba se namreč lahko izda le zaradi preprečitve grozečega nasilja ali nenadomestljive škode. Upoštevati bi moralo tudi pravice in položaj tožene stranke in sicer, da je mogoče kljub izdani začasni odredbi v primeru zavrnitve tožbenega zahtevka vzpostaviti prejšnje stanje. Ker tožnica v tej smeri trditev ni podala, bi moralo sodišče prve stopnje začasno odredbo že iz tega razloga zavrniti. Ker tega ni storilo, je bistveno kršilo določbo 7. člena ZPP, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa. Tožnici prav tako ne grozi nenadomestljiva škoda, saj se ji bo v primeru ugotovljene nezakonitosti pogodbe o zaposlitvi vzpostavilo delovno razmerje, kot da odpovedi ne bi bilo. Sodišče prve stopnje tudi ni obrazložilo, zakaj je določilo izredno kratek paricijski rok, niti tega, zakaj je odmerilo denarno kazen v višini 5.000,00 EUR, ki je po mnenju tožene stranke previsoka. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v drugem odstavku 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo niti tistih bistvenih kršitev določb postopka, ki jih tožena stranka uveljavlja v pritožbi in ne tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

5. Neutemeljena je pritožbena navedba tožene stranke, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb postopka, ker ni izvedlo naroka za obravnavo njenega ugovora zoper sklep o začasni odredbi z dne 24. 10. 2016. Po drugem odstavku 58. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ; Ur. l. RS, št. 51/1998 in nadalj.) je v pristojnosti sodišča odločitev, ali bo o ugovoru dolžnika odločalo na naroku ali pa bo izdalo sklep brez naroka. Citirani odstavek 58. člena ZIZ namreč določa, da sodišče glede na okoliščine primera razpiše narok za obravnavo ugovora ali pa izda sklep brez naroka, če upnik v odgovoru na ugovor ugovoru nasprotuje. Ker je torej odločitev o morebitnem naroku za obravnavanje ugovora dolžnika v pristojnosti sodišča, ki o ugovoru odloča, sodišče prve stopnje s tem, ko ni razpisalo tega naroka, ni storilo v pritožbi smiselno zatrjevanje bistvene kršitve določb postopka po 10. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP.

6. Prav tako sodišče prve stopnje toženi stranki ni odvzelo pravice do ugovora, ker ji ni omogočilo možnosti vložitve ugovora zoper sklep z dne 2. 12. 2016. Sodišče prve stopnje je s tem sklepom odločilo o ugovoru tožene stranke zoper sklep o izdani začasni odredbi in mu v manjšem delu ugodilo (s to spremembo je dejansko popravilo izrek sklepa z dne 24. 10. 2016 tako, da ga je uskladilo s predlogom tožnice za izdajo začasne odredbe tako, kot je bil ta oblikovan), v preostalem pa je ta ugovor zavrnilo. Glede na to je ravnalo pravilno, ko navedenega sklepa ni vročilo toženi stranki z možnostjo vložitve ponovnega ugovora, temveč z možnostjo vložitve pritožbe zoper ta sklep (pravico do te pritožbe pa je tožena stranka izkoristila). Z ozirom na to toženi stranki ni bila odvzeta pravica do ugovora v smislu prvega odstavka 53. člena ZIZ.

7. Iz spisovnih podatkov izhaja, da je tožnica v tem individualnem delovnem sporu predlagala izdajo začasne odredbe za zavarovanje njene nedenarne terjatve. Pogoje za izdajo takšne začasne odredbe pa določa 272. člen ZIZ. Za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve mora upnik verjetno izkazati, da njegova terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala, poleg tega pa mora verjetno izkazati tudi eno od predpostavk, navedenih v drugem odstavku 272. člena ZIZ.

8. Tožnica je v tem individualnem delovnem sporu vtoževala ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga in iz razloga nesposobnosti s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi z dne 29. 9. 2016, s katero ji je tožena stranka iz poslovnega razloga in iz razloga nesposobnosti odpovedala pogodbi o zaposlitvi, ki ju je imela tožnica sklenjeni pri toženi stranki za delovno mesto „visokošolski učitelj - predavatelj na UB. VŠE.“ za krajši delovni čas 12 ur na teden (30 %) in za delovno mesto „višji strokovno - raziskovalni asistent na UB. A.“ za krajši delovni čas 18 ur na teden (45 %). Vtoževala je tudi ugotovitev, da je ponujena pogodba o zaposlitvi za delovno mesto „višji strokovno raziskovalni asistent“ razvezana (oziroma da se razveže) in da je prenehala veljati, posledično pa je zahtevala tudi vse pravice iz delovnega razmerja, ki jih je imela na podlagi zgoraj omenjenih odpovedanih pogodb o zaposlitvi. Iz navedb strank in iz listinskih dokazov izhaja, da je tožnica ponujeno pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto „višji strokovno - raziskovalni asistent“, ki ji je bila ponujena v podpis na podlagi 91. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013), tudi podpisala (B19). Iz 4. člena te pogodbe (B19) izhaja, da se delovno razmerje sklepa za krajši delovni čas 30 ur na teden (75 %) za nedoločen čas od 1. 10. 2016 dalje. Glede na navedeno pritožbeno sodišče zaključuje, da je s 1. 10. 2016 pričela veljati zgoraj omenjena nova pogodba o zaposlitvi, kar pomeni, da sta s tem dnem prenehali veljati pogodbi o zaposlitvi, ki sta bili tožnici z izpodbijano odpovedjo odpovedani.

9. Tožnica je v svojem predlogu za izdajo začasne odredbe, ki ga je vložila dne 19. 10. 2016 (o katerem je sodišče prve stopnje odločalo s sklepom z dne 24. 10. 2016), predlagala zadržanje učinkovanja prenehanja pogodb o zaposlitvi, ki sta ji bili z izpodbijano odpovedjo odpovedani. Posledično je predlagala zadržanje učinkovanja veljavnosti nove pogodbe o zaposlitvi, nalog toženi stranki, da tožnico obdrži na delu po odpovedanih pogodbah o zaposlitvi z vsemi pripadajočimi pravicami iz delovnega razmerja, vse za obdobje do pravnomočnosti sodne odločbe o zakonitosti izpodbijane odpovedi pogodbe o zaposlitvi in pod pretnjo denarne kazni, če tožena stranka te začasne odredbe ne bo spoštovala.

10. Po uveljavljeni sodni praksi je možno predlagati takšno začasno odredbo (za zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi odpovedi) v primeru, ko pogodba o zaposlitvi, ki je bila odpovedana, še ni prenehala veljati. Če je že prišlo do prenehanja pogodbe o zaposlitvi, potem ni mogoče zadržati učinkovanja tega prenehanja. Takšno stališče je pritožbeno sodišče zavzelo v več svojih odločbah (sklep opr. št. Pdp 911/2012 z dne 22. 10. 2012, Pdp 559/2012 z dne 13. 6. 2012, Pdp 593/2012 z dne 21. 9. 2012, Pdp 1036/2005 z dne 1. 9. 2005, …). Navedene odločbe pritožbenega sodišča so bile sicer sprejete v času prej veljavnega Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.), pri čemer so se nanašale na druge oblike odpovedi pogodb o zaposlitvi (praviloma na izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi), pri katerih je pogodba o zaposlitvi delavcu prenehala že pred vložitvijo predloga za izdajo začasne odredbe. Zato zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe ni več mogoče, razen če bi prišlo do zadržanja učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi odpovedi na podlagi 113. člena ZDR-1 (ki velja le za predstavnike delavcev) oziroma pod pogoji iz drugega odstavka 215. člena ZDR-1. 11. V zvezi s tem je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da lahko izda začasno odredbo za zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi (ki je že prenehala) le na podlagi določb ZIZ in ne glede na določbi 113. člena ZDR-1 oziroma drugega odstavka 215. člena ZDR-1. Ker sodišče prve stopnje predlagane začasne odredbe ni preizkušalo glede morebitnega zadržanja učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi po drugem odstavku 215. člena ZDR-1 (iz podatkov spisa ne izhaja, da bi za tožnico veljala določba 113. člena ZDR-1), je vsaj preuranjeno zavrnilo ugovor tožene stranke zoper izpodbijani sklep. Posledično je zaradi zmotnega materialnopravnega stališča sodišča prve stopnje dejansko stanje glede navedenega ostalo nepopolno ugotovljeno. Pritožbeno sodišče ob tem dodaja, da bi bilo mogoče glede na dosedanji postopek zaključiti, da je tožnica verjetno izkazala obstoj svoje terjatve, s čimer je izpolnjen prvi pogoj za izdajo začasne odredbe po 272. členu ZIZ. Zastavlja pa se vprašanje, ali je za izdajo začasne odredbe izpolnjen tudi drugi pogoj, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje (verjetnost nastanka nenadomestljive škode).

12. Ker je bilo treba pritožbi tožene stranke ugoditi že iz zgoraj opisanega razloga, pritožbeno sodišče na njene preostale pritožbene navedbe ne odgovarja, ker za odločitev o utemeljenosti njene pritožbe niso bistvenega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP).

13. Ker je bila pritožba tožene stranke utemeljena, ji je pritožbeno sodišče ugodilo in izpodbijani del sklepa razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje glede na zgoraj navedeno ugotoviti, če so bili za predlagano začasno odredbo izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 215. člena ZDR-1 in v odvisnosti od te ugotovitve v nadaljevanju odločiti o ugovoru tožene stranke zoper sklep o izdani začasni odredbi.

14. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.