Jedro

Za odločitev o plačilu nadur je bistveno, ali je tožnik opravil nadure v skladu z zakonom, ki ureja delo mobilnih delavcev. Če delavec domnevno manipulira s tahografom, mu zaradi tega ni mogoče odvzeti pravice do dokazovanja upravičenosti tožbenega zahtevka z drugimi dokaznimi predlogi, ne glede na to, ali je šlo za manipuliranje v interesu delavca ali pa delodajalca. Zato bi moralo sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi ugotoviti eventualno prikrajšanje pri plači na podlagi podatkov v spisu, ki niso prirejeni.

Sodišče prve stopnje je sicer pravilno povzelo določbe členov III. poglavja ZDR, ki je veljal v spornem obdobju, o plačilu za delo, zato bi moralo na podlagi teh določb upoštevati, da je dokazno breme, da je tožniku iz naslova delovnega razmerja plačala vse, kar mu pripada, na toženi stranki. Dejstvo, da naj bi bila dokumentacija tožene stranke v poplavi uničena in da iz tega razloga z njo ne razpolaga, pa bi moralo upoštevati v škodo tožene stranke.

Sodišče prve stopnje je delno zmotno uporabilo materialno pravo, tj. določbo 347. člena OZ, pri odločanju o zastaranju zakonskih zamudnih obresti. Neutemeljeno je zavrnilo celoten obrestni zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zapadlosti prisojenih mesečnih zneskov plače (za nadurno delo) do plačila glede glavnic, ki so zapadle v plačilo do 9. 12. 2010 (tj. od prisojenih glavnic od decembra 2008 do oktobra 2010, z izjemo za mesec avgust 2009, ker tožnik za ta mesec ni postavil zahtevka). Glede na potek 3 letnega zastaralnega roka so zastarale le zakonske zamudne obresti od zapadlosti mesečnih zneskov (za navedeno obdobje) do 8. 12. 2010, ne pa tudi zakonske zamudne obresti za zadnja 3 leta pred vložitvijo tožbe, tj. za čas od 9. 12. 2010 dalje do plačila. Zamudne obresti so namreč občasne terjatve, ki dospevajo ves čas, dokler traja zamuda, zastarajo pa v 3 letih od zapadlosti vsake posamične dajatve.

Izrek

I. Pritožbi tožnika se delno ugodi in se izpodbijana sodba: - delno spremeni v točki II/1 ter II/2 tako, da se glasi: „II. Tožena stranka je dolžna tožniku obračunati bruto zneske ter mu po odvodu davkov in prispevkov izplačati neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti mesečnih zneskov do plačila, ob upoštevanju naslednjih bruto zneskov in datumov zapadlosti: bruto znesek zapadlost 20,85 EUR 9. 12. 2010 43,58 EUR 9. 12. 2010 29,90 EUR 9. 12. 2010 25,35 EUR 9. 12. 2010 30,42 EUR 9. 12. 2010 15,21 EUR 9. 12. 2010 45,63 EUR 9. 12. 2010 10,63 EUR 9. 12. 2010 24,31 EUR 9. 12. 2010 52,38 EUR 9. 12. 2010 37,62 EUR 9. 12. 2010 32,70 EUR 9. 12. 2010 39,90 EUR 9. 12. 2010 29,85 EUR 9. 12. 2010 51,30 EUR 9. 12. 2010 28,50 EUR 9. 12. 2010 35,82 EUR 9. 12. 2010 34,32 EUR 18. 12. 2010 37,73 EUR 18. 1. 2011 42,07 EUR 18. 2. 2011 139,50 EUR 18. 4. 2011 54,09 EUR 18. 5. 2011 34,44 EUR 18. 6. 2011 40,18 EUR 18. 7. 2011 42,07 EUR 18. 8. 2011 49,41 EUR 18. 9. 2011 137,76 EUR 18. 10. 2011 168,28 EUR 18. 11. 2011 138,24 EUR 18. 12. 2011.“ - delno razveljavi v točki II/1 (zavrnilni del) glede odločitve o zavrnitvi zahtevka za obračun in plačilo višjih zneskov iz naslova plačila nadur z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti mesečnih zneskov do plačila ter stroškov postopka in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V preostalem delu se pritožba tožnika in pritožba tožene stranke zavrneta ter se v nespremenjenem in nerazveljavljenem delu potrdi izpodbijana sodba (točka I/1 in I/2 in del točke II/1).

III. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

IV. Odločitev o pritožbenih stroških tožnika se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo del tožbenega zahtevka tožnika, ki je zahteval, da mu tožena stranka plača iz naslova nadur ustrezen neto znesek od 270,60 EUR bruto z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 18. 8. 2008 dalje do plačila, ustrezen neto znesek od 270,60 EUR bruto z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 18. 9. 2008 dalje do plačila, ustrezen neto znesek od 270,60 EUR bruto z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 18. 10. 2008 dalje do plačila, ustrezen neto znesek od 270,60 EUR bruto z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 18. 11. 2008 dalje do plačila; da je tožena stranka dolžna od navedenih bruto zneskov odvesti davke in prispevke organom in institucijam, določenim z zakonom (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna plačati tožniku iz naslova nadur ustrezen neto znesek od: 20,85 EUR bruto, 43,58 EUR bruto, 29,90 EUR bruto, 25,35 EUR bruto, 30,42 EUR bruto, 0,00 EUR bruto, 15,21 EUR bruto, 0,00 EUR bruto, 0,00 EUR bruto, 45,63 EUR bruto, 10,36 EUR bruto, 24,31 EUR bruto, 52,38 EUR bruto, 37,62 EUR bruto, 32,70 EUR bruto, 39,90 EUR bruto, 29,85 EUR bruto, 51,30 EUR bruto, 28,50 EUR bruto, 0,00 EUR bruto, 0,00 EUR bruto, 35,82 EUR bruto ter zneske 34,32 EUR bruto z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 18. 12. 2010 dalje do plačila, 37,73 EUR bruto z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 18. 1. 2011 dalje do plačila, 42,07 EUR bruto z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 18. 2. 2011 dalje do plačila, 0,00 EUR bruto z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 18. 3. 2011 dalje do plačila, 139,50 EUR bruto z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 18. 4. 2011 dalje do plačila, 54,09 EUR bruto z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 18. 5. 2011 dalje do plačila, 34,44 EUR bruto z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 18. 6. 2011 dalje do plačila, 40,18 EUR bruto z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 18. 7. 2011 dalje do plačila, 42,07 EUR bruto z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 18. 8. 2011 dalje do plačila, 49,41 EUR bruto z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 18. 9. 2011 dalje do plačila, 137,76 EUR bruto z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 18. 10. 2011 dalje do plačila, 168,28 EUR bruto z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 18. 11. 2011 dalje do plačila, 138,24 EUR bruto z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 18. 10. 2011 (pravilno 18. 12. 2011) dalje do plačila (skupaj 1.472,04 EUR bruto); v presežku nad navedenimi zneski in glede obresti, ki so zapadle v plačilo pred 10. 12. 2012 (pravilno 10. 12. 2010), je tožbeni zahtevek zavrnilo (II/1. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna od navedenih bruto zneskov odvesti davke in prispevke organom in institucijam, določenim z zakonom (II/2. točka izreka). Glede pravdnih stroškov je odločilo, da je tožnik dolžan toženi stranki povrniti znesek 547,81 EUR v roku 15 dni brezobrestno, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (III. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se pravočasno pritožujeta obe stranki.

3. Tožnik se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe iz vseh pritožbenih razlogov po 353. členu ZPP (pravilno: prvem odstavku 338. člena ZPP) in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podredno pa, da izpodbijani del sodbe razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, pred drugim sodnikom.

Navaja, da pred sodiščem prve stopnje teče več istovrstnih zadev. Razpravljajoči sodnik je do sedaj vse identične zahtevke zavrnil, pritožbeno sodišče pa je vse odločitve razveljavilo. Sodnik bi se zato moral izločiti iz sojenja, saj tožniku s svojim ravnanjem povzroča stroške. Že iz samega izreka sodbe je razvidno, da je izpodbijana sodba nerazumljiva, če pa jo primerjamo z obrazložitvijo, je še manj razumljiva. Iz obrazložitve sodbe namreč izhaja, da tožnik ni upravičen do izplačila nadur, iz izreka sodbe pa izhaja, da naj bi sodišče prve stopnje delno ugodilo tožbenemu zahtevku. Zato je podana absolutno bistvena kršitev določb postopka.

Izvedenka je število dnevnic ugotavljala zgolj na podlagi števila delovnih dni v mesecu, pri čemer ni upoštevala, da so vozniki tudi po več mesecev odsotni. Zato je izračun dnevnic v izvedenskem mnenju napačen. Vozniki v mednarodnem prometu delajo bistveno več od polnega delovnega časa in tega dela skoraj nikoli ne dobijo plačanega. Korist od tega, da vozniki kršijo predpise, imajo izključno delodajalci oziroma lastniki podjetij. Takšno ravnanje se vrši na zahtevo in interes delodajalca. Voznik zaradi manipulacije s tahografi nima koristi. Sicer pa je tožena stranka sama zahtevala tako početje. Določila Zakona o prekrških so za konkretni primer neuporabna. Sodišče prve stopnje je spregledalo, da je predpogoj za odvzem protipravno pridobljene premoženjske koristi nastanek koristi.

Tožnik izpostavlja vprašanje dokazovanja obstoja nadur. Ves čas postopka je trdil, da je delal bistveno več, kot je bila njegova delovna obveza po pogodbi o zaposlitvi. Po stališču sodišča prve stopnje je tožnik tisti, ki bi moral dokazati število opravljenih ur. Tožnik trdi, da predložena evidenca delovnega časa za celotno vtoževano obdobje, ki jo je v spis vložila tožena stranka, ni verodostojna. Iz nje izhaja po večini samo čas vožnje, medtem ko rubrika delo, kamor sodi naklad, razklad, administrativne formalnosti, manjša popravila, čiščenje vozila itd., kaže, da je tožnik iz naslova ostalega dela delal maksimalno cca. 3,00 ure mesečno, večina ostalih mesecev pa kaže še manj tega dela. Toliko časa lahko voznik porabi zgolj za en naklad in razklad. To pomeni, da po evidenci delovnega časa tožnik kot voznik ni skoraj nikoli nakladal, razkladal in počel drugih stvari, pač pa se je s kamionom le vozil na relacijah po Evropi. Tudi navedba, da naj bi taka evidenca izhajala iz tahografov (čeprav tožena stranka tudi za tahografe trdi, da so bili uničeni), ne spremeni dejstva, da ne gre za verodostojno evidenco delovnega časa. To bi morala ugotoviti tudi izvedenka, ki je sicer specialistka za davke, čeprav je bilo na naroku za glavno obravnavo dogovorjeno, da bo imenovan izvedenec specialist za izračun plač.

Tožnik priznava, da sam ni vodil evidence voženj, nakladov in razkladov, relacij in števila mesečno prevoženih kilometrov, saj je bil prepričan, da so vsi podatki zajeti v potnih nalogih, oziroma da teh podatkov nikoli ne bo potreboval, ker je pričakoval pošteno plačilo za delo. V okviru trditvene podlage je navedel vsa potrebna dejstva. Bistveno je, da so nadure opravljene z vednostjo delodajalca. Tožnik je predlagal, da se v spis vložijo potni nalogi, kjer so zabeležene vse opravljene ure, oziroma podatki s tahografov. Število delovnih ur je možno preverjati s tahografi, vendar to zgolj ob predpostavki, da se tahografi vodijo na pravilen način. V prevozništvu je pogosta praksa, da se tahografi vodijo nepravilno. Toženi stranki, ki je navajala, da so bile te listine uničene v poplavah, je sodišče prve stopnje verjelo, saj naj bi to potrdili priči A.A. in B.B. ter predsednik PGD C., ki je ugotovil, da je bilo v času poplav v kleti tožene stranke 60-70 cm vode in D.D. (zavarovalni zastopnik). Sodišče prve stopnje je napačno povzelo izjave navedenih prič.

Tožnik se sprašuje, kako je lahko uničen arhiv (ki se v resnici sploh ne nahaja v kleti) v poplavah, če pa je bilo v kleti tožene stranke maksimalno 10-30 cm vode, kot so to kasneje ob neposrednem zaslišanju priznale priče v identičnih zadevah, ki tečejo pred naslovnim sodiščem. Sodišče prve stopnje pri tem ključnem dejstvu ni analiziralo, kaj naj bi sprva pisno izjavil zavarovalni zastopnik D.D., in kako je potem, ko je pooblaščenec tožnika sam opravil poizvedbe na centrali Zavarovalnice E., začel spreminjati izjavo. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo dopisa Zavarovalnice E. z dne 18. 9. 2013, iz katerega izhaja, da tožena stranka ni prejela odškodnine in da tudi ni znan obseg škode. Kaj je D.D. delal pri toženi stranki, če ta ni imela sklenjenega zavarovanja. Sodnik v izpodbijani sodbi ne pojasni, kako je ugotovil, da se je v kleti dejansko nahajal arhiv in da je bil uničen.

Sodišče prve stopnje bi dejstvo, da tožena stranka zahtevanih listin ni vložila v spis, moralo ovrednotiti v skladu z določilom 227. člena ZPP, vendar ne na škodo tožnika, kar je sicer storilo. Tožena stranka se je izmikala in ni želela v spis vložiti ključne dokumentacije. Sodišče prve stopnje bi moralo upoštevati trditveno podlago tožnika in njegove listine ter upoštevati izračun iz dopolnitve izvedenskega mnenja, ne pa zaključiti, da je tožena stranka v poplavah utrpela škodo, kar so potrdile navedene priče. Takšno napotilo je razpravljajoči sodnik dobil tudi v identični zadevi, v sklepu VDSS, opr. št. Pdp 582/2015. Sodišče prve stopnje ne analizira pričanj A.A. in F.F., za katerega sicer šteje, da je neverodostojen, ker je na sodišču lagal v korist direktorja tožene stranke. Napačen je zaključek sodišča prve stopnje, da zatrjevanih nadur ni bilo mogoče ugotoviti, ker so tožbene navedbe nepopolne tako, da niso omogočale posrednega ugotavljanja.

Sodišče prve stopnje je zaključilo, da mora biti evidenca delovnega časa, ki jo je delodajalec dolžan voditi in hraniti na podlagi ustrezne zakonodaje ves čas, narejena na podlagi tahografov. S tem v zvezi se neutemeljeno sklicuje na izpoved priče A.A. Sodišče prve stopnje je spregledalo pričanje upokojenega disponenta pri toženi stranki G.G., ki je povedal, da je evidenco delovnega časa za voznike vodil sam, na podlagi potnih nalogov in tahografov. Ko mu je pooblaščenec tožnika predočil evidenco delovnega časa, ki jo je v spis vložila tožena stranka, je povedal, da ta evidenca ni uraden dokument in da ne ve, kaj je napisal. Zato je mogoče zaključiti, da je tožena stranka napravila te listine za potrebe te pravde. Vse te listine naj bi bile narejene na podlagi tahografov, ki pa jih tožena stranka prav tako nima, saj so bili domnevno uničeni med poplavami, sodišče prve stopnje pa jih upošteva, kljub nelogičnostim. G.G. je povedal, da vozniki pri toženi stranki vozijo tri dni na teden po 9 ur, dva dni na teden pa po 10 ur, kar tedensko znaša 47 ur. Glede na to, da je v času zaposlitve on vodil evidenco delovnega čas, je verodostojna priča. Če se upošteva še čas naklada in razklada, je potrebno ugotoviti, da je tožnik podal realno trditveno podlago o številu opravljenih ur.

Sodišče prve stopnje je prezrlo listino „sažetak sastanka“, ki jo je tožnik vložil v spis z izjavo F.F., ki je to listino izročil tožnikovemu pooblaščencu in tudi podpisal izjavo, ki pa jo je kasneje na sodišču preklical. Sodišče prve stopnje po mnenju tožnika nekritično povzema, da obstaja med strankama dogovor o poplačilu v višini 9 % bruto prometa, ki pokriva izplačilo dnevnic in morebitne viške ur, kar ne drži. Prav tako ne pojasni, kako je izvedenka, brez potnih nalogov lahko izračunala višino pripadajočih dnevnic. Zato je nerazumljiv pobot tožnikove terjatve z domnevno terjatvijo tožene stranke. Tudi če bi takšen dogovor obstajal, bi bil v nasprotju z Uredbo (ES) št. 561/2006 z dne 15. 3. 2006, ki v III. poglavju določa odgovornost prevoznih podjetij in med drugim določa, da prevozno podjetje voznikom, ki so pri njem zaposleni, ne sme izplačevati nikakršnih plačil, ki so povezana s prevoženimi razdaljami, saj to spodbuja h kršitvi te uredbe in ogroža varnost v cestnem prometu. Priglaša pritožbene stroške.

4. Tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne s stroškovno posledico, podredno pa, da izpodbijani del sodbe razveljavi ter zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Navaja, da je sodišče prve stopnje napačno zaključilo, da ni pravilen obračun tistega dela plače, ki presega osnovno plačo, ker pri tem niso bile obračunane in plačane obvezne dajatve, zaradi česar plačil dnevnic v višini 9 % bruto prometa sodišče prve stopnje ni upoštevalo kot plačilo nadur. Pri tem se je sodišče prve stopnje sklicevalo na sklep pritožbenega sodišča, opr. št. Pdp 582/2015 z dne 21. 1. 2016. Tožena stranka se s tem ne strinja in izpostavlja sodbo pritožbenega sodišča, opr. št. Pdp 514/2011 z dne 15. 9. 2011, iz katere izhaja, da je potrebno upoštevati celotno višino izplačil plače in da je bistveno, da delavec v svojih pravicah ni bil prikrajšan ter je za opravljeno delo prejel plačilo v višini, kot mu pripada. Stranki sta se namreč dogovorili, da bo zaradi količine opravljenega dela delavec prejemal dnevnice. Tožena stranka vztraja, da bi se morale dnevnice upoštevati kot plačilo iz naslova opravljenega dela (tudi nadurnega dela). Tožnik bi bil lahko oškodovan za plačilo davkov in prispevkov, ni pa prišlo do neto oškodovanja tožnika. Tožena stranka sicer ni izrecno predlagala pobotanja, vendar pa je treba upoštevati, da je tožena stranka navajala, da je tožnik prejel dnevnice, ki so krile plačilo nadurnega dela.

Pravdni stranki sta sklenili sporazum z dne 21. 11. 2016 (pravilno 21. 11. 2011), iz katerega izhaja, da se tožnik strinja, da tožena stranka do njega, razen navedenega v sporazumu, nima drugih neporavnanih obveznosti. Po stališču pritožbe se tožnik lahko veljavno odpove določenim izplačilom, kar potrjuje tudi sodba pritožbenega sodišča, opr. št. Pdp 262/2015 z dne 27. 8. 2015. Tožnik sporazuma ni podpisal pod prisilo, grožnjo in tudi ne s prevaro, zato ob podpisu ni bil v zmoti. Prekinitev delovnega razmerja je predlagal sam in ni vedel, ali mu delodajalec tedaj sploh še kaj dolguje. V sodnem sporu ni znal točno pojasniti, koliko nadur je opravil in koliko naj bi mu tožena stranka dolgovala. Konkretizacija tožbenega zahtevka in njegova natančna opredelitev je stvar tožnika, ki ni uspel dokazati utemeljenosti svojega zahtevka, zato tožbeni zahtevek ni utemeljen. Izpostavlja sodbo pritožbenega sodišča, opr. št. Pdp 784/2012 z dne 21. 9. 2012. Priglaša pritožbene stroške.

5. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo tožnika predlaga njeno zavrnitev in priglaša stroške v zvezi z odgovorom na pritožbo.

6. Pritožba tožnika je delno utemeljena, pritožba tožene stranke pa ni utemeljena.

7. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki jih uveljavljata pritožbi, pri tem pa je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava.

8. Tožnik v pritožbi navaja, da je izrek sodbe sam po sebi in v povezavi z obrazložitvijo nerazumljiv. Navaja, da je obrazložitev izpodbijane sodbe „konfuzna“, da gre v smer zavrnitve tožbenega zahtevka, kljub temu pa sodišče prve stopnje tožniku prizna določene zneske. Ta pritožbeni očitek, ki meri na absolutno bistveno kršitev pravil postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ni utemeljen. Izrek sodbe sam in v povezavi z obrazložitvijo sodbe je razumljiv, sodišče prve stopnje je navedlo razloge za svojo odločitev, tako da se izpodbijana sodba da preizkusiti. Prav tako ni podano očitano nasprotje med izrekom in obrazložitvijo, saj je sodišče prve stopnje navedlo zadostne razloge za svojo odločitev o delni utemeljenosti tožbenega zahtevka.

9. Sodišče prve stopnje je sicer v izreku po tč. II/1 zapisalo, da se tožbeni zahtevek glede obresti, ki so zapadle v plačilo pred 10. 12. 2012, zavrne, pred tem pa tožniku prisodilo zakonske zamudne obresti od določenih zneskov, ki tečejo do tega datuma, kar bi sicer lahko kazalo na nasprotje v izreku. Ker pa iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je neutemeljen obrestni del zahtevka za obdobje pred datumom 10. 12. 2010, je očitno pri zapisu datuma 10. 12. 2012 (namesto pravilno 10. 12. 2010) v izreku sodbe prišlo do pisne pomote. Zato v tem delu izreka ni podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

10. Pritožbeno sodišče še dodaja, da morajo biti v ugodilnem delu sodbe določeni zneski, ki jih sodišče prve stopnje dosodi tožeči stranki (tretji odstavek 324. člena ZPP). Če je predmet spora večje število denarnih zahtevkov (za posamezna mesečna obdobja ipd. oziroma iz različnih naslovov) in tožnik za določeno obdobje ni postavil zahtevka ali če tožbeni zahtevek za posamezni mesec ni utemeljen, v ugodilni del izreka sodbe ne sodi zapis 0,00 EUR. Nepotrebne pa so tudi opombe v izreku, saj mora biti iz izreka razviden celoten (skupen) prisojeni znesek in posamezni (mesečni, letni) zneski glavnic (glede na razlike v teku zakonskih zamudnih obresti). Navedene pomanjkljivosti pa niso odločilnega pomena in same po sebi ne pomenijo bistvene kršitve pravil postopka po citiranem določilu 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

11. Tožnik je bil zaposlen pri toženi stranki kot voznik tovornjaka od 30. 6. 2008 do 20. 11. 2011. S tožbo je vtoževal plačilo nadur za obdobje od julija 2008 do novembra 2011. Navaja, da je podpisal pogodbo o zaposlitvi za polni delovni čas 40 ur tedensko. Dnevno naj bi v povprečju delal 11 ur, zato naj bi vsak mesec zaposlitve opravil najmanj 44 nadur (kasneje je navedel, da je mesečno opravil cca. 60 nadur). Na ta način je izračunal mesečno število nadur in jih pomnožil s 130 % urno postavko ter tako dobil mesečne zneske za plačilo opravljenih nadur. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku delno ugodilo. Del zahtevka, ki se nanaša na plačilo nadur, ki so zapadle v plačilo pred 10. 12. 2008, je zaradi zastaranja kot neutemeljenega zavrnilo. Zahtevku, ki se nanaša na plačilo nadur za preostalo obdobje, pa je delno ugodilo, pri čemer se je oprlo na izračun izvedenke, izdelan na podlagi evidence delovnega časa, ki jo je predložila tožena stranka.

K pritožbi tožene stranke:

12. Sodišče prve stopnje je presodilo, da je evidenca delovnega časa narejena na podlagi tahografov primerna osnova za ugotavljanje, ali je tožnik prejel plačilo, ki mu pripada po zakonu. Zato je odločitev o plačilu nadur sprejelo na podlagi izračunov, ki jih je pripravila izvedenka na podlagi evidence delovnega časa, ki jo je predložila tožena stranka. Na podlagi ugotovljenega števila nadur je izvedenka ugotovila, da znaša skupno plačilo, ki iz tega naslova pripada tožniku 1.493,31 EUR bruto. Sodišče prve stopnje je zato tožniku prisodilo 1.472,04 EUR bruto, ker tožnik ni postavil zahtevka za plačilo nadur za mesec avgust 2009. 13. Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno izpodbija ugodilni del izpodbijane sodbe. Zmotno navaja, da bi morale biti dnevnice upoštevane kot plačilo iz naslova opravljenega dela, tudi nadurnega dela. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bilo tožnikovo plačilo za delo sestavljeno iz osnovne plače in 9 % bruto prometa. Vendar pa je pravilno upoštevalo, da dnevnice niso plačilo za delo, ampak so namenjene povračilu stroškov, ki jih je imel delavec na službeni poti. Delodajalec je dolžan za delavca od plačila za delo plačati tudi prispevke, od dnevnic pa ne. Zato je napačno stališče tožene stranke, da se 9 % bruto prometa lahko izplačuje v obliki dnevnic, s katerimi se pokrivajo tako dejanske dnevnice in tudi morebitni viški ur. Opredelitev plače v odvisnosti od opravljenega prometa je sicer dopustna, vendar je dopustna v obliki plačila za delo in ne dnevnic. Primanjkljaj v plačilu nadur nikakor ne more biti pokrit s plačilom dnevnic, kot to zmotno meni tožena stranka (takšno stališče je pritožbeno sodišče zavzelo tudi v istovrstnih zadevah, glej sklepe, opr. št. Pdp 582/2015 z dne 21. 1. 2016, Pdp 220/2016 z dne 9. 6. 2016 in Pdp 221/2016 z dne 26. 5. 2016).

14. Iz razlogov sodbe, na katero se sklicuje tožena stranka v pritožbi (sodba pritožbenega sodišča, opr. št. Pdp 514/2011 z dne 15. 9. 2011), izhaja dejansko stanje, ki ni primerljivo z obravnavanim. V navedeni zadevi je bilo ugotovljeno, da so se nadure prikazovale in izplačevale kot dodatek za delovno uspešnost (torej kot del plače in ne kot povračilo stroškov) iz razloga, ker so delavci presegali z zakonom določeno maksimalno število nadur. Izvedenec je na podlagi interne evidence tožene stranke o opravljenem delu in obračunov ugotovil, da zneski dodatka na uspešnost matematično predstavljajo obračunane nadure, vključno z dodatki, ki se na te nadure nanašajo. Zato je bilo (v tej zadevi) ugotovljeno, da je tožena stranka tožniku z obračunom dodatka za uspešnost izplačala opravljene nadure.

15. Tožena stranka se v pritožbi prav tako neutemeljeno sklicuje na sporazum z dne 21. 11. 2011 (priloga B3), v katerem se je tožnik strinjal, da podjetje do njega nima drugih neporavnanih obveznosti in zmotno navaja, da se je lahko tožnik veljavno odpovedal določenim izplačilom. Takšno stališče je zmotno, saj ne upošteva odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije, št. Up-63/03 z dne 27. 1. 2005, po kateri se delavec ne more odpovedati pravici iz delovnega razmerja, ki mu gre po zakonu. Citirana odločba se sicer nanaša na odpravnino iz 36. f člena ZDR/90, velja pa tudi za vse druge pravice iz delovnega razmerja (plača, regres, odpravnina), ki jih delavcu zagotavljajo zakonski predpisi. Glede tega obstaja enotna sodna praksa tako Vrhovnega sodišča RS kot tudi Višjega delovnega in socialnega sodišča, pri čemer je pritožbeno sodišče to stališče zavzelo tudi v sklepih, opr. št. Pdp 438/2014 z dne 10. 7. 2014 in opr. št. Pdp 437/2014 z dne 10. 7. 2014, ki se nanašata na podoben individualni delovni spor in na isto toženo stranko. Poleg tega iz sporazuma ne izhaja, da se nanaša na plačilo nadur, zato v nobenem primeru ni mogoče šteti, da je tožnik ob podpisu vedel za nadure in tudi potrdil plačilo iz naslova nadur. Za takšno sklepanje v listinski dokumentaciji ni podlage. Ker se torej sporazum ne nanaša na plačilo nadur, bi ob upoštevanju stališča tožene stranke, da je tožnik priznal nekaj, kar ni predmet sporazuma, nastal enak pravni položaj, ko da bi se delavec odpovedal pravici iz delovnega razmerja, ki mu pripada na podlagi zakona. Zato na podlagi navedenega sporazuma ni mogoč zaključek, da je tožnik že prejel izplačilo na podlagi opravljenih nadur (takšno stališče je pritožbeno sodišče že zavzelo v sklepu, opr. št. Pdp 582/2015 z dne 21. 1. 2016).

16. V zvezi z odločbo pritožbenega sodišča, na katero se sklicuje tožena stranka v pritožbi (sodba opr. št. Pdp 262/2015 z dne 27. 8. 2015), pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bilo dejansko stanje v tem primeru drugačno od obravnavanega. V tej zadevi je bilo zavzeto stališče, da se je tožnik lahko delno odpovedal razliki v odpravnini nad zneskom, določenim s takrat veljavnim 109. členom ZDR, do zneska, določenega v 20. členu kolektivne pogodbe tožene stranke, glede na odločbo Ustavnega sodišča RS Up-63/03 z dne 27. 1. 2005. Iz tega razloga je bil zato posledično zavrnjen tožnikov zahtevek za izplačilo razlike.

17. Tožnik je v obravnavanem sporu določno postavil tožbeni zahtevek. Navedel je zadostno trditveno podlago in predlagal dokaze, tako da je mogoče odločati o utemeljenosti tožbenega zahtevka. Na toženi stranki pa je dokazno breme, da dokaže, da je tožniku plačala vse, kar mu iz tega naslova dolguje. Zato so neutemeljene v tej smeri podane pritožbene navedbe tožene stranke, pa tudi sklicevanje na sodbo pritožbenega sodišča, opr. št. Pdp 784/2012 z dne 21. 9. 2012 (v kateri je bilo ugotovljeno, da tožnik v tej zadevi tudi v ponovljenem postopku ni natančneje opredelil tožbenega zahtevka in zato tudi ni uspel dokazati utemeljenosti svojega zahtevka).

K pritožbi tožnika:

18. Sodišče prve stopnje je pri svoji odločitvi pravilno upoštevalo določbo 206. člena v spornem času veljavnega Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.), iz katere izhaja, da terjatve iz delovnega razmerja zastarajo v roku petih let. Med terjatve iz delovnega razmerja se uvrščajo tudi terjatve iz naslova nadur. Tožnik je vložil tožbo 9. 12. 2013. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo del tožbenega zahtevka, ki se nanaša na plačilo nadur, ki so zapadle v plačilo pred 10. 12. 2008 (sicer pravilno 8. 12. 2008, ker zastaranje po določbi 336. člena Obligacijskega zakonika - OZ, Ur. l. RS, št. 83/2011 in nadalj., začne teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti). Tožena stranka je tako utemeljeno ugovarjala zastaranje tega dela tožbenega zahtevka, saj je bila tožba v zvezi s tem delom tožbenega zahtevka vložena šele po preteku petih let od zapadlosti terjatev v plačilo. Pritožba tožnika je v tem delu neutemeljena.

19. Utemeljena pa je pritožba tožnika zoper zavrnilni del odločitve sodišča prve stopnje o vtoževanih nadurah za obdobje od decembra 2008 do novembra 2011. Sodišče prve stopnje je v istovrstnih zadevah že večkrat odločalo. V tem sporu sodišče prve stopnje ni upoštevalo stališč pritožbenega sodišča, ki jih je že zavzelo v sojenju v tovrstnih sporih. Kljub izrecnemu stališču pritožbenega sodišča v podobni zadevi (sklep, opr. št. Pdp 582/2015 z dne 21. 1. 2016), da vozniku ni mogoče odreči sodnega varstva, četudi manipulira s tahografi, je podatke o opravljenih urah oziroma izrabi delovnega časa ponovno nepravilno oprlo le na evidenco tožene stranke o izrabi delovnega časa, ki temelji na podatkih tahografa, čeprav je ugotovilo, da ti podatki niso verodostojni. Tožnik naj bi manipuliral s tahografom tako, da je nastavil magnet, zaradi katerega pride do nepravilnega prikazovanja časa, ki se šteje v delovni čas po Zakonu o delovnem času in obveznih počitkih mobilnih delavcev ter o zapisovalni opremi v cestnih vozilih (ZDCOPMD, Ur. l. RS, št. 276/2005 in nadalj.). Za odločitev o plačilu nadur je bistveno, ali je tožnik opravil nadure v skladu z zakonom, ki ureja delo mobilnih delavcev. Če delavec domnevno manipulira s tahografom, mu zaradi tega ni mogoče odvzeti pravice do dokazovanja upravičenosti tožbenega zahtevka z drugimi dokaznimi predlogi, ne glede na to, ali je šlo za manipuliranje v interesu delavca ali pa delodajalca. Zato bi moralo sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi ugotoviti eventualno prikrajšanje pri plači na podlagi podatkov v spisu, ki niso prirejeni.

20. V zvezi s stališčem sodišča prve stopnje, da naj bi pritožbeno sodišče v sklepu (izdanem v podobnem primeru) opr. št. Pdp 582/2015 z dne 21. 1. 2016 spregledalo določbe Zakona o prekrških (ZP-1, Ur. l. RS, št. 7/2003 in nadalj.), pojasnjuje, da citiranih določb tega zakona ni uporabilo, ker ZP-1 ne predstavlja materialnopravne podlage za odločitev v tem sporu. V obravnavanem individualnem delovnem sporu se presoja utemeljenost tožbenega zahtevka na plačilo nadur. Pri presoji utemeljenosti takšnega zahtevka določbe ZP-1 o odvzemu protipravne premoženjske koristi ne pridejo v poštev, saj predmet tega individualnega delovnega spora ni obravnava morebitnega prekrška, ampak plačilo za opravljeno delo. Zato je materialnopravno zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da tožniku zahtevanega pravnega varstva ne more nuditi, ker zahteva plačilo za delo, opravljeno tedaj, ko je prekoračil čas vožnje in s tem storil prekršek.

21. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno povzelo določbe členov III. poglavja ZDR, ki je veljal v spornem obdobju, o plačilu za delo, zato bi moralo na podlagi teh določb upoštevati, da je dokazno breme, da je tožniku iz naslova delovnega razmerja plačala vse, kar mu pripada, na toženi stranki. Dejstvo, da naj bi bila dokumentacija tožene stranke v poplavi uničena in da iz tega razloga z njo ne razpolaga, pa bi moralo upoštevati v škodo tožene stranke. Zakon o evidencah na področju dela in socialne varnosti (ZEPDSV, Ur. l. RS, št. 40/2006) namreč v 7. členu določa, da morajo evidence iz točk a) evidenca zaposlenih delavcev, b) evidenca o stroških dela, c) evidenca o izrabi delovnega časa in č) evidenca o oblikah reševanja kolektivnih delovnih sporov pri delodajalcu 6. člena istega zakona voditi delodajalci, zato je tožena stranka dolžna poskrbeti, da ustrezne podatke ima (takšno stališče je pritožbeno sodišče že zavzelo v istovrstnih sporih, v zadevah opr. št. Pdp 582/2015 z dne 21. 1. 2016, Pdp 48/2016 z dne 14. 4. 2016, Pdp 219/2016 z dne 2. 6. 2016, Pdp 220/2016 z dne 9. 6. 2016 in Pdp 221/2016 z dne 26. 5. 2016).

22. Po določbi 3. člena ZDCOPMD delovni čas pomeni čas od začetka do zaključka dela, ko je mobilni delavec na svojem delovnem mestu na razpolago delodajalcu in opravlja svoje naloge in dejavnosti, razen odmorov iz 5. člena tega zakona, časa počitka iz 6. člena tega zakona in časa razpoložljivosti iz 3. točke 1. odstavka tega člena, ki se ne vštevajo v delovni čas. V delovni čas je vključen čas, ki zajema vse dejavnosti v cestnem prevozu kot so zlasti: vožnja vozila; natovarjanje in raztovarjanje; pomoč potnikom pri vstopu v vozilo in izstopu iz njega, čiščenje in tehnično vzdrževanje; vsa druga dela, katerih namen je zagotoviti varnost vozila, njegovega tovora in potnikov ali izpolnitev pravnih ali zakonskih obveznosti, ki so neposredno povezane s točno določenim prevozom, ki se odvija, vključno s spremljanjem natovarjanja in raztovarjanja, administrativnimi formalnostmi s policijo, carino itd. Kot pravilno opozarja tožnik v pritožbi, je iz evidenc delovnega časa, ki jih je v spis pod priloge B6 vložila tožena stranka, razviden po večini le čas vožnje, iz rubrike „delo“ pa izhaja, da je tožnik iz naslova ostalega dela delal največ cca. 3 ure mesečno ali manj. Navedenega sodišče prve stopnje ni upoštevalo in je zato preuranjeno zaključilo, da so evidence tožene stranke pravilne (primerjaj sklep pritožbenega sodišča, opr. št. Pdp 221/2016 z dne 26. 5. 2016).

23. Sodišče prve stopnje je delno zmotno uporabilo materialno pravo, tj. določbo 347. člena OZ, pri odločanju o zastaranju zakonskih zamudnih obresti. Neutemeljeno je zavrnilo celoten obrestni zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zapadlosti prisojenih mesečnih zneskov plače (za nadurno delo) do plačila glede glavnic, ki so zapadle v plačilo do 9. 12. 2010 (tj. od prisojenih glavnic od decembra 2008 do oktobra 2010, z izjemo za mesec avgust 2009, ker tožnik za ta mesec ni postavil zahtevka). Glede na potek 3 letnega zastaralnega roka so zastarale le zakonske zamudne obresti od zapadlosti mesečnih zneskov (za navedeno obdobje) do 8. 12. 2010, ne pa tudi zakonske zamudne obresti za zadnja 3 leta pred vložitvijo tožbe, tj. za čas od 9. 12. 2010 dalje do plačila. Zamudne obresti so namreč občasne terjatve, ki dospevajo ves čas, dokler traja zamuda, zastarajo pa v 3 letih od zapadlosti vsake posamične dajatve.

24. Glede na navedeno je tožbeni zahtevek za obračun in plačilo zneskov iz naslova plačil nadur z zakonskimi zamudnimi obrestmi za obdobje od decembra 2008 do novembra 2011 utemeljen najmanj v prisojeni višini. Tožbeni zahtevek za obračun in plačilo višjih zneskov iz naslova plačil nadur z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti zneskov v plačilo pa je bil preuranjeno zavrnjen.

25. Ob upoštevanju navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika delno ugodilo in izpodbijano sodbo delno spremenilo v točki II/1 ter II/2 tako, da je tožniku od prisojenih zneskov (od 1. do 17. alinee) prisodilo tudi zakonske zamudne obresti za čas od 9. 12. 2010 (tri leta pred vložitvijo tožbe) do plačila, kot je razvidno iz izreka te odločbe (5. točka 358. člena ZPP) in delno razveljavilo v točki II/1 (zavrnilni del) glede odločitve o zavrnitvi zahtevka za obračun in plačilo višjih zneskov iz naslova plačil nadur z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti zneskov v plačilo ter stroškov postopka in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). Pritožbeno sodišče ni odredilo, da bi se nova glavna obravnava opravila pred drugim sodnikom (356. člen ZPP), saj zaradi zmotne presoje sodišča prve stopnje še ni mogoče šteti, da je pristransko, prav tako pa tudi ni drugih okoliščin, ki bi utemeljevale takšno odločitev, za katero se zavzema tožnik v pritožbi. Razveljavitev stroškovne odločitve je posledica razveljavitve odločitve o glavni stvari.

26. Ker pravdni stranki ne navajata nobenih drugih pravno upoštevanih dejstev in ker tudi niso podane kršitve, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), niti kršitve, na katere se sklicuje tožnik, je pritožbeno sodišče v preostalem delu pritožbo tožnika in pritožbo tožene stranke zavrnilo in v nespremenjenem in nerazveljavljenem delu potrdilo izpodbijano sodbo (točka I/1 in I/2 in del točke II/1, ki se nanaša na zavrnitev zakonskih zamudnih obresti, ki so zapadle v plačilo pred 9. 12. 2010; 353. člen ZPP).

27. Če sodišče druge stopnje na seji ali na obravnavi spozna, da je treba za pravilno ali popolno ugotovitev dejanskega stanja ugotoviti dejstva oziroma izvesti dokaze, ki jih je stranka pred sodiščem prve stopnje zatrjevala oziroma predlagala, vendar jih sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, ali dejstva oziroma dokaze, ki jih je pod pogojem iz 337. člena tega zakona stranka navedla v pritožbi, ali da je bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, v skladu s 355. členom ZPP dopolni postopek oziroma odpravi omenjene pomanjkljivosti in s sodbo odloči o zadevi. Če je bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno in sodišče glede na naravo stvari in okoliščine primera oceni, da samo ne more dopolniti postopka oziroma odpraviti omenjene pomanjkljivosti, izjemoma razveljavi sodbo sodišča prve stopnje in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ker sodišče prve stopnje ni ugotavljalo dejanskega števila ur, temveč se je oprlo na evidenco o izrabi delovnega časa tožene stranke, ki temelji na podatkih tahografa, ne gre za primer iz 355. člena ZPP, ko bi bilo mogoče z odločitvijo pritožbenega sodišča o razpisu glavne obravnave dopolniti le nekatere pomanjkljivosti, ki jih je storilo sodišče prve stopnje. Upoštevati pa je treba tudi, da bo moralo sodišče prve stopnje ponovno ugotoviti vse pravnoodločilne okoliščine. V kolikor bi te okoliščine prvič obravnavalo šele pritožbeno sodišče, bi bila s tem strankam v postopku odvzeta tudi možnost vložitve pravnega sredstva zoper dejansko stanje, ki bi ga prvič ugotavljalo šele pritožbeno sodišče. 28. V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje dopolniti dokazni postopek tako, da bo ugotovilo število ur, ki jih je tožnik opravil in se v skladu z ZDCOPMD štejejo v delovni čas in na tej podlagi ugotoviti število nadur, ki jih tožnik ni dobil plačanih. Upoštevati bo moralo, da je dokazno breme, da je tožnik dobil plačane vse nadure na toženi stranki in da število opravljenih ur dela iz evidence tožene stranke ne izhaja. Po tem, ko bo obravnavalo vsa vprašanja, na katera je opozorilo pritožbeno sodišče v tej odločbi, pa bo lahko ponovno odločilo o tožbenem zahtevku.

29. V posledici razveljavitve izpodbijane odločitve, se pritožbeno sodišče ni ukvarjalo s presojo ostalih pritožbenih očitkov tožnika.

30. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato stroške pritožbe krije sama (165. člen ZPP v zvezi s 154. členom ZPP). Njen odgovor na pritožbo pa ni prispeval k rešitvi zadeve, zato prav tako sama krije stroške v zvezi z odgovorom na pritožbo (165. člen ZPP v zvezi s 155. členom ZPP). Glede na navedeno je pritožbeno sodišče odločilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

31. Odločitev o pritožbenih stroških tožnika temelji na določbi četrtega v zvezi s tretjim odstavkom 165. člena ZPP.