Jedro

Ker sodišče v upravnem sporu deluje kot oblastveni organ, ki skrbi za zakonitost delovanja izvršilne veje oblasti, mora tožena stranka določilo 3. odstavka 60. člena ZUS v ponovnem postopku dosledno upoštevati, sicer odločitev tožene stranke tudi ni v funkciji varovanja načela pravne države in pravne varnosti ter načela delitve oblasti oziroma varstva ravnotežij med izvršilno in sodno vejo oblasti. Pravice po Zakonu o vojnih invalidih, ki jih varuje tožnik, so zakonske pravice, ki imajo svojo ustavnopravno podlago v določilu 1. odstavka 50. člena Ustave in v ustavnem načelu socialne države glede na to, da gre v konkretnem primeru za tožnika, ki ima visoko stopnjo invalidnosti.

Izrek

Tožbi se ugodi in se izpodbijana odločba tožene stranke Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve RS št. ... z dne 12. 11. 2002 odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Obrazložitev

Upravno sodišče RS je s sodbo v zadevi U ... z dne 27. 2. 2002 na podlagi tožbe tožeče stranke odpravilo odločbo Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve RS z dne 10. 11. 1999, ki je bila izdana v postopku revizije odločbe Upravne enote A z dne 20. 9. 1999, in je zadevo vrnilo toženi stranki v ponovno odločanje z naslednjo utemeljitvijo in stališči, ki bi se jih tožena stranka morala držati v ponovnem postopku, ki je predmet tega upravnega spora. Upravno sodišče RS je v sodbi z dne 27. 2. 2002 postavilo, da ima tožeča stranka prav, ko trdi, da se z revizijsko odločbo z dne 10. 11. 1999 zmanjšujejo odstotki invalidnosti v primerjavi z dosedanjimi ugotovitvami zdravniških komisij, čeprav gre za dejansko nespremenjeno stanje tožnikovih poškodb. Zato bi morala po stališču Upravnega sodišča RS v skladu z načelom materialne resnice (7. člen Zakona o splošnem upravnem postopku - ZUP) tožena stranka med postopkom razjasniti neskladje med ugotovitvijo zdravniške komisije z dne 9. 11. 1999, na katero je tožena stranka oprla odločitev, in ugotovitvami predhodnih zdravniških komisij, ki so ocenjevale tožnikove poškodbe, česar pa ni storila. Zaradi tega je Upravno sodišče RS zavzelo stališče, da na podlagi same obrazložitve izpodbijane odločbe ne more presoditi, ali je le-ta pravilna in zakonita v smislu določb ZUP. V obrazložitvi sodbe je sodišče naložilo toženi stranki tudi to, da od pristojne zdravniške komisije druge stopnje pridobi obrazložitev izvida in mnenja v odnosu do dosedanjih ugotovitev zdravniških komisij.

V ponovnem postopku je tožena stranka v izreku izpodbijane odločbe odločila, da se odločba Upravne enote A z dne 20. 9. 1999 odpravi, da se tožniku od 1. 2. 1996 dalje še naprej prizna status vojnega invalida kot civilnega invalida II. skupine s 100% invalidnostjo v višini 73% odmere osnove, da je za določeno obdobje upravičen do invalidnine v določenem znesku, določila pa je tudi, kako se tožniku izplačuje invalidnina po posameznih obdobjih in da mu v določenem obdobju gre pravica do dodatka za pomoč in postrežbo II. stopnje, pri čemer so višine specifizirane za določena obdobja. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka navaja, da je ob upoštevanju navodil sodišča zahtevala nov izvid in mnenje zdravniške komisije druge stopnje. Zdravniška komisija druge stopnje je ponovno pregledala dokumentacijo in tožnika, tožena stranka pa v nadaljevanju obrazložitve natančno povzema oziroma citira ugotovitve in obrazložitev mnenja in izvida zdravniške komisije druge stopnje z dne 28. 5. 2002. Med drugim navaja, da je "z navedeno odločitvijo komisija druge stopnje potrdila odločitev v izvidu in mnenju z dne 9. 11. 1999, kateremu podaja naslednjo obrazložitev" in v nadaljevanju povzema izvid in mnenje z dne 28. 5. 2002. Potem se tožena stranka opira na določila 23. člena, 24. člena, 25. člena Zakona o vojnih invalidih in 148. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju.

V tožbi, ki je vložena zaradi odprave izpodbijane odločbe, tožeča stranka pravi, da tožena stranka ni razčistila in ugotovila pravno relevantnih dejstev, in sicer je opustila konfrontacijo izvida in mnenja zdravniške komisije druge stopnje z dne 28. 5. 2002 z vsemi prejšnjimi izvidi in mnenji pristojnih komisij, ki so v bistvenih točkah drugačni, kot je mnenje zdravniške komisije z dne 28. 5. 2002. To pomeni, da je tožena stranka tudi v ponovnem postopku dejansko stanje zmotno oziroma nepopolno ugotovila, kar posledično pomeni napačno uporabo materialnega prava. Da sta izvid in mnenje z dne 28. 5. 2002 napačna, se tožeča stranka opira na izvida in mnenji zdravniške komisije prve stopnje z dne 1. 10. 1996 in zdravniške komisije druge stopnje z dne 2. 12. 1997. V nadaljevanju tožnik ocenjuje odstotke vojne invalidnosti na podlagi Pravilnika o ugotavljanju odstotka vojne invalidnosti. Na strani 3 tožbe v 3., 4. in 5. odstavku in na strani 4 pod točko III. tožeča stranka navaja, v katerih delih poškodb so bile dejanske ugotovitve in uporaba materialnega prava napačne in zato v 6. odstavku na strani 3 tožbe predlaga, da bi bilo potrebno postaviti drugega izvedenca ustrezne stroke. Meni, da je podana potreba po priznanju pravice do dodatka za pomoč in postrežbo za opravljanje vseh osnovnih življenjskih potreb v smislu 148. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju v zvezi z določili 22. - 26. člena Zakona o vojnih invalidih. Navaja, katerih življenjskih opravil ni sposoben opravljati samostojno in da mu je s strani ZPIZ priznana pravica do spornega dodatka za opravljanje vseh življenjskih potreb po 148. členu ZPIZ. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek, podrejeno pa, da se tožniku prizna status vojnega invalida kot civilnega invalida I. skupine s 100% invalidnostjo in pravico do dodatka za pomoč in postrežbo I. stopnje v višini po predpisih o vojnih invalidih od 1. 2. 1996. Glede na slab socialni status, ker trenutno ne prejema nobenih dohodkov, se nahaja v izredno slabem materialnem stanju in bi mu plačilo taks ogrozilo njegovo preživljanje, zato prosi za oprostitev plačila sodnih taks.

V odgovoru na tožbo tožena stranka med drugim pravi, da je komisija svojo odločitev dovolj utemeljeno obrazložila.

Zastopnik javnega interesa ni prijavil udeležbe v postopku.

Obrazložitev k prvi točki izreka: Tožba je utemeljena.

Po določilu 3. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97, 70/2000), kadar sodišče, ko odpravi izpodbijano odločbo in v obrazložitvi navede, katere pomanjkljivosti mora odpraviti tožena stranka v ponovnem postopku, je tožena stranka vezana na to pravno mnenje sodišča in na njegova stališča iz obrazložitve sodbe. Ker sodišče v upravnem sporu deluje kot oblastveni organ, ki skrbi za zakonitost delovanja izvršilne veje oblasti, mora tožena stranka določilo 3. odstavka 60. člena ZUS v ponovnem postopku dosledno upoštevati, sicer odločitev tožene stranke tudi ni v funkciji varovanja načela pravne države in pravne varnosti (2. člen Ustave RS, Uradni list RS, št. 33/91-I, 42/97, 66/2000, 24/2003, 69/2004) ter načela delitve oblasti oziroma varstva ravnotežij med izvršilno in sodno vejo oblasti (2. odstavek 3. člena Ustave RS). Tožena stranka v konkretnem primeru ni upoštevala ključnega stališča iz sodbe Upravnega sodišča z dne 27. 2. 2002, da mora tožena stranka za celovito obrazložitev odločitve in zaradi spoštovanja načela materialne resnice (8. člen ZUP, Uradni list RS, 80/99, 70/2000) svojo odločitev utemeljiti ne samo z uporabo izvida in mnenja zdravniške komisije druge stopnje, ampak tudi s pojasnitvijo razlik med izvidom in mnenjem zdravniške komisije druge stopnje z dne 10. 11. 1999 (oziroma novega izvida in mnenja) in prejšnjimi izvidi in mnenji v isti zadevi, ki izkazujejo drugačno dejansko stanje in temu odgovarjajočo uporabo materialnega prava na podlagi iste dokumentacije in nespremenjenih poškodb. Tovrstni procesni standard je sodišče že zahtevalo od tožene stranke v sodbi v zadevi U 418/97-11 z dne 26. 10. 1999, ki jo je potrdilo Vrhovno sodišče RS, in je šlo za pravico do dodatka za posebno invalidnost in dodatka za pomoč in postrežbo. V konkretni zadevi sicer ne gre tudi za to, da je bilo tožniku z revizijsko odločbo poseženo v pridobljene pravice, kot to velja v zadevi U 418/97-11, kajti v obravnavani zadevi odločitev prvostopenjskega upravnega organa z dne 20. 9. 1999 (odločba št. ...) ni bila pravnomočna. Vendar pa je sodišče kljub temu enak dokazni standard, ko zdravniška komisija v postopku revizije na podlagi iste dokumentacije in dejanskega stanja sprejme drugačen izvid in mnenje, kar ima za posledico znižanje ravni pravic, uporabilo tudi v obravnavanem upravnem sporu. Kajti, pravice po Zakonu o vojnih invalidih (ZVojI, Uradni list RS, št. 63/95 z nadaljnjimi spremembami in dopolnitvami), ki jih varuje tožnik, so zakonske pravice, ki imajo svojo ustavnopravno podlago v določilu 1. odstavka 50. člena Ustave (pravica do socialne varnosti) in v ustavnem načelu socialne države (2. člen Ustave) glede na to, da gre v konkretnem primeru za tožnika, ki ima visoko stopnjo invalidnosti. Tožnik je prav to nezakonitost v izpodbijani odločbi tudi uveljavljal v tožbi, zato je sodišče sledilo njegovemu tožbenemu predlogu in je v prvi točki izreka s sodbo tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek (3. točka 1. odstavka 60. člena ZUS). Tožena stranka mora izdati nov upravni akt v 30 dneh od pravnomočnosti sodbe, pri tem je vezana na pravno mnenje sodišča in na njegova stališča, ki se tičejo postopka (3. odstavek 60. člena ZUS).

Ker je tožnik že po zakonu oproščen plačila sodnih taks, sodišče ni posebej odločalo o predlogu tožnika za oprostitev plačila sodnih taks.