Jedro

Če se sodišče ne opredeli do ključnega dokaza o storitvi prekrška, je podana kršitev 8. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne Okrajnemu sodišču v Ljubljani v novo odločanje.

Obrazložitev

A. 1. Mestna občina Ljubljana, Mestno redarstvo (v nadaljevanju prekrškovni organ) je je storilcu B. R. izdal odločbo št. (26203) 2240-36560/2011 – 31037196 z dne 11. 5. 2012 zaradi prekrška po 2. točki četrtega odstavka 52. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (v nadaljevanju ZVCP-1), s katerim mu je izrekel globo v višini 80 EUR. Zoper odločbo o prekršku je storilec vložil zahtevo za sodno varstvo, ki jo je Okrajno sodišče v Ljubljani s sodbo ZSV-2143/2012-2423 z dne 15. 11. 2012 kot neutemeljeno zavrnilo in storilcu v plačilo naložilo sodno takso.

2. Zoper pravnomočno sodbo o prekršku je vrhovna državna tožilka vložila zahtevo za varstvo zakonitosti, zaradi kršitve 8. točke prvega odstavka 155. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) in predlagala, da se njeni zahtevi ugodi in sodbo sodišča razveljavi ter vrne zadevo v novo odločanje. Zahtevo utemeljuje z navedbami, da odločba o prekršku in sodba temeljita na ugotovitvi, da je bil prekršek storjen 23. 4. 2011 ob 1.32 uri na Kodrovi ulici v Ljubljani, medtem ko se v spisu nahaja fotografija osebnega vozila, iz katere izhaja, da je bila posneta na neugotovljenem kraju dne 22. 4. 2011 ob 15.33 uri. V zahtevi za sodno varstvo je storilec navajal, da 23. 4. 2011 ob 1.32 uri prekrška ni storil, saj je bil omenjenega dne z avtomobilom v Kranjski Gori, sodišče pa je njegove navedbe zavrnilo z obrazložitvijo, da v skladu s pravilom obrnjenega dokaznega bremena storilec s svojimi pavšalnimi navedbami ni izkazal utemeljenosti obstoja dokaza, da vozila kritičnega dne ni vozil in da tako ni storil očitanega prekrška. Po prepričanju vrhovne državne tožilke je sodišče kršilo določbo 8. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1, ker izpodbijani odločbi nimata razlogov o tem, zakaj štejeta, da je storilec storil prekršek dne 23. 4. 2011 ponoči, če fotografija, ki se nahaja v spisu, kaže na pločniku parkiran avtomobil dne 22. 4. 2011 ob 15.33 uri, torej podnevi. Takšen drugačen podatek, izhajajoč iz omenjene fotografije, kaže, da so razlogi v navedeni sodbi in odločbi o prekršku nerazumljivi, prav tako obrazložitev nima razlogov o tem, kako ocenjuje dokaz s fotografijo, ki je v spisu.

3. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakon o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s 171. členom ZP-1 poslalo storilcu, ki se o njej ni izjavil. B.

4. Iz ugotovitev sodišča in podatkov spisa res izhaja, da je prekrškovni organ storilcu sprva poslal obvestilo o prekršku, iz katerega je razvidno, da naj bi bil prekršek storjen 23. 4. 2011 ob 1.32 uri na Petkovi ulici v Ljubljani. Iz plačilnega naloga, ki je bil kasneje na podlagi 57. b člena ZP-1 odpravljen z odločbo o prekršku, kot tudi iz izpodbijane odločbe in sodbe pa izhaja, da je bil prekršek storjen ob istem času, vendar na Kodrovi ulici v Ljubljani. V spisu se tudi nahaja fotografija osebnega vozila reg. št. LJ ..., parkiranega na pločniku, ki je bila posneta 22. 4. 2011 ob 15.33 uri.

5. Kršitev 8. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1 je podana, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje sam sebi ali razlogom sodbe; ali če sodba nima razlogov oziroma so razlogi nerazumljivi. Pritrditi gre navedbam vrhovne državne tožilke, da obrazložitev sodbe nima razlogov o tem, zakaj šteje, da je kršitelj storil prekršek 23. 4. 2011 ponoči, če fotografija, na kateri temelji pravnomočna odločba, kaže, da je bil prekršek storjen 22. 4. 2011 podnevi. Sodišče ni ocenilo dokaza s fotografijo, ki se nahaja v spisu, ampak je le zapisalo, da so bila vsa odločilna dejstva, na katerih temelji odločitev prekrškovnega organa, pravilno in celovito ugotovljena, do dokaza v spisu, to je posnete fotografije, pa se sodišče ni opredelilo.

6. Ker obrazložitev sodbe nima razlogov o tem, kako ocenjuje fotografijo, ki v obravnavani zadevi predstavlja ključen dokaz o storitvi prekrška, je Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in vrnilo zadevo sodišču v novo odločanje (prvi odstavek 426. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1).