Jedro

Tožnica ni izročila tožencu materiala prokron 19 kot mu je izjavila, ampak drugačen material, ki ni bil varljiv in česar toženec glede na svojo dejavnost, ki je bila tožnici znana, ni mogel ugotoviti.

Tožnica pa se je nasprotno profesionalno ukvarjala s kovinsko dejavnostjo, sporni material je ona izročila tožencu ter naročila izdelavo grelca iz navedenega, to je njenega materiala, zato za škodo odgovarja sama.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo tožničin zahtevek, da ji mora toženec plačati 140.000,00 SIT, kar predstavlja vrednost nerjaveče pločevine za izdelan sporni grelec in plačilo dela.

Ugotovilo je, da je tožnica sama odgovorna za nastalo škodo, gre za posledico napake materiala, katerega lastnica je bila ona sama.

Sodišče druge stopnje je tožničino pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in prvostopenjsko sodbo potrdilo.

Revizijo zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožnica vložila iz razlogov zmotne uporabe materialnega prava ter predlagala, da naj se izpodbijana sodba spremeni ali razveljavi. V reviziji opozarja, da je bilo stališče višjega sodišča v prvi odločitvi, s katero je razveljavilo prvo sodbo sodišča prve stopnje, drugačno od stališča, ki je bilo zavzeto v sedaj pravnomočni sodbi. Pomembno je, da je tožničin zahtevek za vrnitev materiala oziroma plačila vrednosti pločevine posledica razdrtja pogodbe ter zato ni pomembno, ali je toženec kriv za nekvalitetno izdelavo.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in tožencu, ki nanjo ni odgovoril (tretji odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977, naprej ZPP, katerega določbe so bile uporabljene na podlagi 498. člena sedaj veljavnega Zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/99).

Revizija ni utemeljena.

V postopkih na nižjih stopnjah je bilo ugotovljeno, da je bila med pravdnima strankama sklenjena pogodba o delu, po kateri se je toženec zavezal izdelati iz tožničinega materiala grelec za centralno kurjavo. Ugotovljeno je bilo, da je bilo za izdelavo grelca uporabljeno feritno ognjeodporno jeklo, ki je ekvivalentno prokromu 10, ki je nevarljivo oziroma je varljivo le ob natančnem tehnološkem znanju in ob posebnih prijemih, ki pa presegajo okvir obrtniške izobrazbe. Ker je tožnica izročila tožencu za delo material, ki presega okvir obrtniškega znanja, tožencu po zaključkih sodišč nižjih stopenj ni mogoče očitati, da ni opozoril tožnice na napake v materialu in zato ni podana njegova odgovornost. Sodišči nižjih stopenj sta pri odločanju še upoštevali, da se tožnica sama ukvarja z obrtjo - izdelovanjem gostinske opreme in pasarstvom - da bi zato svoj material morala poznati in ker je material z napako sama izročila tožencu, sama odgovarja za stvarne napake svoje izpolnitve v smislu prvega odstavka 121. člena ZOR (Zakona o obligacijskih razmerjih), zaradi česar tožničin zahtevek ni utemeljen.

Po presoji revizijskega sodišča sta sodišči nižjih stopenj materialnopravno pravilno odločili o sporu. Med strankama je bila sklenjena pogodba o delu. Po navedeni pogodbi bi moral toženec (ki niti ni imel obrti) izdelati za tožnico grelec iz materiala, ki mu ga je izročila ona. Tožnica ni izročila tožencu material prokrom 19 kot mu je izjavila, ampak drugačen material, ki ni bil varljiv in česar toženec glede na svojo dejavnost, ki je bila tožnici znana, ni mogel ugotoviti. Tožnica pa se je nasprotno profesionalno ukvarjala s kovinsko dejavnostjo, sporni material je ona izročila tožencu ter naročila izdelavo grelca iz navedenega, to je njenega materiala.

Glede na navedene in ostale ugotovitve je utemeljen zaključek, da toženca ne zadeva odgovornost po prvem odstavku 606. člena ZOR, po katerem mora kot prevzemnik opozoriti naročnika na napake materiala, ki mu ga je naročnik izročil, ker ni opazil in tudi ni mogel opaziti napak materiala. Ugotovitve sodišč nižjih stopenj niso dajale podlage za zaključek, da je podana toženčeva odgovornost zaradi kršitve pogodbe o delu ali na kakšni drugi pravni podlagi. Pri tem revizijsko sodišče sprejema zaključek sodišč nižjih stopenj, da glede na določilo 121. člena ZOR odgovarja vsak pogodbenik odplačne pogodbe za stvarne napake svoje izpolnitve, kar pomeni v obravnavanem primeru, da tožnica sama odgovarja za sporno škodo, ker je ta posledica zgolj napak njenega materiala in njenega ravnanja. Ugotovljeno dejansko stanje pa tudi ni dalo opore za tožničin zahtevek na podlagi 614. ali naslednjih členov ZOR, ker so bili ugotovljeni razlogi o odgovornosti za napake oziroma škodo na strani tožnice same in ne na strani toženca. Zato so drugačna tožničina materialnopravna revizijska izvajanja neutemeljena. Revizijsko sodišče v skladu z navedenimi razlogi zaključuje, da sta sodišči nižjih stopenj na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja pravilno odločili, ko sta tožničin zahtevek zavrnili. To pomeni, da nista zagrešili v reviziji očitane zmotne uporabe materialnega prava. Revizijsko sodišče je zato moralo tožničino revizijo zavrniti (393. člen ZPP).