Jedro

Merila za razmejitev obravnavanja prič kot obremenilnih ali razbremenilnih je ESČP prvič vzpostavilo v zadevi Škoberne proti Sloveniji. Pri svoji presoji je upoštevalo predvsem, kako je bila oblikovana zahteva obrambe za zaslišanje prič; glavni kriterij razmejitve je naslednji: ali je obramba glede na navedbe v zahtevi (a) želela le preizkusiti prejšnje izjave prič ali pa (b) je bila zahteva za zaslišanje prič namenjena podpori navedbam obrambe proti kazenskim obtožbam.

Izrek

I.Zahtevi za varstvo zakonitosti zagovornika obsojenca A. A. in zagovornikov obsojenca B. B. se zavrneta.

II.Obsojenec A. A. je dolžan plačati sodno takso v višini 1.000,00 EUR, obsojenec B. B. pa je dolžan plačati sodno takso v višini 500,00 EUR.

Obrazložitev

A.

1.Okrožno sodišče v Kopru je s sodbo X K 43892/2015 z dne 23. 2. 2023 obsojenca A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja zlorabe položaja ali zaupanja pri opravljanju gospodarske dejavnosti po drugem v zvezi s prvim odstavkom 240. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), obsojenca B. B. pa je spoznalo za krivega pomoči pri tem kaznivem dejanju. Obsojencu A. A. je na podlagi navedene določbe izreklo kazen dve leti zapora, obsojencu B. B. pa kazen eno leto zapora. Na podlagi prvega in tretjega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je odločilo, da sta obsojenca dolžna nerazdelno plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, ki bodo odmerjeni naknadno s posebnim sklepom. V skladu z določbo drugega odstavka 105. člena ZKP je družbo C. d.d., s celotnim premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Višje sodišče v Kopru je s sodbo IV Kp 43892/2015 z dne 3. 10. 2024 pritožbam obsojenca A. A. in njegovega zagovornika ter zagovornika obsojenca B. B. delno ugodilo in izpodbijano sodbo v odločbah o kazenskih sankcijah spremenilo tako, da je obsojencu B. B. na podlagi določbe 57. člena KZ-1 izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je na podlagi drugega odstavka 240. člena KZ-1 določilo kazen eno leto zapora, s preizkusno dobo dveh let. Obsojencu A. A. pa je izrečeno kazen znižalo na eno leto in devet mesecev zapora. V preostalem je pritožbe zavrnilo kot neutemeljene in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2.Zoper pravnomočno sodbo so zahtevo za varstvo zakonitosti vložili:

-zagovornik obsojenca A. A., kot navaja, iz razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP ter Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijano pravnomočno sodbo spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe, podredno pa, da razveljavi sodbo sodišča prve in druge stopnje oziroma samo sodbo sodišča druge stopnje ter zadevo vrne prvostopenjskemu ali drugostopenjskemu sodišču v novo sojenje;

-zagovorniki obsojenca B. B., kot navajajo, zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP, drugih bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na pravilnost in zakonitost sodbe ter zaradi kršitve ustavnih pravic. Predlagajo, da Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da se obsojenca oprosti obtožbe oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3.Vrhovni državni tožilec dr. Jože Kozina je skladno z drugim odstavkom 423. člena ZKP odgovoril na zahtevi za varstvo zakonitosti in v odgovoru predlagal njuno zavrnitev. Glede zahteve zagovornika obsojenca A. A. je izpostavil, da vzročne zveze med ravnanjem obsojenca in prepovedano posledico ne more negirati datum formalno pravne veljavnosti sklepa upravnega odbora, medtem ko se razlogi o obarvanem naklepu po njegovi oceni dopolnjujejo in si ne nasprotujejo, kar sicer zatrjuje vložnik. V preostalem meni, da zahteva v bistvu uveljavlja nedovoljen razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. K zahtevi zagovornikov obsojenca B. B. je poudaril, da so ustrezni razlogi pritožbenega sodišča o vplivu ugotovljene kršitve 340. člena ZKP na pravilnost in zakonitost sodbe navedeni v točkah 25 in 26 drugostopenjske sodbe. Ne strinja se niti s stališčem zagovornikov, da sodišči v okviru obarvanega naklepa nista ugotovili zavedanja obsojencev o višini premoženjske koristi.

4.Odgovor vrhovnega državnega tožilca je bil poslan obsojencema in njunim zagovornikom. Odgovor so podali zagovorniki obsojenca B. B. in zagovornik obsojenca A. A., ki v bistvenem vztrajajo pri navedbah iz vloženih zahtev za varstvo zakonitosti in stališčem vrhovnega državnega tožilca v celoti oporekajo.

B.

Glede vzročne zveze

5.Prvi očitek zagovornika obsojenca A. A. je v temeljnem usmerjen v izpodbijanje vzročne zveze med ravnanjem obsojenca A. A. in nastalo prepovedano posledico. Svoje stališče v bistvenem utemeljuje z navedbami, da je bil sklep upravnega odbora UO ks št. 1/1-2010, na podlagi katerega bi naj družba D. dne 22. 10. 2010 sklenila škodljivo "terminsko pogodbo o prodaji delnic", formalno pravno sprejet šele dne 25. 10. 2010 - čemur je pritrdilo tudi pritožbeno sodišče - zato že pojmovno ni mogel predstavljati pravne podlage za sklenitev navedene sporne pogodbe. Po njegovi oceni posledično kaznivo dejanje po drugem odstavku 240. člena KZ-1 ne more biti podano. Prav tako meni, da so s tem v zvezi razlogi sodišč nejasni in sami s seboj v nasprotju, kar predstavlja kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP.

Glede na predstavljena vložnikova stališča je najprej treba poudariti, da formalno pravno drži - kar je pravilno ugotovilo že pritožbeno sodišče - da je bil sporni sklep UO ks št. 1/1-2010 veljavno sprejet šele dne 25. 10. 2025, ko je bil s strani predsednika upravnega odbora tudi uradno razglašen izid glasovanja na korespondenčni seji. Sklep organa je namreč enostranski pravni akt, s katerim organ oblikuje svojo voljo, ki jo mora kot takšno tudi izraziti navzven, kar je naloga (praviloma) predsednika organa.

Tako v slovenski kot tuji (nemški) literaturi je že zavzeto izrecno stališče, da mora v primeru, ko nobena pravila ne določajo drugače, predsednik organa eksplicitno razglasiti rezultate glasovanja in sklep - tega v primeru korespondenčne seje formirajo glasovnice, v pisni obliki oddane predsedniku organa - s čimer oblikuje voljo organa kot celote. Za to ne zadošča, da člani organa v družbi le oddajo glasove.

Šele razglasitev rezultata glasovanja (in s tem sklepa) torej sporoča odločitev upravnega odbora kot kolegijskega organa in izraža njegovo voljo, ki zavezuje, zato je takšna razglasitev s strani predsednika upravnega odbora za veljavnost sklepa nujna. Vendar pa vložnik na podlagi te ugotovitve neustrezno - kolikor posega v pravnomočno ugotovljena dejstva pa tudi nedopustno - skuša izničiti (predhodna) ravnanja obsojenca, ki so končno rezultirala v prepovedani posledici. Razumni in povsem jasni so razlogi sodišča druge stopnje, da je razglasitev sklepa dne 25. 10. 2010 predstavljala le formalnost oziroma formalno pravno zahtevo za njegovo veljavnost, medtem ko je bil obsojencu po ugotovitvah sodišč dejanski izid glasovanja nedvomno znan že prej. Za presojo vzročnosti med ravnanji obsojenca in prepovedano posledico so v obravnavani zadevi zato odločilni predvsem tisti momenti, ki so se zgodili do podpisa sporne terminske pogodbe. Pravno relevantno je tako zlasti naslednje ugotovljeno sosledje dogodkov, ki sta ga pri svoji presoji v bistvenem ustrezno upoštevali že sodišči nižje stopnje:

(i)obsojenec A. A. je kot predsednik upravnega odbora družbe D. dne 20. 10. 2010 sklical prvo korespondenčno sejo upravnega odbora, z edino točko dnevnega reda, da upravni odbor poda soglasje oziroma potrdi sklenitev obravnavane terminske pogodbe;

(ii)na korespondenčni seji so člani upravnega odbora odločali na podlagi pomanjkljivega gradiva in zavajajoče utemeljitve predlaganega sklepa;

(iii)upravni odbor je bil sestavljen iz štirih članov, ki so vsi glasovali še pred podpisom terminske pogodbe - obsojenec A. A. je glasoval ("za") dne 20. 10. 2010, član upravnega odbora E. E., ki je bil obsojencu A. A. izrazito lojalen in je praviloma vedno podprl njegove predloge, je prav tako glasoval "za" še pred 22. 10. 2010, za F. F., ki je prav tako glasoval "za", ni natančno znan datum glasovanja, G. G. pa je dne 22. 10. 2010 ob 9.30 uri glasovala "proti";

(iv)tudi ob upoštevanju določila četrtega odstavka 257. člena Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1), ki določa, da je v primeru enakega števila glasov odločilen glas predsednika upravnega odbora, je bilo še pred 22. 10. 2010 obsojencu A. A. znano, da bo sklep sprejet;

(v)zakoniti zastopnik družbe D. E. E. in prokurist H. H. sta že dne 21. 10. 2010 (en dan pred podpisom pogodbe) pooblastila I. I. za sklenitev terminske pogodbe - slednji jo je podpisal dne 22. 10. 2010 okoli 14. ure.

Opis poteka dogodkov, ki so se odvijali v dneh neposredno pred podpisom terminske pogodbe, nazorno prikazuje, da za obstoj kaznivega dejanja na strani obsojenca A. A. ni ključno formalno pravno dejanje (razglasitev izida glasovanja in sklepa), ki je bilo opravljeno šele dne 25. 10. 2010 - četudi je v kazenskopravnem očitku navedeno, da je bila škodljiva terminska pogodba podpisana na podlagi tega sklepa. Bistveno je - in to je tudi jedro kazenskopravnega očitka - da je obsojenec A. A. s svojimi ravnanji (sklic korespondenčne seje z edino točko dnevnega reda o pridobitvi soglasja za sklenitev terminske pogodbe, prikrivanje celotnih informacij in lažnivo prikazovanje okoliščin o potrebnosti, ekonomski utemeljenosti ter koristnosti terminske pogodbe) dosegel, da je do sklenitve takšne pogodbe dejansko prišlo. Sodišči sta se do vseh relevantnih okoliščin in kronologije dogodkov glede vzročne zveze natančno ter konsistentno opredelili in razumno zaključili, da so ravno ravnanja obsojenca A. A. tista, ki so v neposredni vzročni zvezi s prepovedano posledico, tj. pridobitvijo protipravne premoženjske koristi družbi J. (kronologija relevantnih dogodkov je strnjeno povzeta na straneh 195 do 196 prvostopenjske dobe in zlasti v točkah 11 do 15 drugostopenjske sodbe).

Končno vložnik obsojenca A. A. nikakor ne more razbremeniti niti z zatrjevanji o pretrganju vzročne zveze, ki naj bi ga s svojimi ravnanji povzročil E. E.. Vložnik z istimi argumenti, torej glede neveljavnosti sklepa upravnega odbora na dan 22. 10. 2010, neutemeljeno zatrjuje, da je E. E. (preko I. I., katerega je pooblastil za podpis pogodb) vse sporne pogodbe v bistvu sklenil brez pooblastila upravnega odbora. Oziroma nadalje trdi, da je slednji sklenil pogodbe z drugačno vsebino od tistih, ki so bile obravnavane na korespondenčni seji. Takšne navedbe primarno predstavljajo izpodbijanje dejanskih ugotovitev, saj, kot je razvidno iz zgoraj predstavljenih dejstev, tovrstnih okoliščin sodišči nista ugotovili in so torej protispisne. Jasno sta namreč obrazložili, da je bil E. E., kljub njegovi vodilni funkciji v podjetju, dejansko povsem podrejen obsojencu A. A., po navodilih katerega je ves čas ravnal, tudi v obravnavani zadevi. Prav tako pa je bil po ugotovitvah sodišč z njegove strani zaveden tako o pomenu kot tudi namenu spornega pravnega posla in njegovih posledicah. Kakršnegakoli pretrganja vzročne zveze torej ni mogoče ugotoviti. Po vsem navedenem tudi oprostilna sodba po 3. točki 358. člena ZKP, za katero se zavzema vložnik, ne more biti na mestu.

Glede (obarvanega) naklepa in protipravne premoženjske koristi

Tako zagovornik obsojenca A. A. kot tudi zagovorniki obsojenca B. B. izpodbijajo razloge o obstoju obarvanega naklepa, ki po njihovi oceni niso zadostni oziroma so v določenih segmentih protislovni. Drži, da je bilo treba v obravnavani zadevi obsojencu A. A. dokazati tudi obarvani naklep (dolus coloratus), saj je predmet kazenskopravnega očitka dejanje, izvršeno pred novelo KZ-1E, s katero je bil posebni namen kot zakonski znak črtan iz določbe prvega odstavka 240. člena KZ-1. To pomeni, da mora storilčev naklep v njegovi psihični sferi obsegati tudi poseben (koristoljubni ali oškodovalni) namen - pri obravnavanem kaznivem dejanju je to namen pridobitve protipravne premoženjske koristi sebi ali komu drugemu. Izmed zakonsko določenih oblik krivde zato pride v poštev le direktni naklep oziroma ugotovitev, da se je storilec zavedal svojega dejanja in ga je (s točno določenim namenom) tudi hotel storiti. Namen storilca je subjektivni zakonski znak, zato se lahko ugotavlja le na podlagi konkretnih dejstev in okoliščin primera. Slednja morajo onkraj razumnega dvoma omogočati argumentiran logično-izkustveni sklep, da je storilec ravnal s točno določenim in v zakonu opredeljenim namenom. Ta se ugotavlja po istih pravilih kot krivda, saj ugotovljeni namen pomeni tudi ugotovljeno voljno sestavino direktnega naklepa, pri čemer se namen ugotavlja kot višja stopnja oziroma dodatno zahtevana vsebina voljne sestavine naklepa.

Ne pomeni pa posebni namen tretje (strožje) oblike naklepa, kot je to npr. značilno za nemško kazenskopravno doktrino, v kateri je poleg eventualnega in direktnega naklepa uveljavljen tudi namen (nem. "Absicht") kot tretja in hkrati v kazenskopravnem smislu tudi najtežja oblika naklepa.

10.V zvezi z navedenim gre ugotoviti naslednje: prvič, pretežni del navedb zagovornika obsojenca A. A. predstavlja uveljavljanje nedopustnega razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Namreč, s tem ko navaja: (i) da obsojenec ni ravnal z namenom pridobiti protipravne premoženjske koristi družbi J., čemur naj bi ves postopek nasprotoval; (ii) da ni imel nobenih poslovnih ali lastniških povezav in posledično tudi nikakršnega interesa, da bi družbi pridobil kakršnokoli finančno korist; (iii) da je imel velik interes, da družba D. posluje uspešno; (iv) da je obsojenec zanikal, da bi mu bilo znano kakršnokoli drugačno "ozadje posla" oziroma da bi drugim članom upravnega odbora prikril informacije, ki bi lahko vplivale na odločitev upravnega odbora; (v) da obsojenec sam ni imel nobenih dodatnih informacij o terminski pogodbi in njenih vplivih, saj tudi sam ni bil seznanjen niti z asignacijsko pogodbo niti s pogodbo o zastavi terjatev, ki bi naj članom upravnega odbora ostali prikriti; (vi) da enako izhaja tudi iz izpovedb prič, zlasti K. K., L. L., M. M., N. N. in O. O., od katerih nihče naj ne bi povedal, da je ravno obsojenec dal pobudo za sklenitev spornih pogodb; (vii) da so nedokazane domneve, da je obsojenec razpolagal z več informacijami kot ostali; (viii) da so nedokazane domneve, da je obsojenec namerno zavajal ostale člane; (ix) da so nedokazane domneve, da je obsojenec vedel, da je cena za delnice SAVA v višini 245,00 EUR na delnico nerealna in "umetno" določena; (x) da predloga nakupa za odločanje na upravnem odboru ni pripravil on, temveč so ga pripravile strokovne službe družbe D., kar je zatrjeval ves čas postopka ter da takšen obsojenčev zagovor nikoli ni bil izpodbit oziroma je bil celo nasprotno, potrjen; (xi) da nezadostno gradivo za odločanje na korespondenčni seji ne dokazuje naklepnega ravnanja obsojenca in (xii) da naklepnega ravnanja ne dokazuje niti podpis obsojenca na predlogu sklepa, vložnik izpodbija pravnomočno ugotovljena dejstva, oziroma poskuša vplivati na drugačno presojo ugotovljenih okoliščin v sklopu obarvanega naklepa obsojenca, česar s tem izrednim pravnim sredstvom v skladu z drugim odstavkom 420. člena ZKP ne more doseči.

11.In drugič, s kritiko o pomanjkljivih oziroma povsem odsotnih razlogih o obarvanem naklepu se nikakor ni mogoče strinjati. Pri tem je treba ponovno poudariti, da gre pri obarvanem naklepu za ugotavljanje subjektivnih dejstev (notranjih doživljanj posameznika), o katerih sodišče na podlagi zadostnega kroga ugotovljenih konkretnih dejstev in okoliščin sklepa predvsem logično-izkustveno. Takšen sklep iz obrazložitve, zlasti prvostopenjskega sodišča (predvsem strani 184-185 prvostopenjske sodbe), nedvomno sledi, pritožbeno sodišče pa je temu ustrezno pritrdilo (predvsem točka 59 drugostopenjske sodbe). Okoliščine, na podlagi katerih sta sodišči zanesljivo utemeljili in logično sklepali o obstoju obarvanega naklepa pri obsojencu A. A. so naslednje:

(i)obsojenec A. A. je preko svojega formalnega vpliva in z dodatnim zavajanjem članov upravnega odbora družbe D. dosegel sklenitev terminske pogodbe, ki je bila v samem izhodišču za družbo popolnoma nepotrebna, prav tako pa občutno škodljiva;

(ii)da je bil obravnavan terminski posel formalno dogovorjen že pred samim glasovanjem med drugimi akterji in je bila družba D. pri tem uporabljena zgolj za to, da je s takšnim poslom - nepotrebnim in škodljivim nakupom delnic Sava - zapolnila "finančno luknjo" v premoženju družbe J. (ozadje posla je natančno opisano na straneh 33 do 43 prvostopenjske sodbe);

(iii)da se je prav za pokritje tega finančnega primanjkljaja družba D. zavezala kupiti 17.460 delnic Sava od družbe J. po ceni 245,00 EUR na delnico, kar je bilo za 64,02 EUR več od takratne (v času sklenitve pogodbe) tržne cene delnice, ki je v tistem času znašala 180,98 EUR, brez vsakršnih analiz o tem, kakšna bo tržna (borzna) cena delnic v času njihovega dejanskega nakupa;

(iv)da je skupna nakupna vrednost delnic Sava predstavljala točno razliko v vrednosti 1.117.789,20 EUR, kolikor je bilo potrebno dvigniti ceno delnice Sava zaradi zagotovitve nadomestnega zavarovanja družbi J. pri NKBM, oziroma je to bil pogoj za prenehanje zavarovanja delnic LMLG, ki jih je družba J. imela zastavljene pri NKBM, da bi jih nato družba J. lahko prodala P. (ta je zoper J., ki svojih terjatev predhodno ni bila zmožna poravnati, pričela izvršbo);

(v)natančni izračuni, ki prikazujejo, da je bila cena delnice Sava v sporni terminski pogodbi med D. in J. le "umetno" določena in da razlika med v pogodbi določeno ceno (245,00 EUR) in takratno borzno ceno delnice (180,98 EUR) - upoštevajoč nakupljeno količino 17.460 delnic - pokriva prav navedeno vrednost 1.117.789,20 EUR, so navedeni na strani 41 v povezavi s stranjo 184 prvostopenjske sodbe; bistven del je naslednji:

(17.460 x 245) - (17.460 x 180,98) = 1.117.789,20 EUR;

(vi)da je obsojenec A. A. dejansko ozadje posla ostalim članom upravnega odbora prikril (izrecen akt prikritja je med drugim bil ta, da obsojenec ostale člane upravnega odbora pred obravnavano korespondenčno sejo ni seznanil z obstojem in vsebino (osnutkov) asignacijske pogodbe št. 395/2010 in pogodbe o zastavi terjatev št. 395/2010, saj bi se z njuno seznanitvijo celotno ozadje in resnični namen posla razkrila tudi ostalim članom upravnega odbora;

(vii)da so bili člani upravnega odbora z njegovimi utemeljitvami še dodatno zavedeni o tem, da je posel treba skleniti zaradi predhodno sklenjene predpogodbe z družbo J., kot tudi o tem, da se s sklenitvijo te pogodbe varuje siceršnji premoženjski interes družbe D.;

(viii)člani upravnega odbora so bili med drugim izrecno zavedeni z zagotovili in predloženo pogodbo, na podlagi katere naj bi razliko med borzno ceno delnice in v terminski pogodbi dogovorjeno ceno delnice krile družbe R. d. d., S., d.o.o. in Š., d.o.o., za katere je bilo obsojencema že vnaprej znano, da te družbe predvidene razlike ne bodo sposobne pokriti.

12.V zvezi z navedenim ni mogoče pritrditi niti očitku zagovornika A. A., da so razlogi o odločilnih dejstvih sami s seboj v nasprotju, ker naj bi sodišče predhodno ugotovilo, da je bil obsojencu izid glasovanja vnaprej znan, kar pa se z nadalje ugotovljenim prikrivanjem in zavajanjem s strani obsojenca A. A. po oceni vložnika izključuje. Navedeno ne drži, saj se tako ugotovljene okoliščine same po sebi ne izključujejo, temveč se - kot ustrezno izpostavi tudi vrhovni državni tožilec - dopolnjujejo. Ne glede na to, da sta sodišči ugotovili siceršnjo podrejenost E. E. obsojencu A. A. in da mu je bil rezultat glasovanja res že vnaprej znan (vsaj pred podpisom pogodbe), to v ničemer samo po sebi ne negira dejstva, da je obsojenec A. A. članom upravnega odbora dejansko prikril celotne informacije in jih dodatno zavajal (zlasti E. E.) o ozadju in potrebnosti spornega pravnega posla.

13.Zagovorniki obsojenca B. B. v okviru očitka o obstoju (obarvanega) naklepa dodatno navajajo, da obsojencema v času izvršitve kaznivega dejanja ni bila znana višina škode oziroma pridobljene protipravne premoženjske koristi tretji osebi, kar je za obravnavano kaznivo dejanje po njihovi oceni ključnega pomena. Moti jih zlasti dejstvo, da sta se škoda oziroma korist ugotavljali na podlagi danes znanih okoliščin (gospodarska kriza, padec tečajev na borzi in podobno), ne pa na podlagi okoliščin, ki so bile znane na dan sklenitve posla. Posledično menijo, da kritičnega dne tudi višina škode oziroma koristi ni mogla biti v zavesti obsojencev. Nadalje na podlagi ugotovitev sodne izvedenke izpostavljajo, da na dan sklenitve terminske pogodbe ni bila pridobljena nobena premoženjska korist, temveč kvečjemu nepremoženjska korist, kar predstavlja milejšo obliko kaznivega dejanja, kot se očita obsojencema. S tem v zvezi sodiščema očitajo tudi nejasne in pomanjkljive razloge in s tem uveljavljajo absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP.

14.Da je bila višina - natančno znesek 1.117.789,20 EUR - protipravno pridobljene premoženjske koristi (to je namreč predmet kazenskopravnega očitka) v zavesti glavnega storilca na dan sklenitve terminske pogodbe in da je obsojenec A. A. sporni posel sklenil z izključnim namenom pridobitve takšne koristi družbi J., je predstavljeno z zgoraj (v točki 11) navedenimi ključnimi okoliščinami, na katere sta se pri svoji presoji razumno in nedvoumno oprli sodišči. Tudi direktni naklep pomoči pri očitanem kaznivem dejanju obsojenca B. B. je v izpodbijanih sodbah ustrezno obrazložen na podlagi konkretnih ravnanj, ki so bila prav s tem namenom izvršena v sferi obsojenca; to so predvsem: (i) sestava vseh treh pogodb po navodilu obsojenca A. A. - pogodbe o terminski prodaji delnic med družbo D. in J.; pogodbe o kritju izgube, sklenjene med družbo D. na eni strani in družbami R. d. d., S., d.o.o. in Š., d.o.o. na drugi strani ter pogodbe o zastavi vrednostnih papirjev, sklenjene med družbama D. in J. - ki so bile predložene upravnemu odboru za potrebe odločanja o nakupu delnic Sava; (ii) intenzivno dogovarjanje in usklajevanje s predstavniki pri poslu udeleženih gospodarskih družb (funkcija koordinatorja); (iii) posredovanje navedenih pogodb članom upravnega odbora za namene odločanja na korespondenčni seji; (iv) namenska odsotnost posredovanja (osnutkov oziroma vsebine) asignacijske pogodbe št. 395/2010 in pogodbe o zastavi terjatev št. 395/2010, ki bi članom upravnega odbora razkrili dejansko ter resnično ozadje posla; (v) védenje o tem, da terminska pogodba ni v nikakršni povezavi s predpogodbo o nakupu 819.716 delnic LMLG z dne 14. 4. 2010 in tudi o tem, da družbe R. d. d., S., d.o.o. in Š., d.o.o., ne bodo nikoli poravnale vnaprej predvidene izgube, ki bi s terminsko pogodbo nastala družbi D.. Takšna ravnanja naklepno izvršitev pomoči pri kaznivem dejanju - ta se je v obravnavanem primeru izkazovala torej zlasti v podpori, omogočanju in olajšanju izvedbe kaznivega dejanja - po razumnih ugotovitvah sodišč izkustveno potrjujejo (strani 188 do 190 in strani 207 do 208 prvostopenjske sodbe ter točka 59 drugostopenjske sodbe). Ravno na podlagi teh okoliščin se je sodišče tudi o dejstvu, da se je obsojenec B. B. zavedal, da je bil resnični in izključni namen sklenitve sporne terminske pogodbe zgolj pokrivanje finančnega primanjkljaja družbi J. v natančni vrednosti 1.117.789,20 EUR - kar je v zahtevi izrecno problematizirano - zanesljivo prepričalo. Svojo odločitev je končno utrdilo tudi in predvsem z ugotovitvijo, da je obsojenec B. B. v zagovoru sam povedal, da se je takšne rešitve za družbo J. skupaj z ostalimi osebami domislil ravno on (stran 190 prvostopenjske sodbe).

15.Ne vzdrži niti nadaljnji smiselno zatrjevan očitek, da na dan sklenitve terminske pogodbe za družbo J. ni nastala nobena premoženjska, temveč le nepremoženjska korist. Razumna in jasna opredelitev o tem, da je navedeni družbi že tega dne nastala velika premoženjska korist, je navedena predvsem na strani 204 prvostopenjske sodbe, drugi odstavek. Sodišče je povsem logično utemeljilo, da je že na dan sklenitve pogodbe zaradi vzpostavljene terjatve družbe J. do družbe D. - ki je bila nato še istega dne na podlagi pogodbe o zastavi terjatev št. 395/2010 in asignacijske pogodbe št. 395/2010 prenesena na NKBM - družbi J. nastala velika premoženjska korist, saj se je njeno premoženje že takrat (vsaj za trenutek - t. i. juridično sekundo) protipravno povečalo za 1.117.789,20 EUR (upoštevajoč razliko med tržno vrednostjo delnice Sava (180,98 EUR) in njeno "umetno" določeno ceno (245,00 EUR), v znesku 64,02 EUR na delnico). Ravno takšen znesek pa je bil tudi pogoj za prenehanje zavarovanja delnic LMLG, ki jih je družba J. imela v zastavi pri NKBM in njihovo nadaljnjo prodajo P., ki je posledično umaknila vse tožbe v pravdnih postopkih zoper družbo J.. Drugačna stališča zagovornikov obsojenca B. B. niso utemeljena, v kolikor pa navajajo, da protipravna premoženjska korist ni izkazana z nobenim dokazom in se v nadaljevanju opredeljujejo do vsebine izvedenskega mnenja, katerega drugačno presojo pričakujejo, v bistvu izpodbijajo zmotno oziroma nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, kar je v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti nedopustno (drugi odstavek 420. člena ZKP).

16.Sodišči sta se v zvezi s premoženjsko koristjo obsežno in konkretizirano opredelili tudi do izsledkov izvedenskega mnenja sodne izvedenke za ekonomijo Brigite Aljaž in zato tudi nasprotnim trditvam zagovornika obsojenca A. A. ni mogoče pritrditi. Zagovornik v zahtevi citira izseke izvedenskega mnenja, ki naj bi po njegovi oceni izkazovali, da sporni pravni posel (terminska pogodba) za družbo D. ni bil škodljiv, oziroma da z njim družbi D. na dan sklenitve ni nastala nobena škoda in da iz nje ni nastala nobena premoženjska korist. Prvič, kot navedeno že zgoraj, presoja vsebine izvedenskega mnenja sodi v okvir presoje dokazov, kar vložnik pred Vrhovnim sodiščem ne more doseči. Drugič, kazenskopravni očitek v obravnavani zadevi je le v pridobitvi protipravne premoženjske koristi, zato zatrjevani pomanjkljivi razlogi glede obstoja ali višine škode na dan sklenitve terminske pogodbe ne predstavljajo pravno relevantnih dejstev. In tretjič, celoviti razlogi ter opredelitev do vseh pravno relevantnih izpostavljenih navedb sodne izvedenke, tj. (a) glede (ne)pridobitve premoženjske koristi družbi J. v vrednosti 1.117.789,20 EUR na dan sklenitve pogodbe, so navedeni predvsem na straneh 204 do 207 prvostopenjske sodbe in v točkah 55 do 57 drugostopenjske sodbe ter (b) glede škodljivosti posla za družbo D. in o vrednosti delnice v terminski pogodbi, so obširno navedeni na straneh 148 do 177 prvostopenjske sodbe ter na straneh 44 do 54 drugostopenjske sodbe. Pritožbeno sodišče je v zvezi z vrednostjo delnice predvsem v točki 51 jasno poudarilo, da je sodna izvedenka sicer res ocenila, da so napovedi podpirale nakup delnice po ceni 245,00 EUR in da cena ni bila nerealna, vendar pa dejanski trendi gibanja borznih cen delnic Sava in gibanje SBI indeksa nakupa nikakor niso podpirali (to je bilo kasneje potrjeno z ugotovitvijo, da je na bilančni datum 31. 12. 2011, ko je bila terminska pogodba izpolnjena, vrednost delnice znašala le 12,00 EUR).

17.V točki 53 je sodišče druge stopnje nato strnjeno pravilno zaključilo, da je ključnega pomena za kazensko odgovornost obsojencev, (i) da je bila vrednost delnice "umetno" določena, (ii) da terminska pogodba ni bila ekonomsko upravičena in (iii) da so člani upravnega odbora odločali brez vsakršnih vnaprej pripravljenih analiz ter študij o predvideni ceni delnice oziroma so bili o koristnosti posla zavedeni.

Glede kršitve 340. člena ZKP in kršitve pravice do obrambe

18.Zagovorniki obsojenca B. B. uveljavljajo tudi kršitev 340. člena ZKP, v povezavi s to kršitvijo pa tudi kršitev pravice do obrambe po drugem odstavku 371. člena ZKP. Vložniki trdijo, da priča E. E. v kazenskem postopku - po tem, ko je obsojenec B. B. pridobil status obdolženca - ni bil ponovno zaslišan. Nadalje izpostavljajo, da je sodišče v sodbi protispisno navedlo, da je prejšnjo izpovedbo priče E. E. (iz faze preiskave) prebralo v soglasju s strankami, s tem pa je obsojenca prikrajšalo za neposredno zaslišanje, kot navajajo, predvsem tudi ključne razbremenilne priče. Ob tem trdijo, da je namreč obsojenec B. B. v svojem zagovoru povedal, da je bil ravno E. E. tisti, ki je dal pobudo za sklenitev sporne terminske pogodbe, o čemer bi ga lahko na glavni obravnavi neposredno zaslišal. Soočijo se tudi z razlogi pritožbenega sodišča, ki je relativno kršitev 340. člena ZKP sicer ugotovilo, saj soglasja strank za branje zapisnikov prejšnjih izpovedb navedene priče dejansko ni bilo, vendar pa po njihovi oceni slednje ni (zadostno) utemeljilo, zakaj takšna kršitev ni vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe.

19.Ne glede na to, da je iz podatkov spisa mogoče ugotoviti, da je E. E., ki je zoper obsojenca A. A. vložil kazensko ovadbo, za oba obsojenca obremenilna priča, vložniki izrecno navajajo, da gre tudi za ključno razbremenilno pričo, kar je po njihovi oceni predvsem pritožbeno sodišče zanemarilo.

20.Merila za razmejitev obravnavanja prič kot obremenilnih ali razbremenilnih je Evropsko sodišče za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) prvič vzpostavilo v zadevi Škoberne proti Sloveniji.

ESČP je pri svoji presoji upoštevalo predvsem, kako je bila oblikovana zahteva obrambe za zaslišanje prič; glavni kriterij razmejitve je naslednji: ali je obramba glede na navedbe v zahtevi (a) želela le preizkusiti prejšnje izjave prič ali pa (b) je bila zahteva za zaslišanje prič namenjena podpori navedbam obrambe proti kazenskim obtožbam.

21.Zagovorniki obsojenca B. B. so na naroku dne 2. 11. 2021 in 9. 12. 2021 v zvezi z zaslišanjem priče E. E. zatrjevali v bistvenem naslednje:

"[...] obsojenec B. B. v fazi preiskave ni imel možnosti postavljati neposrednih vprašanj priči E. E., saj v tej fazi obsojenec še ni imel statusa obdolženca, prav tako pa mu ta možnost ni bila dana niti kasneje;

- sodišče obsojencu B. B. ni dalo možnosti, da priči E. E. postavlja vprašanja in da ta potrdi tisto, kar je obsojenec izpovedal v zagovoru, in sicer, da je naročilo o sestavi pogodb prišlo s strani E. E. - o tem ga obsojenec ni mogel zaslišati in postavljati ustreznih vprašanj, zato bi bila v primeru zgolj branja zapisnika kršena obsojenčeva pravica do obrambe [...];

- zgolj branje zapisnika predstavlja enostransko videnje priče E. E., ki je zlasti obremenjeno z osebnim sporom z obsojencem A. A., kot je to dojemal E. E., [...] branje zapisnikov tako predstavlja za ta postopek nerazčiščeno dejansko stanje, saj izpovedbe E. E. v razmerju do obsojenca B. B. ni bilo mogoče preizkusiti in obsojenec tudi ni imel možnosti soočiti se z navedeno pričo ter mu postavljati vprašanj [...]."

22.Ob navedenih izhodiščih ESČP in glede na predstavljeno vsebino zatrjevanj obrambe o nujnosti zaslišanja priče E. E. ni mogoče oporekati navedbam, da je obramba trdila, da navedena priča predstavlja tudi razbremenilni dokaz, saj bi lahko, kot so navajali obsojenčevi zagovorniki, potrdil zagovor obsojenca B. B.. Slednje so smiselno zatrjevali tudi v pritožbi. Na drugi strani pa je obramba ves čas - tudi v zahtevi za varstvo zakonitosti - hkrati in s tem prepleteno zatrjevala predvsem nujnost preverjanja izjav priče E. E. iz preiskave ter njihovega preizkusa v tistem delu, ki se nanaša na obsojenca B. B.. Glede na takšne ugotovitve na tej točki natančne ločnice med zahtevo o zaslišanju obremenilne priče in izvedbi razbremenilnega dokaza ni mogoče narediti, zato je Vrhovno sodišče opravilo presojo skozi prizmo obeh jamstev, kot je to navedeno v nadaljevanju.

(i) glede neposrednega zaslišanja obremenilne priče

23.Zatrjevani kršitvi je Vrhovno sodišče najprej presojalo skozi (ustavno)sodna merila uresničevanja pravice do neposrednega zaslišanja obremenilne priče, ki jo obsojencu zagotavlja že točka d) tretjega odstavka 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic (v nadaljevanju EKČP), kot samostojen element pravice do obrambe pa jo varuje 29. člen Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava). Stališča sodne prakse na tem področju so jasna in ustaljena. Pravica do zaslišanja obremenilnih prič obdolžencem v kazenskem postopku zagotavlja možnost, da se seznanijo z obremenilnimi izjavami in v zvezi z njimi - vsaj enkrat v postopku (tj. v trenutku, ko so bile dane, ali pozneje) - zaslišujejo njihovega avtorja. Namen pravice je, da se obrambi omogoči vplivanje na izid postopka tako, da učinkovito preizkusi za obdolženca obremenilne izjave. Obrambi zagotavlja možnost, da doseže navzočnost avtorja obremenilne izjave pred sodiščem in ga preko postavljanja vprašanj o odločilnih dejstvih primera sooči s svojo verzijo dogodkov, oziroma na druge načine s postavljanjem vprašanj preizkusi njegovo zanesljivost in verodostojnost. Bistvo navedenega jamstva je torej pravica obdolženca, da preizkusi verodostojnost in zanesljivost obremenilnih izjav tako, da se mu omogoči ustno zasliševanje njihovega avtorja v svoji navzočnosti.

24.Ustavno sodišče je že odločilo, da pravica zasliševati oziroma zahtevati zaslišanje obremenilnih prič ne pomeni, da bi sodišče moralo zagotoviti navzočnost prič na glavni obravnavi in tam obrambi omogočiti, da tem pričam zastavlja vprašanja in drugače izpodbija njihovo verodostojnost. Navedlo je, da uporaba zapisnikov o zaslišanju prič v preiskovalni fazi sama po sebi ni v nasprotju s pravico do zaslišanja obremenilnih prič, če so ob tem spoštovane pravice obrambe. Te med drugim zahtevajo, da ima obdolženec zadostno možnost izpodbijati obremenilne izjave in v zvezi z njimi zasliševati njihovega avtorja bodisi v trenutku, ko so bile dane, bodisi pozneje.

Iz ustaljene presoje Ustavnega sodišča in ESČP izhaja, da se tedaj, kadar obdolženec ni mogel uveljaviti svoje pravice do zaslišanja obremenilnih prič - to pomeni, da sodišče ni zagotovilo navzočnosti prič na glavni obravnavi niti ni drugače omogočilo obdolžencu, da bi izvrševal pravico do obrambe takó, da bi zastavljal vprašanja obremenilnim pričam - obsodilna sodba ne sme izključno ali v odločilni meri opreti na njihove izjave. Skladno z utrjenim stališčem Ustavnega sodišča je dokaz, ki je bil v odločilni meri podlaga za obsodbo, tudi tedaj, kadar je sodišče, ki je sodbo izreklo, druge dokaze presojalo predvsem z vidika, ali potrjujejo sporne izjave obremenilnih prič.

25.Glede uresničevanja pravice do zaslišanja obremenilne priče se od sodišč zahteva presoja ter opredelitev predvsem do naslednjega sklopa vprašanj: (i) ali so podani utemeljeni in opravičljivi razlogi za opustitev neposrednega zaslišanja; (ii) ali je bila priča zaslišana v predhodni fazi postopka; (iii) ali je obremenilna izpovedba priče edini ali odločilni dokaz, na katerem temelji obsodilna sodba in (iv) ali so sodišča poskrbela za ustrezno uravnoteženje slabšega položaja obrambe.

26.Z vidika procesnih dejstev obravnavanega primera je v kontekstu presoje uresničevanja navedenega jamstva pomembno predvsem naslednje:

(i)da je bil priča E. E. prvič zaslišan v fazi preiskave, ko obsojenec B. B. še ni imel statusa obdolženca,

(ii)da je bil priča E. E. v okviru prve glavne obravnave neposredno zaslišan dvakrat; prvič dne 2. 11. 2021 in drugič dne 9. 12. 2021 - obramba je imela obakrat možnost postavljati vprašanja in je to procesno pravico tudi izkoristila;

(iii)priča E. E. je na vsa vprašanja obrambe odgovarjal z "se ne spomnim", "ne vem" in podobno ter se skliceval na nesposobnost pričanja iz zdravstvenih razlogov;

(iv)sodni izvedenec psihiatrične stroke Mladen Vrabič zatrjevanih zdravstvenih težav priče ni potrdil, zato je sodišče upoštevalo, da priča brez zakonskih razlogov noče pričati in je njegovo prejšnjo izpovedbo na podlagi 2. točke prvega odstavka 340. člena ZKP na naroku dne 9. 12. 2021 prebralo;

(v)sodišče prve stopnje je dne 29. 9. 2022 glavno obravnavo zaradi spremembe sestave senata začelo znova;

(vi)na naroku dne 4. 10. 2022 je sodišče odločilo, da prejšnje izpovedbe priče E. E. na podlagi drugega odstavka 340. člena ZKP prebere, kljub temu, da izrecnega soglasja obrambe za takšno ravnanje ni bilo - obramba pripomb na prebrane izpovedbe ni imela.

27.Sodišče druge stopnje je ugotovilo kršitev 340. člena ZKP in implicitno tudi kršitev pravice do obrambe (konkretneje se je osredotočilo na kršitev pravice do neposrednega zaslišanja obremenilne priče), ki po njegovi oceni nista vplivali na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe strnjeno iz naslednjih razlogov: (i) priča E. E. predhodno na glavni obravnavi (brez zakonskega razloga) ni želel izpovedovati, (ii) izpovedba priče ne predstavlja niti edinega niti odločilnega dokaza, (iii) obsojenca sta imela dejansko možnost zasliševati pričo dvakrat v postopku, v okviru prve glavne obravnave, (iv) sodišče se je o odločilnih dejstvih prepričalo na podlagi številnih drugih izvedenih (personalnih in materialnih) dokazov.

28.Glede na navedene procesne ugotovitve ni mogoče pritrditi vložnikom v stališču, da je bila obsojencu kršena pravica do obrambe, ker sodišče priče E. E. ni (ponovno) zaslišalo. Razlogi, ki jih je o tem ponudilo pritožbeno sodišče (točke 21 do 27 drugostopenjske sodbe), so razumni in dovolj korektni, da zadostijo standardu, kot ga določa 395. člen ZKP. Ne glede na to, da sodišče druge stopnje ni izrecno presojalo zgoraj navedenih kriterijev, ki jih je vzpostavila ustavnosodna praksa in sodna praksa ESČP, je iz obrazložitve še dovolj določno mogoče razbrati, da jih je pri svoji presoji dejansko upoštevalo in končno tudi povsem ustrezno utemeljilo, zakaj zatrjevani kršitvi nista podani.

29.Sicer pa Vrhovno sodišče ob aplikaciji zgoraj navedenih kriterijev ne more sprejeti stališča pritožbenega sodišča, da izpovedba priče E. E. ne predstavlja enega izmed odločilnih dokazov. E. E. je namreč naznanitelj kaznivega dejanja, ki je zoper obsojenca A. A. vložil kazensko ovadbo. Iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje je razvidno, da je izpovedbo priče E. E. vzelo za temeljno podlago o celotnem dogajanju in ozadju poslov v družbi D., prav tako pa tudi glede temeljnega ravnanja, kot ga določa kazenskopravni očitek obsojencu A. A.. Izpovedba priče E. E. je bila pomembna predvsem za ugotovitev dejstev, (i) kdo je dal pobudo za sklenitev škodljive terminske pogodbe; (ii) kakšen je bil odnos med obsojencem A. A. in E. E.; (iii) ali je imel E. E. motiv za sklenitev terminske pogodbe in (iv) glede prikritja ozadja posla ter zavajanja s strani obsojenca A. A. ostalih članov upravnega odbora o pomenu sklenitve terminske pogodbe. Res je sicer, da je sodišče vsa navedena odločilna dejstva podkrepilo s številnimi ostalimi personalnimi kot tudi materialnimi dokazi, vendar ni mogoče prezreti, da je bil temelj, na podlagi katerega je odločilna dejstva preverjalo z izvedbo drugih dokazov v spisu, ravno izpovedba priče E. E..

30.Na drugi strani pa se je mogoče strinjati s stališčem drugostopenjskega sodišča, da konkretna zadeva ni primerljiva z zadevo I Ips 10603/2019 z dne 8. 12. 2022, na katero se v zahtevi sklicujejo tudi vložniki. Za razliko od navedene zadeve sodišče v konkretnem primeru namreč ni ravnalo samovoljno, temveč je za opustitev zaslišanja obstajal utemeljen razlog, ki ga je mogoče prepoznati v tem, da priča E. E. - kar je sodišče ugotovilo na podlagi mnenja sodnega izvedenca psihiatrične stroke - brez zakonskega razloga na dveh predhodnih narokih (v okviru prve glavne obravnave) ni želel izpovedovati oziroma je na vprašanja po ugotovitvah sodišč odgovarjal največkrat z "se ne spomnim".

31.Ključno v obravnavani zadevi je nadalje to, da upoštevajoč postopek kot celoto, možnost zaslišanja avtorja obremenilnih izjav obsojencu ni povsem izostala - ta mu je bila, kot izhaja iz procesnih dejstev, v okviru prve glavne obravnave dana celo dvakrat in obakrat je to možnost tudi izkoristil, saj je obramba priči na obeh narokih aktivno postavljala vprašanja. Po presoji Vrhovnega sodišča je na ta način namenu tega ustavnega jamstva - kot je predstavljen v izhodiščih - bilo zadoščeno in postopka kot celote ni mogoče označiti kot nepoštenega. Dejstvo, da obramba na zastavljena vprašanja ni prejela pričakovanih odgovorov, na uresničevanje obravnavane pravice ne vpliva. S tem v zvezi je pravilno stališče pritožbenega sodišča, da pravica do zaslišanja obremenilne priče ne pomeni tudi pravice do odgovora, temveč se z vidika poštenosti postopka kot celote upošteva zlasti, da je obdolžencu vsaj enkrat v postopku zagotovljena možnost postavljanja vprašanj in preizkusa izjav, ki ga bremenijo.

32.In končno, sodišče je nekoliko slabši položaj obrambe ustrezno uravnotežilo z ostalimi izvedenimi dokazi, ki so vsa relevantna dejstva, o katerih je izpovedal E. E., potrdili in katere je imela obramba tudi možnost neposredno zaslišati oziroma se do njih opredeliti (v ospredju so izpovedbe prič finančnika v družbi D. I. I.; sekretarke upravnega odbora T. T.; članice upravnega odbora G. G. in člana upravnega odbora F. F.).

33.Na podlagi vsega navedenega je moč zaključiti, da je bilo obsojenčevi pravici do neposrednega zaslišanja obremenilne priče zadoščeno in relativne kršitve določb kazenskega postopka, ki bi prerasla v kršitev ustavne pravice, Vrhovno sodišče ne prepoznava.

(ii) glede zahteve za zaslišanje razbremenilne priče

34.Glede zavrnitve predlogov za zaslišanje prič je ESČP jasne kriterije - katere je upoštevalo tudi v zadevi Škoberne proti Sloveniji - vzpostavilo v zadevi Murtazaliyeva proti Rusiji.

Pri presoji, ali je bilo zadoščeno jamstvom poštenega postopka, ESČP v tem okviru opravi tridelni preizkus: (i) ali je bil predlog za zaslišanje prič zadostno obrazložen in pomemben za odločitev o zadevi; (ii) ali so sodišča presodila pomembnost zaslišanja in podala zadostne razloge v primeru zavrnitve predloga in (iii) ali odločitev sodišč, da predlagane priče ne zaslišijo, pomeni, da je postopek kot celota nepošten.

35.Pri presoji o zavrnitvi dokaznih predlogov pa je neizogibno treba upoštevati tudi sodno prakso Vrhovnega sodišča, ki se je izoblikovala na podlagi kriterijev, izoblikovanih v sodni praksi Ustavnega sodišča in ESČP. Tako je ustaljeno stališče, da pri odločanju o dokaznem predlogu v smislu tretje alineje 29. člena Ustave sodišče zavezujejo zlasti naslednja merila: (i) glede na načelo proste presoje dokazov sodišče samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost; (ii) sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlagata stranki; (iii) predlagani dokaz mora biti materialnopravno relevanten; (iv) pravno relevantnost predlaganega dokaza mora stranka utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti in (v) v dvomu je šteti vsak dokazni predlog obrambe v korist obdolženca ter ga sodišče mora izvesti, razen če je očitno, da ne more biti uspešen.

36.Stranka mora v dokaznem predlogu navesti: (i) pravno relevantno dejstvo, katerega obstoj ali neobstoj sodišče ugotavlja s pomočjo predlaganega dokaza; (ii) dokazno sredstvo in (iii) z navedbami okoliščin utemeljiti, da bo z izvedbo predlaganega dokaza mogoče sklepati o pravno relevantnem dejstvu ter da bo dokaz v korist obdolženca. Sodišče - ob upoštevanju načela učinkovitosti in ekonomičnosti postopka (15. člen ZKP) - sme zavrniti dokazni predlog v naslednjih primerih: (a) če je nadaljnje izvajanje dokazov zaradi jasnosti zadeve odveč, (b) če je dejstvo, ki naj bi se s predlaganim dokazom dokazovalo, že dokazano ali je brez pomena za zadevo, (c) če je dokazno sredstvo neprimerno ali nedosegljivo, (d) ali če obramba ni zadostila svojemu dokaznemu bremenu ter obstoja in pravne relevantnosti predlaganih dokazov ni utemeljila s potrebno stopnjo verjetnosti. Obramba mora v pravnem sredstvu, ki ga vlaga zoper odločitev sodišča, konkretno izpodbijati utemeljitve sodišča, zakaj dokaza ni izvedlo, in vsaj verjetno izkazati pravno relevantnost takšnega dokaza na instanci, ki bo o pravnem sredstvu odločala.

37.Z vidika prvega dela tridelnega preizkusa ESČP in meril (ustavno)sodne prakse o substanciranju dokaznega predloga Vrhovno sodišče ugotavlja, da je obramba tem standardom glede na zgoraj predstavljeno vsebino zahteve za zaslišanje priče (točka 21 te sodbe) še v zadostnem obsegu zadostila.

38.Ob nadaljnji presoji pa je v kontekstu obravnavanega jamstva (tretja alineja 29. člena Ustave in točka d) tretjega odstavka 6. člena EKČP) pomembno, prvič, že predstavljeno procesno dejstvo, da je sodišče pričo E. E. v postopku - po podani zahtevi za zaslišanje priče - dejansko dvakrat zaslišalo in torej ne drži očitek, da sodišče zaslišanja navedene (zdaj razbremenilne) priče v postopku sploh ni opravilo. In drugič, ne glede na to, da gre pri obravnavanih pravicah za dve različni plati istega (širšega) jamstva - pravice do obrambe oziroma poštenega sojenja - se končno razlogi za opustitev ponovnega zaslišanja iste priče, ki ima v postopku hkrati tako razbremenilno kot obremenilno naravo - glede na specifične okoliščine konkretnega primera - že po naravi stvari v bistvenem ne morejo razlikovati.

39.Utemeljen razlog, ki ga je sodišče v konkretnem primeru pravilno prepoznalo kot razlog za opustitev ponovnega zaslišanja navedene priče, je - kot že predhodno ugotovljeno - zlasti v tem, da priča brez zakonskega razloga na dveh predhodnih narokih ni želela izpovedovati. Sodišče je po prvič izraženi zahtevi (dne 2. 11. 2021) za zaslišanje priče E. E., ki naj bi izpovedoval tudi v prid obdolženca - zahteva je bila izražena tik po zaslišanju te iste priče - slednjo ponovno vabilo na glavno obravnavo in je torej zahtevi ugodilo. Na naroku dne 9. 12. 2021 je sodišče pričo ponovno zaslišalo, vprašanja mu je ponovno zastavljala tudi obramba, vendar E. E. tudi tokrat ni želel izpovedovati oziroma je podajal enake odgovore kot na prejšnjem naroku ("se ne spomnim", "ne vem"). V posledici tega je sodišče angažiralo tudi sodnega izvedenca psihiatrične stroke, ki je o zdravstvenem stanju priče podal svoje mnenje in ugotovil, da so spominske funkcije E. E. sicer blago prizadete, vendar ne v tolikšni meri, kot to želi prikazati sam. Sodišče je torej imelo zadostno podlago, da je zaključilo, da priča brez zakonskega razloga ne želi izpovedovati in ga posledično v prihodnje ni več vabilo na glavno obravnavo, temveč je njegovo predhodno izpovedbo na podlagi 2. točke prvega odstavka 340. člena ZKP prebralo. Na naroku dne 4. 10. 2022 obramba na to dejanje sodišča ni imela nobenih pripomb in ponovnega zaslišanja priče ni izrecno zahtevala. Glede na takšno procesno dejansko stanje sodišču tudi ni mogoče očitati, da pri uresničevanju obravnavane pravice ni ravnalo dovolj skrbno ali da za uresničitev tega jamstva ni vložilo potrebnih naporov. Nasprotno, ravnalo je z vso potrebno skrbnostjo in storilo vse, da bi obsojencu omogočilo zaslišanje E. E. kot priče, vendar se je izkazalo, da dokaza ni mogoče izvesti. Slednje pa predstavlja enega izmed legitimnih razlogov, ki jih kot razlog za opustitev zaslišanja priče prepoznava tudi sodna praksa. O tem se je v bistvenem ustrezno (četudi zgolj implicitno) opredelilo že sodišče druge stopnje (točke 21 do 27 drugostopenjske sodbe).

40.Sicer pa postopka kot celote tudi s te plati ni mogoče označiti kot nepoštenega. O spornem odločilnem dejstvu, tj. kdo je dal pobudo za sklenitev obravnavanih pogodb, je sodišče sklepalo na podlagi celovitega sklopa dokazov (navedenih v točki 30 te sodbe) - in ne zgolj na podlagi izpovedbe E. E. - ter končno navedlo zanesljiv in prepričljiv sklep o tem, da je bil pobudnik celotnega spornega posla prav obsojenec A. A. in ne E. E.. Zagovor obsojenca B. B. pa je sodišče prve stopnje v tem delu tudi razumno ovrglo kot nezanesljivega, saj je slednji svoj prvotni pisni zagovor naknadno na naroku dne 2. 11. 2021 bistveno spremenil ravno glede odločilnega dejstva, kdo je dal pobudo za sklenitev terminske pogodbe (predvsem strani 84 in 85 prvostopenjske sodbe). Tem razlogom je pritožbeno sodišče s svojimi ugotovitvami v točkah 29 do 32 drugostopenjske sodbe smiselno pritrdilo. Vsled vsega navedenega kršitve pravice do obrambe tudi z vidika ustavnega jamstva izvajanja dokazov v svojo korist (konkretneje zasliševanja razbremenilnih prič) ni mogoče ugotoviti.

C.

41.Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevah za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve niso podane, delno pa sta vloženi tudi zaradi zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, zato ju je na podlagi prvega odstavka 425. člena ZKP zavrnilo.

42.Izrek o stroških temelji na 98.a členu ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP in za obsojenca A. A. na tar. št. 7113 ter 7152 Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1), za obsojenca B. B. pa na tar. št. 7112, 71113 in 7152 ZST-1, ob upoštevanju razpoložljivih podatkov o premoženju obsojencev.

43.Odločitev je bila sprejeta soglasno.