Jedro

Invalidnost pomeni trajno spremembo v zdravstvenem stanju, ki je posledica poškodbe pri delu, poklicne bolezni, poškodbe izven dela ali bolezni, in je ni mogoče odvrniti z zdravljenjem ali z ukrepi medicinske rehabilitacije. Če je ugotovljeno, da glede na zdravstveno stanje in uspeh operacije tožnice, po zaključeni operaciji nobeni zdravstveno rehabilitacijski postopki niso bili več mogoči, je z datumom prvega kontrolnega pregleda po operaciji pravilno določen dan nastanka invalidnosti. Kasnejšega datuma nastanka invalidnosti ni mogoče utemeljevati s tem, da je bil tožnici po operaciji svetovan bolniški stalež, do katerega pa ni prišlo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožničin zahtevek za razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti, ugodilo pa je zahtevku, da se odpravita odločbi tožene stranke opr. št. I-1.027.779 z dne 16.8.1999 in 6.3.2000, tožnico razvrstilo v

III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni s pravico do razporeditve na drugo ustrezno delo s polnim delovnim časom od

12.4.1999 dalje ter toženi stranki naložilo, da v roku 30 dni po pravnomočnosti sodbe odloči o pravici in višini nadomestila za čas čakanja na razporeditev oz. zaposlitev na drugem ustreznem delu ter o pravici do nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu. Tožnici je naložilo, da se v 30 dneh po pravnomočnosti sodbe prijavi pri Zavodu R Slovenije za zaposlovanje.

Zoper sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožena stranka ter predlagala spremembo izpodbijane sodbe z zavrnitvijo tožbenega zahtevka oz. podrejeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Iz obrazložitve izhaja, da se nanaša predvsem na določitev datuma nastanka invalidnosti tožnice. Navaja, da bi sodišče moralo upoštevati ugotovitev invalidske komisije v dopolnilnem mnenju z dne 18.5.2005, ki je na podlagi zdravniškega potrdila ginekologa z dne 24.7.2000 vztrajala, da je tožnica invalid III. kategorije od tega dne dalje. Določeni datum 12.4.1999 ni pravilen, iz izvida ginekologa o pregledu 8.4.1999 izhaja, da zdravljenje tedaj ni bilo končano, predpisana ji je bila terapija in predlagan stalež do konca aprila.

Pritožba ni utemeljena.

Zatrjevani pritožbeni razlogi niso podani, sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. Tožena stranka v pritožbi ni navedla kršitev postopka, ki naj bi vplivale na pravilnost in zakonitost sodbe, sodišče druge stopnje pa ugotavlja, da v postopku tudi ni bilo kršitev, na katere na podlagi 2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS, št. 26/99 - 2/04 - ZPP) pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

V tem socialnem sporu je potem, ko je invalidska komisija II.

stopnje, ki je v 266. čl. Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 12/92 - 54/98 - ZPIZ) opredeljena kot izvedenski organ tožene stranke, podala mnenje, da je tožnica invalid III. kategorije invalidnosti s pravico do zaposlitve na drugem ustreznem, izobrazbi primernem delu, sporen predvsem datum nastanka invalidnosti. Invalidska komisija, pri delu katere sicer ni sodeloval specialist ginekolog, čeprav so tožničine zdravstvene težave in invalidnost prav ginekološke narave, je pri dolčitvi datuma nastanka invalidnosti upoštevala zdravniško potrdilo specialista ginekologije in porodništva dr. A. L. z dne

24.7.2000, ki je zaradi tožničine primarne bolezni, operativnega posega, kliničnega statusa in prognoze predlagal, da se tožnico napoti na invalidsko komisijo zaradi ugotovitve delazmožnosti. V dopolnilnem mnenju dne 18.1.2005 je vodja oddelka za izvedenstvo pri toženi stranki navedla, da ugotovitev invalidnosti z dnem operacije v marcu 2001 ne bi bila v skladu z dejanskim stanjem in predpisi, ker tedaj zdravljenje ni bilo zaključeno, za čas zdravljenja in medicinske rehabilitacije so zavarovanci upravičeni do nadomestila iz zdravstvenega zavarovanja. V ta čas spada priporočilo ginekologa z dne 12.4.1999, kar je en mesec po operaciji in je bila tedaj tožnica zanesljivo še v bolniškem staležu.

Definicijo invalidnosti določa 27. čl. ZPIZ, po katerem je invalidnost podana, če nastane pri zavarovancu zmanjšanje ali izguba delovne zmožnosti za delo na delovnem mestu, na katero je bil zavarovanec trajno razporejen pred nastankom teh sprememb, zaradi trajnih sprememb v zdravstvenem stanju, ki so posledica poškodbe pri delu, poklicne bolezni, poškodbe izven dela ali bolezni, ki jih ni mogoče odvrniti z zdravljenjem ali z ukrepi medicinske rehabilitacije. Sodišče prve stopnje je datum nastanka invalidnosti temeljito raziskalo. Z namenom, da se ugotovi datum dejanskega nastanka zmanjšanja delovne zmožnosti je imenovalo izvedenca za področje ginekologije in porodništva, ki je zlasti ob zaslišanju pojasnil, da po operaciji, opravljeni 10.3.1999, tožnica ni bila več zdravljena. Upoštevajoč njeno zdravstveno stanje in uspeh operacije nobeni zdravstveno rehabilitacijski postopki niso bili več mogoči. Potrdil je, da je bilo zdravstveno stanje tožnice od operacije do leta 2000 nespremenjeno zlasti kar zadeva inkontinenco, ki jo je tudi invalidska komisija opredelila kot glavno bolezen.

Sodišče druge stopnje ugotavlja, da glede ocene zmožnosti za delo med potrdiloma ginekologa dr. L. dne 12.4.1999 in 24.7.2000 ni nobene razlike. Res je ob prvem pregledu 8.4.1999 predlagal bolniški stalež do konca aprila, vendar je že tedaj ugotovil, da je zanjo dopustno le lažje fizično delo z dvigovanjem bremen do 5 kg, in ki se ne bo opravljalo v vlažnem oz. hladnem prostoru, torej v ugodnih klimatskih pogojih. V potrdilu 24.7.2000 ni ugotovil nobenih novih dejstev ali sprememb. Po izpovedi tožnice je bilo dodatno mnenje le nova zahteva in priporočilo lečečega ginekologa, ker je tožena stranka v predsodnem postopku zavrnila zahtevke za ugotovitev invalidnosti.

Kar zadeva sklepanje in pritožbene razloge, da je bila tožnica

12.4.1999 še v postopku zdravljenja in bi ji zato šle pravice iz obveznega zdravstvenega zavarovanja, sodišče druge stopnje ugotavlja, da v medicinski dokumentaciji, zbrani v predsodnem in sodnem postopku, ni nobenega dokaza o ugotovitvi začasne nezmožnosti za delo ali priznanju pravic s tem v zvezi. Tožnica je sama navedla, da je bila od 29.1.1999 brez zaposlitve in prijavljena pri Zavodu za zaposlovanje zato pri njej ni bila ugotovljena začasna nezmožnost za delo in tudi ni na takšni podlagi uveljavljala pravic. S potrdilom z dne 12.4.1999 je bil bolniški stalež svetovan, ne pa uresničen. Upoštevajoč jasno stališče specialista ginekologa, preverjeno z izvedenskim mnenjem ter opis delovnega mesta pred nastankom invalidnosti, priložen v upravnem spisu, po katerem je tožničino delo obsegalo delo v neprimernih toplotnih pogojih ter stalno dviganje in prenašanje bremen do 25 kg, kar je precejšnja obremenitev za zdravega delavca, je povsem jasno, da je sodišče prve stopnje imelo zadostno dejansko podlago in zbrane dokaze za presojo, da je bila pri tožnici podana trajno omejena zmožnost za njeno delo in s tem invalidnost, vse od operacije dalje.

Pritožba tožene stranke je zato v smislu 353. čl. ZPP neutemeljena, saj niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija, in ne razlogi, na katere mora paziti sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti.