Jedro

V upravnem sporu o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v tožnikov pravni položaj (torej tedaj, ko organ z upravnim aktom odloči o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika) je pritožba omejena le na primere drugače ugotovljenega dejanskega stanja zadeve in na tej podlagi utemeljene spremembe upravnega akta v upravnem sporu. Ker v obravnavani zadevi ne gre za tak primer, je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da zaradi neizpolnjevanja pogojev pritožbo zavrže kot nedovoljeno.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom na podlagi prvega odstavka 343. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot nedovoljeno zavrglo tožnikovo pritožbo zoper sodbo istega sodišča I U 1854/2015-25 z dne 5. 1. 2018. S to sodbo je sodišče zavrnilo tožnikovo tožbo zoper zaključne ugotovitve Komisije za preprečevanje korupcije (v nadaljevanju KPK), št. 0603-10/2012-112 z dne 26. 11. 2015, sprejetimi v zvezi z opravljenim nadzorom nad tožnikovim premoženjskim stanjem.

2. V obrazložitvi sklepa je sodišče prve stopnje navedlo, da je bil izpodbijani akt v upravnem sporu presojan kot upravni akt v smislu 2. člena ZUS-1 in ne kot akt iz prvega odstavka 4. člena istega zakona, kakor je uveljavljal tožnik v tožbi. S tem je sledilo stališčem Vrhovnega sodišča, zavzetih v zadevah I Up 254/2015, I Up 73/2016 in I Up 291/2015, glede narave tovrstnih aktov, ki jih izda KPK. Pritožba zato glede na prvi odstavek 73. člena ZUS-1 ni dovoljena in je bil tak tudi pravni pouk v sodbi.

3. Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper navedeni sklep vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, naj Vrhovno sodišče izpodbijani sklep razveljavi, podrejeno, naj ga razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Zahteva povračilo stroškov pritožbenega postopka s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. V skladu z določbo prvega odstavka 73. člena ZUS-1 je pritožba zoper sodbo dovoljena le, če je upravno sodišče samo ugotovilo drugačno dejansko stanje, kot ga je ugotovila tožena stranka ter je na tej podlagi spremenilo izpodbijani upravni akt ali če je sodišče odločilo na podlagi 66. člena tega zakona. ZUS-1 v 66. členu ureja pooblastila sodišča, kadar to odloča v upravnem sporu iz prvega odstavka 4. člena tega zakona, to je v subsidiarnem upravnem sporu zaradi kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin posameznika.

7. Iz navedene določbe 73. člena izhaja, da je v upravnem sporu o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v tožnikov pravni položaj (torej tedaj, ko organ z upravnim aktom odloči o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika) pritožba omejena le na primere drugače ugotovljenega dejanskega stanja zadeve in na tej podlagi utemeljene spremembe upravnega akta v upravnem sporu. Ker v obravnavani zadevi ne gre za tak primer, je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da zaradi neizpolnjevanja pogojev pritožbo zavrže kot nedovoljeno.

8. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje zaključnih ugotovitev ne bi smelo „prekvalificirati“ v upravni akt. Pritožnik to utemeljuje z dejstvom, da je Vrhovno sodišče v isti zadevi nadzora nad pritožnikovim premoženjskim stanjem v sodbi I Up 308/2014 z dne 29. 5. 2015, s katero je ugotovilo kršitev 22. člena Ustave RS in je zato takrat izpodbijano zaključno poročilo odpravilo, že zavzelo stališče, da to poročilo ni akt iz 2. člena ZUS-1. Meni, da ker je ta sodba postala pravnomočna, naj bi drugačna opredelitev pravne narave izdanih ugotovitev kršila prepoved ponovnega odločanja o že razsojeni stvari (ne bis in idem).

9. Navedeno pritožnikovo stališče je zmotno. Res mora sodišče prve stopnje v skladu z drugim odstavkom 319. člena ZPP ves čas po uradni dolžnosti paziti, ali je stvar že pravnomočno razsojena. Če je bila o isti zadevi v upravnem sporu že izdana pravnomočna odločba, mora sodišče tožbo zavreči (8. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1). Institut pravnomočno razsojene stvari in s tem povezana prepoved ponovnega sojenja torej med drugim zahteva, da gre za isto (istovetno) zadevo. Ker je predmet upravnega spora presoja zakonitosti v upravnem ali drugem posamičnem aktu sprejete odločitve, gre za isto zadevo, če je tožba vložena zoper isti akt, o katerem je že bila sprejeta pravnomočna odločitev sodišča. 10. Ker v zadevi ni sporno, da v tem upravnem sporu izpodbijani upravni akt ni isti akt, o katerem je Vrhovno sodišče odločilo s sodbo z dne 29. 5. 2015, pravilo ne bis in idem ni bilo kršeno. Če bi bilo, bi bila nedopustna že pritožnikova tožba, kar bi mu odvzelo tudi pravni interes za izpodbijanje sodbe, izdane v postopku sodnega varstva, do katerega sploh ne bi bil upravičen. Po navedenem pa tudi ni bilo nobene ovire, da sodišče prve stopnje v novem (obravnavanem) upravnem sporu ne bi uporabilo kasnejših pravnih stališč Vrhovnega sodišča, sprejetih v zadevah, na katere se je sklicevalo sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu, o naravi pravnih aktov, ki jih izda KPK na podlagi 13. člena ZintPK v konkretnih primerih poimensko določenih preiskovancev. Ali je bilo to stališče v konkretnem primeru pravilno uporabljeno, pa je lahko predmet obravnave na podlagi dopustnih pravnih sredstev zoper sodbo.1

11. Glede na navedeno je neutemeljena pritožnikova trditev, da ga je sodišče prve stopnje nezakonito prikrajšalo za pritožbo. Zakaj naj bi bil prizadet v pravici do poštenega sodnega varstva, pa v pritožbi ne konkretizira. Prav tako ne, zakaj toženka v konkretnem primeru po izdaji sodbe Vrhovnega sodišča I Up 308/2014 ne bi smela ponovno odločiti. Zgolj v pritožbi navedeni zapis tretjega odstavka 64. člena ZUS-1, po katerem sodišče, ki odpravi upravni akt, vrne zadevo organu v ponovni postopek, ne zadošča. Zato Vrhovno sodišče le dodaja, da je bilo z omenjeno odločitvijo (da se zaključno poročilo odpravi zaradi procesne kršitve) vzpostavljeno stanje, ko v postopku še ni bilo odločeno. Ker je ta postopek KPK začela po uradni dolžnosti,2 za njeno nadaljnje odločanje ni bistveno, da ji Vrhovno sodišče zadevo ni vrnilo v ponovni postopek. Organ mora tak postopek že po uradni dolžnosti tudi končati, tako da sprejme novo odločitev ‒ postopek lahko tudi ustavi 3 oziroma ga zaključi na drug, v zakonu predvideni način.

12. Ker ostale pritožbene navedbe za presojo dopustnosti pritožbe niso bistvene in ker niso podani razlogi, na katere mora Vrhovno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo (76. člen v zvezi z drugim odstavkom 82. člena ZUS-1).

13. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam trpi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

1 Pritožnik je zoper isto sodbo Upravnega sodišča I U 1854/2015 z dne 5. 1. 2018 vložil tudi predlog za dopustitev revizije (X DoR 40/2018). 2 Iz zaključnih ugotovitev z dne 26. 11. 2016, izpodbijanih v obravnavanem upravnem sporu, izhaja, da je senat KPK na podlagi pridobljenih podatkov sprejel sklep o izvedbi nadzora nad tožnikovim premoženjskim stanjem. 3 V skladu s četrtim odstavkom 135. člena Zakona o splošnem upravnem postopku lahko organ postopek, če se je začel po uradni dolžnosti, ustavi.