Jedro

Pravice demobiliziranih pripadnikov JA.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Ministrstva za delo, Ljubljana, z dne 10.6.1992 odpravi.

Obrazložitev

Republiški zavod za zaposlovanje - enota Maribor je z odločbo z dne 12.2.1992 in sklepom o popravi pomote z dne 24.2.1992 zavrnil tožnikov zahtevek za priznanje pravice do denarnega nadomestila med brezposelnostjo, ker ne izpolnjuje statusa zavarovanca, ki bi ga predhodno moral imeti, da bi lahko uveljavljal pravico (3. odstavek 1. člena zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti - Uradni list RS št. 5/91). Ugotovil je, da je bil tožnik do izstopa iz JA v delovnem razmerju pri V.P. ...

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo pritožbo. Svojo odločitev je utemeljila z določbo 14. člena ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, po kateri naj bi Republika Slovenija zagotavljala aktivnim vojaškim osebam, vojakom po pogodbi in civilnim osebam v službi JLA statusne, socialne in druge pravice, kot so jih imele pred tem, če v določenem roku nadaljujejo delo kot pripadniki TO Republike Slovenije. Osebam, ki so zapustile JLA po 18.7.1991, so bile navedene pravice varovane, vendar se jim niso zagotavljale. Zato je bilo sprejeto stališče, da se takim osebam, čeprav formalnopravno ne bi imele pravice do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti po zakonu, priznajo vse pravice za primer brezposelnosti, z analognim upoštevanjem kriterijev zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti. Primerom, ki so v navedenem zakonu našteti v 19. členu, je skupno to, da so vsi vezani na krivdno ravnanje osebe oz. vsaj na njeno voljo. Delovanje proti interesom Republike Slovenije je zato pri takšnih vojaških osebah treba šteti za krivdni razlog s posledicami po 19. členu zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti. Po ugotovitvah tožene stranke izpolnjuje tožnik pogoj glede pravočasnosti izstopa iz JA. Zahtevek za prenehanje delovnega razmerja v JA je podal 7.10.1991, delovno razmerje pa mu je prenehalo 9.11.1991. Tožnik se je tudi pravočasno prijavil zavodu za zaposlovanje (20.11.1991), vendar je ne glede na izpolnjevanje navedenih pogojev šteti, da ni upravičen do denarnega nadomestila med brezposelnostjo, ker je bil odgovoren za streljanje z minometi na učni center Pekre. Med agresijo na Republiko Slovenijo je zavračal pogajanja in kontaktiranje s TO. Proti tožniku je bila vložena kazenska ovadba. Po mnenju tožene stranke je upravni organ prve stopnje pravilno odločil, čeprav je bilo zahtevek zavrniti iz drugih razlogov.

Tožnik v tožbi navaja, da je izpodbijana odločba nezakonita, ker je izdana na podlagi nedokazanih dejstev o njegovi krivdi. Za streljanje z minometi na učni center ni odgovoren, sicer pa niti ni imel pristojnosti nad enoto z minometi v motoriziranem bataljonu. Tudi za pogajanja s TO ni bil pristojen. Tožnik predlaga, da se izpodbijana odločba odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo predlaga zavrnitev tožbenega zahtevka iz razlogov, razvidnih iz spodbijane odločbe.

Tožba je utemeljena.

Tožena stranka v izpodbijani odločbi ni navedla predpisov, ki bi predstavljali veljavno pravno podlago za priznanje pravice do denarnega nadomestila vojaškim osebam, ki so zapustile JA v posameznih časovnih obdobjih. Poleg tega se v obrazložitvi sklicuje na sprejeta stališča in dogovore, ki naj bi predstavljali pravno podlago za odločanje v tej zadevi. Ne glede na to, da ne navaja, kdo je sprejel ta stališča in kje so bila objavljena, sodišče opozarja na načelo zakonitosti, določeno v 4. členu zakona o splošnem upravnem postopku. Organ mora odločati po zakonu in po drugih predpisih. Dogovori, za katere se da iz navedb v obrazložitvi sklepati, da so celo v nasprotju s predpisi, ne morejo biti podlaga za odločanje. Navedene pomanjkljivosti predstavljajo takšno kršitev postopka, ki je vplivala na zakonitost izpodbijane odločbe, saj je zaradi pomanjkljive, nejasne in deloma notranje nasprotujoče si obrazložitve ni mogoče preizkusiti.

Zato je sodišče izpodbijano odločbo odpravilo.

V ponovljenem postopku naj tožena stranka najprej ugotovi in v novi odločbi utemelji, ali sploh obstaja veljavna pravna podlaga za priznanje pravice do denarnega nadomestila za brezposelnost v primerih, kot je tožnikov. Če bo ugotovila, da takšna podlaga obstaja, da pa je tožnikovo ravnanje v času agresije JA na Slovenijo in po njej lahko ovira za uveljavljanje pravice, bo morala najprej dopolniti dokazni postopek, da bo zanesljivo ugotovila obstoj relevantnih okoliščin, na podlagi katerih bo lahko sprejela zakonito in pravilno odločitev.

Sodišče je odločilo s smiselno uporabo določbe 2. odstavka 42. člena zakona o upravnh sporih. To določbo in določbe drugih zveznih predpisov je uporabilo kot republiški predpis po določbi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).