Jedro

Tožnik se s pogodbo o zaposlitvi ni vnaprej odpovedal pravici do odpravnine. Pristal je le na to, da bo njegova odpravnina taka, kot jo je kot minimalno določal ZGD v času sklenitve pogodbe, oziroma taka, kot jo bo določil prisilni predpis (bodisi ZGD ali kakšen drug).

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka krije sama svoje stroške za odgovor na revizijo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo razlike med izplačano odpravnino in po pogodbi pripadajočo odpravnino tožniku zaradi predčasne razrešitve z mesta direktorja. Ugotovilo je, da sta stranki sklenili pogodbo o zaposlitvi tožnika kot direktorja dne 2.2.1998 (na podlagi imenovanja dne 21.2.1997), tožnik pa je bil razrešen 11.5.1998. V pogodbi je bila dogovorjena odpravnina v primeru razrešitve brez utemeljenega razloga pred potekom mandata (ta naj bi potekel 20.2.2001). Dogovorjena je bila odpravnina v višini 24 kratne njegove mesečne plače, pri čemer se v pogodbi izrecno navaja tretji odstavek 449. člena ZGD. To pomeni, da sta stranki želeli višino odpravnine vezati na zakon, ki je ob sklenitvi pogodbe določal tako odpravnino kot minimalno. S posebno določbo v pogodbi pa je bilo določeno, da se v primeru spremembe predpisa, ki se nanaša na pogodbo, predpis uporabi neposredno od dneva spremembe oziroma uskladitve pogodbe. Tožena stranka je spremembo 449. člena ZGD (Uradni li-st RS, št. 20/98 - ZGD-C) štela za spremembo pogodbe brez posebne pisne spremembe pogodbe, ker gre pri (spremenjenem) limitiranju odpravnine navzgor, za prisilno zakonsko določbo.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo prvostopnega sodišča. Stranki sta v pogodbi o zaposlitvi izrecno zapisali, da v primeru spremembe predpisa in v kolikor je pogodba v nasprotju z namenom (predpisa), velja predpis neposredno. Namen zakonodajalca ob spremembi ZGD pa je bil preprečiti izplačevanje previsokih odpravnin.

Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, vlaga tožeča stranka revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da gre v sporu zgolj za vprašanje, ali je novelirana določba tretjega odstavka 449. člena ZGD lahko omejevala izplačilo odpravnin neutemeljeno razrešenim direktorjem, ki so pred začetkom veljavnosti novele imeli z družbo pogodbeno dogovorjen višji znesek odpravnine. Novela zakona ni predvidevala učinka za nazaj, zato ni mogla poseči v že urejena razmerja oziroma pridobljene pravice. Sporna je tudi presoja sodišča, da ima določba (449. člena) ZGD obvezen značaj in tudi razlaga določbe točke 11.2 pogodbe. Ta določba je splošna in se ne nanaša na kakšen določen pravni institut in v resnici pomeni vnaprejšnjo odpoved pravicam. Na kaj takega tožnik ni pristal. Ob sklepanju je bila pogodba o zaposlitvi povsem zakonita, po sodni praksi pa vnaprejšnja odpoved pravicam nima pravnega učinka.

Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (Uradno prečiščeno besedilo, Uradni list RS, št. 36/2004 - ZPP) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, in toženi stranki, ki je nanjo odgovorila, in predlaga njeno zavrnitev.

Revizija ni utemeljena.

Po določbi 371. člena ZPP revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava. Revizijskega razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka tožnik ne uveljavlja.

Vprašanje pogodbene volje, torej ugotavljanje tega, kaj sta stranki s pogodbo dogovorili oziroma zasledovali, ni vprašanje pravilne uporabe materialnega prava, pač pa je stvar dejanskega stanja, ki ga z revizijo glede na določbo tretjega odstavka 370. člena ZPP ni mogoče izpodbijati.

Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno. Pri tem je revizijsko sodišče vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in presojalo sodišče druge stopnje. Na podlagi pogodbe o zaposlitvi ima tožnik pravico do odpravnine zaradi predčasne razrešitve, česar mu tožena stranka ne oporeka. Sporno je le vprašanje njene višine.

Tožena stranka je javno podjetje, organizirano kot družba z omejeno odgovornostjo. Po 28. členu Zakona o gospodarskih javnih službah (Uradni list RS, št. 32/93 - ZGJS) se za vsa vprašanja, ki se nanašajo na položaj javnega podjetja, uporabljajo predpisi, ki urejajo položaj podjetij oziroma gospodarskih družb, če s tem ali drugim zakonom niso urejena drugače. Glede direktorja javnega podjetja ima ZGJS sicer v 27. členu posebne določbe, vendar pravic direktorja ne ureja drugače, temveč za določanje pravic, obveznosti in odgovornost direktorja napotuje na statut. S pogodbo o zaposlitvi je bila dogovorjena za primer predčasne razrešitve brez utemeljenega razloga odpravnina v višini 24 kratne mesečne plače (točka 8.1. Pogodbe). Pogodba o zaposlitvi je datirana z 2.2.1998, kot datum imenovanja pa točka 2.2. Pogodbe navaja 21.2.1997. Za tožnika so veljale določbe ZGD o poslovodji družbe z omejeno odgovornostjo. Glede odpravnine to pomeni določbe 449. člena ZGD. Ob sklenitvi pogodbe so veljale določbe osnovnega teksta zakona (Uradni list RS, št. 30/93, 29/94 in 82/-94), ob razrešitvi pa določbe tega člena, kot jih je določil Zakon o spremembah in dopolnitvah ZGD v letu 1998 (ZGD-C, Uradni list RS, št. 20/98). Gre torej za primer, ko se je po sklenitvi pogodbe spremenila zakonska določba, na podlagi katere je bila dogovorjena (tudi) višina odpravnine.

Revizijsko sodišče je res sprejelo stališče, da se presežni delavci odpravnini lahko odpovedo, vendar mora biti odpoved jasna, nedvoumna in izrecna (na primer sodba in sklep Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 77/2001 z dne 8.4.2003 ali sodba opr. št. VIII Ips 154/2003 z dne 20.4.2004), in tudi, da se delavec pravici do odpravnine praviloma ne more odpovedati vnaprej, temveč šele takrat, ko je povsem jasno, da je pravico, ki se ji odpoveduje, dejansko pridobil. Tako stališče bi v načelu veljalo tudi glede odpravnine predčasno razrešenemu direktorja. Vendar v obravnavani zadevi ne gre za vprašanje (vnaprejšnje) odpovedi pravici sami, temveč le za vprašanje, kakšna višina odpravnine je bila dogovorjena.

Glede višine sta se pogodbeni stranki dogovorili za minimalno višino, kot jo je za tak primer določal ZGD v 449. členu (točka 8.1. pogodbe). Dogovorjena je odpravnina v taki višini, ne pa, da je višina odpravnine taka, kot jo določa Zakon, kar bi pomenilo, da sprememba ZGD glede višine odpravnine neposredno na tožnikovo odpravnino ne bi vplivala. Toda nižji sodišči sta pri odločitvi izhajali iz dogovorjenih določb o spremembi pogodbe v primeru spremembe predpisov, "ki se nanašajo na pogodbo", oziroma v primeru, ko je pogodba v nasprotju z namenom prisilnega predpisa (točka 11.2. pogodbe). Zato tudi ni mogoče govoriti o nepravi retroaktivnosti zakona, torej o neposrednem vplivu zakonske spremembe na že urejena razmerja.

Revizijsko sodišče se strinja z razlogi izpodbijane sodbe o tem, da je sprememba 449. člena ZGD o višini odpravnine, glede na določbe pogodbe o zaposlitvi, pomenila spremembo te pogodbe tako, da velja za višino odpravnine zakonsko določena višina. Iz namena zakonske spremembe (Poročevalec Državnega zbora št. 53/97) jasno izhaja, da gre za kogentno določbo, ki ima namen omejiti višino odpravnin. Zakon tako ne določa več zneska najnižje, temveč znesek najvišje odpravnine. Tožnik se s pogodbo o zaposlitvi ni vnaprej odpovedal pravici do odpravnine. Pristal je le na to, da bo njegova odpravnina taka, kot jo je kot minimalno določal ZGD v času sklenitve pogodbe, oziroma taka, kot jo bo določil prisilni predpis (bodisi ZGD ali kakšen drug).

Ker je glede na ugotovljeno dejansko podlago izpodbijana sodba materialno pravno pravilna, je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (378. člen ZPP).

Ker navedbe v odgovoru na revizijo niso prispevale ničesar bistvenega za odločitev o reviziji, je sodišče odločilo, da krije stroške za odgovor na revizijo tožeča stranka sama (prvi odstavek 155. člena ZPP).