Jedro

Nadomestna gradnja spornega objekta pomeni novo gradnjo, za katero bi morala tožnika pridobiti novo upravno dovoljenje. Odločba o dovolitvi priglašenih del, ki je bila izdana za adaptacijo starega objekta, pa ni ustrezno upravno dovoljenje za gradnjo novega nadomestnega objekta.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, ZUS) zavrnilo tožbo tožnikov zoper odločbo tožene stranke z dne 26.3.2001. Z njo je tožena stranka odpravila 2. točko izreka odločbe urbanističnega inšpektorja Inšpektorata Republike Slovenije za okolje in prostor, Območne enote L. z dne 30.11.2000, to nadomestila z novo 2. točko in v ostalem delu zavrnila pritožbo. Z navedeno odločbo je urbanistični inšpektor med drugim odredil, da morata tožnika v roku 120 dni po prejemu odločbe odstraniti zidani gospodarski objekt tlorisnih izmer 7,40 m x 8,00 m, višine slemena do 6 m, z dvokapno streho naklona 30stopinj, krito z opečnimi zarezniki, vključno s temelji ter ograjo, zidano z modularnimi betonskimi bloki in armiranega betonskega parapeta, tlorisne dolžine 15,00 m, višine od 0,90 m do 2,20 m, širine 0,30 m, vse na zemljišču s parc. št. 60 k.o. ... ter vzpostaviti prejšnje stanje na svoje stroške ter odločil, da za objekt veljajo prepovedi iz 76.c člena Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (ZUN).

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje pritrjuje odločitvi tožene stranke in se sklicuje na določbe 1. odstavka 73. člena ZUN. Navaja, da je neutemeljeno sklicevanje tožnikov na odločbo o dovolitvi priglašenih del Upravne enote Grosuplje z dne 11.7.2000. Z navedeno odločbo se je dovolilo izvajanje adaptacijskih del, s katerimi se bistveno ne spreminja zunanjost, zmogljivost, velikost in namen obstoječega gospodarskega objekta na zemljišču parc. št. 60 k.o. ... V obravnavanem primeru pa je nesporno, da je bil star gospodarski objekt, v celoti porušen, na njegovem mestu pa zgrajen popolnoma nov objekt. Za slednjega pa bi tožnika potrebovala lokacijsko dovoljenje pred začetkom gradnje. Brezpredmetno je tudi dejstvo, da je novo zgrajeni objekt v sedanjem stanju povsem istoveten s prvotnim objektom. Neutemeljeno je stališče tožnikov, da bi morala tožena stranka v njunem ravnanju prepoznati elemente skrajne sile, ker naj bi na pol porušen gospodarski objekt spravljal ljudi, ki so se dnevno gibali v njegovi bližini, v življenjsko nevarnost. V konkretnem primeru je predmet inšpekcijskega ukrepa odstranitev gospodarskega objekta, ki je bil zgrajen brez ustrezne upravne odločbe. Vzpostavitev prejšnjega stanja se nanaša na stanje pred pričetkom gradnje novega objekta in ne na stanje v času, ko je tam še stal star gospodarski objekt. Dejstvo, da sta tožnika že zaprosila za izdajo lokacijskega dovoljenja, je za ta postopek pravno irelevantno. Upravno dovoljenje je potrebno pridobiti pred začetkom gradnje, česar pa tožnika nista storila.

Tožnika vlagata pritožbo zoper izpodbijano sodbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlagata, da vrhovno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oziroma podrejeno, zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navajata, da ni mogoče trditi, da je sklicevanje na odločbo o dovolitvi priglašenih del, skladno s katero sta ravnala pri adaptaciji objekta, neutemeljeno. Zgradila sta sicer nov objekt, ki pa je istoveten s prvotnim objektom v tolikšni meri, da je izvedena dela treba šteti za adaptacijo in ne za nadomestno gradnjo. Razlog, zakaj sta tožnika zgradila popolnoma nov objekt, pa je prav tako razviden iz dokumentacije v postopku. Ker je bil objekt v izredno slabem stanju, se je del objekta med adaptacijo nepričakovano porušil. Tega nista mogla predvideti. Ker je obstajala nevarnost, da se podre celoten objekt, in ker na tem delu zemljišča v naravi obstaja tudi služnostna pot, ki jo uporabljajo tako tožnika in njuni družinski člani, kot tudi najbližji sosedje, tožnikoma ni preostalo drugega, kot da porušeni objekt adaptirata na tak način, da porušeni del objekta zgradita na novo. Zato je utemeljeno sklicevanje na elemente skrajne sile, saj sta bila prisiljena porušeni del objekta zgraditi zaradi preprečitve večje škode. Razlogi v izpodbijani sodbi so neutemeljeni in neživljenjski. Prejšnjega stanja tožnika ne moreta več vzpostaviti. Če bi adaptacijo objekta ustavila, ker se je le-ta porušil, to ne bi bilo v skladu z namenom odločbe Upravne enote Grosuplje.

Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče se strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje in z razlogi, ki jih navaja v obrazložitvi izpodbijane sodbe.

Tudi po presoji pritožbenega sodišča nadomestna gradnja spornega objekta pomeni novo gradnjo, za katero bi morala tožnika pridobiti novo upravno dovoljenje. Navedena odločba o dovolitvi priglašenih del, ki je bila izdana za adaptacijo starega objekta, pa ni ustrezno upravno dovoljenje za gradnjo novega nadomestnega objekta. Ker torej tožnika v obravnavani zadevi nista pridobila ustreznega upravnega dovoljenja, ki bi ga glede na določbe ZUN in glede na vrsto posega morala imeti, so bili tudi po presoji pritožbenega sodišča v konkretni zadevi izpolnjeni pogoji za izrek inšpekcijskega ukrepa po določbi 73. člena ZUN. To pa sta pravilno ugotovila sodišče prve stopnje in tožena stranka. Zato pritožbeni ugovori o skrajni sili, o neutemeljenih in neživljenjskih razlogih za izrek inšpekcijskega ukrepa niso utemeljeni, in ne morejo vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča v tem upravnem sporu. Pri tem je pritožbeno sodišče pravilno uporabo materialnega prava presojalo tudi glede na odločbo Ustavnega sodišča RS, št. U-I-150/04-19 z dne 1.12.2005, in presodilo, da navedena odločba ne vpliva na odločitev v tej zadevi. S to odločbo je Ustavno sodišče RS sicer razveljavilo določbo 1. odstavka 200. člena Zakona o graditvi objektov, po kateri se po določbah ZUN končajo tisti inšpekcijski postopki, ki so se tako kot v tem primeru, začeli pred uveljavitvijo tega zakona, to je pred 1.1.2003. Vendar je navedeno določbo ustavno sodišče razveljavilo le, kolikor se nanaša na gradnje iz 3. odstavka 3. člena ZGO, to je na enostavne objekte, kar pa v konkretni zadevi predmetni objekt glede na svoje tlorisne izmere ni.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.