Jedro

Tožniku je bila redno odpovedana PZ iz poslovnega razloga po določbah ZDR/02. Zato je tudi pri določitvi trajanja odpovednega roka in višine odpravnine potrebno upoštevati določbe novega ZDR, ne pa KP za špedicijsko, skladiščno in pomorsko dejavnost, saj je bila ta sprejeta na podlagi ZDR/90, ki je določal enotni 6-mesečni odpovedni rok za delavce, katerih delo iz ekonomskih razlogov trajno ni bilo več potrebno, druga pa je bil določen tudi način izrauna odpravnine.

Čeprav novi ZDR v 2. odstavku 7. člena določa, da se s PZ ali KP lahko določijo pravice, ki so za delavca ugodnejše, ni izkazano, da bi po uveljavitvi novega ZDR prišlo med delavci in delodajalci do dogovora o ugodnejših pravicah v primeru odpovedi PZ iz poslovega razloga glede višine odpravnine in trajanja odpovednega roka.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se spremeni tako, da se tožbeni zahtevek stroškovno zavrne.

Tožeča stranka nosi sama svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo 2. in 4. točko odločbe tožene stranke o redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, ki se nanašata na odpovedi rok in odpravnino (1. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna plačati tožniku neto znesek 1.826.669,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 14.5.2004 dalje do plačila ter mu od iste osnove 1.826.669,00 SIT obračunati in plačati dohodnino, prispevke za zdravstveno, pokojninsko in invalidsko zavarovanje ter ostale družbene dajatve (2. točka izreka). Tožniku je delovno razmerje prenehalo po poteku 6-mesečnega odpovednega roka dne 14.5.2004 in mu je tožena stranka dolžna delovno knjižico zaključiti s tem datumom, za manjkajoče obdobje iz odločbe o redni odpovedi iz poslovnih razlogov do 14.5.2004 pa plačati tudi vse dajatve in prispevke iz delovnega razmerja (3. točka izreka). Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti njegove pravdne stroške v znesku 189.764,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva sodbe do plačila (4. točka izreka).

Zoper zgoraj navedeno sodbo se v odprtem pritožbenem roku pritožuje tožena stranka zaradi napačne uporabe materialnega prava in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožnikov tožbeni zahtevke v celoti zavrne in tožniku naložilo plačilo stroškov postopka.

Tožniku je bila redno odpovedana pogodba o zaposlitvi 4.3.2003 na podlagi določbe 1. alinee 1. odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih, odpovedi rok je določen v 92. členu Zakonu o delovnih razmerjih, odpravnina pa v 109. členu Zakona o delovnih razmerjih. Tožnik bi imel po določbah 109. člena Zakona o delovnih razmerjih pravico do odpravnine v višini 2.520.149,00 SIT in po 92. členu Zakona o delovnih razmerjih 150-dnevni odpovedi rok. Tožena stranka je tožniku plačati odpravnino v višini 3.163.225,00 SIT, kar je 643.076,00 SIT več od zneska, ki bi mu iz tega naslova pripadal na podlagi določbe 109. člena Zakona o delovnih razmerjih. V skladu s 193. členu Zakona o delovnih razmerjih mu je bil priznan tudi 150-dnevni odpovedi rok. Zaradi navedenega je evidentno, da je tožena stranka vse svoje obveznosti do tožnika v celoti izpolnila. Tožena stranka se ne strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je postopek razreševanja presežnih delavcev izvajala na podlagi 22. člena kolektivne pogodbe dejavnosti. Vse kar je tožena stranka od te določbe uporabila so bili kriteriji za določanje presežnih delavcev, ker jih Zakon o delovnih razmerjih določa le primeroma.

Zaradi navedenega pa ne more biti sankcionirana pri določanju odpravnine in odpovednega roka presežnim delavcem, kot je to storilo sodišče prve stopnje. Z uporabo določb 22. člena kolektivne pogodbe dejavnosti je kršilo materialni zakon, saj je bilo dolžno pri razsoji uporabiti 109. in 92. člen Zakona o delovnih razmerjih.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka in pravilne uporabe materialnega, kot mu to nalaga določba 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji). Po navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje v postopku ni zagrešilo absolutno bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ko preizkuša sodbo sodišča prve stopnje, da pa je sodišče prve stopnje na ugotovljeno dejansko stanje zmotno uporabilo materialno pravo.

Pravilno opozarja pritožba, da je tožniku bila odpovedana pogodba o zaposlitvi na podlagi 1. alinee 1. odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS, št. 42/2002) in je zato za odločitev pravice do odpovednega roka in odpravnine potrebno uporabiti določbe ZDR. Iz izvedenega dokaznega postopka tudi izhaja, da je tožena stranka pri svoji odločitvi kot pravno podlago navedla le določbe ZDR in se ni nikjer sklicevala na določbe Kolektivne pogodbe za špedicijsko, skladiščno in pomorsko agencijsko dejavnost (KP dejavnosti - Ur. l. RS, št. 14/99), zato je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je tožbenemu zahtevku ugodilo na podlagi določb navedene kolektivne pogodbe dejavnosti.

KP dejavnosti je bila sprejeta v letu 1999, ko je veljal Zakon o delovnih razmerjih (ZDR/90 - Ur. l. RS, št. 14/90 in naslednji), ki sploh ni predvideval odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, temveč je problematiko odpovedi delovnega razmerja delavcem, katerih delo ni bilo več potrebno zaradi ekonomskih razlogov, urejal na povsem drug način in tudi določal enoten odpovedni rok 6 mesecev ter drugačen način izračuna odpravnine trajno presežnim delavcem. Zato določbe KP dejavnosti, ki se navezujejo na določbe ZDR/90, ne zavezujejo delodajalcev pri odpovedi pogodb o zaposlitvi iz poslovnih razlogov v postopkih, izvedenih po določbah ZDR, ki je stopil v veljavo

1.1.2003, kot je bilo to tudi konkretnem primeru.

Novi ZDR v 2. odstavku 7. člena določa, da se lahko s pogodbo o zaposlitvi in kolektivno pogodbo določijo pravice, ki so za delavca ugodnejše kot jih določa zakon, vendar kaj takega ni bilo v konkretnem primeru, saj se tožena stranka in delavci niso dogovorili za ugodnejše pravice ob prenehanju pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov. Zaradi navedenega sodišče ni imelo podlage za odločanje na podlagi določbe 22. člena kolektivne pogodbe dejavnosti.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo, za kar je imelo podlago v določbi 4. točke 353. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče je tudi sklenilo, da tožnik nosi sam svoje stroške postopka pred sodiščem prve stopnje iz razloga, ker s tožbo ni uspel. O stroških tožene stranke pa ni odločalo, ker jih le-ta ni priglasila, opredeljeno po višini, kot to določa 2. odstavek 163. člena ZPP.