Jedro

Vrednost spornega predmeta, od katere je odvisna stvarna pristojnost, predstavlja le vrednost glavnega zahtevka, ne pa tudi vrednost obresti, četudi so te zahtevane zneskovno opredeljena.

Izrek

Pritožba zoper sklep se zavrže. Pritožba zoper sodbo se zavrne in se v izpodbijanem ugoditvenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo v sklepu dovolilo objektivno spremembo tožbe in v sodbi naložilo toženi stranki, da je dolžna plačati tožeči stranki znesek

2.876.412,50 SIT, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od

15.4.1999 do plačila, ter ji povrniti pravdne stroške v znesku 89.200,00 SIT, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila, medtem ko je višji tožbeni zahtevek kot neutemeljenega zavrnilo.

Zoper odločbo sodišča prve stopnje, tako v odločitvi s sklepom, kot v ugoditvi tožbenemu zahtevku s sodbo, se je v roku pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov, ki predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo in sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. V pritožbi zoper odločitev s sklepom navaja, da niso podani pogoji iz Zakona o pravdnem postopku (ZPP) glede spremembe tožbe. Tožeča stranka je namreč spremenila svoj zahtevek tako, da zahteva zamudne obresti za čas od zapadlosti terjatve in ne več za čas od izdaje sodbe dalje.

V pritožbi zoper sodbo pa navaja, da čeki, na podlagi katerih tožnica utemeljuje svojo terjatev, vsebujejo glavnico, kot tudi obresti, pri čemer obrestna mera ni bila dogovorjena v taki višini, kot jo vtožuje tožnica. Iz zaslišanja tožeče stranke je razvidno, da pravdni stranki nista med seboj v nobenem sorodstvenem, niti prijateljskem odnosu in je torej šlo za komercialno posojilo. Zato je nelogično, da bi v pogojih visoke inflacije tožnica tožencu izročila denar brez obresti, čeprav tako trdi. Ob stanju, da je nedvomno šteti, da vtoževana glavnica sestavlja obresti in glavnico, je dokazno breme na tožeči stranki, da pove, koliko je glavnica in kakšne so bile obresti. Ker tega ni storila, ni dokazala obstoja svoje terjatve in tudi ne vsebine poslovnega razmerja. Torej je napačna ugotovitev sodišča, da je tožnica tožencu brezobrestno posodila denar.

Vključitev obresti v glavnice je bilo povsem običajno in splošno znano dejstvo glede posojil na sivem trgu denarja.

Ni res, da bi šlo za poslovno razmerje med tožnico in tožencem, ker je bilo obrestovano posojilo namenjeno za potrebe družbe U. d.o.o., toženčevi čeki pa so služili zgolj za zavarovanje terjatve. Okrajno sodišče je bilo v tej zadevi stvarno nepristojno, saj terjatev po tožbenem zahtevku znaša 2.876.412,50 SIT, kar pa je v pristojnosti okrožnih sodišč.

Pritožba ni utemeljena.

v kolikor se pritožba nanaša na odločitev prvega sodišča s sklepom (dovolitev spremembe tožbe), je ta nedovoljena, ker tožena stranka nima pravnega interesa zanjo (3. odstavek

343. člena v zvezi s 366. členom ZPP). Tožeča stranka je tožbo spremenila v svojem pripravljalnem spisu z dne

12.4.1999, katerega je toženec sprejel 27.5.1999. Toženec se je s pripravljalnim spisom z dne 17.6.1999, katerega je sodišče prejelo 21.6.1999, spustil v obravnavanje o glavni stvari po spremenjeni tožbi, ne da bi pred tem nasprotoval spremembi, s čimer se skladno 2. odstavku 185. člena ZPP šteje, da je v spremembo tožbe privolil. Po 1. odstavku 184. člena ZPP lahko tožeča stranka do konca glavne obravnave spremeni tožbo; če je tožba že vročena toženi stranki, je za spremembo potrebna njena privolitev, vendar pa sodišče v določenih primerih dovoli spremembo, če tudi se tožena stranka temu upira (1. odstavek 185. člena ZPP). Navedeno pomeni, da sodišče o spremembi tožbe odloča le, če se tožena stranka temu upira, sicer se upošteva in obravnava spremenjeno tožbo. Ker je, kot je zgoraj navedeno, tožena stranka v spremembo tožbe privolila, sodišču spremembe ni bilo potrebno dovoljevati s sklepom. Ker je sklep kljub temu izdalo, je tak sklep brezpredmeten in zato je brezpredmetna in neupoštevna tudi pritožba zoper njega, kar pomeni, da tožeča stranka nima pravnega interesa za takšno pritožbo in jo je kot tako bilo potrebno zavreči (1. točka 365. člena ZPP).

Skladno določilu 39. člena ZPP se vzame kot vrednost spornega predmeta samo vrednost glavnega zahtevka (1. odstavek), obresti, pravdni stroški, pogodbenaa kazen in druge postranske terjatve pa se ne upoštevajo, če se ne uveljavljajo kot glavni zahtevek (2. odstavek). Po spremenjeni tožbi je vrednost glavnega zahtevka 1.397.298,00 SIT (vročilo posojila), ostalo pa so zakonske zamudne obresti in stroški pravdnega postopka, torej postranski terjatvi, kar pomeni, da je vrednost spornega predmeta

1.397.298,00 SIT. Obresti so postranska terjatev, četudi so te v tožbenem zahtevku že izračunane, torej kapitalizirane.

Vseeno namreč je, ali tožeča stranka postavi obrestni del zahtevka tako, da te zahteva le opisno (npr. z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne ... do dne ...), ali pa jih že izračuna in jih zahteva zneskovno opredeljeno, torej jih kapitalizira. Da se obresti uveljavljajo kot glavna terjatev, bi bilo podano takrat, kadar terjatev, od katere se obresti obračunavajo, ne bi bila sporna in ne bi bila predmet zahtevka, sporno pa bi bilo le plačilo obresti in bi se vtoževale le te. Torej je glede na vrednost spornega predmeta za odločanje v tej pravdi kot stvarno pristojno okrajno sodišče (1. odstavek 30. člena ZPP).

V pritožbenem ugovoru pasivne legitimacije pritožnik ponavlja svoje navedbe v tej smeri iz postopka pred sodiščem prve stopnje in mu je prvo sodišče v razlogih izpodbijane sodbe (glej zadnji odstavek na 2. strani in 1. odstavek na

3. strani) obširno in pravilno na vse te navedbe tudi odgovorilo. Pritožbeno sodišče se nanje, v izogib ponavljanju, sklicuje, saj ni potrebno ničesar več dodajati.

Zmotno je pritožbeno prepričanje o dokaznem bremenu na strani tožeče stranke in je sodišče prve stopnje pravilno postopalo in sprejelo v 8. členu ZPP skladno dokazno oceno.

Tožeča stranka je zlasti s potrdilom o predaji čekov (prilogi A2 in A7) in z lastno izpovedbo dokazala obstoj posojila v višini glavnice v protivrednosti 14.840,00 DEM, medtem ko je bilo na toženi stranki, da z navedbami in z njene strani predloženimi dokazi izpodbija trditve tožeče stranke. Edina dokaza, ki jih v ta namen ponudi tožena stranka, sta izpovedba priče M.V., ki dejansko ni izpovedala nič oprijemljivega, in lastna izpovedba toženca, pri kateri pa ne gre spregledati, da toženec ne ve niti tega, koliko zneskovno je dejansko prejel denarja, v koliko obrokih in koliko naj bi znašale obresti. Na takšno izpovedbo pa se prvo sodišče dejansko ni moglo opreti. Da se je na sivem trgu posojanja denarja pogosto dogajalo, da so bile v glavnice posojila vračunane tudi sicer enormne obresti za posojilo, je znano tudi sodišču, vendar samo zaradi tega to še ne more biti splošno znano dejstvo.

Pritožbeno sodišče je zato, ker ni ugotovilo niti kršitev, na katere pazi v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP po uradni dolžnosti, kot neutemeljeno zavrnilo pritožbo tožene stranke tudi v delu, v kolikor se ta nanaša na odločitev prvega sodišča s sodbo, in je v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).