Jedro

Pri deložaciji se nastanek znatnejše škode z izvedbo izvršbe v primeru uspešne revizije zoper izvršilni naslov šteje za verjetno izkazan že na podlagi splošno znanih dejstev.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani sklep pod tč. 2 izreka spremeni tako, da se predlogu za odlog izvršbe ugodi in se izvršba z izpraznitvijo dvosobnega stanovanja na V. 21 v L., dovoljena s sklepom z dne 25.11.1993, In 160/93-6, odloži do odločitve o reviziji v zadevi II P 145/92 T.S. v L., enote v L. V ostalem se pritožba zavrne kot neutemeljena in se izpodbijani sklep v izreku pod tč. 1 /zavrnitev ugovora/ potrdi.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor dolžnic zoper sklep o izvršbi s prisilno izpraznitvijo stanovanja (tč. 1 izreka), kakor tudi njun predlog za odlog izvršbe (tč. 2 izreka). Proti sklepu se dolžnici pritožujeta iz razlogov bistvene kršitve določb postopka in materialnega zakona ter kršitev osnovnih načel in pravic ter svoboščin državljanov R Slovenije v smislu ustavnih določil RS. Zakona o izvršilnem in pravdnem postopku, na katerih sklep temelji, sta tuja predpisa, in sicer jugoslovanska, ti predpisi pa v naši državi ne veljajo več. Določbe ZIP o nasilni izselitvi so v nasprotju z osnovnimi ustavnimi načeli in pravicami državljanov Slovenije, zato teh določb za slovenske državljane ni mogoče uporabiti. Razen tega upnik ne izkazuje pravnega nasledstva glede na lastnika nepremičnine, ki je do 86/100 v lasti D.U., ta pa ni vložil niti tožbe niti izvršilnega predloga. Sklep ni v skladu z izvršilnim naslovom, saj se odpoved stanovanja nanaša le na prvo dolžnico. Predlog za odlog izvršbe je vsekakor utemeljen, saj nobena od dolžnic ni nedl. otrok, nimajo drugega stanovanja in v zimskem času ne morejo enostavno na cesto. Pravica do bivanja in stanovanja je osnovna prvica državljana Slovenije in obenem nujni pogoj za njegov obstoj in delo in gre torej za osnovno dobrino, ki ga varuje pred prizadetostjo na zdravju in premoženju. Z izvedbo izvršbe bi bile te dobrine dolžnic in otroka hudo prizadete, zato je znatnejša škoda izkazana. Sklep naj se torej razveljavi in zadeva vrne v novo odločanje po predhodni pridobitvi odločbe Ustavnega sodišča RS o tem, ali so določbe čl. 219 do 222 ZIP v skladu z ustavnimi določbami RS. Pritožba je delno utemeljena. V določbah Zakona o pravdnem postopku o pritožbi, ki se v skladu z določilom 14. člena ZIP smiselno uporabljajo tudi v izvršilnem postopku, so v 1. odst. 353. člena taksativno našteti razlogi, iz katerih se sme odločba (sodba ali sklep) izpodbijati. Ti razlogi pa so: bistvena kršitev določb postopka, zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja in zmotna uporaba materialnega prava. Kršitev osnovnih načel in pravic ter svoboščin državljanov torej ne more biti pritožbeni razlog v rednem pritožbenem postopku, kakršen konkretni postopek je. Nobenega dvoma pa tudi ni o tem, da določila ZIP o izpraznitvi in izročitvi nepremičnin (čl. 219 - 222) v ničemer ne nasprotujejo pravnemu redu Republike Slovenije in se zato na podlagi 1. odst. 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti RS (Ur.l. RS št. 1/91-I) smiselno uporabljajo kot republiški predpis. Gre namreč za izročitev stanovanja, glede katerega je s pravnomočno sodbo ugotovljeno, da ga dolžnici zasedata neutemeljeno, upniku kot upravičenemu lastniku. Lastnina in način njenega uživanja pa je celo ustavno zaščitena kategorija (67. člen Ustave RS). Nobenega razloga torej ni za presojo ustavnosti navedenih izvršilnih predpisov. V celoti neosnovane so pritožbene trditve o neskladnosti izvršilnega sklepa z izvršilnim naslovom in v posledici neustreznosti izpodbijane odločitve o zavrnitvi ugovora dolžnic. V pravdi II P 145/92, iz katere izvira izvršilni naslov, to je pravnomočna sodba z dne 9.7.1992, sta bili toženi obe dolžnici, izrek pod tč. 2 pa toženi stranki nalaga, da sporno stanovanje izprazni ter ga prostega oseb in stvari izroči tožeči stranki. Povsem jasno je torej, da se tak izvršilni naslov nanaša na obe dolžnici in je tako pravilen prvostopni zaključek, da ugovorni razlog iz 2. točke 50. člena ZIP ni podan, ugovor zoper sklep o izvršbi pa je zato utemeljeno zavrnjen. Izpodbijani sklep je bilo torej treba v takem obsegu (tč. 1 izreka) potrditi (čl. 380. tč. 2 ZPP v zvezi s čl. 14 ZIP). Pritrditi pa je treba pritožbenim izvajanjem v zvezi z zavrnjenim predlogom za odlog izvršbe. Res je sicer v skladu z določilom 1. točke 1. odst. 63. člena ZIP vložena revizija zoper izvršilni naslov odložitveni razlog le, če je obenem verjetno izkazano, da bo dolžnik z izvršbo pretrpel znatnejšo škodo, vendar je po mnenju pritožbenega sodišča v obravnavanem primeru, ko gre za deložacijo, nastanek take škode v primeru uspešne revizije že na podlagi splošno znanih dejstev in izkušenj mogoče predvidevati. Če bi bila namreč izselitev opravljena, bi upnik v stanovanje naselil drugega stanovalca, zato bi bila vzpostavitev prejšnjega stanja praktično onemogočena, s tem pa bi bili dolžnici prikrajšani za stanovanje, ki je nedvomno dobrina velike vrednosti. Dejstev, ki so splošno znana, pa po določilu 4. odst. 221. člena ZPP v zvezi s čl. 14 ZIP ni treba dokazovati. V opisanem obsegu je torej drugostopno sodišče na podlagi določila 3. točke 380. člena ZPP v zvezi s čl. 14 ZIP pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep pod tč. 2 spremenilo tako kot izhaja iz izreka te odločbe.