Jedro

Tožnik kljub temu, da sta okvir in vsebina upoštevanih okoliščin, ki jih ugotavlja upravni organ v postopku presoje prošnje za mednarodno zaščito, definirani z njegovimi navedbami, ni navedel pravno pomembnih dejstev in okoliščin v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem ali resno škodo. Iz Prošnje je razvidno, da so tožnika iz Maroka vodili ekonomski razlogi. Svojo državo je po lastni izjavi zapustil zato, ker je odgovoren za družino in išče delo. Kasneje na osebnem razgovoru je tožnik razkril popolnoma drugačne razloge za odhod iz Maroka. Tam naj bi neznana skupina ljudi menila, da je tožnik Zuhri, zato mu je leta 2022 najprej vzela kri, zatem pa naj bi mu še grozila. Na osebnem razgovoru tožnik ekonomskih razlogov za odhod iz izvorne države ni več omenjal, dejal je, da se je v Maroku lahko preživljal in da drugih problemov ni imel. Ko mu je uradna oseba na osebnem razgovoru predočila, da spreminja razloge za mednarodno zaščito in ga vprašala, zakaj zgoraj opisanih težav s skupino v Maroku ni navedel že v Prošnji, je dejal, da ga je bilo takrat strah zapisati "te zadeve". Zakaj ga je bilo ob vložitvi Prošnje (14. 1. 2025) to strah zapisati, dober mesec kasneje na osebnem razgovoru (18. 2. 2025) pa tega strahu ni imel več, tožnik v upravnem postopku ni uspel zadovoljivo pojasniti. Tožnik tega tudi v upravnem sporu ni obrazložil, saj na narok za glavno obravnavo ni pristopil, svojega izostanka pa ni opravičil.

Tožnikove izjave na osebnem razgovoru glede obstoja skupine v Maroku, ki je menila, da je tožnik Zuhri in mu je zaradi tega sprva vzela kri, zatem pa naj bi mu dve leti še grozila, niso konsistentne, temveč si nasprotujejo. Uradna oseba je tožniku te nedoslednosti predočila na osebnem razgovoru, torej že pred izdajo izpodbijanega akta, kljub temu pa tožnik razhajanj in nedoslednosti v svojih izjavah ni uspel pojasniti.

Sodišče ugotavlja, da je tožnik imel možnost v Prošnji navesti pravi razlog za mednarodno zaščito. Tudi na osebnem razgovoru dne 18. 2. 2025 je imel pravico do izjave, uradna oseba in tožnikov pooblaščenec sta mu postavila veliko jasnih vprašanj in podvprašanj, s katerimi sta ga pozvala, naj čim bolj natančno in podrobno opiše razloge, zaradi katerih je moral zapustiti izvorno državo. Kljub temu tožnik ni podal dejstev, ki bi bila pomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Izpodbijana odločba

1.Z izpodbijano odločbo je tožena stranka na podlagi pete alineije prvega odstavka 49. v zvezi s prvo alinejo 52. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrnila tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito kot očitno neutemeljeno (1. točka izreka) in odločila, da z dnem izvršljivosti 1. točke izreka postane bivanje tožnika nezakonito (2. točka izreka). Določila mu je 10-dnevni rok za prostovoljni odhod, ki začne teči z dnem izvršljivosti 1. točke izreka, v katerem mora zapustiti območje Republike Slovenije ter območje držav članic Evropske unije in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985 (3. točka izreka). Če tožnik v roku iz 3. točke izreka tega ne bo storil, bo s teh območij odstranjen v izvorno državo Kraljevino Maroko (4. točka izreka). Hkrati mu je določila tudi prepoved vstopa na območje Republike Slovenije ter držav članic Evropske unije in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985, in sicer za obdobje enega leta, ki pa se ne bo izvršila, če bo ta območja zapustil v roku za prostovoljni odhod iz 3. točke izreka (5. točka izreka). O stroških postopka bo odločila v ločenem postopku (6. točka izreka).

2.Iz obrazložitve uvodoma izhaja, da je tožnik dne 14. 1. 2025 v Republiki Sloveniji vložil prošnjo za mednarodno zaščito (v nadaljevanju Prošnja). Predložil ni nobenega dokumenta za ugotavljanje istovetnosti, med postopkom je spreminjal svoje osebne podatke ter datum rojstva, zato njegova identiteta ni ugotovljena. Tožena stranka je povzela vsebino Prošnje in tožnikovih izjav na osebnem razgovoru z dne 18. 2. 2025. V Prošnji je tožnik navedel, da je po narodnosti Arabec, po veroizpovedi pa musliman, Maroko je zapustil, ker je odgovoren za družino in želi delati. Njegova ciljna država je Španija. Na osebnem razgovoru je izjavil drugače in sicer, da je Maroko zapustil zaradi groženj neznanih ljudi, ker je Zuhri. Po oceni tožene stranke so bile te tožnikove izjave kontradiktorne, saj jih je spreminjal, in neizkazane. Navedeni razlogi po oceni tožene stranke ne utemeljujejo priznanja ene ali druge oblike mednarodne zaščite, zato je na podlagi prve alineje 52. člena ZMZ-1 Prošnjo zavrnila kot očitno neutemeljeno.

Bistvene navedbe strank v upravnem sporu

3.Tožnik zoper izpodbijano odločbo vlaga tožbo zaradi nepopolno oziroma zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, bistvene kršitve določb postopka in nepravilne uporabe materialnega prava. Predlaga, da sodišče tožbo odpravi. Navaja da je pripadnost Zuhrijem treba šteti kot pripadnost določeni družbeni skupini. Glede na stališče Ustavnega sodišča v odločbi Up-96/09 z dne 9. 7. 2009, zlasti v 9. in 12. točki obrazložitve, bi morala tožena stranka v rednem ugotovitvenem (in ne pospešenem) postopku po pridobitvi dodatnih dokazov ugotoviti ali gre v konkretnem primeru za preganjanje zaradi pripadnosti določeni družbeni skupini. Glede na smernice UNHCR bi morala presojati in se opredeliti do (ne)izpolnjevanja vseh pogojev, ki se zahtevajo za priznanje statusa begunca ali statusa subsidiarne zaščite. Razlogi izpodbijane odločbe so glede tega bistveno pomanjkljivi, zato se je ne da preizkusiti, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil upravnega postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) v zvezi s tretjim odstavkom 27. člena Zakona o upravnem sporu ( v nadaljevanju ZUS-1).

4.Tožena stranka se v odgovoru na tožbo sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe, pri kateri vztraja. Dodatno navaja, da je tožnik povedal, da ni Zuhri, da pa je skupina ljudi v Maroku o tem menila drugače. Ta skupina naj bi mu leta 2022, v času, ko je bil v službi, vzela kri. Zatem naj bi ga večkrat klicala in mu grozila, nazadnje leta 2024, ko se je tožnik odločil oditi iz Maroka. Zatrjevanih dogodkov tožnik ni nikoli prijavil policiji, torej zaščite znotraj Maroka ni iskal, kar pomeni, da se tam ni počutil ogroženega. Kljub temu, da naj bi mu ta skupina grozila po telefonu, je še dve leti po domnevnem odvzemu krvi živel in delal v Maroku. Opisani dogodki po presoji tožene stranke ne štejejo kot preganjanje v smislu določbe 27. člena ZMZ-1 oziroma kot grožnja z resno škodo v smislu določbe 28. člena ZMZ-1. Poleg tega je tožnik v Prošnji navedel popolnoma drug razlog za mednarodno zaščito, izjavil je, da je odgovoren za družino in da išče delo. V izpodbijani odločbi je tožena stranka pri presoji tožnikove upravičenosti do priznanja mednarodne zaščite njegove izjave ocenila kot nepomembne oziroma kot zanemarljive.

Sodna presoja

5.V dokaznem postopku je sodišče pregledalo in prebralo listine sodnega spisa (priloge A1-A2 in B1) in listine upravnega spisa, ki se nanaša na to zadevo.

6.Tožba ni utemeljena.

7.Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno in obrazloženo ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje mednarodne zaščite. Sodišče se zato na podlagi drugega odstavka 71. člena ZUS-1 sklicuje na razloge izpodbijane odločbe, v zvezi s tožbenimi navedbami pa pojasnjuje in ponovno izpostavlja v nadaljevanju navedena dejstva.

8.S prošnjo za mednarodno zaščito je izražen zahtevek prosilca, o katerem mora organ odločiti, pri tem pa izjava prosilca v prošnji opredeljuje okvir odločanja upravnega organa.¹ Prosilcu se prizna mednarodna zaščita v obliki statusa begunca ali statusa subsidiarne zaščite, če zatrjuje in izkaže, da v njegovem primeru obstojijo zakonsko določeni pogoji za to priznanje (26. do 28. člen ZMZ-1). Za priznanje statusa begunca mora prosilec izkazati, da v njegovem primeru obstoji eden izmed zakonsko določenih razlogov preganjanja iz 27. člena ZMZ-1 in da imajo zatrjevana dejanja preganjanja hkrati lastnosti, kot jih določa 26. člen ZMZ-1. Katera dejanja zajema pojem resne škode, ki je pogoj za priznanje statusa subsidiarne zaščite, določa 28. člen ZMZ-1. Pri ugotavljanju pogojev za mednarodno zaščito pristojni organ upošteva in obravnava vse elemente oziroma dokazna sredstva, našteta v prvem odstavku 23. člena ZMZ-1.

9.V zvezi z obravnavanjem dejstev in okoliščin je tudi skladno s sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) za predložitev dokazov v postopku priznanja mednarodne zaščite primarno odgovoren prosilec, na državi pa je, da ovrže dvome o njihovi avtentičnosti.² Hkrati so državni organi dolžni prevzeti pobudo pri pridobivanju objektivnih in zanesljivih informacij o razmerah v državah in utemeljenosti prošenj za mednarodno zaščito.³ Načelo nevračanja posamezniku namreč zagotavlja pravico dostopa do poštenega in učinkovitega postopka, v katerem pristojni organ presodi, ali bi bilo z odstranitvijo, izgonom ali izročitvijo prosilca to načelo lahko kršeno.⁴ Tudi z vidika pravil dokaznega bremena ESČP v zvezi z 3. členom Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic (v nadaljevanju EKČP), ki po stališču Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju SEU) ustreza 15.b členu Kvalifikacijske direktive 2004/83/ES⁵ in zato ustreza tudi drugi alineji 28. člena ZMZ-1, velja, da je v načelu odgovornost prosilca, da predloži ustrezne dokaze, da obstaja resno tveganje za kršitev 3. člena EKČP, in šele če so takšni dokazi v postopku predloženi, se dokazno breme prevali na državo, da ovrže vsak dvom glede omenjenega tveganja.⁶ Iz sodne prakse Vrhovnega sodišča je prav tako razvidno, da sta okvir in vsebina upoštevanih okoliščin, ki jih ugotavlja upravni organ v postopku presoje prošnje za mednarodno zaščito, definirani s prosilčevimi navedbami.⁷ Organ o prošnji za mednarodno zaščito namreč odloča v okviru izjave prosilca (prvi odstavek 125. člena v zvezi z drugim odstavkom 207. člena ZUP), ki mora navesti vsa dejstva in okoliščine v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem ali resno škodo (26. - 28. člen ZMZ-1 in prvi odstavek 140. člena ZUP) in za utemeljitev svojih navedb predložiti vso dokumentacijo in vse razpoložljive dokaze (drugi odstavek 21. člena ZMZ-1). Vrhovno sodišče je sprejelo stališče, da se predpostavlja prosilčevo aktivno ravnanje, torej njegova obveznost, da sodeluje z organom.⁸

10.Ob upoštevanju navedenih izhodišč izpodbijana odločba temelji na prvi alineji 52. člena ZMZ-1, na podlagi katere se prošnja prosilca, ki očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito, šteje za očitno neutemeljeno, če je prosilec v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu.

11.Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno ocenila, da tožnik kljub temu, da sta okvir in vsebina upoštevanih okoliščin, ki jih ugotavlja upravni organ v postopku presoje prošnje za mednarodno zaščito, definirani z njegovimi navedbami, ni navedel pravno pomembnih dejstev in okoliščin v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem ali resno škodo. V obrazložitvi izpodbijane odločbe je pravilno zapisala, da je tožnik na Policijski postaji Ilirska Bistrica 10. 1. 2025 izjavil, da je Maroko zapustil zaradi ekonomskih razlogov. Iz Prošnje, katere vsebina je povzeta v obrazložitvi izpodbijanega akta, je prav tako razvidno, da so tožnika iz Maroka vodili ekonomski razlogi. Svojo državo je po lastni izjavi zapustil zato, ker je odgovoren za družino in išče delo. Kasneje na osebnem razgovoru je tožnik razkril popolnoma drugačne razloge za odhod iz Maroka. Tam naj bi neznana skupina ljudi menila, da je tožnik Zuhri, zato mu je leta 2022 najprej vzela kri, zatem pa naj bi mu še grozila. Na osebnem razgovoru tožnik ekonomskih razlogov za odhod iz izvorne države ni več omenjal, dejal je, da se je v Maroku lahko preživljal in da drugih problemov ni imel. Ko mu je uradna oseba na osebnem razgovoru predočila, da spreminja razloge za mednarodno zaščito in ga vprašala, zakaj zgoraj opisanih težav s skupino v Maroku ni navedel že v Prošnji, je dejal, da ga je bilo takrat strah zapisati "te zadeve". Zakaj ga je bilo ob vložitvi Prošnje (14. 1. 2025) to strah zapisati, dober mesec kasneje na osebnem razgovoru (18. 2. 2025) pa tega strahu ni imel več, tožnik v upravnem postopku ni uspel zadovoljivo pojasniti. Tožnik tega tudi v upravnem sporu ni obrazložil, saj na narok za glavno obravnavo ni pristopil, svojega izostanka pa ni opravičil.

12.Sodišče pritrjuje oceni tožene stranke, da tožnikove izjave na osebnem razgovoru glede obstoja skupine v Maroku, ki je menila, da je tožnik Zuhri in mu je zaradi tega sprva vzela kri, zatem pa naj bi mu dve leti še grozila, niso konsistentne, temveč si nasprotujejo⁹. Uradna oseba je tožniku te nedoslednosti predočila na osebnem razgovoru, torej že pred izdajo izpodbijanega akta, kljub temu pa tožnik razhajanj in nedoslednosti v svojih izjavah ni uspel pojasniti. Do kontradiktornosti v njegovih izjavah se je tožena stranka natančno in podrobno opredelila na 4. in 5. strani izpodbijane odločbe, sodišče se z njenimi ugotovitvami v celoti strinja in jih zato na tem mestu ne ponavlja. Tožnikove nekonsistentne izjave niso prepričljive, zato jih ni mogoče sprejeti kot verodostojnih.

Tudi po presoji sodišča tožnik z izjavo, da je bil v Maroku kot Zuhri ogrožen, ni izpolnil trditvenega bremena, zato ni utemeljen pavšalen tožbeni ugovor, da bi morala tožena stranka v zvezi s tem izvesti dodatne dokaze. Dokazi ne morejo nadomestiti pomanjkljivih trditev o pravno odločilnih dejstvih. V tožbi tožnik le splošno navede, da bi bilo treba Zuhrije šteti kot posebno družbeno skupino, vendar svojega stališča v zvezi s tem ne obrazloži. Med strankama je nesporno, da tožnik niti dogodka, ko naj bi mu ljudje iz te skupine vzeli kri, niti groženj, ki so temu sledile, ni prijavil policiji. Na osebnem razgovoru je sprva dejal, da je o tem povedal le staršem, zatem pa brez pojasnila spremenil svojo izjavo, da se je glede tega zaupal prijateljem in znancem. Zatrdil je tudi, da so mu rano na prerezani roki zašili v bolnici, da ima izvid iz bolnice doma in da bo domače prosil, da mu ga pošljejo. Tožnik tega zdravstvenega izvida tudi na naroku za glavno obravnavo ni predložil. Po presoji sodišča zato tožena stranka tudi ni bila dolžna skladno s smernicami UNHCR presojati ali tožnik zatrjuje pripadnost posebni družbeni skupini.

Sodišče ugotavlja, da tožnik tekom postopka ni spreminjal le razlogov za mednarodno zaščito, temveč tudi svoje osebne podatke. Tudi teh sprememb ni verodostojno obrazložil, s tem pa je omajal svojo splošno kredibilnost. Na vprašanje uradne osebe zakaj spreminja datum rojstva (ob vložitvi Prošnje je navedel, da je rojen ..., na osebnem razgovoru pa je kot datum rojstva navedel ...) je dejal, da je pozabil datum. V postopku je navajal tudi različen kraj rojstva in v zvezi s tem neprepričljivo pojasnil, da je enkrat navedel rojstno vas, drugič pa občino.

V zadevi je sporno, ali so bili izpolnjeni pogoji za zavrnitev Prošnje v pospešenem postopku.

Na podlagi pete alineje prvega odstavka 49. člena ZMZ-1 lahko pristojni organ z odločbo prošnjo zavrne kot očitno neutemeljeno v pospešenem postopku, če prosilec očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito in je podan razlog iz 52. člena tega zakona. Prošnja prosilca, ki očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito, se skladno z 52. členom ZMZ-1 šteje za očitno neutemeljeno, če: je prosilec v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu (prva alineja), prosilec prihaja iz varne izvorne države iz 61. člena tega zakona (druga alineja), je prosilec zavajal organe tako, da je dajal napačne informacije ali dokumente ali zamolčal pomembne informacije ali dokumente o svoji identiteti ali državljanstvu, kar bi lahko vplivalo na odločitev (tretja alineja), je verjetno, da je prosilec zlonamerno uničil ali odsvojil osebni dokument ali potno listino, ki bi pomagala pri ugotavljanju njegove identitete ali državljanstva, še zlasti, če iz okoliščin konkretnega primera izhaja, da bi prosilec v izvorni državi lahko pridobil identifikacijske dokumente (četrta alineja), so prosilčeve navedbe očitno nedosledne, protislovne, lažne, malo verjetne in v nasprotju z dovolj preverjenimi informacijami o izvorni državi iz osme in devete alineje prvega odstavka 23. člena tega zakona, zaradi česar je njegova prošnja očitno neprepričljiva glede trditve, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite (peta alineja), je prosilec podal prošnjo samo zato, da bi odložil ali onemogočil izvršitev odločbe ali sodbe, na podlagi katere bi bil odstranjen (šesta alineja), je prosilec nezakonito vstopil na ozemlje Republike Slovenije ali protipravno podaljšal svoje bivanje in se brez pravega razloga ni javil oblastem ali ni podal prošnje za mednarodno zaščito v najkrajšem možnem času glede na okoliščine njegovega vstopa (sedma alineja), prosilec noče izpolniti obveznosti v zvezi z oddajo prstnih odtisov v skladu z Uredbo 603/2013/EU (osma alineja), obstajajo utemeljeni razlogi za sum, da lahko prosilec pomeni nevarnost za javni red, javno varnost ali državno varnost, ali če je izgnan zaradi tehtnih razlogov javne varnosti ali javnega reda po nacionalnem pravu (deveta alineja).

Sodišče ugotavlja, da je tožnik imel možnost v Prošnji navesti pravi razlog za mednarodno zaščito. Tudi na osebnem razgovoru dne 18. 2. 2025 je imel pravico do izjave, uradna oseba in tožnikov pooblaščenec sta mu postavila veliko jasnih vprašanj in podvprašanj, s katerimi sta ga pozvala, naj čim bolj natančno in podrobno opiše razloge, zaradi katerih je moral zapustiti izvorno državo. Kljub temu tožnik ni podal dejstev, ki bi bila pomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite. Na osebnem razgovoru je prvič izjavil, da naj bi ga neka skupina v Maroku štela za Zuhrija in mu odvzela kri ter mu grozila. Izjave o teh dogodkih je brez prepričljivega pojasnila spreminjal in jih ni z ničemer izkazal. Tožena stranka je zato pravilno ocenila, da tožnik očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito iz prve alineje 52. člena ZMZ-1 in na podlagi jasne in nedvoumne določbe pete alineje prvega odstavka 49. člena ZMZ-1 Prošnjo pravilno zavrnila kot očitno neutemeljeno v pospešenem postopku. Zato ni utemeljen tožbeni očitek, da bi morala tožena stranka izvesti redni ugotovitveni postopek s presojo in opredelitvijo do (ne)izpolnjevanja vseh pogojev, ki se zahtevajo za priznanje statusa begunca ali statusa subsidiarne zaščite.

V zvezi s tem se tožnik ne more uspešno sklicevati na odločbo Ustavnega sodišča št. Up-96/09 z dne 9. 7. 2009, v kateri so prosilci prošnje za priznanje mednarodne zaščite utemeljevali s preganjanjem zaradi svoje narodnosti, ker so bili Aškali. Šlo je fizični napad zamaskiranih ljudi s kovinskimi cevmi, v katerem je žrtev utrpela fizične posledice z zatrjevano trajno poškodbo, kar je prosilec dokazoval tudi z listinskimi dokazi pridobljenimi pri zdravniku v povezavi z navedbami o grožnjah in pretepih njegovih otrok ter zatrjevano diskriminacijo pri iskanju dela v okoliščinah, ko gre za Aškale na Kosovu¹⁰. Po presoji sodišča predmetna zadeva ni primerljiva z zadevo, ki jo je presojalo Ustavno sodišče.

Glede na ugotovljeno sodišče zaključuje, da je tožena stranka vsebinsko pravilno in zakonito presodila, da je tožnikova prošnja očitno neutemeljena na podlagi prve alineje 52. člena ZMZ-1, zato je skladno s prvim odstavkom 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

------------------------------- 1 Iz sodne prakse Vrhovnega sodišča je razvidno, da sta okvir in vsebina upoštevanih okoliščin, ki jih ugotavlja upravni organ v postopku presoje prošnje za mednarodno zaščito, definirani s prosilčevimi navedbami (sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 322/2016 z dne 22. 2. 2017, 8. točka obrazložitve). Organ o prošnji za mednarodno zaščito namreč odloča v okviru izjave prosilca (prvi odstavek 125. člena v zvezi z drugim odstavkom 207. člena ZUP, ki mora navesti vsa dejstva in okoliščine v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem ali resno škodo (26. - 28. člen ZMZ-1 in prvi odstavek 140. člena ZUP) in za utemeljitev svojih navedb predložiti vso dokumentacijo in vse razpoložljive dokaze (drugi odstavek 21. člena ZMZ-1). Vrhovno sodišče je sprejelo stališče, da se predpostavlja prosilčevo aktivno ravnanje, torej njegova obveznost, da sodeluje z organom (sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 173/2018 z dne 5. 2. 2019, 25. točka obrazložitve) . 2 Zagorc, Stare, Razlaga instituta subsidiarne zaščite v evropskem azilnem sistemu, Pravnik št. 11-12/2019, str. 797 v zvezi z opombo 26. 3 Ibidem, stran 798 v zvezi z opombo 27. 4 Glej 25. uvodno izjavo Procesne direktive. Prim. tudi odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-189/14-13, Up-663/14 , 26. točka. 5 Sodba SEU v zadevi C-465/07 z dne 17. 2. 2009, Elgafaji, 28. točka obrazložitve. 6 Sodba ESČP v zadevi N.A. proti Združenemu kraljestvu, 111. točka obrazložitve in sodba Upravnega sodišča I U 334/2024 z dne 26. 2. 2024, 15. točka obrazložitve. 7 Sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 322/2016 z dne 22. 2. 2017, 8. točka obrazložitve. 8 Sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 173/2018 z dne 5. 2. 2019, 25. točka obrazložitve in sodba Upravnega sodišča I U 1282/2023 z dne 19. 9. 2023, 24. točka obrazložitve. 9 Tožnik je na primer sprva izjavil: (a)da naj bi mu ta skupina grozila, nato pa da ga je poskušala privabiti s ponudbo za delo; (b)da je njegova ciljna država Španija, zatem pa, da je to Italija, saj ni želel, da bi kdo od njegovih prijateljev komu povedal, kam je namenjen;(c)da ni vedel, da je Zuhri, zatem pa, da so nekateri njegovi prijatelji vedel, da je Zuhri, itd.... 10 Prim. 3. in 4. točko obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča Up-96/09.