Jedro

V obravnavanem primeru je med strankama sporno, ali je tožena stranka v obravnavani zadevi pravilno in zakonito zavrnila tožnikovo zahtevo za drugo obravnavo zaradi kršitve pacientovih pravic, navedenih v 1., 2., 3., 4., 5., 6., 7., 8., 9., 12. in 13. alineji prvega odstavka 5. člena ZPacP s tem, ko izvajalec oz. pri izvajalcu zaposleni zdravnik dne 23. 1. 2015 ni opravil pregleda s področja MDPŠ, marveč je tožnika napotil na izbranega zdravnika. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je bilo dejansko stanje pravilno ugotovljeno, kršitev pravil postopka in kršitev ustavnih pravic pa sodišče tudi ni našlo.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Komisija za varstvo pacientovih pravic (v nadaljevanju Komisija) je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo zahtevo za drugo obravnavo, da mu je bila pri izvajalcu Zdravstveni dom A. (v nadaljevanju izvajalec) kršena pravica do obravnave po 5. členu Zakona o pacientovih pravicah (v nadaljevanju ZPacP): do dostopa do zdravstvene oskrbe in zagotavljanja preventivnih storitev (1. alineja), do enakopravnega dostopa in obravnave pri zdravstveni oskrbi (2. alineja), do proste izbire zdravnika in izvajalca zdravstvenih storitev (3. alineja), do primerne, kakovostne in varne zdravstvene oskrbe (4. alineja), do spoštovanja pacientovega časa (5. alineja), do obveščenosti in sodelovanja (6. alineja), do samostojnega odločanja o zdravljenju (7. alineja), do spoštovanja vnaprej izražene volje (8. alineja), do preprečevanja in lajšanja trpljenja (9. alineja), do varstva zasebnosti in varstva osebnih podatkov (12. alineja), do obravnave kršitve pacientovih pravic (13. alineja) in do brezplačne pomoči pri uresničevanju pacientovih pravic (14. alineja) (točka 1 izreka). Zavrnila je tudi tožnikovo zahtevo, da se mu prizna razlika med nadomestilom, ki ga je določil ZPIZ z odločbo 2. 9. 2015 in nadomestilom, ki bi mu pripadal do polnega delovnega časa za delovno mesto analitik v pripravi (točka 2 izreka). Vsaka stranka nosi svoje stroške (točka 3 izreka).

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je tožnik na podlagi 66. člena ZPacP 17. 3. 2015 vložil zahtevo za drugo obravnavo zaradi kršenja pacientovih pravic iz 5. člena ZPacP. V postopku je Komisija pridobila odgovor izvajalca, priče - zdravnika dr. med. B.B., priče - medicinske sestre C.C. in tožnika, ki jih v obrazložitvi izpodbijane odločbe povzema. Komisija je tudi vpogledala v zapis Onkološkega instituta Ljubljana (v nadaljevanji OI) z dne 18. 11. 2013 in odločbo ZPIZ z dne 23. 7. 2015. Urološki konzilij OI Ljubljana je tožniku, glede na navedbe, da je bil zaradi zdravljenja raka odpuščen, priporočil, da opravi pregled pri specialistu medicine dela, prometa in športa (v nadaljevanju MDPŠ) zaradi ustrezne ocene dela zmožnosti. Tožnik se je 23. 1. 2015 zglasil pri izvajalcu MDPŠ, vendar ni predložil napotnice delodajalca za usmerjeni preventivni zdravstveni pregled (obr. 8.205). Pri sebi pa tudi ni imel zdravstvene dokumentacije. Zdravnik A.A., zaposlen pri izvajalcu, od tožnika ni uspel zvedeti, za katero delovno mesto naj bi pregled opravil. Glede na navedeno, ni mogel opraviti pregleda, na podlagi katerega bi lahko ugotovil delovno zmožnost tožnika za določeno delovno mesto. Res pa je tožnik zdravniku predložil že naveden zapis OI z dne 18. 11. 2013. Tožnikov osebni zdravnik je 19. 2. 2015 vložil zahtevo za priznanje pravice do invalidnine za telesno okvaro in za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja. Po izvedenskem mnenju komisije I. stopnje je pri tožniku podana III. kategorija invalidnosti in je zmožen za delo analitik v podpori s krajšim delovnim časom od polnega.

3. Dejavnost MDPŠ ni vključena v obvezno zdravstveno zavarovanje, zato izbrani zdravnik ali drug specialist ne more z napotnico pacienta napotiti na pregled za oceno delovne zmožnosti k specialistu MDPŠ (3. člen, 33. člen, 34. člen in 36. člen Zakona o varstvu in zdravju pri delu, v nadaljevanju ZVZD-1). K specialistu MDPŠ lahko pacienta oz. zavarovanca napoti le delodajalec, ki je tudi plačnik takšnega pregleda. Lahko pa se pregled opravi tudi samoplačniško. Ker napotnice zdravnik B.B. ob obravnavi tožnika 23. 1. 2015 ni imel, tožnik pa tudi zdravniku ni povedal za kakšno delovno mesto želi oceno delovne zmožnosti, po oceni Komisije niso bile kršene pacientove pravice, kot to navaja tožnik v vlogi. Komisija pa se je izrekla za nepristojno za odločanje o zahtevku za izplačilo razlike med nadomestilom, ki ga je določil ZPIZ z odločbo z dne 2. 9. 2015 in nadomestilom, ki bi tožniku pripadalo do polnega delovnega časa za delovno mesto analitik v podpori.

4. Tožnik se z odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo iz vseh tožbenih razlogov. Meni, da je podana v zadevi tudi diskriminacija po statusu. Neresnična je navedba tožene stranke v obrazložitvi izpodbijane odločbe, da naj bi sam tožnik izjavil, da ni hotel zdravniku povedati, za katero delovno mesto želi pregled s področja MDPŠ. Tožnik je zdravniku B.B. predložil napotilo OI, iz katerega izhaja, da Konzilij OI priporoča in napotuje tožnika na pregled MDPŠ, zaradi ocene njegove delovne zmožnosti. Tožnik je pričakoval, da bo zdravnik poznal zakonodajo in opravil pregled tožnika glede njegove delovne zmožnosti za delovno mesto, ki ga je tožnik opravljal, preden je zbolel in postal brezposelen. Tožnik je zdravniku jasno povedal, da je brezposelen. Tudi zdravnik B.B. je ugotovil, da je potrebno opraviti pregled delovne zmožnosti za zadnje delovno mesto, ki ga je tožnik opravljal. Imenovani zdravnik je ravnal s tožnikom diskriminatorno in ga žalil z neumestnimi in diskriminatornimi vprašanji, kot je: „Ali želi opraviti pregled za delovno mesto pilota?“ Na zaslišanju pa je imenovani zdravnik doživel „popolno izgubo spomina“, kar so mu verjetno svetovali pravni svetovalci A.. Dolžnost zdravnika v danem primeru bi bila, da pregleda tožnika in oceni njegovo delovno zmožnost za delovno mesto analitika v podpori, kar je bilo tožnikovo zadnje delovno mesto. V postopku bi moral biti spoštovan 88. člen Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju ZPIZ) in ne administrativna pravila ministrstva. Ne drži dejstvo, da tožnik ni navedel za katero delovno mesto želi opraviti pregled in oceno njegove delovne zmožnosti. Dejansko stanje v zadevi je v tem delu napačno ugotovljeno. Ravnanje A. in zdravnika B.B. pa je bilo diskriminatorno in pristransko. Navaja kršitve postopka pri senatni obravnavi zadeve. Dejansko stanje v zvezi s kontrahirnim ravnanjem zdravnika po 88. členu ZPIZ (ugotavljanje delovne zmožnosti za zadnje delovno mesto pred nastankom brezposelnosti) je bilo nepravilno ugotovljeno. Podana je kršitev zdravniške etike in zakonodaje, ki preprečuje diskriminacijo. Tožnik zahteva, da sodišče o kršitvi pacientovih pravic do dostopa do zdravstvene oskrbe in zagotavljanja preventivnih storitev. Tožnik je posledično moral delati 8 ur v podjetju D. d.d., saj ni imel opravljenega pregleda delovne zmožnosti, kar je pustilo hude dolgoročne posledice na tožnikovemu zdravju, saj je bil prisiljen delati več, kot je bil zmožen. Pojavljati se je začela tudi huda oblika kronične bolezni odpovedi srca. Kot je kasneje ugotovil strokovnjak ZPIZ, je nastala pri tožniku huda trajna invalidnost. Tožnik se je počutil razžaljen in diskriminiran in je tudi razočaran nad stanjem v zdravstvu, za kar navaja konkretne primere. Sodišču predlaga, da pridobi upravni spis, ki ga navaja. Zadnja obravnava v zadevi je bila opravljena 9. 9. 2015, izpodbijano odločbo pa je tožnik prejel šele 29. 9. 2015, torej prepozno. Gre za zamudo prekluzivnega roka 8 dni (šesti odstavek 78. člena ZPacP). Že iz tega razloga je potrebno izpodbijano odločbo razveljaviti (pravilno: odpraviti, op. sod.) in zadevo vrniti v ponovno odločanje pred drugim senatom. Tožnik priglaša tudi zakonsko določene stroške upravnega spora.

5. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožnikove tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitve izpodbijane odločbe ter predlaga zavrnitev tožbe. Tožnik brez navedbe dejstev zgolj pavšalno ugovarja, da je bil diskriminatorno obravnavan glede na status. Navaja določbo 7. člena ZPacP. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe so jasno razvidni razlogi, zaradi katerih tožnik pri izvajalcu ni dobil zdravstvene oskrbe. Za predmetni pregled ni predložil napotnice (obr. 8.205) in zdravniku ni povedal, za katero delovno mesto želi opraviti pregled. Tožnikov osebni zdravnik je kasneje, 19. 2. 2015, vložil zahtevo za priznanje pravice do invalidnine za telesno okvaro in za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja. Dejansko stanje v zadevi je pravilno ugotovljeno. Izpodbijana odločba tudi ni bila izdana prepozno. Obravnava je bila opravljena 9. 9. 2015, odločitev je bila sprejeta takoj po koncu obravnave, tožnik pa je pisno odločbo prejel 29. 9. 2015. 6. Tožnik v pripravljalni vlogi navaja, da obravnavani postopek ni bil korekten, pošten in zakonit. Navaja kršitve postopka pri izvedbi obravnave. Sklicuje se na zapisnik obravnave in dokumentacijo upravnega spisa. Meni tudi, da je bil diskriminatorno obravnavan. Zaradi kršitve pravice do zdravniške obravnave je bil primoran skleniti delovno razmerje za 8 ur v podjetju D. d.d., kljub temu, da je bil že v tistem času upravičen do statusa invalida. Zdravnik B.B. ni hotel na noben način opraviti zdravstvenega pregleda tožnika. Tožnik je imenovanemu zdravniku navedel, da želi pregled za delovno mesto „astronavta“ šele po njegovi grobi žalitvi. Tudi izvedenec je tožnika pregledal v postopku pred invalidsko komisijo, pa ga ni spraševal za kakšno delovno mesto podaja izvedeniško mnenje (88. člen ZPIZ). Enako bi moral ravnati tudi zdravnik B.B., ki zlorabil svoj svoj položaj in opustil dolžno ravnanje. V postopku je potrebno ugotoviti resnično dejansko stanje in zagotoviti nepristransko varstvo tožnikovih ustavnih pravic. Tožnik navaja tudi, da so bile kršene njegove pravice iz 22. člena in 14. člena Ustave RS. Neutemeljena je tudi navedba tožene stranke, da v ambulanti A. niso razpolagali s tožnikovo zdravstveno dokumentacijo, saj je bila ta takoj dosegljiva, ker se je nahajala pri tožnikovemu osebnem zdravniku E.E., torej 10 minut od ambulante MDPŠ. Toženka neutemeljeno navaja, da je bil tožnik pravilno napoten k osebnemu zdravniku. Iz napotnice OI je jasno razvidno, da je bil tožnik napoten na pregled k specialistu MDPŠ z napotnico institucije javnega prava, razvidno pa je bilo tudi, kakšne težave ima (tožnik ni zmožen opravljati 8-urno sedeče delo). Kot nezaposlena oseba pa je bil tožnik še posebej upravičen do varstva pacientovih pravic. Zdravnik B.B. pa je jasno navedel, da pregleda ne bo opravil niti v sistemu javnega prava niti v sistemu zasebnega prava za plačilo. Tožnik vztraja, da je bila izpodbijana odločba izdana prepozno in da je nastopila prekluzija. Pričakuje tudi, da bo v tem upravnem sporu prišla resnica na dan in se izrazila v opravičilu ter pravičnemu zadoščenju tožniku.

7. Tožba ni utemeljena.

8. Po mnenju sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Sodišče se strinja z njenimi razlogi in jih v delu, kjer so pritožbeni in tožbeni ugovori enaki, ne navaja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), glede tožbenih ugovorov pa dodaja:

9. V obravnavanem primeru je med strankama sporno, ali je tožena stranka v obravnavani zadevi pravilno in zakonito zavrnila tožnikovo zahtevo za drugo obravnavo zaradi kršitve pacientovih pravic, navedenih v 1., 2., 3., 4., 5., 6., 7., 8., 9., 12. in 13. alineji prvega odstavka 5. člena ZPacP s tem, ko izvajalec oz. pri izvajalcu zaposleni zdravnik B.B. 23. 1. 2015 ni opravil pregleda s področja MDPŠ, marveč je tožnika napotil na izbranega zdravnika. Tožnik se je 23. 1. 2015 zglasil v ambulanti izvajalca za MDPŠ in želel opraviti pregled glede svoje zmožnosti za delo. Med strankama ni sporno, da je tožnik zdravniku B.B. predložil tudi zapis OI Ljubljana z dne 18. 11. 2913. Prav tako ni sporno, da tožnik izvajalcu ni predložil napotnice za izvedbo pregleda s področja MDPŠ (obr. 8.205) in tudi ni izrazil želje, da bi ta pregled opravil samoplačniško. Tožnik tudi nesporno ni predložil delovne anamneze in tudi ne svoje zdravstvene dokumentacije.

10. Naloge izvajalca medicine dela so opredeljene v 33. členu ZVZD-1, pogoji za izvajanje pa v 34. členu ZVZD-1. Iz 35. člena ZVZD-1 izhaja obveznost delodajalca, da zagotovi zdravstvene preglede delavcev, ki ustrezajo tveganjem za varnost in zdravje pri delu. Iz 55. člena in 56. člena ZVZD-1 izhajajo obveznosti samozaposlenih oseb. Pravilnik o preventivnih zdravstvenih pregledih delavcev (v nadaljevanju Pravilnik) opredeljuje vrsto, obseg, vsebino in roke preventivnih zdravstvenih pregledov delavcev, kot tudi postopek in način opravljanja preventivnih zdravstvenih pregledov. Opredeljeni so tako predhodni preventivni zdravstveni pregledi (5. člen Pravilnika), kot tudi drugi usmerjeni preventivni zdravstveni pregledi (10. člen Pravilnika). Zdravstvena ogroženost delavca in njegovo izpolnjevanje posebnih zdravstvenih zahtev za določeno delo v delovnem okolju zaradi vpliva kritičnih dejavnikov tveganja v tem okolju se ocenjuje z usmerjenim preventivnim zdravstvenim pregledom. Delodajalec je upravičen poslati delavca na usmerjeni preventivni zdravstveni pregled med drugim tudi v primeru zmanjšane delovne zmožnosti ali po bolezni ali poškodbi izven dela (10. člen Pravilnika). Pojem delodajalca je opredeljen v 3. členu ZVZD-1. Na podlagi 14. člena Pravilnika delodajalec napoti delavca na preventivni zdravstveni pregled z napotnico. Na pregled k specialistu medicine dela lahko pacienta napoti tudi Zavod za zaposlovanje ali ZPIZ oz. se lahko pregled izvede tudi samoplačniško. Kot je tožniku pravilno pojasnila toženka mora tudi za samoplačniški pregled imeti izvajalec pred izvedbo pregleda na razpolago delovno anamnezo (delovni pogoji, opis delovnega mesta itd.) in pacientovo zdravstveno dokumentacijo, na podlagi katere bi lahko opravil morebiten samoplačniški zdravstveni pregled, kar pa v danem primeru izvajalec 23. 1. 2015 ni imel. Zato je bil tožnik napoten k osebnemu zdravniku, ki ima tožnikovo zdravstveno dokumentacijo. Po povedanem tako nima prav tožnik, ko navaja, da je bil že zapis OI Ljubljana s priporočili zdravniškega konzilija z dne 18. 11. 2013 dokument, na podlagi katerega bi moral izvajalec opraviti obravnavani pregled tožnika. Po mnenju sodišča je bilo v zadevi dejansko stanje pravilno ugotovljeno, sodišče pa se tudi strinja z dokazno oceno tožene stranke.

11. Po presoji sodišča tožniku tudi ni bila kršena pravica do nujne medicinske pomoči, kot jo opredeljuje drugi odstavek 6. člena ZPacP. Na podlagi 7. člena ZPacP (prepoved diskriminacije) ima pacient pravico do enake obravnave pri zdravstveni oskrbi ne glede na spol, narodnost, raso, etnično poreklo, vero, prepričanje, invalidnost, starost, spolno usmerjenost ali drugo okoliščino. Tožnik je v postopku ugovarjal, da je bil obravnavan diskriminatorno, kot osebno okoliščino pa je navedel status. Vendar so tožnikovi ugovori povsem splošni. Tožnik v ničemer ne navede, v čem bi bila ta okoliščina razlog za diskriminatorno obravnavo in tudi ne navede konkretno, kakšno je bilo diskriminatorno obravnavanje. Tako sodišče tega ugovora tožnika ne more presoditi.

12. Tožnik pa tudi ugovarja, da je bila izpodbijana odločba izdana prepozno in da je nastopila prekluzija. V tožbi navaja, da je bila obravnava 9. 9. 2015, odločba je bila napisana 28. 9. 2015 in vročena 29. 9. 2015. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prav tako navaja, da je bila senatna obravnava zaključena 9. 9. 2015, odločitev je bila sprejeta po koncu seje obravnave, v pisni obliki je bila odločba izdana 28. 9. 2015, tožnik pa jo je prejel 29. 9. 2015. Tako med strankama ni sporno, da je bila obravnava zaključena 9. 9. 2015 in da je tožnik prejel izpodbijano odločbo 29. 9. 2015. Na podlagi šestega odstavka 78. člen ZPacP, ki ureja odločitve senata in je umeščen v poglavje „2. Druga obravnava kršitve pacientovih pravic pred Komisijo Republike Slovenije za varstvo pacientovih pravic“ je določeno, da senat odloči o drugi zahtevi takoj po obravnavi (prvi odstavek 78. člena ZPacP), odločitve pa se vročijo udeležencem spora in zastopniku najpozneje 8 dni po opravljeni obravnavi (šesti odstavek 78. člena ZPacP). Glede na navedeno, je bil zakonski 8-dnevni rok za vročitev odločitve tudi po presoji sodišča prekoračen, saj med strankama ni spora, da je bila obravnava zaključena 9. 9. 2015 in da je bila izpodbijana odločba vročena tožniku 29. 9. 2015. Vendar pa po mnenju sodišča ta kršitev postopka ni vplivala na tožnikovo možnost uveljavljanja pravic in tudi ne na možnost uveljavljanja pravnih sredstev zoper odločitev. Prav tako nima prav tožnik, ko navaja, da gre za zakonski prekluzivni rok, katerega prekoračitev ima za posledico izgubo pravice. V danem primeru ne gre tovrstni rok in z njegovo prekoračitvijo tožnik ni bil v ničemer prekludiran (ni izgubil pravic).

13. Tožena stranka se je tudi pravilno izrekla za nepristojno za odločanje o tožnikovemu zahtevku za priznanje razlike med nadomestilom, med nadomestilom, ki ga je določil ZPIZ z odločbo 2. 9. 2015 in nadomestilom, ki bi mu pripadal do polnega delovnega časa za delovno mesto analitik v pripravi. Vendar pa je ta tožnikov zahtevek kljub temu, da ni bila pristojna za odločanje napačno vsebinsko obravnavala in ga zavrnila, ne pa zavrgla, kot bi to morala storiti, vendar pa zaradi te nepravilnosti tožnik v ničemer ni bil prikrajšan pri uveljavljanju tega zahtevka.

14. Ker je po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožbeni ugovori pa neutemeljeni, sodišče pa tudi ni našlo očitanih kršitev pravil postopka in tudi ne kršitev ustavnih pravic, prav tako ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

15. Sodišče je odločalo brez glavne obravnave (prvi odstavek 59. člena ZUS-1).

16. Izrek o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1. Če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.