Jedro

Obtoženec je storil kaznivo dejanje ponarejanja denarja po IV. odstavku 168. člena KZ SFRJ v zvezi s 4. členom Ustavnega zakona RS, ker je vedoč, da gre za ponarejen denar, ko je le-tega izročil drugi osebi kot nagrado za uslugo.

Izrek

Pritožbi javnega tožilca se ugodi, izpodbijana sodba se v odločbi o kazni tako spremeni, da se obtožencu določena kazen za kaznivo dejanje opisano pod točko 1 zaradi kaznivega dejanja po II. odst. 220. člena KZ RS zviša na 2 (dve) leti in 6 (šest) mesecev zapora, za kaznivo dejanje pod točko 2, zaradi kaznivega dejanja po IV. odst. 168. člena KZ SFRJ pa zviša na 8 (osem) mesecev zapora, na kar se mu izrečena kazen zviša na 3 (tri) leta zapora.

Pritožbi obtoženca in njegovega zagovornika se zavrneta kot neutemeljeni in se v nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obtoženec se oprosti plačila stroškov pritožbenega postopka iz 1. do 6. točke II. odst. 95. člena ZKP.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje spoznalo obtoženca za krivega kaznivega dejanja nedovoljenega prometa orožja ali razstrelilnih snovi po I. in II. odst. 220. člena KZ RS in kaznivega dejanja ponarejanja denarja po IV. odst. 168. člena KZ SFRJ v zvezi s 4. členom Ustavnega zakona RS in mu je določilo kazni; za kaznivo dejanje po II. odst. 220. člena KZ RS 1 leto in 8 mesecev zapora, za kaznivo dejanje po IV. odst. 168. člena KZ SFRJ pa 6 mesecev zapora, na kar mu je na podlagi 3. točke II. odst. 48. člena KZ SFRJ izreklo enotno kazen 2 leti zapora. V to izrečeno kazen mu je vštelo čas prebit v priporu od 8.10.1992 od 14.15 ure dalje. Hkrati pa mu je tudi izreklo varnostni ukrep po 69. členu KZ SFRJ, odvzem predmetov, bankovcev po 100 DEM, ki so bili obtožencu zaseženi. Na podlagi IV. odst. 98. člena pa je obtoženca plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke II. odst. 95. člena ZKP oprostilo.

Zoper to sodbo so se pritožili zagovornik obtoženca zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitev kazenskega zakona in zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja s predlogom naj pritožbeno sodišče pritožbi tako ugodi, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Iz enakih razlogov se je pritožil tudi sam obtoženec, ki prav tako predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe. Javni tožilec pa se je pritožil zaradi odločbe o kazenski sankciji, ker je sodišče obdolžencu izreklo prenizki posamezni in prenizko enotno kazen s predlogom, naj pritožbeno sodišče tej pritožbi ugodi, da za vsako od posameznih kaznivih dejanj določi višjo kazen in nato izreče tudi višjo enotno kazen.

Na pritožbo javnega tožilca je odgovoril obtoženec s predlogom, naj pritožbeno sodišče pritožbo javnega tožilca kot neutemeljeno zavrne in ugodi pritožbi obtoženca oziroma njegovega zagovornika.

Utemeljena je le pritožba javnega tožilca.

K pritožbi obtoženca in njegovega zagovornika.

Zagovornik obtoženca meni, da pri obtožencu glede kaznivega dejanja po 220. členu KZ RS ni podana protipravnost, ker Zakon o orožju v 45. členu določa, da se smejo s prometom orožja in streliva na drobno ukvarjati le organizacije združenega dela, ki so registrirane za promet z orožjem in strelivom. Ker so s sprejemom Zakona o podjetjih v zvezi s 4. členom Ustavnega zakona organizacije združenega dela zakonsko prenehale obstojati, je nastala pravna vrzel, zaradi česar naj bi bil promet z orožjem prost, pa naj gre za en naboj ali pa za celo orožarno.

Takšna pravna ocena obtoženčevega zagovornika je po oceni pritožbenega sodišča povsem zgrešena. Organizacije združenega dela tudi po uveljavitvi Zakona o podjetjih nadaljujejo s svojim delom do nove organiziranosti in niso enostavno prenehale obstajati (člen 192 Zakona o podjetjih). Tudi Zakon o orožju po uveljavitvi Zakona o podjetjih ni bil v 45. členu v ničemer spremenjen, zato je protipravnost takega ravnanja še vedno podana.

Tudi ni podan pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kot meni pritožba zagovornika in obtoženca, kajti sodišče prve stopnje je po oceni pritožbenega sodišča dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo in obrazložilo in se s tako oceno v celoti strinja tudi pritožbeno sodišče. Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja da je obtoženec pred preiskovalnim sodnikom priznal, da je od A kupil 30 ročnih bomb spomladi leta 1992, ko je tudi natančno povedal kakšna je bila cena za te bombe in kje jih je nabavil. Da sta z orožjem res trgovala izhaja tako iz izpovedbe A, zaslišanega po zaprošenem sodišču, kakor tudi iz uradnega zaznamka. Nadalje je obtoženec tudi sam priznal, da je neugotovljenim kupcem prodal 12 pištol znamke Makarov kalibra 9 mm, za kar je kot plačilo prejel 173 komadov bankovcev po 100 mark, za katere je kasneje ugotovil, da so bili ponarejeni. Tak njegov zagovor pa je potrjen tudi s potrdilom o zasegu predmetov, saj je bilo obtožencu zaseženo skupaj 154 bankovcev po 100 mark. Iz strokovnega mnenja RMNZ pa izhaja, da so bili vsi bankovci ponarejeni. Obtoženec je res nato na glavni obravnavi in sedaj tudi v pritožbi zanikal, da bi storil to dejanje in je navajal, da je pač priznal pred preiskovalnim sodnikom zato, ker se je bal, da bi ga policisti ilegalno spravili v Italijo. Sodišče prve stopnje je po oceni pritožbenega sodišča pravilno ocenilo, da tak kasnejši obtoženčev zagovor ni sprejemljiv. Obtoženec je v preiskavi izčrpno povedal, kako se je to dogajalo. Povedal je, da je izročil 12 pištol, da je zanje dobil 173 komadov bankovcev po 100 mark, ki jih je nato izročil 19 ali 20 bankovcev osebi, ki mu je priskrbela kupce pištol. Taka obrazložitev sodišča prve stopnje temelji na zbranih dokazih in oceno sodišča prve stopnje v celoti sprejema tudi pritožbeno sodišče ne da bi se spuščalo v ponavljanje.

Tudi dejanje, opisano v tretji alinei izreka izpodbijane sodbe, je tudi po oceni pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo. Res da to kaznivo dejanje obdolženec zanika že od vsega začetka tako v preiskavi kot na glavni obravnavi, vendar je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da je to kaznivo dejanje obtožencu dokazano na podlagi izpovedbe priče A. Ta je zaslišan pred zaprošenim sodiščem v Trstu, kot pravilno ugotavlja izpodbijana sodba, izčrpno opisal kakšna je bila trgovina med njim in obtožencem in je ves čas trdil, da je bil obtoženec tisti, ki mu je prodal orožje katerega so mu zasegli policisti v avtomobilu znamke Mercedes, to je orožje, ki je bilo najdeno v avtomobilu priče A in je navedeno v izreku sodbe. Tudi sodišče druge stopnje ne sprejema zagovora obtoženca oziroma njegovega zagovornika, češ da naj bi A "potisnil" obtoženca v to zadevo zato, da bi kril namere stranke RZ in da se z A skoraj le bežno poznata iz lokala MP. A je zaslišan pred italijanskimi pravosodnimi organi navedel, da ga je obtoženec en dan prej prosil, če mu posodi njegov avtomobil Mercedes in ga mu je naslednji dan pripeljal ter mu naročil, da naj odpelje v Italijo. To je A tudi storil in je bil že na italijanski strani prijet in odkrit. Orožje je bilo zato zaseženo. Zakaj naj bi A po krivem dolžil obtoženca, tudi sam obtoženec ni znal pojasniti, med drugim je celo navedel, da se nista skregala ter da sta le bežna znanca. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da temu ni tako, saj to ne izhaja samo iz izpovedbe A pred Tržaškim sodiščem, ampak tudi iz uradnega zaznamka (list. št. 8 in 48) od koder izhaja, da je bilo A znano kje stanuje obtoženec, da je poznal tudi njegovo telefonsko številko ter da je vedel, da je zaposlen v lokalu MP. Znano mu je bilo tudi, da obtoženec nima potnega lista, kar je obtoženec tudi sam priznal. Zato je po oceni pritožbenega sodišča nesprejemljivo češ, da obtoženec z orožjem, ki so ga našli v avtomobilu, ki ga je vozil A, nima nič skupnega. V izpovedbi priče A je zato sodišče prve stopnje imelo dovolj podlage za oceno, da je obtožencu tudi to kaznivo dejanje dokazano.

Sodišče druge stopnje zato ocenjuje, da je sodišče prve stopnje tudi glede tega dejanja dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo in da ta pritožbeni razlog obtoženca in njegovega zagovornika ni podan.

Tudi glede kaznivega dejanja ponarejanja dejanja po IV. odst. 168. člena KZ SFRJ je sodišče prve stopnje dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo. Ocenilo je, da je obdolženec v avgustu 1992.leta v Ljubljani neugotovljeni osebi kot nagrado za uslugo izročil 18 ponarejenih bankovcev po 100 nemških mark, kot da so pravi, potem, ko jih je kot udeleženec pri prodaji orožja sprejel za kupnino misleč, da so bankovci pravi. Obdolženec je, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, zaslišan pred preiskovalnim sodnikom natančno povedal koliko bankovcev dobljene vsote je izročil vnaprej, zakaj, nadalje pa tudi, da je dobro vedel, da so ponarejeni. Zato ne drži navedba pritožnikov, da naj ne bi bilo dokazano to kaznivo dejanje.

Obdolženec je ne samo, da je priznal vedoč, da gre za ponarejene bankovce, le-te dal naprej, ampak je bilo preostanek teh ponarejenih bankovcev pri obtožencu tudi najdeno ob hišni preiskavi. Iz strokovnega mnenja Ministrstva za notranje zadeve in priloženih fotografij pa je tudi razvidno, da gre za ponarejen denar.

Zato je pritožbeno sodišče ocenilo, da sta pritožbi obtoženca in njegovega zagovornika neutemeljeni, ker je sodišče prve stopnje dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo, ni bistveno kršilo določb kazenskega postopka in je na pravilno ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo kazenski zakon. Zato je obe pritožbi kot neutemeljeni zavrnilo.

K pritožbi javnega tožilca.

Pritrditi je pritožbi javnega tožilca, da je sodišče prve stopnje določilo kazni za posamezna kazniva dejanja prenizko in tudi izreklo prenizko enotno kazen. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno ugotovilo okoliščine, ki vplivajo na izrek posameznih kazni in tudi izrek enotne kazni, vendar pa je po oceni pritožbenega sodišča obteževalna okoliščina prišla premalo do izraza. Obtoženec je namreč bil že večkrat kaznovan, med drugim tudi že zaradi istovrstnega kaznivega dejanja. Sama teža kaznivih dejanj je velika, saj je pri prodaji orožja očitno bila povezava še z drugimi osebami, kar kaže na večjo težo takega kaznivega dejanja, ki je povezano tudi z delovanjem na področju druge države. Taka kazniva dejanja pa so, po oceni pritožbenega sodišča, še posebno nevarna. Prav tako je nevarno kaznivo dejanje ponarejanja denarja, čeprav je v tem primeru, ko gre za IV. odst. 168. člena KZ SFRJ dejanje storjeno v t.i. privilegirani obliki. Kljub temu pa je sodišče druge stopnje ocenilo, da ima javni tožilec prav, ko se zavzema za izrek strožje kazenske sankcije oziroma določitev in izrek enotne kazni v daljšem trajanju.

Pritožbeno sodišče je ocenilo, da je za to primerna kazen za kaznivo dejanje po 220. členu 2 leti in 6 mesecev zapora in za kaznivo dejanje po IV. odst. 168. člena 8 mesecev zapora in nato primerna enotna kazen v trajanju treh let zapora. Zato je pritožbi javnega tožilca bilo treba ugoditi.

S tem v zvezi pa je tudi odgovorjeno na predlog pritožb obtoženca in njegovega zagovornika, ki se zavzemata za izrek nižje kazni, saj za to ni nobenih pogojev iz razlogov, ki so bili že navedeni.

Iz enakih razlogov, kot je to storilo že sodišče prve stopnje, je tudi sodišče druge stopnje obtoženca plačila stroškov pritožbenega postopka iz 1. do 6. točke II. odst. 95. člena ZKP oprostilo.