Jedro

Iz Pravilnika o pogojih za opravljanje dejavnosti agencij za zaposlovanje, ki je veljal v spornem obdobju, izhaja, da je vsebino koncesijske pogodbe treba razumeti tako, da je s koncesijsko pogodbo s strani koncesionarja prevzeta obveznost plačila obveznega zavarovanja dijakov in študentov, ki delajo s posredovanjem agencije, v katero nedvomno sodi tudi plačilo zavarovanja po ZZVZZ.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 2. točke prvega odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu - ZUS tožbi v delu, ki se nanaša na točke I/4, 5 in 6 izreka odločbe Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada Kranj z dne 28. 2. 2002, ugodilo, v preostalem delu pa na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS zavrnilo tožbo tožeče stranke (revidenta) zoper odločbo tožene stranke z dne 24. 1. 2006, s katero je bila zavrnjena njegova pritožba zoper prvostopno odločbo z dne 28. 2. 2002. Z navedeno odločbo je prvostopni organ revidentu naložil plačilo premalo plačanih pavšalnih prispevkov za obvezno zdravstveno zavarovanje študentov in dijakov, ki delajo preko revidenta (točka I/3 izreka prvostopne odločbe), plačilo prispevkov iz in na bruto plače ter premalo plačanega davka od osebnih prejemkov za leto 2000. 2. Sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe pritrjuje odločitvi in razlogom tožene stranke glede plačila pavšalnih prispevkov za obvezno zdravstveno zavarovanje. Za odločitev v tem delu je bistvena dejanska ugotovitev, da je revident s koncesijsko pogodbo z dne 26. 8. 1999 prevzel obveznost plačevanja teh prispevkov.

3. Revident vlaga revizijo (prej pritožbo) iz vseh razlogov. Navaja, da ne obstoji veljavni materialni predpis, ki bi mu nalagal dolžnost plačila prispevkov za obvezno zdravstveno zavarovanje študentov in dijakov, ki delajo preko revidenta. S koncesijsko pogodbo se je zavezal le, da bo prispevek plačan, ni pa se obvezal, da bo ta prispevek namesto delodajalcev plačal sam. Prispevke je plačal izključno zato, ker je tako zahtevala delavka tožene stranke. Predlaga, da Vrhovno sodišče sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podredno pa predlaga, da se sodba sodišča prve stopnje razveljavi. Priglaša stroške postopka.

4. Odgovor na revizijo (prej pritožbo) ni bil vložen.

5. Revizija ni utemeljena.

6. S 1. 1. 2007 je začel veljati ZUS-1, ki je v prvem odstavku 107. člena določil, da Vrhovno sodišče odloča o vloženih pravnih sredstvih zoper izdane odločbe sodišča prve stopnje po ZUS-1, če ni s posebnim zakonom drugače določeno; v drugem odstavku 107. člena pa, da se zadeve, v katerih je bila vložena pritožba pred uveljavitvijo ZUS-1, obravnavajo kot pritožbe po ZUS-1, če izpolnjujejo pogoje za pritožbo po določbah ZUS-1, v primerih, ko je pravnomočnost sodbe po zakonu pogoj za izvršitev upravnega akta, ter v primerih, ko je pritožba izrecno dovoljena na podlagi posebnega zakona. V drugih primerih se vložene pritožbe, ki jih je vložila upravičena oseba ter so pravočasne in dovoljene po določbah ZUS, obravnavajo kot pravočasne in dovoljene revizije, prvostopenjske sodbe pa postanejo pravnomočne. Glede na to določbo se v obravnavanem primeru vložena pritožba obravnava kot pravočasna in dovoljena revizija po ZUS-1, prvostopenjska sodba pa je postala pravnomočna 1. 1. 2007. 7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Revizija se lahko vloži le zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 (1. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (2. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1), za razliko od pritožbe, s katero se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 lahko izpodbija tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem obsegu je bil izveden sodni preizkus utemeljenosti revizije v obravnavani zadevi.

8. Iz ugotovitev prvostopnega upravnega organa v tej zadevi izhaja, da je revident obračunaval in plačeval prispevke za obvezno zdravstveno zavarovanje po študentih, ki so mesečno prejemali izplačilo, ne pa od vsake napotnice, kot to zahteva zakon. V letu 2000 je bilo opravljenih 13.861 izplačil. V postopku je bilo ugotovljeno, da je pravna oseba za leto 2000 plačala 3.593.940,00 SIT prispevkov, kar je za 2.228.100,00 SIT premalo.

9. Sporno vprašanje v obravnavani zadevi je, kdo je zavezanec za plačilo prispevka po Zakonu o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju - ZZVZZ za poškodbo pri delu in poklicno bolezen za študente in dijake, ki delajo preko pooblaščenih servisov.

10. V letu 2000 (na to leto se nanaša plačilo spornih prispevkov) so bili na podlagi 6. točke 17. člena ZZVZZ učenci srednjih šol oziroma študenti višjih in visokih šol pri opravljanju dela preko pooblaščenih organizacij zavarovani za poškodbo pri delu in poklicno bolezen. Druga alinea 2. točke 49. člena ZZVZZ je določala, da morajo pavšalni prispevek za poškodbo pri delu in poklicno bolezen za zavarovance po 6. točki 17. člena tega zakona plačevati pravne in fizične osebe, pri katerih so ti zavarovanci na usposabljanju oziroma delu.

11. Na podlagi 6. člena Zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti – ZZZPB je ministrstvo lahko s pogodbo o koncesiji pooblastilo organizacijo, da opravlja strokovne naloge posredovanja dela, ki vključujejo tudi posredovanje začasnih in občasnih del dijakom in študentom.

12. Leta 1999 je bil sprejet Pravilnik o pogojih za opravljanje dejavnosti agencij za zaposlovanje (Ur.l. RS 48/99, v nadaljevanju Pravilnik). S Pravilnikom so se podrobneje določili pogoji, pod katerimi lahko ministrstvo, pristojno za delo, s pogodbo o koncesiji pooblasti organizacije, da izvajajo naloge posredovanja dela, ki vključuje tudi začasna in občasna dela dijakov in študentov. S Pravilnikom se je določila tudi vsebina koncesijske pogodbe. Tako iz 16. člena Pravilnika izhaja, da se v primeru posredovanja dela dijakom in študentom določi obveznost agencije za plačilo obveznega zavarovanja dijakov in študentov. V 22. členu je Pravilnik določal, kateri stroški se priznajo agenciji, ki posreduje delo dijakom in študentom. Med stroške se štejejo (med drugim) tudi stroški obveznega zavarovanja dijakov in študentov, ki jih plača agencija.

13. Revident je imel z Ministrstvom za delo, družino in socialne zadeve sklenjeno koncesijsko pogodbo z dne 26. 8. 1999, v kateri je v 3. členu določeno, da je koncesionar (revident) osebam, ki jim posreduje delo, dolžan zagotoviti obvezno zdravstveno zavarovanje za poškodbo pri delu in poklicno bolezen v skladu s predpisi o zdravstvenem zavarovanju ter obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje za invalidnost, telesno okvaro ali smrt, ki je posledica poškodbe pri delu ali poklicne bolezni v skladu s predpisi o pokojninskem in invalidskem zavarovanju.

14. Res je sicer, da iz zakonskega besedila 49. člena ZZVZZ izhaja, da morajo pavšalni prispevek za poškodbo pri delu in poklicno bolezen za zavarovance po 6. točki 17. člena tega zakona plačevati pravne in fizične osebe, pri katerih so ti zavarovanci na usposabljanju oziroma delu. Ker pa je za posredovanje dela dijakom in študentom treba skleniti koncesijsko pogodbo, je po presoji Vrhovnega sodišča, ob upoštevanju dejstva, da s sklenitvijo koncesijske pogodbe ne nastane navadno obligacijsko razmerje, ampak se v tej pogodbi izražajo pretežno javnopravni elementi, treba upoštevati pomen in umestitev 3. člena navedene pogodbe v okvir predpisov, ki predstavljajo podlago za sklenitev koncesijske pogodbe.

15. Vrhovno sodišče meni, da je že na podlagi Pravilnika, ki je veljal v obravnavanem obdobju, jasno, da je vsebino koncesijske pogodbe treba razumeti tako, da je s koncesijsko pogodbo s strani koncesionarja (agencije – revidenta) prevzeta obveznost plačila obveznega zavarovanja dijakov in študentov, v katero nedvomno sodi tudi plačilo zavarovanja po ZZVZZ. Takšno razlago potrjuje tudi določba 22. člena Pravilnika, v kateri se agenciji za posredovanje dela priznajo stroški v določenem odstotku, med katerimi so pri izračunu upoštevani tudi stroški obveznega zavarovanja dijakov in študentov, ki jih plača agencija. Če bi revident koncesijsko pogodbo razumel drugače, prispevkov ne bi plačeval niti v primerih, v katerih jih je plačeval. 16. Glede na vse navedeno Vrhovno sodišče meni, da je bil revident obravnavane prispevke za študente in dijake, ki so delali preko njega, dolžan plačati na podlagi tedaj veljavne zakonodaje in sklenjene koncesijske pogodbe. Zato so mu bili prispevki za poškodbo pri delu in poklicno bolezen za študente in dijake, ki so delali na podlagi njegovega posredovanja, utemeljeno naloženi v plačilo.

17. Ni utemeljen revizijski očitek, da je podana bistvena kršitev pravil postopka v delu, ki se nanaša na stališče glede REK-2 obrazcev. Ti obrazci namreč pomenijo le izvedbo plačila obveznosti in na samo obveznost plačila nimajo vpliva. Prav tako niso upoštevne revizijske navedbe, da obstajajo različna stališča tožene stranke glede plačila obravnavanih prispevkov. Tudi če bi bilo to res, na odločitev Vrhovnega sodišča ne more vplivati. Nadalje ni utemeljena zatrjevana kršitev pravil postopka, ki naj bi bila v tem, da sodišče prve stopnje v odločbi ni navedlo, katere dokaze je izvedlo, pri zaslišanju pa sodišče revidentu ni dalo možnosti, da bi postavljal vprašanja. Dokazni sklep je sodišče sprejelo na glavni obravnavi dne 20. 6. 2006. Iz zapisnika glavne obravnave pa izhaja, da je revident glede vprašanja, ki je ostalo sporno, podajal svoja pravna naziranja. Enako je storila tudi tožena stranka. Tako ni jasno, v čem naj bi bila kršitev pravil postopka.

18. Glede na navedeno je revizijsko sodišče na podlagi 92. člena ZUS-1 revizijo zavrnilo kot neutemeljeno, saj je presodilo, da niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena, in ne razlogi, na katere revizijsko sodišče pazi po uradni dolžnosti.

19. V skladu z določbami prvega odstavka 154. člena in prvega odstavka 165. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP, v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 revident sam trpi svoje stroške revizijskega postopka.