Jedro

Izhodišče odločanja v postopku pred CSD (o zahtevah za oprostitev plačila storitve institucionalnega varstva) je, da je storitev institucionalnega varstva primarno dolžan plačati upravičenec (uporabnik te storitve). Če ta plačila ne zmore in ima pravico do oprostitve plačila, je razliko med oskrbnino in upravičenčevimi dohodki dolžan plačati zavezanec (če je teh več, so dolžniki vsi). Zavezanci za plačilo so lahko otroci kot preživninski zavezanci, pa tudi tretje osebe, ki jih k plačilu zavezuje izvršljiv pravni naslov ali pravni posel.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, - da se tožbeni zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 705,20 EUR od 5. 7. 2018 dalje ter stroškov (izvršilnega in pravdnega) postopka, zavrne; - da je tožeča stranka dolžna toženi stranki v roku 8 dni povrniti stroške postopka v znesku 719,53 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v roku 8 dni povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 288,66 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženka dolžna tožniku plačati zakonske zamudne obresti od zneska 705,20 EUR od 5. 7. 2018 dalje do plačila ter stroške postopka v višini 786,73 EUR, oboje v roku 8 dni od prejema sodbe (točka I izreka odločbe), ter sklenilo, da se tožba glede zahtevka za plačilo 62,93 EUR zavrže (točka II izreka odločbe).

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje se toženka pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) (kar izhaja iz vsebine pritožbe). Predlaga njeno spremembo oziroma razveljavitev ter zahteva povračilo vseh stroškov postopka.

Toženka meni, da bi morala biti tožba zaradi sodne nepristojnosti zavržena. Zahtevek temelji na odločbi centra za socialno delo (CSD), kar pomeni, da gre za upravno zadevo. O tožnikovi terjatvi iz naslova stroškov institucionalnega varstva je odločal že upravni organ. Ponovno odločanje o isti stvari bi pomenilo, da bo tožnik za isto obveznost pridobil še en izvršilni naslov. Tožnik bi lahko na podlagi izvršljive upravne odločbe sprožil ustrezen izvršilni postopek. Sodišče se je pri odločanju napačno sklicevalo na 185. člen Družinskega zakonika (DZ), ki aktivno legitimacijo daje staršu v razmerju do polnoletnega otroka. Toženka T. O. ni predala v domsko oskrbo, niti se ni tožniku zavezala, da bo plačevala za njeno oskrbo (k temu se je zavezal njen brat A. O.). Opozarja na 186. člen DZ, skladno s katerim se preživninska obveznost razdeli med več preživninskih zavezancev tudi glede na to, koliko skrbi in pomoči je bil kdo deležen. Pri odločanju o dolžnosti preživljanja bi moralo sodišče upoštevati, da je toženka več kot 30 let živela z mamo in ji pomagala. Stroške domske oskrbe bi morala nositi njena brata. Ker ni izvedlo predlaganih dokazov (ni zaslišalo prič, ni vpogledalo spisov v zadevah P 21/2017 in P 42/2018, vodenih pred Okrajnim sodiščem v Gornji Radgoni), je sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Napačna je tudi stroškovna odločitev. Glavnico je tožniku plačala tretja oseba, in sicer v svojem, ne toženkinem imenu. Ker je tožnik uspel le z zanemarljivim delom tožbenega zahtevka (le glede zakonskih zamudnih obresti), bi bila do povrnitve stroškov upravičena toženka. Stroški kilometrine so neutemeljeno priznani. Ker ni potreboval posebnega strokovnjaka, bi lahko tožnik za zastopanje angažiral odvetnika iz domačega kraja.

3. Tožnik na pritožbo ni odgovoril. 4. Pritožba je utemeljena.

5. V obravnavani zadevi gre za spor majhne vrednosti (tožbeni zahtevek se nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 2.000,00 EUR; prvi odstavek 443. člena ZPP), v katerem je mogoče izpodbijati sodbo le zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP).

6. Tožnik, ki je izvajalec socialno varstvenih storitev (dom starejših), je od toženke zahteval plačilo storitev institucionalnega varstva (705,20 EUR), ki jih je v obdobju od junija do decembra 2017 opravljal za njeno mamo T. O. Skliceval se je na odločbo CSD, iz katere izhaja, da znaša toženkin mesečni prispevek k stroškom institucionalnega varstva 113,86 EUR. Višino vtoževane terjatve je utemeljeval z izdanim računom, ki je bil podlaga za začetek izvršilnega postopka na podlagi verodostojne listine.

7. Sodišče prve stopnje je kot relevantno dejansko stanje, na katerega je pritožbeno sodišče vezano, ugotovilo sledeče: T. O. je bila v obdobju od junija do decembra 2017 nameščena v domski oskrbi. Toženkin brat A. O. je 1. 6. 2017, ob sprejemu mame v domsko oskrbo, podal izjavo o (do)plačilu stroškov storitve institucionalnega varstva. Ob odhodu T. O. iz doma starejših (6. 12. 2017) je dolg iz naslova stroškov storitve institucionalnega varstva znašal več kot 2.000 EUR. A. O. se je zavezal, da bo ta dolg v čim krajšem času poravnal. Po odločbi CSD z dne 5. 2. 2018 je bila T. O. delno oproščena plačila storitev institucionalnega varstva. Določen je bil mesečni prispevek vsakega od njenih otrok (N. K., A. O., M. O.) v višini 113,86 EUR. Po sodni poravnavi z dne 20.12. 2017, sklenjeni pred Okrajnim sodiščem v Gornji Radgoni v zadevi P 21/2017 (vodeni med T. O. kot tožnico in N. K. kot toženko), so se N. K. ter njena brata M. in A. O. zavezali, da bodo plačali stroške za domsko oskrbo, ki ne bodo kriti iz materinih prihodkov, po enakih deležih. Tožnik je 18. 6. 2018 izdal račun, s katerim je od toženke zahteval plačilo 705,20 EUR. Po sodni poravnavi z dne 19. 6. 2019, sklenjeni pred Okrajnim sodiščem v Gornji Radgoni v zadevi P 42/2018, je bil omenjeni dogovor, sklenjen v okviru sodne poravnave z dne 20. 12. 2017, razveljavljen, A. O. (eden od tožencev v zadevi P 42/2018) pa se je (v razmerju do N. K., tožnice v zadevi P 42/2018) zavezal, da bo domu starejših najkasneje do 10. 7. 2019 plačal 705,20 EUR. A. O. je to obveznost izpolnil. Glede na izvedeno plačilo je tožnik v tem postopku vztrajal zgolj pri plačilu zakonskih zamudnih obresti (od zneska 705,20 EUR od 5. 7. 2018 dalje) in stroškov (izvršilnega in pravdnega) postopka.

8. Na podlagi ugotovitve, da so se vsi dogovori o tem, kdo je dolžan plačati stroške institucionalnega varstva, izjalovili, je sodišče prve stopnje sprejelo materialnopravni zaključek, da je zavezanka za plačilo teh stroškov (tudi) toženka, in sicer na podlagi svoje zakonske dolžnosti preživljanja (124. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR),1 oziroma zdaj 185. člen DZ).

9. Napačno je pritožbeno stališče, da vtoževana obveznost temelji na odločbi CSD in da posledično zadeva ne sodi v sodno pristojnost. Predmet odločbe CSD je odločitev o zahtevi T. O. za oprostitev plačila storitev institucionalnega varstva. Odločba, ki je bila izdana na podlagi določb Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (ZUPJS)2 in Zakona o socialnem varstvu (ZSV),3 ne vzpostavlja pravnega razmerja med domom starejših in toženko.4 Ne predstavlja torej upravnega izvršilnega naslova, na podlagi katerega bi lahko tožnik terjal plačilo od toženke. Sodišče prve stopnje je vtoževano terjatev pravilno obravnavalo kot terjatev, ki izvira iz civilnopravnega razmerja med pravdnima strankama, o kateri odloča sodišče v pravdnem postopku (1. člen ZPP).

10. Postopek sprejema v dom starejših in postopek odločanja o oprostitvi plačila storitve institucionalnega varstva sta ločena postopka. Ob sprejemu uporabnik in dom starejših skleneta dogovor, ki lahko vključuje tudi dogovor o tem, da bo storitev institucionalnega varstva plačeval kdo drug (ne uporabnik). V tem primeru se ta oseba k plačilu zaveže s podpisom dogovora (16. člen Pravilnika o postopkih pri uveljavljanju pravice do institucionalnega varstva).5 Izjavo z dne 1. 6. 2017 je A. O. podpisal ob sprejemu mame v dom starejših. Na podlagi te izjave je med njim in tožnikom nastalo dolžniško - upniško razmerje. Upoštevajoč zavezo A. O. o (do)plačilu domske oskrbe, predstavlja dogovor iz sodne poravnave z dne 20. 12. 2017, v razmerju med toženko in A. O., prevzem izpolnitve v smislu 434. člena Obligacijskega zakonika (OZ); toženka se je kot prevzemnik A. O. kot dolžniku iz razmerja z domom starejših kot upnikom, zavezala, da bo izpolnila del njegove obveznosti.6 Na podlagi takšnega dogovora upnik (dom starejših) proti prevzemniku (toženka) nima neposrednega zahtevka (tretji odstavek 434. člena OZ). To tudi pomeni, da kasnejša razveljavitev dogovora, v razmerju do doma starejših kot upnika, ni relevantna okoliščina. Stališče sodišča prve stopnje, da je s sklenitvijo sodne poravnave z dne 20. 12. 2017 obveznost plačila domske oskrbe prešla na vse otroke T. O. (tudi na toženko) oziroma da se je zaradi izjalovitve dogovora iz te sodne poravnave treba opreti na določbo o zakonski dolžnosti preživljanja, je torej materialnopravno napačno.

11. Izhodišče odločanja v postopku pred CSD (o zahtevah za oprostitev plačila storitve institucionalnega varstva) je, da je storitev institucionalnega varstva primarno dolžan plačati upravičenec (uporabnik te storitve). Če ta plačila ne zmore in ima pravico do oprostitve plačila, je razliko med oskrbnino in upravičenčevimi dohodki dolžan plačati zavezanec (če je teh več, so dolžniki vsi). Zavezanci za plačilo so lahko otroci kot preživninski zavezanci, pa tudi tretje osebe, ki jih k plačilu zavezuje izvršljiv pravni naslov ali pravni posel (124. člen ZZZDR/185. člen DZ, 3. točka 2. člena Uredbe o merilih za določanje oprostitev pri plačilih socialno varstvenih storitev).

12. Odločilno v tej zadevi je, da se je A. O. na podlagi pravnega posla zavezal k (do)plačilu oskrbnine za T. O. in da njegova zaveza nikoli ni prenehala. Določbe, ki se nanašajo na postopek odločanja o oprostitvi plačila storitve institucionalnega varstva, takšne pogodbene avtonomije ne omejujejo (izključujejo). Toženkina zakonska dolžnost preživljanja bi bila lahko materialnopravna podlaga za ugoditev tožbenemu zahtevku le v primeru neobstoja omenjenega dogovora o (do)plačilu oskrbnine ali v primeru izkaza, da obstoječega dogovora ni (bilo) mogoče pravno realizirati. Takšnih trditev pa tožnik ni podal. V takšni dejanski situaciji (ko eden od preživninskih zavezancev plača celotno obveznost) je porazdelitev preživninskega bremena stvar notranjega razmerja med preživninskimi zavezanci oziroma predmet morebitnega verzijskega zahtevka.

13. Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 705,20 EUR od 5. 7. 2018 dalje ter plačilo stroškov (izvršilnega in pravdnega) postopka (5. alineja 358. člena ZPP).

14. Opisana sprememba vpliva tudi na odločitev o pravdnih stroških. Toženka, ki je v postopku uspela, je upravičena do povrnitve izvršilnih in pravdnih stroškov v višini 719,53 EUR: 200 točk za ugovor zoper sklep o izvršbi (tar. št. 27/6 Odvetniške tarife (OT)), 200 točk za prvo pripravljalno vlogo (tar. št. 19/1 OT), 200 točk za zastopanje na naroku 4. 9. 2019 in 40 točk za odsotnost iz pisarne (tar. št. 20/1 OT, četrti odstavek 6. člena OT), 150 točk za drugo pripravljalno vlogo (tar. št. 19/2 OT), 100 točk za zastopanje na naroku 5. 11. 2019 in 40 točk za odsotnost iz pisarne (tar. št. 20/2 OT, četrti odstavek 6. člena OT), skupaj 930 točk oziroma upoštevajoč vrednost točke 0,60 EUR, 558 EUR, povečano za stroške kilometrine (2 x 12,58 EUR), materialne stroške (11,16 EUR) in DDV (125,21 EUR). Toženka ni upravičena do povrnitve stroška za pregled zadeve, saj ne gre za samostojen strošek v smislu OT. Pritožbeno sodišče je sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožniku naložilo, da toženki povrne pravdne stroške v višini 719,53 EUR (3. točka 365. člena ZPP).

15. Na podlagi drugega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP pritožbeno sodišče odloča še o pritožbenih stroških. Toženka, ki je s pritožbo uspela, je upravičena do povrnitve stroškov pritožbenega postopka v višini 288,66 EUR: 250 točk oziroma 150 EUR za pritožbo (tar. št. 21/1 OT), povečano za materialne stroške (3 EUR), DDV (33,66 EUR) in sodno takso za pritožbeni postopek (102 EUR). Navedeni znesek ji je tožnik dolžan plačati v roku 8 dni (prvi in drugi odstavek 313. člena v zvezi z četrtim odstavkom 458. člena ZPP), v primeru zamude s plačilom pa ji dolguje tudi zakonske zamudne obresti.

1 Po prvem odstavku 124. člena ZZZDR je polnoletni otrok dolžan po svojih zmožnostih preživljati svoje starše, če ti nimajo dovolj sredstev za življenje in si jih ne morejo pridobiti. 2 Skladno s 5. točko 6. člena ZUPJS CSD odločajo o oprostitvi plačil socialnovarstvenih storitev po zakonu, ki ureja socialno varstvo. 3 Po prvem in četrtem odstavku 100. člena ZSV so upravičenci in drugi zavezanci dolžni plačati vse po tem zakonu opravljene storitve, razen tistih, ki so po zakonu brezplačne, na zahtevo upravičenca do socialno varstvene storitve pa CSD odloči o delni ali celotni oprostitvi plačila storitve. 4 Glej sklepe VSL I Cp 1040/2011, I Cp 1675/2017, II Cp 93/2019. 5 Z uporabnikom, ki bo sprejet v zavod, podpiše zavod dogovor, s katerim se uredijo vsa bistvena vprašanja izvajanja storitve, zlasti pa vrsta oskrbe, začetek izvajanja storitve, obseg storitve, cena storitve, osebe, ki bodo storitev plačevale in pogoji za spremembe in prenehanje veljavnosti dogovora (prvi odstavek 16. člena Pravilnika). Če bo namesto uporabnika storitev delno ali v celoti plačeval kdo drug, se le-ta za plačilo zaveže s podpisom dogovora iz prejšnjega odstavka (drugi odstavek 16. člena Pravilnika). 6 Ne gre za prevzem dolga, ki je pogodba med dolžnikom in prevzemnikom, v katero je privolil upnik (427. člen OZ), niti za pristop k dolgu, ki je pogodba med upnikom in tretjim (432. člena OZ).