Jedro

Ob neizpodbijanem odločilnem pravnem dejstvu, da je bila prva tožena stranka investitor izgradnje hladilnice jabolk, druga tožena stranka pa izvajalec teh del in da je bilo v zvezi z izgradnjo hladilnice potrebno izkopati tudi greznico, pri čemer je prišlo do pretrganja električnih kablov in posledično do nastanka škode tožeči stranki kot tretji osebi, je prvostopno sodišče svojo odločitev pravilno oprlo na določilo 207. člena ZOR.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se izpodbijana sodba potrdi. Zahtevek prve tožene stranke za povrnitev stroškov pritožbenega postopka se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo odločilo, da sta obe toženi stranki odgovorni tožeči stranki za škodo, nastalo v dneh 26. in 27.8.1998. Ugotovilo je, da je bila prva tožena stranka naročnik, druga tožena stranka pa izvajalec del, v zvezi s katerimi je tožeča stranka utrpela škodo in svojo odločitev oprlo na določilo 207. člena ZOR. Proti sodbi sta se pritožili obe toženki. Obe uveljavljata vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Obe predlagata spremembo izpodbijane sodbe, podrejeno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Prva tožena stranka je zahtevala tudi povrnitev stroškov pritožbenega postopka. Tožeča stranka na pritožbi ni odgovorila. Pritožbi nista utemeljeni. Ob neizpodbijanem odločilnem pravnem dejstvu, da je bila prva tožena stranka investitor izgradnje hladilnice jabolk, druga tožena stranka pa izvajalec teh del in da je bilo v zvezi z izgradnjo hladilnice potrebno izkopati tudi greznico, pri čemer je prišlo do pretrganja električnih kablov in posledično do nastanka škode tožeči stranki kot tretji osebi, je prvostopno sodišče svojo odločitev pravilno oprlo na določilo 207. člena ZOR. Po tem določilu sta, kot je pravilno povedano v izpodbijani sodbi, naročnik in izvajalec del na nepremičnini solidarno odgovorna tretji osebi za škodo, ki sta mu jo povzročila v zvezi z izvajanjem teh del. Delež njune medsebojne odgovornosti je v razmerju do tretje osebe, ki je zaradi izvajanja del na nepremičnini utrpela škodo, irelevanten. Pomemben bo šele pri eventuelnih regresnih zahtevkih. Ob drugačnem stališču bi bil oškodovanec pogostokrat v nemočnem položaju, saj ne bi mogel dokazati, zaradi katerih opustitev oziroma ravnanj mu je nastala škoda: ali zaradi investitorjevih ali pa zaradi izvajalčevih del na nepremičnini (primerjaj dr. Boris Strohsack, Odškodninsko pravo in druge neposlovne obveznosti, OR II, Uradni list RS, 1974, str. 267). Glede na povedano je v odnosu do tožeče stranke irelevantno, ali je zakoličbo greznice opravila CRP kot nadzorni organ prve tožene stranke, kdo je podizvajalcem druge tožene stranke naročil izkop greznice, pa tudi to, ali je podizvajalce izbirala prva ali druga tožena stranka in nenazadnje tudi dejstvo, da je bila pogodba za izkop greznice dejansko podpisana šele po škodnem dogodku. Prav podpis te pogodbe dokazuje, da je bil izkop greznice potreben v zvezi z izgradnjo hladilnice jabolk. Naročnik in izvajalec del lahko uredita svojo medsebojno odškodninsko odgovornost tudi drugače, kot izhaja iz 207. člena ZOR, npr. s pogodbo. Z njo določita, kdo od njiju bo odgovarjal za morebitno škodo, v kolikšnem deležu ipd. Toda taka pogodbena določba velja samo med njima samima, ne tičejo pa se tretjega, to je oškodovanca. Ta lahko kljub taki pogodbi zahteva odškodnino solidarno od obeh - naročnika in izvajalca. Morebitna pogodba med izvajalcem in naročnikom del je torej pomembna samo za njuno medsebojno razmerje, nikakor pa ne more zavezati oškodovanca (ibid., str. 268, tč. 2). Zato tudi dogovor med toženima strankama, ki je bil podpisan po škodnem dogodku dne 31.8.1998, da tožena stranka ne priznava krivde, ne more pripeljati do zavrnitve tožbenega zahtevka napram drugi toženi stranki. Glede na navedeno so pritožbene navedbe obeh pritožnic, kolikor se nanašata na očitek prvostopnemu sodišču, da se ni ukvarjalo z navedbami o izključni krivdi investitorja ali izvajalca, neutemeljene. Kar se tiče pritožbene zahteve druge tožene stranke, naj pritožbeno sodišče ustrezno ukrepa, ker je bila glavna obravnava zaključena 23.12.1999, sodbo pa je druga tožena stranka prejela šele 6.4.2000, pritožbeno sodišče opozarja na razpravni zapisnik z dne 23.12.1999. Iz njega je razvidno, da si je prvostopno sodišče pridržalo obe možnosti: če bo dokazni predlog za izvedbo dokazov sprejet, bo ponovno opravljena glavna obravnava dne 18.1.2000, sicer pa bo izdana vmesna sodba. Šele po preklicu glavne obravnave dne 18.1.2000 je torej začel teči rok za izdelavo vmesne sodbe. Ta je bila sicer res izdelana po preteku 30-dnevnega roka iz drugega odstavka 391. člena ZPP, vendar ta kršitev na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe nima vpliva. Ker torej pritožbeni razlogi niso podani v okviru uradnega preizkusa izpodbijane sodbe (drugi odstavek 350. člena ZPP) pa pritožbeno sodišče ni zasledilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbi kot neutemeljeni zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP). Odločitev o stroških pritožbenega postopka prve tožene stranke, ki v pritožbenem postopku ni uspela, temelji na določilu prvega odstavka 154. člena, v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP.