Jedro

Tožeča stranka vozila z ugotovljenimi karakteristikami ni želela kupiti, vozilo, ki ga je za prodajo oglaševal toženec (pri čemer ni pomembno, ali je spletni oglas za prodajo namestil toženčev sin ali toženec, saj je šlo za prodajo toženčevega vozila, toženec pa ni nasprotoval taki prodaji, niti ni zanikal navedenih karakteristik, ampak je pomembno, da vozilo ni imelo takih lastnosti kot je bilo oglaševano in zatrjevano pri prodaji, enako velja glede pritožbene trditve, da je s tožnikom komuniciral le toženčev sin in ne toženec), pa ni imelo oglaševanih lastnosti.

V skladu z določilom 465. člena OZ kupec ne izgubi pravice sklicevati se na kakšno napako niti tedaj, ko ne izpolni svoje obveznosti v določenem roku obvestiti prodajalca o napaki, če je bila prodajalcu napaka znana ali mu ni mogla ostati neznana.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1.Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo tožencu naložilo plačilo 3.000,00 EUR tožniku z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 29.3.2010 dalje. Tožencu je naložilo tudi povrnitev pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 1.754,99 EUR.

2.Zoper sodbo se pritožuje tožnik iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov. Sodišču očita, da je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je za pravno podlago odločitve uporabilo 3. točko prvega odstavka 459. člena Obligacijskega zakonika (1) v zvezi s tretjim odstavkom 468. člena OZ ter prvim odstavkom 131. člena OZ. Upoštevaje trditveno podlago tožeče stranke je sodišče zmotno uporabilo določilo tretjega odstavka 468. člena OZ, ki pride v poštev v primeru, če zaradi napake kupljene stvari nastane škoda na drugih dobrinah kupca. Tožnik škode na drugih dobrinah ni zatrjeval, zato utemeljenost tožbenega zahtevka na navedeni podlagi ne more biti podana. V poštev ne bi mogla priti niti uporaba drugega odstavka 468. člena OZ, saj kupec ni ravnal skladno z določilom prvega odstavka 468. člena OZ in od toženca zahteval izpolnitev pogodbe ali znižanje kupnine. Sodišče je večkrat protispisno in nepravilno ugotovilo, da je toženec ob prodaji izrecno poudaril, da je vozilo nekarambolirano in nepoškodovano, da je oglaševal neresnične lastnosti vozila in posledično tožencu neupravičeno očita protipravno ravnanje, ki naj bi bilo v tem, da je tožniku zamolčal, da je bilo vozilo poškodovano. Sam tožnik je izpovedal, da s tožencem ni komuniciral, ampak je komuniciral izključno z L. S.. Toženec tudi ni namestil spletnega oglasa, ampak L. S.. Ob dejstvu, da pravdni stranki nista komunicirali in da toženec vozila ni oglaševal, je protispisen zaključek sodišča, da je toženec tožniku zagotavljal brezhibnost vozila. Zmoten je tudi zaključek, da stvar ni imela lastnosti oziroma odlik, ki so bile med kupcem in prodajalcem izrecno ali molče dogovorjene. Sodišče stvarno napako vidi v menjavi karoserije kljub temu, da med kupcem in prodajalcem izrecno ni bilo dogovorjeno, da karoserija ni zamenjana. Izvedenec predhodne karamboliranosti ni mogel potrditi z gotovostjo in zato ni na mestu očitek tožencu, da bi za to okoliščino moral vedeti. Cenilec pa je prišel do zaključka, da je bilo vozilo na ravnalni mizi šele potem, ko je vozilo dvignil. Nepravilen je očitek, da toženec razpolaga s tehničnim znanjem, s katerim bi take napake moral in mogel prepoznati. Nejasno je, na katerem področju naj bi bil po prepričanju sodišča toženec strokovnjak. Toženec je zaslišan pojasnil, da opravlja pretežno delo kot voznik in ne kot avtomehanik. Ne opravlja večjih popravil in ne razpolaga z ustreznim tehničnim znanjem. Okoliščina, da je sam popravil prednje desno kolo in amortizer, ne more voditi do zaključka, da je natanko poznal obseg poškodb vozila, ki jih je s svojim znanjem in veščinami tudi sam odpravljal, kot zmotno navaja sodišče. Popravilo prednjega desnega kolesa in amortizerja predstavlja manjše popravilo, takih pa je toženec vešč. Izvedenec K. je podal zgolj hipotetične zaključke in sklepanja, ki jih ni podkrepil z materialnimi dokazi. Priznal je, da mu niso znane predhodne poškodbe vozila, da ne ve za poškodbe v predhodnem obdobju in da o njih lahko zgolj sklepa. Tudi glede obstoja vzročne zveze med poškodbo desnega blatnika in kolesa ter odlomljenim vijakom na nosilcu motorja je izvedenec navedel, da je vzročna zveza lahko podana in ne, da je podana. Pritožnik trdi, da je tožnik vozilo prodal pod tržno sprejemljivo ceno, saj bi lahko po padcu motorja vozilo z manjšim popravilom v vrednosti 300,00 EUR ponovno spravil v prvotno stanje ter vozilo prodal vsaj po vrednosti 2.500,00 EUR. Tožnik tudi o napaki ni pravočasno obvestil toženca. Tožnik je tožencu posredoval obvestilo o napaki 28.10.2010, zaslišan kot stranka je izpovedal, da je za skrito napako zvedel po dveh dneh od nakupa oziroma pet dni od nakupa, torej najkasneje 18.10.2009. To pomeni, da je posredoval pisno obvestilo o napaki šele 10 dni oziroma celo 13 dni potem, ko naj bi napako odkril, to pa je po preteku roka iz prvega odstavka 462. člena OZ. Poleg tega sodba navaja napačen datum menjave karoserije, saj do nje ni prišlo 6.9.2009 ampak 6.9.2006, protispisna pa je tudi ugotovitev, da je tožena stranka odjavila vozilo iz prometa 3.6.2009, saj iz podatkov v spisu izhaja, da je vozilo odjavil prodajalec kot M. K..

3.Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z ugotovitvami in zaključki prvostopenjskega sodišča. Svoje pravno stališče je sodišče prve stopnje jasno in prepričljivo utemeljilo v razlogih izpodbijane sodbe, na katere se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju sklicuje. Sodišče prve stopnje je prepričljivo utemeljilo, zakaj je podana toženčeva odgovornost za stvarne napake vozila in odškodninska odgovornost in ravnalo pravilno, ko je tožbenemu zahtevku ugodilo.

6.Sodišče je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da je imelo vozilo, ki ga je toženec prodal tožniku, skrite napake, da vzrok za napake izvira iz toženčeve sfere, da tožnik ob sklenitvi pogodbe zanje ni vedel, da je o njih pravočasno obvestil toženca, do napak pa je prišlo znotraj šestmesečnega jamčevalnega roka in da je tožnik uveljavljal zahtevek v enoletnem prekluzivnem roku. Neutemeljeno pritožba očita sodišču zmotno uporabo materialnega prava, ker naj bi sodišče zmotno uporabilo določilo tretjega odstavka 468. člena OZ. Po citiranem določilu prodajalec kupcu odgovarja za škodo, ki mu je zaradi napake stvari nastala na njegovih drugih dobrinah, pritožnik pa trdi, da tožnik škode na drugih dobrinah ni zatrjeval. Kupec v tej pravdi zahteva povrnitev škode, ki mu je nastala z nakupom vozila, ki mu ga je prodal toženec. V skladu z določilom 468. člena OZ ima kupec, ki je o napaki pravočasno in pravilno obvestil prodajalca, možnost zahtevati od prodajalca, da napako odpravi ali da mu izroči drugo stvar brez napake; da zahteva znižanje kupnine; da odstopi od pogodbe. Poleg tega pa ima v vsakem od teh primerov tudi pravico zahtevati povrnitev škode. Sodišče je ugotovilo, da je tožnik grajal napake na vozilu v dopisu z dne 28.10.2009, v katerem je zahteval tudi razvezo pogodbe, vračilo kupnine in vrnitev vozila (razlogi na 6 strani sodbe). V vsakem izmed teh primerov pa ima kupec pravico zahtevati povrnitev škode (drugi odstavek 368. člena OZ). Tožnik kot kupec ima tako v skladu z drugim odstavkom citiranega določila pravico zahtevati povrnitev škode, poleg tega pa odgovarja prodajalec kupcu tudi za škodo, ki nastane na drugih njegovih dobrinah po splošnih pravilih o odškodninski odgovornosti (tretji odstavek 368. člena OZ). Prvostopenjsko sodišče se v svojih razlogih sklicuje na odgovornost tožene stranke za stvarne napake na vozilu v skladu s 458 člen OZ v zvezi s 3. točko prvega odstavka 459. člena OZ in ne na tretji odstavek, ki se nanaša na škodo na drugih dobrinah, kot zmotno meni pritožba. Prav tako pa se prvostopenjsko sodišče sklicuje na prvi odstavek 131. člena OZ, ki govori o odškodninski odgovornosti ter podlagi za odgovornost. V pritožbi zatrjevana kršitev materialnega prava torej ni podana.

7.Pritožba tudi neutemeljeno napada ugotovitev sodišča o obstoju dejanskega stanu iz 3. točke 459. člena OZ. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da vozilo, ki je bilo predmet prodaje, ni imelo lastnosti in odlik, ki so bile izrecno dogovorjene ob prodaji oziroma nakupu (nepoškodovano in nekarambolirano vozilo, ABS zavorni sistem, 4 x airbag, klimatska naprava, potovalni računalnik...). Sodišče je to ugotovilo na podlagi izvedenega dokaznega postopka in se v razlogih izrecno sklicuje na prilogo A2, za take svoje ugotovitve pa ima vso podlago tudi v izvedeniškem mnenju sodnega izvedenca V. K.. Ta je ugotovil sestavo vozila iz večih različnih rabljenih vozil, ravnanje vozila na ravnalni mizi, različna leta izdelave stekel, prekinitve stika stikalne lučke za varnostne blazine. Nedvomno tožeča stranka vozila s takimi karakteristikami ni želela kupiti, vozilo, ki ga je za prodajo oglaševal toženec (pri čemer ni pomembno, ali je spletni oglas za prodajo namestil toženčev sin ali toženec, saj je šlo za prodajo toženčevega vozila, toženec pa ni nasprotoval taki prodaji, niti ni zanikal navedenih karakteristik, ampak je pomembno, da vozilo ni imelo takih lastnosti kot je bilo oglaševano in zatrjevano pri prodaji, enako velja glede pritožbene trditve, da je s tožnikom komuniciral le toženčev sin in ne toženec), pa ni imelo oglaševanih lastnosti. Pritožbena trditev, da iz listin v spisu ne izhaja, da bi bilo med kupcem in prodajalcem izrecno dogovorjeno, da karoserija ni zamenjana, ugotovitve sodišča ne spremeni. Ni v navadi, da bi se kupec in prodajalec avtomobila izrecno dogovarjala, da karoserija avtomobila ni bila zamenjana, saj je to pričakovano, še posebej, če se zatrjuje, da gre za nepoškodovano in nekarambolirano vozilo.

8.Prodajalec odgovarja za stvarne napake, ki jih je stvar imela takrat, ko je nevarnost prešla na kupca (prvi odstavek 458. člena OZ), kar je pravilno ugotovilo tudi prvostopenjsko sodišče. Za napake, ki so se pojavile kasneje, pa odgovarja, če so posledice vzroka, ki je obstajal že pred tem (drugi odstavek 458. člena OZ).

9.Pritožbeno sodišče tudi v celoti sprejema ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da toženec, ki je po poklicu avtomehanik – prometni tehnik in je zaposlen pri A. d.d. v K. ter ima 20-letne delovne izkušnje na tem področju in tudi sam izvaja manjša popravila vozil, razpolaga s tehničnim znanjem, s katerim bi napake moral prepoznati. Pritožbene trditve, da toženec pretežno opravlja delo kot voznik in ne kot avtomehanik in da ne opravlja večjih popravil in ne razpolaga z ustreznim tehničnim znanjem, na podlagi katerega bi lahko vedel za menjavo karoserije, teh ugotovitev sodišča ne more izpodbiti. Menjava karoserije, za katero zatrjuje pritožnik, da naj bi je ne mogel ugotoviti na podlagi svojega znanja, ni edina napaka na vozilu, ki jo je ugotovilo sodišče. Pritožbeno zatrjevanje, da toženčevo popravilo prednjega desnega kolesa in amortizerja ne more voditi do zaključka, da je toženec natančno poznal obseg poškodb vozila, pa kaže na to, da je toženec vedel, da je vozilo poškodovano (torej ni bilo nepoškodovano, kot je bilo oglaševano) in da je bil toženec vešč popravil. Glede tega dela poškodb vozila je sodišče presojalo obstoj vzročne zveze med poškodbo desnega blatnika in kolesa ter odlomljenim vijakom na nosilcu motorja in posledično padcem motorja in ugotovilo, da ta vzročna zveza obstaja. Pri tem se je oprlo na mnenje izvedenca K., ki je v mnenju navedel, da bi bil lahko vsak zlomljen vijak motorja v vzročni zvezi s poškodbo prednje desne strani vozila ali predhodnih poškodb. Pri tem se je oprl tako na predhodno mnenje izvedenca M. kot tudi priložene fotografije, pojasnil pa je tudi, da sklepa, da je bila glede na čas odjave predmetnega avtomobila (pet mesecev) poškodba taka, da vozilo ne bi opravilo tehničnega pregleda.

10.Pritožbeno sodišče soglaša tudi z ugotovitvijo prvostopenjskega sodišča o tem, da je tožnik v nadaljevanju vozilo prodal po tržno sprejemljivi ceni. Tožnik je vozilo prodal v takem stanju kot je bilo (nevozno, z zlomljenim desnim nosilcem motorja). Prodal ga je za 500,00 EUR. Izvedenec K. je v svojem izvedeniškem mnenju vrednost vozila ob prodaji ocenil od 500,00 do 1.000,00 EUR. Tožnik pa je pojasnil, da je kupil vozilo z namenom vožnje in ne nadaljnjih popravil in nadaljnje prodaje (kar predlaga toženec v pritožbi in s čimer naj bi zvišal vrednost vozila). Na podlagi izpovedbe tožnika in ocene izvedenca pritožbeno sodišče sprejema ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da je tožnik vozilo prodal po tržno sprejemljivi ceni.

11.Pritožba napada tudi ugotovitev sodišča, da je tožnik pravočasno grajal napake in se pri tem sklicuje na posamezne iztrgane izjave tožnika iz njegovega zaslišanja, ki pa so iztrgane iz konteksta brez prave vsebine. Res je tožnik na zaslišanju izpovedal, da je napake ugotovil kakšnih pet dni potem, ko je kupil avto, vendar je v nadaljevanju povedal tudi, da je o tem obvestil tožečo stranko po telefonu. Poleg tega pa v skladu z določilom 465. člena OZ kupec ne izgubi pravice sklicevati se na kakšno napako niti tedaj, ko ne izpolni svoje obveznosti v določenem roku obvestiti prodajalca o napaki, če je bila prodajalcu napaka znana ali mu ni mogla ostati neznana. Zato pritožbeno sodišče šteje, da tudi ta pritožbeni očitek ni utemeljen.

12.V pritožbi zatrjevana protispisnost ni podana. Ta je podana takrat, kadar je o odločilnih dejstvih nasprotje med obrazložitvijo sodbe in samim spisom. Očitno napačno navedena letnica menjave karoserije (2009 namesto 2006) ne predstavlja protispisnosti v smislu 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ampak redakcijsko napako, ki jo je moč popraviti v skladu z določbami o popravi sodbe. Niti je ne predstavlja ugotovitev sodišča, da je vozilo toženec odjavil iz prometa. Ni namreč vsaka protispisnost že kršitev postopka iz 15. točke, ampak se mora nanašati na odločilna dejstva, zaradi katerih je odločitev taka kot je, kar pa v danem primeru ni izpolnjeno.

13.Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, prav tako tudi ne pritožbeni razlogi, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, je višje sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

(1) Ur. l. RS, št. 83/2001 in naslednji, v nadaljevanju OZ