Jedro

Vprašanji, ki se nanašata na to, katero delo bo tožnik opravljal in ali bo zaposlitev za določen ali za nedoločen čas, sta tako pomembni, da bi moral tožnik kljub zatrjevani zmedenosti na njih pravilno odgovoriti, obe vprašanji pa nimata nobene povezave z pravnim znanjem, saj gre za povsem preprosti vprašanji, na kateri bi tožnik moral pravilno odgovoriti.

ZTuj-2 glede na določilo 5. alineje prvega odstavka 55. člena postavlja zelo stroga merila, ko gre za presojo, ali se nekdo ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije. Po tem določilu se dovoljenja za prebivanje v Republiki Sloveniji tujcu ne izda že zgolj zaradi razlogov za domnevo, da se tujec ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije. Torej niti ni potrebno, da bi dejansko prišlo do kršitev pravnega reda, ampak zadostuje že zgolj to, da obstajajo razlogi za domnevo, da bo prišlo do take kršitve.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo za izdajo prvega dovoljenja za začasno prebivanje v Republiki Sloveniji za tožnika. Prošnja je bila vložena iz razloga zaposlitve ali dela.

2. Tožena stranka se pri svoji odločitvi sklicuje na 5. alinejo prvega odstavka 55. člena Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2), ki določa, da se dovoljenje za prebivanje v Republiki Sloveniji tujcu ne izda, če obstajajo razlogi za domnevo, da se tujec ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije. Nadalje se v povezavi s tem sklicuje tudi na 6. člen Zakona o zaposlovanju in delu tujcev, po katerem sme tujec z dovoljenjem za zaposlitev ali z dovoljenjem za delo v Republiki Sloveniji opravljati samo tisto delo, za katero mu je bilo izdano delovno dovoljenje, razen zastopnika, ki lahko opravlja vsa dela v okviru dejavnosti, za opravljanje katerih je delodajalec registriran. Če tujec to določilo krši, to pomeni, da se ne podreja oziroma da se ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije. Na podlagi tožnikovih izjav v razgovoru je tožena stranka presodila, da tožnik ne bo opravljal dela na delovnem mestu pretovorni delavec, kot je zapisano v njegovem delovnem dovoljenju in pogodbi o zaposlitvi, saj je na zaslišanju večkrat povedal, da bo opravljal delo direktorja podjetja. Razen tega je tožena stranka ugotovila, da trdi, da ima pogodbo o zaposlitvi sklenjeno za nedoločen čas za delovno mesto direktorja podjetja, medtem ko je pogodba dejansko sklenjena za obdobje veljavnosti delovnega dovoljenja, to je do 24. 8. 2015 in to za delovno mesto pretovorni delavec. Povedal je tudi, da bo sklepal posle in podpisoval dokumente podjetja, da so naloge direktorja upravljanje in organiziranje dela v podjetju ter da bo to počel on sam. Ko je bil seznanjen z ugotovitvijo, da v Sloveniji nima namena bivati v skladu z namenom, za katerega mu je bilo izdano dovoljenje za delo, je odgovoril, da je napačno navedel, da bo zasedal delovno mesto direktorja. Sedaj mu je jasno, da lahko opravlja izključno dela na delovnem mestu pretovorni delavec, v bodoče pa namerava zaprositi dovoljenje za delo tujega zastopnika. S preverjanjem pri Zavodu RS za zaposlovanje je tožena stranka pridobila podatek, da nove prošnje za izdajo delovnega dovoljenja tožnik ni vložil. Na sedežu Upravne enote Koper se je zglasil tudi prokurist in računovodja, ki je kot priča želel v izjavi na zapisnik povedati, da tožnik ne more pridobiti delovnega dovoljenja za poslovodno osebo, saj bi bilo v tem primeru potrebno, da družba dejansko že posluje.

3. Tožena stranka ugotavlja, da je tožnik po tem, ko je bil seznanjen, da bo njegova prošnja zavrnjena, podal izjavo, ki je popolnoma nasprotna tistemu, kar je povedal na zaslišanju. Tožena stranka njegove izjave, da je napačno navedel, da bo zasedal delovno mesto direktorja, ne bo upoštevala, ker meni, da jo je podal z namenom, da izboljša svoj položaj v postopku in da dejansko želi opravljati delo direktorja v svojem podjetju. Na osnovi tožnikove izjave na zapisnik in vpisa v AJPES je razvidno, da bo tožnik opravljal delo direktorja, za kar pa bi potreboval delovno dovoljenje za direktorja, le tega pa ni mogel pridobiti na enostaven način, saj bi moralo podjetje predhodno poslovati oziroma bi moralo investirati v povečanje osnovnih sredstev v višini 10.000,00 EUR. Tožena stranka ne dvomi v to, da bo tožnik opravljal tudi dela pretovornega delavca, vendar pa z delovnim dovoljenjem za pretovornega delavca ne more opravljati del in nalog direktorja. Ker bi v Sloveniji opravljal delo, za katero nima delovnega dovoljenja, tožena stranka meni, da obstaja sum, da se ne bo podrejal pravnemu redu Slovenije. Tožnik je v nadaljevanju z dopisom obvestil toženo stranko, da je odstopil s funkcije direktorja in da je namen njegovega prebivanja v Sloveniji zaposlitev na delovnem mestu pretovorni delavec. Uradna oseba je nato vpogledala v AJPES in pridobila podatek, da je namesto tožnika vpisana kot direktorica A.A., medtem ko je tožnik od 16. 6. 2015 dalje vpisan kot prokurist podjetja. Še vedno pa ima delovno dovoljenje, izdano za delovno mesto pretovorni delavec. Tožena stranka ugotavlja, da se kljub zamenjavi funkcije v podjetju stanje, ki bi vplivalo na njeno odločitev, ni spremenilo. Tožnik sicer ni več vpisan kot direktor, je pa vpisan kot prokurist, torej še vedno kot oseba, pooblaščena za zastopanje, ki opravlja poslovodno funkcijo. Izdano pa ima delovno dovoljenje za opravljanje dela na delovnem mestu pretovorni delavec in sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za to delovno mesto. Dejstvo, da tožnik ni več vpisan kot direktor, ampak kot prokurist, nakazuje na to, da je še vedno poslovodja omenjenega podjetja in zato ne gre upoštevati njegove izjave, da bo opravljal izključno dela na delovnem mestu pretovorni delavec. Ker nima izdanega delovnega dovoljenja za opravljanje poslovodne funkcije, bi kršil določilo šestega odstavka 6. člena Zakona o zaposlovanju in delu tujcev.

4. Tožnik v tožbi navaja, da je podal na Veleposlaništvu Republike Slovenije kontradiktorne izjave zaradi svoje pravne neukosti in zmedenosti. Ko je to ugotovil, sta mu poskušala pomagati tudi prokurist in njegova sestrična. Pri toženi stranki je ustvaril skepso, da ne bo spoštoval prisilnih predpisov Republike Slovenije, saj naj bi jih hotel zaobiti. Poudarja, da ni noben protidržavni element, ki bi ogrožal temelje pravne ureditve Republike Slovenije, ampak je bil na diplomatsko konzularnem predstavništvu samo zmeden. Ne more se znebiti vtisa, da gre zgolj za šikaniranje. Predlaga, naj se izpodbijana odločba odpravi.

5. Tožena stranka je poslala upravni spis, na tožbo pa ni odgovorila.

6. Tožba ni utemeljena.

7. Sodišče najprej uvodoma pojasnjuje, da je tožnik v tožbi napačno navedel toženo stranko, da je to Ministrstvo za notranje zadeve. Po določbi petega odstavka 17. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) je tožena stranka država, lokalna skupnost oziroma druga pravna oseba, ki je izdala upravni akt, s katerim je postopek odločanja končan. Toženca v upravnem sporu zastopa organa, ki je izdal akt iz prejšnjega stavka. V konkretnem primeru je akt, s katerim je bil postopek odločanja končan, izdala Upravna enota Koper. Iz navedenih razlogov je lahko tožena stranka le Republika Slovenija, ki jo zastopa Upravna enota Koper. Tožnik kljub temu, da je bil pozvan na popravo tožbe, tožbe še vedno ni pravilno popravil, saj je kot toženo stranko navedel Ministrstvo za notranje zadeve, ki ga zastopa Upravna enota Koper. Sodišče je kljub temu štelo, da to ni taka pomanjkljivost, da zaradi tega zadeve ne bi moglo obravnavati, zato je tožbo obravnavalo po vsebini in je ni zavrglo.

8. ZTuj-2 v 5. alineji prvega odstavka 55. člena (sedaj 6. alineji prvega odstavka 55. člena) določa, da se dovoljenje za prebivanje v Republiki Sloveniji tujcu ne izda, če obstajajo razlogi za domnevo, da se tujec ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije. Sodišče je ocenilo, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da je podan navedeni razlog za zavrnitev dovoljenja. Glede navedenega sodišče sledi utemeljitvi izpodbijane odločbe, zato skladno z določilom drugega odstavka 71. člena ZUS-1 ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, ampak se v celoti sklicuje na utemeljitev v odločbi tožene stranke, zaradi česar je njeno obrazložitev tudi nekoliko podrobneje povzelo v tej sodbi.

9. V zvezi z tožbeno navedbo, da je tožnik na Veleposlaništvu Republike Slovenije podajal izjave, ki so bile v nasprotju z listinami zaradi pravne neukosti in zmedenosti, sodišče meni, da sta vprašanji, ki se nanašata na to, katero delo bo tožnik opravljal in ali bo zaposlitev za določen ali za nedoločen čas, tako pomembni, da bi moral tožnik kljub zatrjevani zmedenosti na njih pravilno odgovoriti, obe vprašanji pa nimata nobene povezave z pravnim znanjem, saj gre za povsem preprosti vprašanji, na kateri bi tožnik moral pravilno odgovoriti. Iz navedenih razlogov tem tožbenim navedbam sodišče ne more slediti.

10. V zvezi z tožbenimi navedbami, kjer tožnik poudarja, da ni storil ničesar takega, kar bi ogrožalo temelje pravne ureditve Republike Slovenije, pa sodišče pojasnjuje, da ZTuj-2 glede na določilo 5. alineje prvega odstavka 55. člena postavlja zelo stroga merila, ko gre za presojo, ali se nekdo ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije. Po tem določilu se dovoljenja za prebivanje v Republiki Sloveniji tujcu ne izda že zgolj zaradi razlogov za domnevo, da se tujec ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije. Torej niti ni potrebno, da bi dejansko prišlo do kršitev pravnega reda, ampak zadostuje že zgolj to, da obstajajo razlogi za domnevo, da bo prišlo do take kršitve. Zakonodajalec je nedvomno tu postavil zelo stroge kriterije in glede na tako določilo zadostuje že zgolj razlog za to, da lahko tožena stranka domneva, da tožnik ne bi opravljal dela, kot je navedeno v delovnem dovoljenju, ampak neko drugo delo. Po mnenju sodišča je tožena stranka v izpodbijani odločbi dovolj podrobno utemeljila, zakaj je imela razlog za tako domnevo.

11. Sodišče pa tudi zavrača tožbene navedbe o tem, da naj bi šlo za šikaniranje državljana tretje države, ki si želi omogočiti boljšo bodočnost v Republiki Sloveniji, saj niti iz izpodbijane odločbe niti iz podatkov upravnega spisa ni razvidno ničesar takega, kar bi kazalo na šikaniranje tožnika.

12. Sodišče je odločilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.