Jedro

Prvi toženec je imel pravico razpolagati z nepremičninami, kar je tudi storil in nepremičnine z obravnavano prodajno pogodbo prodal drugemu tožencu. Šlo je za tipično prodajno pogodbo, katere namen ni bil izigrati tožnikovega očeta.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev ničnosti pogodbe SV-703/05 z dne 13. 6. 2005, sklenjene med tožencema. Tožniku je naložilo v plačilo stroške pravdnega postopka v znesku 4.837,86 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, oziroma sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da mora imeti vsaka pogodbena obveznost dopustno podlago, medtem ko je pri pogodbi SV-703/05 več elementov fiktivnih. Namen navedene prodajne pogodbe je bil izigrati prejšnjega lastnika nepremičnin R. D. (tožnikov oče), kar je bilo prodajalcu ter navideznemu in dejanskemu kupcu znano. Taka pogodbena podlaga je nedopustna, saj je v nasprotju z moralnimi načeli, ustavo in prisilnimi predpisi in zato nična. Izvršilna sklepa, ki sta podlaga vpisu lastninske pravice prvega toženca, sta obremenjena s takšnimi napakami, da vpis v zemljiško knjigo na njuni podlagi ne bi smel biti mogoč. Da bi se izognil dolgotrajnosti postopka, v katerem bi oče tožnika te napake sodno uveljavljal, je prvi toženec nepremičnino prodal. S tem je dosegel, da je drugi toženec kot pridobitelj varovan z načelom zaupanja v zemljiško knjigo. Sodišče prve stopnje se do teh navedb ni opredelilo in ni pojasnilo, zakaj je sporna izvršilna sklepa štelo za veljavna. Pravdne stranke niso bile seznanjene z vpogledom v spis II P 133/2000. Nobena od njih tudi ni predlagala izvedbe tega dokaza. Sodišče prve stopnje je o zadevi presojalo na podlagi tega dokaza in s tem kršilo pravico do kontradiktornega postopka. Napačna je tudi odmera stroškov, ki ni obrazložena. Ni jasno, ali sta bila tožencema priznana dva odgovora na tožbo ali povečanje za zastopanje več strank. Sodišče prve stopnje jima je priznalo dva naroka za glavno obravnavo, čeprav je v uvodu izpodbijane sodbe navedlo zgolj en narok. Iz izpodbijane sodbe ne izhaja, koliko točk je bilo priznanih za narok in materialne izdatke.

3. Toženca na pritožbo nista odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnik v predmetnem postopku uveljavlja ničnost prodajne pogodbe SV-703/05 z dne 13. 6. 2005 (v nadaljevanju: prodajna pogodba), zaradi nedopustne podlage. Tožencema očita, da sta s prodajno pogodbo želela izigrati njegovega očeta, ki je bil prejšnji lastnik nepremičnin. Toženca sta temu nasprotovala in pojasnila, da je prvi toženec nepremičnine pridobil v izvršilnem postopku, ki je tekel nad tožnikovim očetom, nato pa nepremičnine prodal drugemu tožencu. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da izpodbijana prodajna pogodba ne nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom in moralnim načelom (prvi odstavek 86. člena Obligacijskega zakonika - OZ), ter da njena podlaga ni nedopustna (drugi odstavek 39. člena OZ), zato je tožnikov tožbeni zahtevek zavrnilo.

6. Pritožbeno sodišče pritrjuje presoji sodišča prve stopnje. Okoliščine, ki bi utemeljevale ničnost prodajne pogodbe, niso podane. Prvi toženec je pridobil lastninsko pravico na nepremičninah - stanovanjski hiši in garaži v izvršilnem postopku nad R. D., na podlagi pravnomočnih in izvršljivih sklepov o izročitvi nepremičnin kupcu In 1994/00202-119 z dne 13. 1. 2004 in In 1994/00202-138 z dne 12. 5. 2005. Navedena sklepa sta veljavna in zakonita, lastninska pravica prvega toženca pa pridobljena na originaren način. Prvi toženec je imel pravico razpolagati z nepremičninami, kar je tudi storil in nepremičnine z obravnavano prodajno pogodbo prodal drugemu tožencu. Šlo je za tipično prodajno pogodbo, katere namen ni bil izigrati tožnikovega očeta. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem navedlo argumentirane razloge ter podalo pravilno dokazno oceno.

7. Sklepa o izročitvi nepremičnin kupcu z dne 13. 1. 2004 in dne 12. 5. 2005 sta pravnomočna in izvršljiva, zato tožnik ne more uspeti s pritožbenimi očitki o napakah in pomanjkljivostih teh sklepov. Tožnik kršitev in nepravilnosti, ki naj bi se zgodile v drugem sodnem postopku, ne more uveljavljati v okviru predmetnega postopka. Gre za medsebojno ločene in neodvisne postopke. Morebitne napake je mogoče grajati le znotraj sodnega postopka, v katerem so se zgodile, in ne v nadaljnjih ali novih postopkih. Pritožbeno sodišče lahko preizkusi le tisto odločbo sodišča prve stopnje, ki je izpodbijana s pritožbo ter le v tistem delu, v katerem ga pritožba izpodbija (prvi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Trditve o nepravilnostih sklepov izvršilnega sodišča so v predmetnem postopku neupoštevne, kar je pojasnilo že sodišče prve stopnje. Konkretnejša opredelitev do tožnikovih navedb zato ni bila potrebna.

8. Kršitev pravice do kontradiktornosti ni podana. Sodišče prve stopnje ni izvedlo dokaza z vpogledom v spis II P 133/2000. Z odločitvijo v zadevi II P 133/2000 se je sodišče prve stopnje seznanilo na podlagi sklepa In 1994/00202-138 z dne 12. 5. 2005 (priloga A4 spisa), katerega je v spis vložil sam tožnik. Iz četrtega odstavka obrazložitve navedenega sklepa izhaja, da je bil v zadevi II P 133/2000 pravnomočno zavrnjen tožbeni zahtevek K. R. (ki je imela v izvršilnem postopku status tretjega) na nedopustnost izvršbe na njen delež. Pritožbeno sodišče zato ne more slediti tožnikovim pritožbenim navedbam, da s tem dejstvom in zadevo II P 133/2000 ni bil seznanjen.

9. Stroškovna odločitev sodišča prve stopnje se glede višine priznanih stroškov sklicuje na specificiran stroškovnik tožencev na l. št. 93 spisa. Sodna praksa je že večkrat poudarila, da za obrazložitev odločitve o pravdnih stroških zadošča, da sodišče na stroškovniku, na katerega se v obrazložitvi sodbe ali sklepa sklicuje, označi, katere stroške in v kolikšni višini se prizna.1 V konkretni zadevi pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na stroškovniku tožencev označilo, katere stroške je priznalo in katere ne, zato je odločitev o stroških mogoče preizkusiti. Sodišče prve stopnje je tožencema tako priznalo eno nagrado za odgovor na tožbo, katere ni povečalo zaradi zastopanja več strank (toženca dvojne nagrade ali povečanja niti nista priglasila). Ker sta bila v predmetni zadevi opravljena dva naroka za glavno obravnavo, je sodišče prve stopnje tožencema upravičeno priznalo nagrado za vsak posamezen narok. Tega ne spremeni dejstvo, da je v uvodu izpodbijane sodbe naveden zgolj narok z dne 29. 1. 2018. V skladu z drugim odstavkom 324. člena ZPP uvod sodbe obsega le navedbo dneva, ko je bila končana glavna obravnava, ne pa tudi vseh preostalih opravljenih narokov. Sodišče prve stopnje je tožencema priznalo še nagrado za prvo pripravljalno vlogo, materialne stroške ter DDV. Vse navedene postavke je odmerilo v skladu z Odvetniško tarifo.

10. Glede na navedeno in ker ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP), kar je vsebovano v zavrnilnem delu izreka.

1 Prim. sklep VSRS III Ips 34/2015, sklep VSL IV Cp 4825/2010, sodba VSL I Cp 1076/2013, sodba VSL I Cp 2997/2015.