Jedro

Premikajoče se motorno vozilo je zaradi lastnosti motorja in hitrosti, ko ga med vožnjo ni mogoče v celoti obvladovati, nedvomno stvar s povečano nevarnostjo. Le ker oba imetnika med vožnjo upravljata z nevarno stvarjo, je za njune medsebojne zahtevke določena krivdna odgovornost. V razmerju do drugih oseb, kot so sopotniki in pešci, ki na delovanje motornega vozila nimajo vpliva, pa odgovornost za njihovo škodo, ki izvira iz motornega vozila, ostaja objektivna in zanjo oba imetnika motornih vozil odgovarjata solidarno.

V sodni praksi se za nesrečo premikajočih se motornih vozil šteje tudi medsebojno delovanje dveh vozil v gibanju, čeprav ni prišlo do dotika obeh vozil, pač pa do dotika z ločenim delom drugega vozila, izpadlim tovorom ali s kakšnim drugim predmetom, ki je bil v gibanju zaradi delovanja drugega motornega vozila. Tak drug predmet, ki je v gibanju zaradi delovanja motornega vozila, pa je tudi sprožen kamen izpod njegovih koles.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

Tožnica se je 21.11.1994 poškodovala kot sopotnica v osebnem avtomobilu, ki ga je prehiteval drugo toženec. Ker je izpod koles prehitevajočega avtomobila priletel kamen v velikosti oreha in poškodoval vetrobransko steklo prehitevanega avtomobila, je voznik tega vozila zavrl, tožnica pa je pri tem utrpela zvin vratne hrbtenice. Sodišče prve stopnje ji je za telesne bolečine prisodilo 800.000 SIT, za strah pa 100.000 SIT odškodnine. Presežni tožbeni zahtevek je zavrnilo. Skupni znesek 900.000 SIT je naložilo v plačilo prvo toženki, pri kateri je bilo sklenjeno obvezno zavarovanje prehitevajočega motornega vozila. V celoti je zavrnilo tožbeni zahtevek proti drugo tožencu, ker je bil takrat na službeni vožnji in zanj odgovarja njegova delovna organizacija.

Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi prvo toženke in odškodnino za telesne bolečine znižalo na 500.000 SIT, za strah pa na 50.000 SIT. V razlogih je pojasnilo, da se strinja z materialnopravno presojo glede podlage odškodninskega zahtevka, glede višine pa je tožbeni zahtevek materialnopravno utemeljen le do zneska 550.000 SIT.

Vrhovno državno tožilstvo Republike Slovenije v pravočasni zahtevi za varstvo zakonitosti (v nadaljevanju: zahteva) proti sodbi druge stopnje izpodbija ugoditev tožbenemu zahtevku proti prvo toženki, uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava in predlaga tako spremembo izpodbijanega dela, da se zavrne tožbeni zahtevek tudi proti prvo toženki. Sodišči sta nepravilno uporabili 173. in 178. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), nista pa uporabili prvega odstavka 177. člena ZOR. Po ugotovitvah sodišča škoda izvira iz avtomobila, ki je bil zavarovan pri prvo toženki. Vendar vrhovna državna tožilka meni, da je napačna razlaga sodišča, da sprožen kamen izpod koles drugega vozila pomeni škodo, nastalo v zvezi z nevarno stvarjo po 173. členu ZOR, obravnavani škodni dogodek pa nesrečo premikajočih se motornih vozil v smislu 178. člena ZOR. Nevarna je tista stvar, iz katere pri redni rabi in pri običajni pazljivosti izvira večja nevarnost bodisi za uporabnika bodisi za tretje osebe. Avtomobil je lahko nevarna stvar, vendar postane takšen šele glede na okoliščine primera. Zato je treba v vsakem primeru posebej ugotoviti, ali določena stvar v konkretnih okoliščinah pomeni povečano nevarnost, obstajati pa mora tudi vzročna zveza med nevarnimi lastnostmi stvari in povečano nevarnostjo (prav: škodo).

V obravnavani zadevi po mnenju zahteve ni pravilna uporaba določb o odgovornosti za škodo od nevarne stvari. Če pa se je sodišče že odločilo za objektivno odgovornost, bi moralo uporabiti tudi prvi odstavek 177. člena ZOR in razložiti, ali je drugo toženec lahko pričakoval kamen na cestišču in se mu izognil. Po podatkih spisa pa drugo tožencu ni mogoče očitati, da je vozil v nasprotju s cestno-prometnimi predpisi. Škodnega dogodka sploh ni opazil, nanj sta ga opozorila šele tožnica in voznik drugega avtomobila. Zato so podani pogoji za oprostitev njegove odgovornosti.

Tožnica in prvo toženka na vročeno zahtevo nista odgovorili (375. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi z drugim odstavkom 391. člena ZPP).

Zahteva ni utemeljena.

ZOR, ki ga je treba v tej zadevi uporabiti glede na datum škodnega dogodka in 1060. člen Obligacijskega zakonika, ureja nastanek obveznosti v drugem poglavju, povzročitev škode v drugem oddelku tega poglavja in odgovornost za škodo od nevarne stvari ali nevarne dejavnosti v petem odseku tega oddelka. Za škodo od nevarne stvari ali nevarne dejavnosti se odgovarja po načelu domnevne vzročnosti (173. člen), odgovorna oseba pa je imetnik nevarne stvari oziroma tisti, ki se z nevarno dejavnostjo ukvarja (174. člen). V 178. členu je posebej urejena odgovornost pri nesreči, ki jo povzročijo premikajoča se motorna vozila. Kadar gre za medsebojne zahtevke dveh imetnikov motornih vozil, ki sta bila udeležena v nesreči, zakon v prvem in drugem odstavku navedenega člena odstopa od objektivne odgovornosti za škodo od nevarne stvari in določa uporabo pravil o krivdni odgovornosti, v tretjem odstavku pa ureja poseben primer, ko ni nihče kriv. Drugačna je situacija, ko ne gre za medsebojne zahtevke imetnikov v nesreči udeleženih premikajočih se motornih vozil. Če škodo pretrpijo drugi, je v četrtem odstavku 178. člena ZOR določeno, da zanjo odgovarjata imetnika motornih vozil solidarno.

Premikajoče se motorno vozilo je zaradi lastnosti motorja in hitrosti, ko ga med vožnjo ni mogoče v celoti obvladovati, nedvomno stvar s povečano nevarnostjo. Le ker oba imetnika med vožnjo upravljata z nevarno stvarjo, je za njune medsebojne zahtevke določena krivdna odgovornost. V razmerju do drugih oseb, kot so sopotniki in pešci, ki na delovanje motornega vozila nimajo vpliva, pa odgovornost za njihovo škodo, ki izvira iz motornega vozila, ostaja objektivna in zanjo oba imetnika motornih vozil odgovarjata solidarno.

Zmotno je torej stališče zahteve, da bi bilo treba v tej zadevi uporabiti pravilo o krivdni odgovornosti. Tožnica je bila le sopotnica v avtomobilu, ki ga je drugo toženec prehiteval. Med prehitevanjem je izpod koles prehitevajočega avtomobila priletel kamen v vetrobransko steklo prehitevanega avtomobila, voznik tega pa je zavrl, zaradi česar je tožnici kot sopotnici zanihala glava in je prišlo do zvina vratne hrbtenice. Vzročna zveza, ki se pri objektivni odgovornosti tudi sicer domneva, je v tej zadevi jasno izkazana.

Premikajoče se motorno vozilo je nevarna stvar, prehitevajoče zaradi večje hitrosti toliko bolj, zato je tudi kamen izpod njegovega kolesa priletel s tako silo, da je poškodoval vetrobransko steklo, povzročil običajno reakcijo zaviranja voznika prehitevanega vozila, ta pa zaradi nagle spremembe hitrosti zanihanje sopotničine glave. Če zahteva z opozarjenjem na konkretne okoliščine in na vzročno zvezo meri na vlogo kamna v nizu vzročnega dogajanja, česar sicer izrecno ne zapiše, vrhovno sodišče napotuje na materialnopravno pravilne razloge prvega sodišča, da se v sodni praksi za nesrečo premikajočih se motornih vozil šteje tudi medsebojno delovanje dveh vozil v gibanju, čeprav ni prišlo do dotika obeh vozil, pač pa do dotika z ločenim delom drugega vozila, izpadlim tovorom ali s kakšnim drugim predmetom, ki je bil v gibanju zaradi delovanja drugega motornega vozila. Tak drug predmet, ki je v gibanju zaradi delovanja motornega vozila, pa je tudi sprožen kamen izpod njegovih koles.

Zmotno je tudi nadaljnje stališče zahteve, da bi morali sodišči uporabiti prvi odstavek 177. člena ZOR o oprostitvi odgovornosti, ker drugo toženec kot voznik prehitevajočega vozila ni mogel pričakovati sprožitve kamna, niti se mu ne izogniti. Da bi sodišči zadevo lahko tako presojali, bi morala tožena stranka uveljavljati oprostitev odgovornosti in navajati ustrezno dejansko podlago, pa tega ni uveljavljal nobeden od tožencev. Zato vrhovno sodišče le pripominja, da izpoved drugo toženca oprostitve odgovornosti ne bi omogočila. Na naroku 23.6.2000 je namreč povedal, da se velikokrat vozi mimo kamnoloma Č.K. in na cesti pogosto vidi drobno kamenje. Dodal je še, da je takrat čutil "šoder", nato pa popravil, da se tako podrobno dogodka ne spominja, ve pa, da je tam vedno drobno kamenje. Zato je neutemeljena trditev zahteve, da ni mogel pričakovati sprožitve kamna, niti se temu izogniti ali odvrniti.

Po vsem obrazloženem je vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 391. člena ZPP zavrnilo neutemeljeno zahtevo.