Jedro

S ponavljanjem dela obdolženčevega zagovora, ponujanjem lastnih drugačnih ocen v pritožbi izpostavljenih dokazov ter z enostranskimi lastnimi zaključki o nedokazanosti obdolženemu očitanega kaznivega dejanja, zagovornik ne more vzbuditi dvoma o resničnost odločilnih dejstev, ugotovljenih v izpodbijani sodbi. Tudi z obširnim polemiziranjem glede smisla faze glavne obravnave zagovornik ne more biti uspešen, kot tudi ne vzdrži njegova logika (ki jo neupravičeno pripiše prvostopnemu sodišču), da za izrek obsodilne sodbe zadoščata zgolj pavšalna navedba na policijski postaji in potrditev le-te v fazi kazenske preiskave. Pritožnik namreč prezre na v 18. členu ZKP uzakonjeno načelo proste presoje dokazov, ki velja za celoten kazenski postopek in za vse odločitve, ki jih znotraj njegovega okvira sprejemajo policija, državni tožilec in sodišče.

Izrek

I. Pritožba zagovornika obdolženega A. A. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženec je dolžan plačati 144,00 EUR sodne takse kot strošek pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Mariboru je z uvodoma navedeno sodbo obdolženega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja neupravičenega prometa s prepovedanimi drogami po prvem odstavku 186. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Po 57. in 58. členu KZ-1 je obdolžencu izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je po prvem odstavku 186. člena KZ-1, ob uporabi omilitvenih določil druge alineje 50. člena KZ-1 ter 3. točke prvega odstavka 51. člena KZ-1 določilo kazen šest mesecev zapora s preizkusno dobo enega leta. Po petem odstavku 186. člena KZ-1 je odvzelo dne 12. 5. 2020 zaseženih 8,04 g konoplje. Na podlagi prvega odstavka 73. člena KZ-1 je odločilo, da se obdolžencu odvzamejo predmeti, zaseženi dne 13. 5. 2020, in sicer tehtnica neznane znamke in 0,16 g amfetamina v alu zavitku. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obdolženega obremenilo za plačilo stroškov kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in sodno takso, ki bo odmerjena po pravnomočnosti sodbe. Prav tako je skladno prvemu odstavku 97. člena ZKP obdolženemu naložilo plačati nagrado in potrebne stroške po uradni dolžnosti postavljenega zagovornika.

2. Zoper sodbo se je pritožil obdolženčev zagovornik zaradi bistvene kršitve določb kazenskega zakona ter zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kot navaja v uvodu pritožbe. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in spremeni sodbo sodišča prve stopnje tako, da ob uporabi 3. točke 358. člena ZKP obdolženega obtožbe oprosti oziroma podrejeno, da pritožbi ugodi in s sklepom sodbo sodišča prve stopnje razveljavi ter vrne zadevo v novo sojenje.

3. Na predlog zagovornika je pritožbeno sodišče dne 18. 3. 2022 izvedlo javno sejo, katere sta se udeležila zagovornik obdolženega in višja državna tožilka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po oceni zagovornika je bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP podana, ker se sodišče prve stopnje sploh ni opredelilo do dela obdolženčevega zagovora in izpovedbe priče B. B. v zvezi z njuno medsebojno komunikacijo preko Facebooka. Prav to pa je po oceni obrambe ključna okoliščina, ki vpliva na verodostojnost edine obremenilne priče. 6. Zatrjevana kršitev ni podana. Odločilna dejstva so tista, ki so pomembna za ugotavljanje, ali je podano kaznivo dejanje in krivdna odgovornost obdolženca, ali pa je od njih odvisna uporaba posamezne določbe kazenskega zakona glede obdolženca in njegovega dejanja. Izpovedi priče B. B. glede načina komunikacije z obdolženim za nakup prepovedane droge in navedb slednjega, da je imel na svojem mobilnem telefonu v inkriminiranem času naloženo aplikacijo Facebook Messenger, iz katere ni brisal nobenih pogovorov, ki bi se nanašali na predmetno zadevo, zatorej ne gre smatrati za odločilno dejstvo, kot si to prizadeva prepričati pritožnik. Nenazadnje pa zagovornik nima prav, da se sodišče prve stopnje do tega dela zagovora obdolženega in izpovedi priče B. B. sploh ni opredelilo. Tekom postopka je bila namreč okoliščina njune medsebojne komunikacije posebej izpostavljena na zaslišanju izven glavne obravnave dne 25. 10. 2021 in v okviru glavne obravnave dne 10. 11. 2021, ko je prvostopno sodišče pričo po uradni dolžnosti soočilo z obdolženim, o čemer je podalo podrobne razloge v točkah 13 in 15 obrazložitve izpodbijane sodbe.

7. Ob razpolaganju s prepričljivimi dokazi, na katerih temelji sklep sodišča prve stopnje o dokazanosti obdolženemu očitanega kaznivega dejanja z zahtevano stopnjo gotovosti, se sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi sicer niti ni bilo dolžno podrobneje opredeljevati do (neodločilnega) dejstva, da pri pregledu obdolženčevega mobilnega telefona niso bile ugotovljene okoliščine, ki bi bile pomembne za ta postopek. Po drugi strani pa zagovornik spregleda, da je obdolženi – čeravno je izključil, da bi bil B. B. njegov prijatelj na Facebooku - iz lastnega vendarle dopustil možnost, da je lahko kakšen pogovor z naložene aplikacije Facebook tudi izbrisal, kot je to povzelo sodišče prve stopnje v točki 2 obrazložitve izpodbijane sodbe. Tako zagovornik ohranjene zapise oziroma dokazno gradivo, ki bi dokumentiralo komunikacijo v zvezi s prodajo inkriminirane droge neutemeljeno pogreša. 8. Glede preostalih navedb, s katerimi skuša zagovornik uveljavljati procesne kršitve iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, je ugotoviti, da le-te predstavljajo zgolj zagovornikovo nestrinjanje z dokazno oceno in z dokaznimi zaključki sodišča prve stopnje, kar je predmet samostojnega pritožbenega razloga – zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

9. Uvodoma zatrjevane kršitve kazenskega zakona zagovornik v ničemer ne obrazloži, saj niti ne navede, katero kršitev iz 372. člena ZKP uveljavlja, to pa tudi ni razvidno iz obrazložitve pritožbe. Uveljavljanje tega pritožbenega razloga je zato povsem nekonkretizirano in ga posledično ne gre preizkusiti, medtem ko pritožbeno sodišče ob presoji izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP) takšnih kršitev ni ugotovilo.

10. Tudi pravilnost na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja obravnavanega kaznivega dejanja zagovornik graja neutemeljeno. Sodišče prve stopnje je namreč razjasnilo vsa odločilna dejstva, zagovor obdolženca in izvedene dokaze je pravilno ocenilo, na tej podlagi pa je obdolženega A. A. utemeljeno spoznalo za krivega storitve očitanega mu kaznivega dejanja. Sprejeto odločitev je sodišče prve stopnje tehtno in prepričljivo obrazložilo, zato pritožbeno sodišče v celoti soglaša s pravnimi zaključki in dejanskimi ugotovitvami iz izpodbijane sodbe ter jih v zaobid nepotrebnemu ponavljanju kot pravilne povzema, v zvezi s pritožbenimi izvajanji pa le še dodaja:

11. S ponavljanjem dela obdolženčevega zagovora, ponujanjem lastnih drugačnih ocen v pritožbi izpostavljenih dokazov ter z enostranskimi lastnimi zaključki o nedokazanosti obdolženemu očitanega kaznivega dejanja, zagovornik ne more vzbuditi dvoma o resničnost odločilnih dejstev, ugotovljenih v izpodbijani sodbi. Pritožbeno sodišče nima nobenih pomislekov, da je sodišče prve stopnje po izvedenem dokaznem postopku imelo zadostno podlago za zaključek, da je obdolženi neupravičeno prodajal rastlino, ki je po Zakonu o proizvodnji in prometu s prepovedanimi drogami (ZPPPD) v skupini II pod zaporedno številko 112 razvrščena kot prepovedana droga, s tem, ko je dne 12. 5. 2020 v ... B. B. za znesek 35,00 EUR prodal 8,04 g konoplje, kot je to podrobno opisano v izreku izpodbijane sodbe. Do takega zaključka je sodišče prve stopnje utemeljeno prišlo na podlagi podrobne presoje v točki 3 obrazložitve izpodbijane sodbe naštetih personalnih in listinskih dokazov, ki so ovrgli obdolženčev zagovor, da očitanega mu kaznivega dejanja ni storil. Zagovornik zato ne more uspeti s podajanjem lastne interpretacije izvedenih dokazov in izpostavljanjem, da obtožba in izpodbijana sodba v posledici zmotno ugotovljenega dejanskega stanja temeljita izključno na izpovedi– po mnenju pritožnika - problematične priče B. B., saj so vsi ostali izvedeni dokazi bodisi za obdolženega razbremenilni bodisi brezpredmetni.

12. Tudi z obširnim polemiziranjem glede smisla faze glavne obravnave zagovornik ne more biti uspešen, kot tudi ne vzdrži njegova logika (ki jo neupravičeno pripiše prvostopnemu sodišču), da za izrek obsodilne sodbe zadoščata zgolj pavšalna navedba na policijski postaji in potrditev le-te v fazi kazenske preiskave. Pritožnik namreč prezre na v 18. členu ZKP uzakonjeno načelo proste presoje dokazov, ki velja za celoten kazenski postopek in za vse odločitve, ki jih znotraj njegovega okvira sprejemajo policija, državni tožilec in sodišče. Čeprav zakon v naprej ne določa niti kvantitete niti kvalitete dokazov, ki bi morali biti podani, da bi se neko pravno relevantno dejstvo štelo za dokazano, to ne pomeni, da načelo proste presoje dokazov dopušča arbitrarno ali celo samovoljno ravnanje sodišča glede (ne)dokazanosti posameznih dejstev. Vsaka odločitev v kazenskem postopku mora temeljiti na skrbni presoji vseh dokazov, na logičnem sklepanju in na življenjskih izkušnjah ter biti tako obrazložena, da je onstran vsakega razumnega dvoma.1

13. Pritožbeno sodišče ne soglaša niti s preostalimi selektivnimi zaobidi in nedokazanimi ugibanji zagovornika. Njegova namigovanja, da je priča B. B. z obremenitvijo obdolženega želel razbremeniti sebe, namreč niso v ničemer dokazno podprta, temveč so precej nelogična in iz življenjskega gledišča nesprejemljiva (sploh ob upoštevanju materialnega ovrednotenja v točkah od 6 do 12 obrazložitve izpodbijane sodbe). Za zaključek, da je obdolženi storil v izreku izpodbijane sodbe opisano kaznivo dejanje, je sodišče prve stopnje imelo utemeljeno podlago v izpovedbah zaslišanih prič B. B., C. C. in D. D., ki so sicer kljub nekaterim razlikam v izpovedih glede bistvenih okoliščin izpovedale skladno in izkustveno logično. Da v razmerju obdolženca obremenilna priča B. B. v merodajnem ni izpovedala v popolnem nasprotju z ostalimi pričami, kot to netočno trdi zagovornik, se je namreč izkazalo na glavni obravnavi dne 7. 7. 2021, ko sta C. C. in D. D. potrdila védenje, da je B. B. drogo kupoval pri obdolžencu. Ob tem pa se je sodišče prve stopnje oprlo še na izpoved policista E. E. in v točki 3 obrazložitve izpodbijane sodbe našteto listinsko dokazno gradivo, med ostalim še posebej na zapisnik o sprejemu ustne ovadbe oziroma predloga za pregon B. B. z dne 12. 5. 2020, potrdilo o zasegu predmetov B. B. z dne 12. 5. 2020, poročilo o kriminalno tehničnih ugotovitvah z dne 12. 5. 2020, izsledke opravljene hišne preiskave na naslovu obdolženčevega bivanja dne 13. 5. 2020 in poročilo o preiskavi NFL z dne 28. 5. 2020. Pritožbena izvajanja, ki v jedru ne prinašajo ničesar novega, zato pravilnosti razlogov izpodbijane sodbe ne morejo ovreči. 14. Glede na obrazloženo se zato v danem primeru kot nebistveno pokaže, ali B. B. izkazuje problematično osebnostno sliko, kar izpostavlja zagovornik. Ali ima omenjena priča tudi sama težave z organi pregona ali ne, je za izid predmetnega kazenskega postopka povsem brezpredmetno. Materialno relevantno je namreč le, da je glede bistvenih okoliščin in dejstev, torej od koga, kje in na kakšen način kupuje prepovedano drogo v zapisniku o sprejemu ustne ovadbe oziroma predloga za pregon z dne 12. 5. 2020 in kasneje v kazenski preiskavi povedal enako, kot je to pravilno zaključilo sodišče prve stopnje v točki 10 obrazložitve izpodbijane sodbe. Pravilnih razlogov izpodbijane sodbe zagovornik ne more omajati z grajo zaključkov prvostopnega sodišča, da se je priča B. B. (ko je kasneje svojo izpoved spremenila) obdolženega bala. Sodišče prve stopnje je glede na dejstvo predrugačenega izpovedovanja, ki odkazuje na sicer spodletel poskus razbremenitve oziroma vsaj omilitve očitkov zoper obdolženca vsled neposrednega soočenja z njim v razpravni dvorani, utemeljeno razumelo, da se obravnavanega procesnega udeleženca (zanj obremenilna) priča boji. Iz človeškega vidika povsem možno in brez dvoma psihološko obremenilnemu soočenju sledečo reakcijo B. B. je zatorej v obliki dopustne zaznave korektno zapisalo v točki 13 obrazložitve izpodbijane sodbe. Sicer pa tudi pritožbeno sodišče skozi spisovne podatke ni našlo nobenega drugega razumnega razloga, čemu bi priča B. B. dne 12. 5. 2020 zoper obdolženca podala krivo ovadbo in pred policistom ter kasneje pred preiskovalnim sodnikom ne govorila resnice o najrelevantnejših okoliščinah, še posebej iz razloga v bistvenem ugotovljene skladnosti z drugimi personalnimi in listinskimi dokazi.

15. Iz navedenih razlogov, in ker tudi v ostalem zagovornik ne navaja ničesar takšnega, kar bi lahko omajalo pravilnost in popolnost na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja, je pritožba, vložena zoper prvostopenjski krivdni izrek, neutemeljena.

16. Zagovornik se zoper odločbo o izrečeni kazenski sankciji ni pritožil, ker pa pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki se poda v korist obdolženca, obsega tudi pritožbo zoper odločbo o kazenski sankciji (386. člen ZKP), je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo tudi v tem delu. Pri tem je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje ob pravilnem vrednotenju teže kaznivega dejanja, stopnje obdolženčeve krivde in ostalih okoliščin, ki so pomembne za izbiro in odmero kazenske sankcije (drugi odstavek 49. člena KZ-1), izreklo ustrezno kazensko sankcijo opozorilne narave – pogojno obsodbo, v kateri sta enotna določena kazen ter preizkusna doba primerno odmerjeni. Sodišče prve stopnje je tako v zadostni meri upoštevalo obdolženčevo dosedanjo nekaznovanost in same okoliščine dogodka, zato izrečene kazenske sankcije ne gre spreminjati obdolžencu v korist. 17. Po obrazloženem, in ker zagovornik glede odločilnih dejstev ne navaja več ničesar, kar bi terjalo posebno presojo in odgovor pritožbenega sodišča, in ker slednje pri uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo kršitev, ki jih je dolžno upoštevati po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je pritožbo obdolženčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno (391. člen ZKP).

18. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu prvega odstavka 95. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP in je posledica neuspešne pritožbe. Višina sodne takse je bila odmerjena po tarifnih številkah 7111, 71113 in 7122 Taksne tarife Zakona o sodnih taksah ter ob upoštevanju premoženjskih razmer obdolženca.

1 Povzeto po Horvat Š., Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba, 2004, str. 47.