Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da ni vzročne zveze med (tudi sicer neizkazano) kršitvijo Pogodbe in nastalo škodo, saj ni mogoče presojati kršitve glede na končni (materialni) rezultat, ki ga je tožena stranka želela doseči - torej izvedbo gradnje brez napak in zamud. Zgolj zato, ker je do tega kljub temu prišlo, pa ni mogoče reči, da je tožeča stranka odškodninsko odgovorna za nastalo škodo.

Izrek

I. Pritožba tožene stranke se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani I., II., IV. in V. točki izreka potrdi.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 45842/2014 z dne 4. 4. 2014 v 1. in 3. odstavku izreka razveljavi (I. točka izreka) in da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati 4.175,39 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 1. 2014 dalje in 4.175,39 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 3. 2014 dalje (II. točka izreka), zavrnilo pa je tožbeni zahtevek, ki se nanaša na plačilo 4.175,39 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 4. 2014 dalje (III. točka izreka). Nadalje je sodišče prve stopnje ugotovilo, da ne obstoji terjatev tožene stranke do tožeče stranke v višini 905.624,02 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 1. 2014 dalje (IV. točka izreka) in odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v višini 668,91 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje (V. točka izreka).

2. Tožena stranka je pravočasno vložila pritožbo zoper I., II., IV. in V. točko izreka sodbe, in sicer zaradi zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Višjemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, oziroma podrejeno, da pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

3. Pritožba je bila vročena tožeči stranki v odgovor, vendar ta nanjo ni odgovorila.

4. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da sta pravdni stranki dne 18. 5. 2011 sklenili Pogodbo o izvajanju svetovalnega inženiringa in investicijskega supernadzora nad gradnjo stanovanjsko poslovne soseske V. (priloga A5 spisa, v nadaljevanju kot: „Pogodba“). Med pravdnima strankama je nesporno, da sta se dogovorili za pavšalno mesečno plačilo v višini 4.175,39 EUR, česar tožena stranka (le) za mesece oktober, november in december 2013 ni plačala, zaradi česar je tožeča stranka vložila tožbo. Tožena stranka se pred vtoževano terjatvijo brani s trditvami (1) da tožeča stranka svojega dela po Pogodbi ni opravila, zaradi česar ni upravičena do plačila in (2) da ji je zaradi tega nastala škoda v višini 905.624,05 EUR, ki jo uveljavlja v procesni pobot. 5. Sodišče prve stopnje je delno sledilo trditvam tožene stranke, da tožeča stranka ni opravila s Pogodbo dogovorjenega dela. Ugotovilo je namreč, da je tožeča stranka s predložitvijo poročil o izvedenem supernadzoru (priloga A7-A49 spisa, v nadaljevanju kot: „Poročila“) uspela izkazati, da je izvajala (super)nadzor in je zato upravičena do plačila po računih št. 723-0152 za mesec oktober 2013 (priloga A2 spisa) in št. 723-0172 za mesec november 2013 (priloga A3 spisa), ne pa tudi po računu št. 724-0004 za mesec december 2013 (priloga A4 spisa), saj za ta mesec ni predložila nobenih poročil (zaradi česar je sodišče prve stopnje v tem delu zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki je postal tudi že pravnomočen). To je razlog, zaradi katerega je sodišče prve stopnje delno zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, zaradi česar tožena stranka neutemeljeno navaja, da je sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek na podlagi ugotovitve, da je bilo ravnanje tožeče stranke protipravno oz. da je sodišče prve stopnje delno ugodilo njeni terjatvi, ki jo je uveljavljala v procesni pobot. 6. Tožena stranka je tudi za ostala dva meseca, torej za mesec oktober in november 2013, zatrjevala, da tožeča stranka (očitno) ni opravila s Pogodbo dogovorjenega dela, ker iz strokovnega poročila o kvaliteti izvedenih del na objektih soseske V. (priloga B5 spisa) izhaja, da ima gradnja napake. Sodišče prve stopnje temu ni sledilo. Pravilno je namreč ugotovilo, da tožena stranka ni konkretizirala, katerih s Pogodbo dogovorjenih del tožeča stranka ni opravil. Višje sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da splošno sklicevanje tožene stranke, da tožeča stranka ni opravila del iz 2. člena Pogodbe (prim. list. št. 45, ko tožena stranke le povzame naloge tožeče stranke iz 2. člena Pogodbe), ter da ni redno kontrolirala gradnje s poudarkom na kvaliteti izvedenih del, ter da ni kontrolirala kvalitete ustreznosti vgrajenih materialov (prim. list. št. 8 spisa), ne zadošča. Tožena stranka bi morala bolj konkretizirano navesti, česa tožeča stranka ni opravila, sploh glede na to, da iz v spis predloženih poročil Poročil izhaja, da je tožeča stranka nadzorovala gradnjo in je iz slednjih videti, da je spremljala kakovost izvedbe del, preverjala certifikate in gradbiščno dokumentacijo, kakor tudi gradbeni dnevnik in knjigo obračunskih izmer. Poleg tega je tudi svetovala toženi stranki (investitorju) in ji dajala predloge. Kljub temu pa so ostale navedbe tožene stranke, da tožeča stranka ni opravila del, ki so bila dogovorjena s Pogodbo, povsem pavšalne. Zato ne more uspeti s pritožbenimi navedbami, da je sodišče prve stopnje zmotno presodilo, da ni konkretizirala del, ki jih tožeča stranka ni izvedla, saj je v drugi pripravljalni vlogi z dne 1. 1. 2014 pod točko 6 določno opisala, katerih prevzetih del tožeča stranka ni opravila (pri čemer pa, kot že pojasnjeno, je le povzela 2. člen Pogodbe). Ni odveč pripomniti, da je sodelovanje med pravdnima strankama trajalo dalj časa, tožena stranka pa le za zadnje tri mesece meni, da tožeča stranka ni upravičena do plačila, poleg tega pa iz njenih ugovornih trditev tudi ne izhaja, da bi tožeči stranki opravljene storitve grajala (če je štela, da jih tožeča stranka ne opravlja oz. slabo opravlja).

7. Pravzaprav je videti, da tožena stranka le sklepa, da tožeča stranka ni opravila s Pogodbo dogovorjenih del, ker je rezultat gradnje tak, da so določena dela ostala nedokončana, zgrajene stavbe pa imajo napake, za o(d)pravo teh pa bodo toženi stranki (po njenih trditvah) nastali stroški v višini 905.624,05 EUR (prim. strokovno poročilo o kvaliteti izvedenih del na objektih soseske V. na prilogi B5 spisa). Tožena stranka je ta znesek uveljavljala tudi v procesni pobot, saj meni, da je tožeča stranka zaradi kršitve Pogodbe za to škodo odgovorna. Sodišče prve stopnje temu ni sledilo, temveč je pravilno presodilo, da ni vzročne zveze med (tudi sicer neizkazano) kršitvijo Pogodbe in nastalo škodo, saj ni mogoče presojati kršitve glede na končni (materialni) rezultat, ki ga je tožena stranka želela doseči - torej izvedbo gradnje brez napak in zamud. Zgolj zato, ker je do tega kljub temu prišlo, pa ni mogoče reči, da je tožeča stranka odškodninsko odgovorna za nastalo škodo. V razmerju do tožene stranke bi bil lahko za škodo kvečjemu odgovoren izvajalec gradnje (S. d.d.) ali pa nadzor, ne pa tožeča stranka, ki ni imela nobenih neposrednih pooblastil nad njim, temveč je le svetovala toženi stranki. Zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da je bilo ravnanje tožeče stranke protipravno in da je sodišče prve stopnje zmotno presodilo, da nastala škoda ni v vzročni zvezi s protipravnim ravnanjem tožeče stranke.

8. Ker torej sam temelj odškodninske odgovornosti tožeče stranke ni podan, ni potrebe po ugotavljanju višine škode. Zato tožena stranka ne more uspeti s pritožbenimi navedbami, da je v zvezi z višino škode predlagala zaslišanje A. A. (avtorja strokovnega poročila na prilogi B5 spisa) in postavitev izvedenca gradbene stroke. Poleg tega ni odveč pripomniti, da sta ta dva dokazna predloga ostala nesubsancirana kljub pozivu sodišča prve stopnje. Višje sodišče se v celoti pridružuje razlogom, ki jih je sodišče prve stopnje navedlo v 10. točki obrazložitve izpodbijane sodbe v zvezi z zavrnitvijo dokazov.

9. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe tožene stranke, da je obrazložitev izpodbijane sodbe sama s seboj v nasprotju, ker se je sodišče prve stopnje v 14. točki obrazložitve oprlo na strokovno mnenje (priloga B5 spisa), v 15. točki pa je navedlo, da je neverodostojno. Višje sodišče ugotavlja, da smiselno očitana procesna kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana, saj je sodišče prve stopnje v 14. točki obrazložitve navedlo le, da strokovno poročilo (iz katerega izhaja, da ima gradnja napake) ne dokazuje trditev tožene stranke, da tožeča stranka ni opravila s Pogodbo dogovorjenega dela, temveč kvečjemu kaže na to, da je bil izvajalec gradnje tisti, ki je svoje delo pomanjkljivo opravil. Razen tega se sodišče prve stopnje v 14. točki obrazložitve ni opredeljevalo do verodostojnosti strokovnega poročila, zaradi česar so neutemeljene pritožbene navedbe tožene stranke, da je podano nasprotje z razlogi, navedenimi v 15. točki obrazložitve, v kateri je navedeno, da strokovno mnenje ne dokazuje višine škode, ker je tožeča stranka oporekala njegovi verodostojnosti, zaradi česar ga je mogoče šteti le kot del trditvene podlage tožene stranke.

10. Tožena stranka tudi ne more uspeti s pritožbenimi navedbami, da ni bila seznanjena s tem, da lahko zahteva znižanje plačila, ker je do teh ugotovitev prišla šele s prejemom strokovnega poročila v januarju 2014. Lahko bi namreč še v tej pravdi, ko se vtožuje plačilo za opravljeno delo, z oblikovalnim zahtevkom zahtevala znižanje le-tega (pa tudi s tem po prepričanju višjega sodišča ne bi bila uspešna, saj ni izkazano, da bi tožeča stranka kršila Pogodbo).

11. Glede na navedeno pritožbene navedbe niso utemeljene in ker višje sodišče ni ugotovilo niti kršitev, na katere v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

12. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).