Jedro

Odmera višine nagrade je odvisna od višine potencialno zagrožene kazni oziroma teže kaznivega dejanja. Odvetniške storitve se, med drugim, vrednotijo tudi glede na strokovno zahtevnost in tudi takšno vrednotenje vodi do sklepa, da je potrebno pri odmeri nagrade za odvetnika po tarifni številki 10 upoštevati, ne le število sodnikov, ki v zadevi sodi, ampak tudi zahtevnost zadeve in s tem povezano strokovno znanje zagovornika ter zahtevnost njegovega zastopanja, ki je (praviloma) višja ravno v primerih, ko je tudi zagrožena kazen višja in je pravni položaj obdolženega še toliko bolj ogrožen.

Izrek

I.Tožbi se ugodi in se sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani Bpp 1372/2023 z dne 1. avgusta 2023 odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II.Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške upravnega spora v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, po poteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1.Organ za brezplačno pravno pomoč Okrožnega sodišča v Ljubljani (v nadaljevanju toženka) je z izpodbijanim sklepom delno ugodil tožnikovemu predlogu in mu priznal nagrado in potrebne izdatke za izvajanje brezplačne pravne pomoči v višini 273,00 EUR, povišano za 22 % DDV, kar skupno znaša 289,14 EUR, zavrnil pa je zahtevek v znesku 827,16 EUR.

2.Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je bila s strani toženke upravičencu dodeljena brezplačna pravna pomoč (v nadaljevanju BPP) za sestavo in vložitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper sodbo Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. II KP 26081/2020 v zvezi s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. III K 26081/2020 z dne 12. 7. 2022. Toženka je z izpodbijanim sklepom nagrado odmerila po V. poglavju posebnega dela Odvetniške tarife (v nadaljevanju OT), pri čemer je zavzela stališče, da je potrebno pri določitvi nagrade za zahtevo za varstvo zakonitosti izhajati iz nagrade v višini 250 točk, ki bi pripadala za sojenje pred sodnikom posameznikom (2. točka tarifne številke 10 OT), ki se za zahtevo za varstvo zakonitosti poviša za 50 % (4. točka tarifne številke 11 OT). Po mnenju toženke je pri določitvi nagrade upoštevno dejstvo, da se je upravičenec na prvi stopnji na podlagi 285.f člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) odpovedal sojenju po senatu in mu je zato sodil sodnik posameznik.

3.Tožnik se z izpodbijano odločitvijo ne strinja in zoper njo vlaga tožbo v upravnem sporu. Meni, da bi morala toženka nagrado odmeriti po 4. točki tarifne številke 11 v povezavi s 4. točko (in ne 2. točko) tarifne številke 10 OT. Kazenski postopek, v katerem je bila vložena zahteva za varstvo zakonitosti, je namreč tekel zaradi kaznivega dejanja po 1. odstavku 115. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) v zvezi s 34. členom KZ-1, za katerega načeloma velja, da se vodi pred petčlanskim senatom. Okoliščina, da se je upravičenec do BPP odpovedal senatnemu sojenju, po mnenju tožnika ne bi smela vplivati na višino nagrade za odvetnika. Namen določbe 285.f člena ZKP je v zasledovanju ekonomičnosti postopka, pohitritve postopka in zmanjšanja stroškov. Zgolj zato, ker je postopek potekal pred sodnikom posameznikom, za zagovornika ni bil enostavnejši in je ostal docela enak siceršnjemu postopku, ki bi tekel pred senatom. Tožnik še prilaga odločitev istega organa v podobni zadevi, kjer je organ odločil v skladu s tožnikovim pravnim naziranjem. Sodišču predlaga, da v sporu polne jurisdikcije samo odloči o višini nagrade, podredno pa predlaga odpravo izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve v novo odločanje.

4.Toženka je poslala upravne spise, ni pa odgovorila na tožbo.

K I. točki izreka

5.Tožba je utemeljena.

6.Med strankama izhodiščna uporaba 4. točke tarifne številke 11 OT, ki napotuje na uporabo tarifne številke 10, zvišane za 50 %, ni sporna. Sporno pa je, katera točka tarifne številke 10 naj se v obravnavani zadevi uporabi (točka 2 ali 4). Upravičencu do BPP je bilo namreč na prvi stopnji sojeno po sodniku posamezniku, vendar ne zato, ker bi za predmetno kaznivo dejanje tako določal ZKP, temveč zato, ker je obdolženi uporabil procesno možnost po 2. točki drugega odstavka 285.f člena ZKP, posledično mu je sodil sodnik posameznik. Ni sporno, da je postopek tekel za poskus kaznivega dejanja uboja po 115. členu KZ-1 v povezavi s 34. členom KZ-1, za katerega je predpisana kazen od 5 do 15 let zapora, zaradi česar praviloma, če se obtoženi temu ne odpove (točka 1.a prvega odstavka 25. člena ZKP), sojenje poteka v senatu (25. člen ZKP).

7.Nagrada odvetnika se odmeri glede na vrsto odvetniške storitve, torej dela, ki ga odvetnik opravi v smislu določb zakona, ki ureja odvetništvo, za stranko na podlagi pooblastila ali po sklepu pristojnega organa (2. člen OT). Storitve se po 3. členu OT vrednotijo glede na strokovno zahtevnost, odgovornost, vrednost obravnavanega predmeta, specialistično znanje, strokovno znanje s področja drugih strok, znanje tujih pravnih virov, uporabo tujega jezika, čas, potreben za izvršitev dela, število zastopanih oseb in druga merila, določena s to tarifo. Vrednost storitve je določena s številom točk (1. odstavek 4. člena OT).

8.Tukajšnje sodišče je že razsodilo, da je za pravilno uporabo tarifne številke odločilno, kakšen senat je predpisan za sojenje v posamezni zadevi, ne pa obdolženčeva odpoved pravici do zbornega sojenja.

Sodišče pritrjuje tožniku, da čeprav teče postopek pred sodnikom posameznikom, je po zahtevnosti in kompleksnosti zadeve enak postopku, kot bi bil, če bi v zadevi sodil senat.

Enako je tukajšnje sodišče razsodilo tudi v sodbi opr. št. II U 217/2022-24 z dne 11.8.2025, smiselno enako pa tudi v sodbi opr. št. III U 297/2019-37 z dne 16. 9. 2024, kjer je sodišče podrobno analiziralo tarifno številko 10 OT in ugotovilo, da je odmera višine nagrade odvisna od višine potencialno zagrožene kazni oziroma teže kaznivega dejanja. OT namreč predvideva po 1. in 2. točki tarifne številke 10 različno nagrado, čeprav v obeh primerih v zadevah sodi sodnik posameznik. Tudi na podlagi 4. in 5. točke tarifne številke 10 pripada različna nagrada, čeprav v obeh primerih v zadevah sodi petčlanski senat pred okrožnim sodiščem, kar kaže na odvisnost nagrade od teže kaznivega dejanja, ki se odrazi v višini oziroma vrsti zagrožene kazni.

Drugače pa je tukajšnje sodišče razsodilo v sodbi opr. št. I U 1298/2018-11 z dne 2.4.2019, kjer se je oprlo predvsem na jezikovno razlago in na njeni podlagi sprejelo zaključek, da po dikciji predpisa ni relevantno, zakaj o zadevi odloča sodnik posameznik niti ali gre za sodnika okrajnega ali okrožnega sodišča ter da je vrednost storitve izrecno vezana zgolj na to, ali o zadevi sodi sodnik posameznik ali senat treh oziroma petih sodnikov.

Sodišče v obravnavani zadevi sledi prvo navedenim odločitvam tukajšnjega sodišča, saj analiza tarifne številke 10, s katero je po presoji sodišča treba dopolniti jezikovno razlago iz sodbe I U 1298/2018-11, pokaže, da je odmera višine nagrade odvisna od višine potencialno zagrožene kazni oziroma teže kaznivega dejanja. Odvetniške storitve se, med drugim, vrednotijo tudi glede na strokovno zahtevnost in tudi takšno vrednotenje vodi do sklepa, da je potrebno pri odmeri nagrade za odvetnika po tarifni številki 10 upoštevati, ne le število sodnikov, ki v zadevi sodi, ampak tudi zahtevnost zadeve in s tem povezano strokovno znanje zagovornika ter zahtevnost njegovega zastopanja, ki je (praviloma) višja ravno v primerih, ko je tudi zagrožena kazen višja in je pravni položaj obdolženega še toliko bolj ogrožen. V prid trditvi, da je pred golim številom sodnikov, ki v zadevi sodijo, potrebno upoštevati druge vidike postopka, govori tudi namenska razlaga prvega odstavka 285.f člena ZKP, ki je procesna možnosti za hitrejši potek postopka, če se obdolženec odpove nekaterim procesnim jamstvom, med drugim tudi senatnemu sojenju (2. točka drugega odstavka 285.f člena ZKP). Namen zakonodajalca je bil, da se postopek pohitri, v ničemer pa se ne spremni zagrožena zaporna kazen. Pravna razlaga, po kateri bi se ob izkoriščeni možnosti pohitritve postopka znižala nagrada odvetniku, bi lahko negativno vplivala na uporabo tega instituta v praksi, saj bi odvračala odvetnike od tega, da klientom svetujejo to procesno možnost. Tudi Odvetniška zbornica je 14. julija 2015 sprejela Obvezno razlago in pojasnila odvetniške tarife, v katerih pravi, da je treba 3. in 4. točko tarifne številke 10 OT uporabiti tudi v primerih, ko se obdolženec odpove pravici do senatnega sojenja na podlagi 285.f člena ZKP, zaradi česar na okrožnem sodišču sodi sodnik posameznik. Čeprav so sodišča pri odločanju vezana le na ustavo in zakon (125. člen Ustave), je z vidika argumenta koherentnosti pravnega reda (argumentum a coherentia) utemeljeno upoštevati tudi obvezno razlago in pojasnila Odvetniške tarife, saj ta prispevajo k notranji skladnosti pravnega reda ter k enotni in predvidljivi uporabi tarifnih določb.

Glede na povedano sodišče pritrjuje tožniku, da je toženka pri odmeri nagrade napačno izhajala iz predpostavke, da je odpoved senatnemu sojenju upoštevno dejstvo pri odmeri nagrade odvetniku in je zato nagrado nepravilno odmerila z upoštevanjem točke 2 OT 10. Zaradi nepravilne uporabe materialnega prava je sodišče tožbi na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odpravilo ter zadevo na podlagi četrtega odstavka 64. člena ZUS-1 vrnilo toženki v ponovno odločanje. V njem bo morala toženka upoštevati stališča iz te sodbe (četrti odstavek 64. člena ZUS-1), ugotoviti, kakšna sestava senata je predpisana za dotično kaznivo dejanje ter o nagradi in stroških za izvajanje BPP ponovno odločiti. Sodišče namreč ni ravnalo po prvem tožbenem zahtevku, saj je presodilo, da to ni potrebno, saj ne gre v zadevi za nobeno od situacij iz 1. ali 2. točke prvega odstavka 65. člena ZUS-1 niti tega tožnik ne zatrjuje.

Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave, saj je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta in upravnih spisov očitno, da je bilo treba tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti (prva alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

K II. točki izreka

Ker je sodišče tožbi ugodilo, je tožnik po tretjem odstavku 25. člena ZUS-1 upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku po Pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Zadeva je bila rešena brez glavne obravnave, tožnika je v postopku zastopal odvetnik, zato se mu priznajo stroški upravnega spora v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika v zvezi s prvim odstavkom 2. člena Pravilnika), povišano za 22 % DDV. Sodišče je tožniku dosodilo tudi zakonske zamudne obresti od stroškov postopka, ki tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika) do prenehanja obveznosti.

Plačana sodna taksa za postopek bo vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1/C taksne tarife Zakona o sodnih taksah, ZST-1).

-------------------------------

1Glej sodbo UPRS, I U 1452/2018-8 z dne 16. 1. 2020, točki 17 in 18.

2Prav tam.

3Točka 18.

4Enako tudi v sodbi I U 203/2016 z dne 30.11.2016.