Jedro

Tožena stranka bi morala dokazati, da je svojo obveznost poravnala v večji meri, kot pa vtožuje tožeča stranka, česar pa po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje ni storila, zato niti ni pomembno, ali je tožeča del dolga toženi odpustila ali pa je bil dolg, razen vtoževanih 10.678,30 USD, dejansko poplačan.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi. Pritožnik nosi sam svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo primarni tožbeni zahtevek na plačilo 1,291.023,55 SIT s pripadki (1. točka izreka), ugodilo podrednemu tožbenemu zahtevku glede zneska 12.990,42 USD s pripadki (2. točka izreka), vzelo na znanje delni umik (3. točka izreka) in obsodilo toženo stranko na povrnitev stroškov tožeči stranki (4. točka izreka). Zoper 2. in 4. točko sodbe se je tožena stranka pravočasno pritožila in navedla, da tožeča stranka vse do konca postopka ni pojasnila, po kakšnem izračunu njena terjatev po posojilni pogodbi znaša 13.161,60 USD in ne 45.616,00 USD, kot izhaja iz pogodbe. Poravnalno ponudbo z dne 6.12.1994 (priloga A6) je sodišče nekritično štelo kot dokaz o obstoju in višini terjatve tožeče stranke. Tožeča stranka se je v celoti poplačala s tem, ko je iz skladišča v Grosupljem prevzela bunde, ki so bile last tožene stranke. Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila. Pritožba ni utemeljena. Uvodoma sodišče druge stopnje ugotavlja, da iz promemorije dogovora z dne 26.5.1994 (priloga B5) nikakor ne izhaja, da bi se stranki dogovorili za kakšno obliko nadomestne izpolnitve v smislu 308. in naslednjih členov Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), napr. dajatev namesto plačila (datio in solutum) ali izročitev v prodajo (309. čl. ZOR), temveč sta se stranki dogovorili, da si bosta skupaj prizadevali prodati bunde, namen vsega posla pa je poplačilo toženčeve obveznosti, kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje. Na to kaže tako določilo, na katerega se ves čas sklicuje tožena stranka, da je za izdajo blaga iz skladišča potreben podpis obeh strani, nadalje zadnji odstavek promemorije (da stranke še naprej tesno sodelujejo in si izmenjujejo podatke glede kupcev), ne nazadnje pa tudi pravdne trditve tožene stranke, ki je tožeči ves čas postopka očitala samovoljnost pri odvzemu bund iz skladišča. V kolikor bi bilo med strankama dogovorjeno, da se tožnik poplača z bundami oz. z izkupičkom od njihove prodaje (kar je tožena stranka prvič izrecno zatrjevala šele v pritožbi), bi bili vsi ugovori o samovoljnem ravnanju tožeče stranke brezpredmetni, saj bi le-ta v primeru napr. izročitve v prodajo imela vso pravico razpolagati z bundami po svoji volji. Glede na takšno pravno naravo dogovora med strankama v promemoriji pa je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je samovoljno ravnanje tožeče stranke morebiti toženi res povzročilo škodo, ki pa bi jo tožena stranka morala izrecno uveljavljati z ustrezno postavljenim zahtevkom ter tudi izkazati vse elemente odškodninske odgovornosti. Za drugačno razlago ni nikakršne podlage niti v navedbah strank niti v predloženih dokazih. Prav tako je pravilna ocena sodišča prve stopnje, da promemorije nikakor ni mogoče razlagati kot dogovor, da je tožeča stranka dolžna bunde prodati po ceni 3.600,00 SIT za kos, temveč je bil ta znesek naveden le kot približna ocena, za koliko bi bilo mogoče bunde (optimalno) prodati. Glede višine tožbenega zahtevka pritožbeno sodišče ugotavlja, da dopis tožene stranke z dne 6.12.1994 (priloga A6) sicer res vsebuje tudi elemente medsebojnega popuščanja, torej poravnalne ponudbe, vendar z njim tožena stranka nedvomno priznava obstoj obveznosti po temelju, poleg tega pa v navedeni listini tudi specificirano navede, koliko bund je prodala E. ter S. in kolikšen izkupiček od tega pričakuje (skupaj 10.678,30 USD) ter se zavezuje, da bo navedeni znesek nakazala tožeči najkasneje do 18.12.1994. Upoštevaje promemorijo z dne 26.5.1994, v kateri sta se stranki dogovorili, da bosta sodelovali pri prodaji preostale zaloge bund z namenom poplačila dolga tožene stranke je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da je tožena stranka z navedenim dopisom sporočila tožeči, koliko je iztržila od prodaje bund z namenom poplačila dolga do tožeče stranke. Poleg tega je tudi tožeča stranka v vlogi z dne 1.4.1999 (list. št. 20-22) pojasnila, koliko bund je bilo prodanih in za kakšno ceno ter koliko še znaša preostali dolg tožene stranke (prim. dopisa A5 in B6), na kar je tožena stranka odgovorila z dopisom z dne 6.12.1994 (priloga A6). Tožena stranka citiranih kalkulacij tožeče stranke tekom postopka ni izrecno in z dokazi podprto izpodbijala kot nepravilnih. Nedvomno je v tožnikovi dispoziciji, da terja manj, kot pa znaša dejanski dolg, zato ni upošteven ugovor tožene stranke, da tožeča tekom postopka ni obrazložila, zakaj terja manj, kot pa izhaja iz kreditne pogodbe. Tožena stranka bi morala dokazati, da je svojo obveznost poravnala v večji meri, kot pa vtožuje tožeča stranka, česar pa po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje ni storila, zato niti ni pomembno, ali je tožeča del dolga toženi odpustila ali pa je bil dolg, razen vtoževanih 10.678,30 USD, dejansko poplačan. Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP), je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, mora sama nositi svoje pritožbene stroške (1. odst. 154. čl. ZPP v zvezi s 1. odst. 165. čl. ZPP). Naposled sodišče druge stopnje pripominja, da je v izreku in tudi v obrazložitvi sodbe prišlo do očitne računske in pisne pomote. Sodišče je zapisalo, da se ugodi zahtevku za znesek 12.990,42 USD, kar naj bi po obrazložitvi predstavljalo seštevek vtoževane glavnice (10.678,30 USD) in obračunanih zamudnih obresti (2.292,12 USD), vendar je pravilen seštevek navedenih zneskov 12.970,42 USD. Poleg tega je sodišče zapisalo, da prisoja tožeči stranki obresti od zneska 10.678,30 SIT, čeprav je očitno mislilo USD. Ker je poprava očitnih pisnih in računskih pomot v pristojnosti sodišča prve stopnje (prim. 328. čl. ZPP), sodišče druge stopnje teh očitnih napak ni obravnavalo.