Up-288/96

10.7.1997

O D L O Č B A

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi P. K. iz L. na seji dne 10. julija 1997

o d l o č i l o:

1.Sodba Vrhovnega sodišča št. U 785/93-11 z dne 30.5.1996, odločba Ministrstva za notranje zadeve št. 0011/7-XVII-119.058 z dne 25.5.1994 in odločba Mestnega sekretariata za notranje zadeve Mesta Ljubljana št. M-201-44352/92-I z dne 16.1.1993 se odpravijo.

2.Zadeva se vrne pristojnemu organu prve stopnje v ponovno odločanje.

O b r a z l o ž i t e v

A.

1.Pritožnik z ustavno pritožbo, vloženo dne 16.10.1996, izpodbija sodbo Vrhovnega sodišča, s katero je bila zavrnjena njegova tožba zoper odločbo Ministrstva za notranje zadeve. Z njo je Ministrstvo zavrnilo pritožnikovo pritožbo zoper odločbo Mestnega sekretariata za notranje zadeve Mesta Ljubljana, s katero je bilo ugotovljeno, da se pritožnikova mati ni štela za jugoslovansko državljanko, ker na podlagi določbe drugega odstavka 35. člena Zakona o državljanstvu FLRJ (Uradni list FLRJ, št. 54/46, 104/47 in 105/48 - v nadaljevanju: ZDrž) ni pridobila državljanstva FLRJ in državljanstva LR Slovenije.

Odločba je bila izdana na zahtevo pristojnega organa po določbi 63. člena Zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91 in 31/93 v nadaljevanju: ZDen). Pritožnik zatrjuje kršitev pravic iz 27. in 29. člena Ustave.

2.Po mnenju pritožnika je nesprejemljivo stališče Vrhovnega sodišča, po katerem uveljavlja tretji odstavek 63. člena ZDen pravno fikcijo, da razlog nelojalnega ravnanja pri osebah, ki niso bile vpisane v evidenco državljanov na podlagi drugega odstavka 35. člena ZDrž, vselej obstaja in da zato upravni organ obstoja tega dejstva ni dolžan ugotavljati, stranka v postopku pa ni upravičena izpodbijati. Pravna fikcija naj bi bila v nasprotju z domnevo nedolžnosti, določeno v 27. členu Ustave. Na podlagi razlage v izpodbijani sodbi naj bi bile vse osebe nemške narodnosti, ki so si z begom reševale življenje ali so bile izgnane, brez izjeme nelojalne do slovenskega naroda. Po mnenju pritožnika v civiliziranem svetu velja domneva nedolžnosti, dokler se posamezniku ne dokažeta dejanje in krivda, in vsak ima pravico do obrambe, ki jo zagotavlja tudi 29. člen Ustave.

3.V dopolnitvi vloge z dne 23.4.1997 pritožnik urgira odločitev v svoji zadevi in se sklicuje na stališče v odločbi Ustavnega sodišča št. U-I-23/93 z dne 20.3.1997, da je razlaga tretjega odstavka 63. člena ZDen, po kateri zoper domnevo nelojalnosti ni mogoč nasproten dokaz, v nasprotju s prvim odstavkom 14. člena Ustave.

4.Senat Ustavnega sodišča je ustavno pritožbo sprejel v obravnavo na seji dne 26.6.1997. Ustavna pritožba je bila na podlagi 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - v nadaljevanju: ZUstS) predložena Vrhovnemu sodišču, ki nanjo ni odgovorilo.

B.

5.Po določbi prvega odstavka 14. člena Ustave so v Sloveniji vsakomur zagotovljene enake človekove pravice in temeljne svoboščine, ne glede na narodnost, raso, spol, jezik, vero, politično ali drugo prepričanje, gmotno stanje, rojstvo, izobrazbo, družbeni položaj ali katerokoli drugo osebno okoliščino. Po določbi drugega odstavka istega člena Ustave so pred zakonom vsi enaki. Vsakomur je tudi zagotovljeno enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodiščem in pred drugimi državnimi organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil, ki odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih (22. člen Ustave). Citirani ustavni določbi sta zavezujoči tako za zakonodajalca, ko na podlagi ustavnega pooblastila ureja pravice in obveznosti posameznikov, kot tudi za vse tiste organe oziroma nosilce javnih pooblastil, ki o teh pravicah in obveznostih odločajo.

6.V tem primeru naj bi bila ustavna pravica do enakosti kršena pritožniku kot stranki v postopku ugotavljanja državljanstva za njegovo pravno prednico - morebitno upravičenko v postopku denacionalizacije. Kršitev naj bi povzročila napačna interpretacija tretjega odstavka 63. člena ZDen.

7.Ustavno sodišče je v odločbi št. U-I-23/93 z dne 20.3.1997 (Uradni list RS, št. 23/97) že presodilo ustavnost citirane določbe ZDen. Ugotovilo je, da določba z Ustavo ni v neskladju in da je ustavno dopustno, da zakonodajalec pri ugotavljanju državljanstva izhaja iz domneve - ne pa fikcije - nelojalnosti.

8.Domneva nelojalnosti ima podlago v zgodovinsko utemeljenih okoliščinah. Vendar hkrati ni mogoče prepovedati posamezniku, da v postopku uveljavljanja svojih pravic dokazuje nasprotno. Zato je po stališču Ustavnega sodišča, zavzetem v citirani odločbi, mogoče določbo tretjega odstavka 63. člena ZDen razlagati le na en način - kot domnevo, zoper katero je mogoč in dovoljen nasprotni dokaz in po katerem je stranki dokazovanje lojalnosti vedno dovoljeno. Razlaga navedene določbe, ki jo je sprejelo sodišče v izpodbijani sodbi, je po zavzetem stališču Ustavnega sodišča v neskladju z Ustavo. V neskladju z načelom enakosti iz prvega odstavka 14. člena Ustave je zato, ker postavlja pri ugotavljanju državljanstva drugačne pogoje od tistih, ki so obstojali v času podržavljenja premoženja in s tem povzroča diskriminacijo oseb glede na narodnost. Kolikor se določba razlaga tako, da stranki onemogoča dokazovanje lojalnosti, upravnemu organu pa dopušča, da za dokazovanje statusa nemške narodnosti uporablja tudi dokaze, s katerimi se v bistvu dokazuje nelojalnost osebe, pa je tudi v neskladju z 22. členom Ustave.

9.Glede na navedeno v prejšnji točki sicer ni mogoče pritrditi pritožniku, da je določbo tretjega odstavka 63. člena ZDen dopustno razlagati samo tako, da pristojni organi nimajo zakonite podlage, po kateri osebam nemške narodnosti ne bi priznali slovenskega državljanstva. Vendar pa tako izpodbijana sodba kot tudi obe odločitvi upravnih organov temeljijo na ustavno nedopustni razlagi tretjega odstavka 63. člena ZDen. S takšnimi odločitvami je zato kršena pritožnikova pravica do enakosti po 14. in 22. členu Ustave. Ker je treba zaradi odprave posledic nepravilne razlage predpisa ponoviti ugotovitveni postopek, se je Ustavno sodišče odločilo za odpravo vseh treh odločb in za vrnitev zadeve v ponovno odločanje organu prve stopnje. V ponovljenem postopku bo treba upoštevati, da je z določbo tretjega odstavka 63. člena ZDen vzpostavljena domneva nelojalnosti, ki je izpodbojna. Izpodbojna domneva ne izključuje dokazovanja, vendar pa nosi breme dokazovanja nasprotnega tisti, ki se z njo ne strinja. Breme dokazovanja se drugače kakor pri dokazovanju drugih dejstev v upravnem postopku tu prevali od tistega, ki zatrjuje obstoj določenega dejstva, na tistega, ki zatrjuje, da dejstvo ne obstaja - v tem primeru torej na stranko. V ponovljenem postopku bo tako pritožnik imel možnost dokazovanja, da nelojalnost v njegovem primeru ne obstoji.

Pristojni organ pa bo moral na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj in na podlagi uspeha celotnega postopka odločiti o tem, ali je pritožnik dokazal, da nelojalnost v njegovem primeru ne obstoji. Pri tem se pritožnik ne bo mogel opirati le na morebitno odsotnost podatkov o nelojalnem ravnanju, temveč bo lahko uspešen le, če bo ponudil navedbe in dokaze o ravnanju, ki izpričuje lojalnost, ali pa bo dokazal obstoj (drugih) okoliščin, ki prepričljivo nasprotujejo domnevi o nelojalnosti. Če bo organ glede tega dejstva ostal v dvomu, bo moral za podlago svoje odločitve vzeti domnevano nelojalnost.

10.Ker je bilo treba izpodbijano sodbo odpraviti že na podlagi navedenega, se Ustavnemu sodišču ni bilo treba spuščati v presojo drugih zatrjevanih kršitev človekovih pravic.

C.

Ustavno sodišče je to odločbo sprejelo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZustS v sestavi: predsednik dr. Lovro Šturm in sodniki dr. Peter Jambrek, dr. Tone Jerovšek, mag. Matevž Krivic, mag. Janez Snoj, dr. Janez Šinkovec, Franc Testen in dr. Boštjan M. Zupančič. Odločbo je sprejelo soglasno.

P r e d s e d n i k: dr. Lovro Šturm