Jedro

O zahtevku za plačilo rente zaradi izgubljenega zaslužka se odloča na podlagi določb drugega odstavka 174. člena in tretjega odstavka 168. člena OZ, in sicer na podlagi predvidevanj in ocene o normalnem teku stvari, gledano s perspektive škodnega dogodka. O oškodovančevem zaslužku v prihodnosti se sklepa predvsem na podlagi podatkov o njegovih prejemkih v preteklosti, prognoza o njegovem zaslužku pa se lahko korigira tudi z okoliščinami, nastalimi po škodnem dogodku.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v I. in II. točki izreka v toliko spremeni, da se: - zneska 37.500,00 EUR nadomestita z zneskoma 32.000,00 EUR, - znesek 70.500,00 EUR pa se nadomesti z zneskom 76.000,00 EUR.

II. Pritožbi, tožeče stranke v celoti, tožene stranke pa v preostalem delu, se zavrneta in se v še izpodbijanem a nespremenjenem delu, sodba sodišča prve stopnje potrdi.

III. Tožeča stranka je v roku 15 dni dolžna povrniti toženi stranki stroške tega pritožbenega postopka v višini 1.509,37 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Tožnik se je na dne 30. 8. 2004 poškodoval, ko je pri uporabi pomivalnega stroja prišlo do električnega udara. S tožbo zahteva plačilo denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo (18.000,00 EUR za telesne bolečine in neugodnosti, 5.000,00 EUR za strah, 85.000,00 EUR za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti) ter premoženjsko škodo (denarno odškodnino za izgubljeni zaslužek, in sicer za čas od 1. 9. 2004 do 30. 4. 2009 v višini 1.594,20 EUR mesečno, za čas od 1. 5. 2009 dalje pa v višini 911,20 EUR mesečno).

2. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje delno ugodilo tožbenemu zahtevku na plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo, in sicer v višini 37.500,00 EUR (10.000,00 EUR za telesne bolečine in neugodnosti, 2.500,00 EUR za strah ter 25.000,00 EUR za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 5. 2009 dalje. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo in toženki naložilo, da tožniku povrne pravdne stroške.

3. Sodbo s pravočasno pritožbo izpodbijata obe pravdni stranki, in sicer tožnik zavrnilni del, toženka pa prisodilnega. V obeh pritožbah so uveljavljani pritožbeni razlogi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava. Tožnik predlaga spremembo prvostopne sodbe z ugoditvijo celotnemu tožbenemu zahtevku oziroma podredno delno spremembo in delno razveljavitev, toženka pa predlaga spremembo z znižanjem odškodnine. Oba pritožnika priglašata še pritožbene stroške. Bistvene pritožbene navedbe bodo povzete v nadaljevanju, ko bo nanje sproti odgovorjeno.

4. V odgovorih na pritožbi se tako tožnik kot toženka zavzemata za njuno zavrnitev in priglašata stroške.

5. Pritožba toženke je delno utemeljena, pritožba tožnika pa ni utemeljena.

6. Toženka uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker meni, da bi moralo sodišče prve stopnje slediti njenemu predlogu za pridobitev mnenja novega izvedenca nevrološke stroke. Utemeljuje, da je postavljeni izvedenec kategorično zavrnil vse ostale možne vzroke poškodbe, „sodišče pa se je v podkrepitev izvedeniškega mnenja oprlo na ostale dokaze, ki so bili del tožnikove trditvene podlage, zaradi česar jim toženec ni mogel pritrditi, obenem pa so postavljali le domnevo, da bi lahko bilo vse skupaj posledica udara elektrike“.

7. Postavljeni izvedenec nevrološke stroške se je pri izdelavi svojega mnenja oprl na strokovno doktrino, po kateri so pokazatelji difuzne aksonske okvare možganov (DAI) psihoorganski sindrom, mentalni upad in slika frontalnega sindroma, ter po kateri so lahko direktne posledice poškodbe možgan zaradi električnega udara tudi glavoboli.

8. Pritožbeno sodišče soglaša z odločitvijo sodišča prve stopnje, da je izvedenec razumljivo in prepričljivo obrazložil, zakaj ocenjuje, da je pri tožniku električni udar povzročil zaprto lobanjsko poškodbo v smislu DAI in tudi zakaj meni, da so glavoboli od leta 2004 dalje povezani z električnim udarom. Izvedenec je namreč pojasnil, da pred škodnim dogodkom tožnik ni utrpel kakšnih takšnih bolezni ali poškodb, ki bi lahko vplivale na razvoj DAI oziroma povzročale glavobole. Pritožbeno sodišče se zato strinja z oceno sodišča prve stopnje, da toženka z drugimi dokazi (predvsem medicinsko dokumentacijo), iz katerih postavitev gornje diagnoze sicer ni izhajala, ni uspela vzpostaviti takšnega dvoma v pravilnost ugotovitev izvedenca, da bi bilo potrebno ponavljanje dokaza z novim izvedencem. Ker je sodišče prve stopnje tako iz upravičenega razloga zavrnilo dokazni predlog za postavitev novega izvedenca nevrološke stroke, uveljavljana postopkovna kršitev ni podana (287. člen Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP).

9. Materialnopravno izhodišče presoje utemeljenosti pritožbenih navedb, usmerjenih v odmero denarne odškodnine za tožniku nastalo nepremoženjsko škodo v obliki telesnih bolečin, strahu ter duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, je v 179. in 182. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), ki je podlaga za prisojo pravične denarne odškodnine. Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta po navedenih določbah načelo individualizacije višine odškodnine in načelo njene objektivne pogojenosti. Prvo načelo zahteva upoštevanje stopnje (intenzivnosti) in trajanja bolečin in strahu glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu. Drugo načelo zahteva, da se pri odmeri odškodnine gleda na pomen prizadete dobrine in namen odškodnine, pa tudi na to, da ne bi šla na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in namenom. Upoštevati je torej treba objektivne materialne možnosti družbe in sodno prakso v podobnih primerih nepremoženjskih škod.

10. Podroben dejanski obseg tožniku nastale nepremoženjske škode, utrpele zaradi električnega udara, je razviden iz razlogov od 8. do 16. točke obrazložitve izpodbijane sodbe. Pri tem gre na navedbe toženke, da sodba v delu, ki se nanaša na ugotavljanje obsega telesnih bolečin in neugodnosti zaradi vsebinske skoposti nima zadostnih razlogov o ključnih dejstvih, do katerih bi se toženka lahko opredelila, odgovoriti, da ima tudi ta del sodbe (pod osmo in deveto točko obrazložitve) dovolj razlogov o odločilnih dejstvih ter da omogoča preizkus. Zato očitek, usmerjen v uveljavljanje kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ni utemeljen.

11. Tožnik s pritožbo zahteva, da se za utrpelo škodo odmeri še nadaljnjih 60.500,00 EUR, toženka pa zahteva zavrnitev zahtevane odškodnine za strah ter znižanje za preostali dve obliki nepremoženjske škode v taki meri, da bosta skladni s sodno prakso.

12. V zvezi z odmero odškodnine za telesne bolečine in neugodnosti toženka utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje v preveliki meri upoštevalo okoliščine, pravno relevantne za odmero denarne odškodnine za to obliko škode. Bolečinsko obdobje je namreč trajalo največ dva meseca in 17 dni (pri čemer so bile najhujše bolečine hude stopnje, trajale pa so tri dni), po tem obdobju pa bolečine prestaja le občasno (ob priliki lažjih do zmernih glavobolov, ki se stopnjujejo ob izrazitejšem napadu anksioznosti in so prehodno tudi hudi). Tudi ugotovljene neugodnosti niso tako obsežne in se nanašajo predvsem na preglede pri zdravnikih. Za to obliko škode materialnopravno pravilna odmera denarne odškodnine predstavlja znesek 5.500,00 EUR.

13. Sodišče prve stopnje je na podlagi mnenja izvedenca ugotovilo, da je malo verjetno, da se je tožnik ob škodnem dogodku ustrašil, ker bi se lahko ustrašil le v hipu, ko ga je stresel električni tok. Pritožba s trditvijo, da se je tožnik moral ustrašiti, ker je izpovedal, da je ob električnem udaru začutil močan krč, da ga je obrnilo in vrglo na tla, podaja lastno oceno dokazov. S to pa prvostopne ugotovitve, da tožnik ni utrpel primarnega strahu, ne more omajati, saj dokazne ocene sodišča, temelječe na mnenju izvedenca, niti ne izpodbija.

14. Glede prvostopne odmere denarne odškodnine za strah pritožba toženke neutemeljeno izpostavlja, da tožniku ta oblika škode ni nastala. Gre pa pritrditi, da upoštevaje naravo poškodbe, čas aktivnega zdravljenja1, ter temu sorazmerno intenzivni sekundarni strah, materialnopravno pravilna odmera predstavlja znesek 1.500,00 EUR.

15. Za škodo, nastalo v obliki duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, pa oba pritožnika neutemeljeno trdita, da ni odmerjena materialnopravno pravilno. Upoštevaje ugotovljene objektivne in subjektivne kriterije je prvostopno sodišče namreč pravilno presodilo, da je tožnik utrpel tudi to obliko škode. Ob dejstvu, da je bil tožnik ob škodnem dogodku star 56 let in aktiven pri opravljanju dejavnosti (vinogradništva), ki ga je veselila in zaposlovala, ter kateri se je ravno zaradi predhodne invalidske upokojitve popolnoma posvetil, zaradi popoškodbenega psihoorganskega sindroma pa je moral to dejavnost popolnoma opustiti, denarna odškodnina tako za to obliko škode (brez upoštevanja invalidnine) pravilno znaša odmerjenih 35.000,00 EUR.

16. Tožnik izpodbija pravilnost prvostopne ugotovitve, da prejema invalidnino v znesku 683,00 EUR. Navaja, da je bila 4. 12. 2006 tožniku priznana invalidnina v znesku 14.875,65 SIT (= 62,07 EUR) in da je v avgustu 2021 invalidnina znašala 71,52 EUR. Zato meni, da znesek 10.000,00 EUR, ki ga je upoštevalo prvostopno sodišče, ne more predstavljati tistega obsega odškodnine, ki bi ga bilo zaradi prejemanja invalidnine potrebno upoštevati.

17. Pri odmeri pravične odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti se invalidnina upošteva kot korist, ki jo je oziroma ki jo bo imel oškodovanec od prejemanja invalidnine (179. člen OZ), saj v določeni meri kompenzira prizadetost oškodovanca2. Matematični izračun zneska invalidnine, ki jo oškodovanec prejme v času od začetka prejemanja invalidnine do konca povprečno pričakovane življenjske dobe sicer sam po sebi ni ustrezen. Vendar glede na to, da je tožnik le v času do izdaje prvostopne sodbe, torej do svojega 73 leta starosti, prejel invalidnino najmanj v znesku 11.000,00 EUR3, tudi po oceni pritožbenega sodišča ustrezna odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti znaša 25.000,00 EUR, torej iz naslova invalidnine za 10.000,00 EUR zmanjšana odškodnina za to obliko škode.

18. Zneski denarne odškodnine za posamezne oblike nepremoženjske škode po spremembi tako pravilno odsevajo razmerje med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje. Skupni odmerjeni znesek odškodnine za nepremoženjsko škodo 32.000,o0 EUR, upoštevaje razmere v času izdaje prvostopenjske sodbe, pomeni 23,94 takratne povprečne neto plače (= 1.336,82 EUR; Uradni list RS št. 26/2022). Pri tem gre še pojasniti, da v zadevah vrhovnega sodišča, ki jih izpostavlja pritožba, ne gre za primerljivo škodo, saj so okoliščine konkretne zadeve precej specifične, tako zaradi poškodbe same, kot tudi zaradi dejstva, da je moral tožnik kot oseba z invalidnostjo zaradi škodnega dogodka opustiti dejavnost, kateri se je ravno zaradi invalidnosti toliko bolj aktivno posvečal in v posledici tega utrpel toliko večji obseg duševnih bolečin.

19. Zakonske zamudne obresti od odškodnine za nepremoženjsko škodo so z izpodbijano sodbo materialnopravno pravilno prisojene od vložitve tožbe (299. člen OZ). Za prisojo teh obresti že od zaključka zdravljenja, kot to v pritožbi trdi tožnik, ni materialnopravne podlage.

20. V zvezi z odločanjem o zahtevani renti tožnik v pritožbi izpostavlja, da je bila kršena njegova pravica do enakopravnosti strank iz razloga, ker sodišče prve stopnje ni sledilo njegovemu predlogu, „da se izvedenec dodatno opredeli o opremljenosti tožnikove kmetije za proizvodnjo in pridelavo vin... ter je izvedencu določilo nalogo, da se opredeli glede vseh navedb, pripomb in vprašanj tožene stranke v njeni vlogi z dne 5. 3. 2021, glede tožeče stranke pa samo glede navedb v zadnjem odstavku, ki so se nanašale zgolj in izključno na ugotavljanje objektivnih podatkov (dokazil) o odkupih grozdja“. Meni, da gre za procesno situacijo, v kateri bi sodišče moralo glede na kontekst konkretnega razvoja dokaznega postopka in trenutni uspeh dokazovanja razjasnjevati dejstva glede opremljenosti kmetije tudi na podlagi dodatnih pojasnil, utemeljitev in prepričevalnih naporov predlagatelja dokaza. Po tožnikovem mnenju na dejstvo, da je bil v tem sojenju postavljen v izrazito neenakopraven položaj, kaže še uporaba dvojnih meril pri presojanju prekluzije pravdnih strank glede navajanja dejstev in predlaganja dokazov. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe (pod 21. točko) namreč izhaja, da je toženka ugovore glede višine škode oblikovala šele z vlogo z dne 11. 3. 2019, kar je skoraj devet let po prvem naroku za glavno obravnavo.

21. Pravica do enakopravnosti pravdnih strank pomeni, da mora vsaka stranka imeti v pravdnem postopku možnost predstaviti stališča, vključno z dokazi, pod pogoji, ki je ne postavljajo v vsebinsko slabši položaj nasproti drugi stranki. Iz obravnavanega jamstva torej izhaja zahteva, da morajo biti strankama zagotovljene enake procesne možnosti v postopku. Trditve tožnika, da je bil različno obravnavan, ker ni bilo v celoti ugodeno njegovemu dokaznemu predlogu, so usmerjene v uveljavljanje kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Prvostopno sodišče je obrazložilo, da predlogu tožnika ni sledilo, ker dokaz z izvedencem ne more nadomestiti trditvene podlage. Ker tožnik lahko to obrazložitev prvostopnega sodišča izpodbija, ni kršena niti njegova pravica do dokaza, niti pravica do izjave. Nadalje pa je na tožniku breme, da navede dejstva, s katerimi utemeljuje svoj zahtevek na plačilo rente. Zato je okoliščina, da je sodišče prve stopnje za pravočasno štelo toženkino navedbo, „da tožnik ni predložil podatkov, ki bi izkazovali upad njegovega prihodka“, povsem nebistvena. Zatrjevano ravnanje sodišča tako ni v nasprotju s temeljnimi jamstvi poštenega postopka, kot izhajajo iz pravice do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave.

22. O zahtevku za plačilo rente zaradi izgubljenega zaslužka se odloča na podlagi določb drugega odstavka 174. člena in tretjega odstavka 168. člena OZ, in sicer na podlagi predvidevanj in ocene o normalnem teku stvari, gledano s perspektive škodnega dogodka. O oškodovančevem zaslužku v prihodnosti se sklepa predvsem na podlagi podatkov o njegovih prejemkih v preteklosti, prognoza o njegovem zaslužku pa se lahko korigira tudi z okoliščinami, nastalimi po škodnem dogodku4. 23. Pritožbeno sodišče se v celoti pridružuje presoji prvostopnega sodišča, da tožnik ni zmogel trditvenega bremena glede svojih prihodkov in odhodkov v času pred škodnim dogodkom, ter tudi tistih, ki so nastali po njem. Tožnik trditvenemu in dokaznemu bremenu z navedbami o prihodkih v letu 2003 in 2004 ter navedbami o proizvodnih stroških v višini 40% od ustvarjenega prometa ni zadostil, saj zatrjevanih podatkov iz tožnikove lastne evidence ni bilo mogoče preveriti že zato, ker je prijavljen pridelek odstopal od lastne evidence prodaje. Poleg tega pa bi bila prodaja, kakršno je zatrjeval tožnik, možna le v primeru dovolj velikega dokupa grozdja. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da lastni pridelek za tako veliko količino prodaje, kakršno je zatrjeval tožnik, ni zadostoval, glede dokupa grozdja pa je tožnik navedel le, da je bila dokupljena manjša količina grozdja. Zgolj nadaljnje tožnikove navedbe o velikosti lastnih vinogradov tako ob odsotnosti ostalih relevantnih navedb ne predstavljajo zadostne podlage za to, da bi izvedenec lahko podal mnenje „o čistem dohodku na podlagi podatkov in neposrednih ugotovitev ob ogledu o velikosti, legi in opremljenosti tožnikove kmetije za proizvodnjo in predelavo vin po stanju kmetije pred škodnim dogodkom“ kot je to predlagal tožnik. Ker tožnik torej ni niti zatrjeval, niti dokazal vseh elementov, ki bi prepričljivo utemeljevali zaključek, da bi zares utrpel bodočo škodo, se odločitev prvostopnega sodišča o zavrnitvi tožbenega zahtevka za plačilo rente izkaže za materialnopravno pravilno.

24. V prvostopno odločitev o stroških zaradi spremenjene odločitve o glavni stvari ni bilo potrebno poseči (drugi odstavek 165. člena ZPP). Zaradi spremembe se je namreč tožnikov uspeh po višini zmanjšal za manj kot za tri procente, sodišče prve stopnje pa tožnikovega uspeha v pravdi ni ocenilo zgolj na podlagi uspeha po višini, temveč tudi glede na uspeh s temeljem ter število opravil in trajanje postopka v zvezi s temeljem v primerjavi s stroški in postopkom v zvezi z višino. Ocena o tožnikovem 75% uspehu v pravdi je zato tudi po spremembi prvostopne sodbe še vedno ustrezna (drugi odstavek 154. člen ZPP).

25. Pritožbi toženke je bilo potrebno delno ugoditi in sodbo sodišča prve stopnje zaradi pravilne uporabe materialnega prava delno spremeniti (peta alinea 358. člena ZPP). Ker ostali pritožbeni razlogi, ki sta jih v pritožbah uveljavljala pritožnika, niso bili podani, pa tudi ne kakšna od kršitev, na katero pritožbeno sodišče pazi uradoma (drugi odstavek 350. člena ZPP), je bilo potrebno pritožbi, toženke v preostalem delu, tožnikovo pa v celoti, zavrniti in sodbo sodišča prve stopnje v še izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrditi (353. člen ZPP).

26. Tožnik ni upravičen do povrnitve pritožbenih stroškov, saj s pritožbo ni uspel. Toženka pa je v sorazmerju s pritožbenim uspehom upravičena do povrnitve potrebnih pravdnih stroškov, nastalih ji v zvezi s tem pritožbenim postopkom (prvi in drugi odstavek 165. člena, prvi in drugi odstavek 154. člena ter 155. člen ZPP).

27. Potrebni stroški toženke, nastali z vložitvijo pritožbe, predstavljajo strošek sodne takse v višini 882,00 EUR in odvetniške storitve v višini 640,50 EUR (v skladu s petim odstavkom 18. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1) ter 4. členom Odvetniške tarife odmerjene od vrednosti spornega predmeta 37.500,00 EUR)5. Ker pritožbeni uspeh toženke znaša 15 % (= uspešno izpodbitih 5.500,00 EUR od izpodbijanih 37.500,00 EUR), je toženka upravičena do povrnitve 228,37 EUR (= 15% od 1.522,50 EUR).

28. Potrebni stroški toženke, nastali z vložitvijo odgovora na tožnikovo pritožbo, v katerem se je do tožnikovih trditev argumentirano opredelila, predstavljajo strošek odvetniške storitve v višini 1.281,00 EUR (v skladu 4. členom Odvetniške tarife odmerjene od vrednosti spornega predmeta 166.152,00 EUR)6. Toženka je upravičena do povrnitve tega celotnega stroška, saj tožnik s pritožbo ni uspel. 29. V kolikor tožnik zneska pravdnih stroškov v višini 1.509,37 (= 228,37 + 1.281,00) EUR v roku za prostovoljno izpolnitev ne bo povrnil, je dolžan plačati še zakonske zamudne obresti, ki tečejo od prvega dne po izteku s to sodbo določenega roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila (313. člen ZPP, prvi odstavek 299. člena OZ, načelno pravno mnenje - občna seja VSS, 13. 12. 2006).

1 Po letu 2006 je bil le še na kontrolnih pregledih. 2 Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 76/2019 in v njej navedeno ustaljeno sodno prakso. 3 Od izdaje odločbe v letu 2006 pa do izdaje prvostopne sodbe v letu 2021 vsaj 11.172,60 EUR (= 15 let x 12 mesecev x 62,70 EUR). 4 Primerjaj odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 103/2020, II Ips 189/2017, II Ips 330/2016, II Ips 306/2016, II Ips 303/2016, II Ips 3/2015, II Ips 338/2014, II Ips 59/2014. 5 Odmera razvidna iz specificiranega stroškovnika v spisu na listovni številki 1152. 6 Odmera razvidna iz specificiranega stroškovnika v spisu na listovni številki 1195.