13. 11. 2008

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus pobude Jurija Korošca, Ljubljana, na seji 13. novembra 2008

sklenilo:

Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti drugega odstavka 44. člena, prvega odstavka 47. člena, drugega odstavka 48. člena ter tretjega odstavka 92. člena Zakona o volitvah v državni zbor (Uradni list RS, št. 44/92, 60/95, 78/06 in 109/06 – ur. p. b.) se zavrne.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Pobudnik izpodbija 43., 47., 48., 49., 51., 89.a, 90., 91., 92. in 93. člen Zakona o volitvah v državni zbor (v nadaljevanju ZVDZ-UPB1). Izpodbijanim določbam očita neskladje z ustavnim načelom enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave) in z ustavnim načelom sorazmernosti (2. člen Ustave). V neskladju z načelom enakosti pred zakonom naj bi bilo, da ZVDZ-UPB1 neupravičeno razlikuje med listami kandidatov, ki jih vložijo politične stranke, in listami kandidatov, ki jih vložijo volivci (t. i. nestrankarske liste), in sicer tako v fazi kandidiranja kot tudi v fazi ugotavljanja rezultatov. Navaja, da mora samostojni kandidat za vložitev kandidature v volilni enoti pridobiti tisoč podpisov volivcev, ki morajo svoje podpise overiti pred pristojnim organom, medtem ko naj političnim strankam ne bi bilo treba zbirati in overiti podpisov. Šlo naj bi za dva različna postopka, s čimer je kršeno načelo enakosti pred zakonom. Načelo enakosti naj bi bilo kršeno tudi s tem, da se za nestrankarsko listo z enim kandidatom v volilni enoti zahteva podpora tisoč volivcev. V primeru, da nestrankarska lista nastopi v vseh enotah, mora zbrati osem tisoč overjenih podpisov podpore, kar naj bi pomenilo v primerjavi s političnimi strankami, za registracijo katerih zadostuje dvesto podpisov, nevzdržno nesorazmerje. Neenakopravnost naj bi bila tudi v tem, da samostojnemu kandidatu ni dovoljeno nastopati v vseh volilnih enotah, ampak le v eni volilni enoti, pri čemer se na drugi strani njegov volilni rezultat ugotavlja, kot da bi kandidiral v vseh volilnih enotah. Dejansko naj bi to pomenilo, da se volilni prag štirih odstotkov za vstop v Državni zbor za samostojnega kandidata dvigne na 31,25 odstotkov v volilni enoti. Sporno naj bi bilo tudi, da samostojni kandidat, če doseže prag za vstop v Državni zbor, ne dobi treh poslanskih mandatov, kot je to pri političnih strankah, temveč samo enega, preostali pa se obravnavajo kot volilni ostanki. Pobudnik še predlaga naj Ustavno sodišče ne razkrije njegovih osebnih podatkov.

B.

2.Pobudnik izpodbija več členov ZVDZ-UPB1, ki vsebujejo vrsto različnih pravnih določb. Iz pobudnikovih navedb izhaja, da se njegovi očitki nanašajo samo na razlikovanje med t. i. strankarskimi in nestrankarskimi kandidatnimi listami, pri čemer pri slednjih še posebej izpostavlja položaj kandidatnih list z enim kandidatom. Zato je Ustavno sodišče glede na navedbe štelo, da pobudnik izpodbija drugi odstavek 44. člena, prvi odstavek 47. člena, drugi odstavek 48. člena ter tretji odstavek 92. člena ZVDZ-UPB1.

3.Drugemu odstavku 44. člena ZVDZ-UPB1 pobudnik očita, da nesorazmerno razlikuje med kandidatnimi listami političnih strank in kandidatnimi listami, ki jih določijo volivci. Slednje, t. i. nestrankarske liste, lahko v posamezni volilni enoti s podpisi določi najmanj tisoč volivcev (kar znese najmanj osem tisoč podpisov, če želi nestrankarska lista kandidirati v vseh volilnih enotah), medtem ko za ustanovitev politične stranke zadošča dvesto podpisov. Taka primerjava pobudnika je očitno neutemeljena, saj ni mogoče primerjati pogojev za vlaganje kandidatnih list na volitvah v Državni zbor in pogojev za ustanavljanje političnih strank.

4.Očitno neutemeljena je navedba pobudnika, da morajo pri nestrankarskih kandidatnih listah volivci svoje podpise overiti pred pristojnim organom, medtem ko političnim strankam ni treba zbirati in overiti podpisov podpore. Poleg tega naj iz zapisnikov političnih strank ne bi bilo razvidno, ali imajo podporniki dejansko stalno prebivališče v volilni enoti. Člen 43 ZVDZ-UPB1 ureja tri različne načine, kako lahko politična stranka določi svoje kandidate. Politična stranka lahko vloži listo kandidatov v vsaki volilni enoti, če njene liste kandidatov podprejo s podpisi najmanj trije poslanci Državnega zbora. Listo kandidatov lahko vloži politična stranka v posamezni volilni enoti, če listo določijo člani politične stranke, ki imajo volilno pravico in stalno prebivališče v volilni enoti, in če jo podpre s podpisi najmanj petdeset volivcev, ki imajo stalno prebivališče v volilni enoti. Ne glede na te pogoje pa lahko politična stranka kandidira tudi samo s podporo volivcev. V posamezni volilni enoti lahko vloži listo kandidatov, če listo podpre s podpisi najmanj sto volivcev, ki imajo stalno prebivališče v volilni enoti. Pogoje za določanje nestrankarskih kandidatnih list določa 44. člen ZVDZ-UPB1. V posamezni volilni enoti lahko določi listo kandidatov s podpisi skupina najmanj tisoč volivcev, ki imajo stalno prebivališče v volilni enoti. Postopek dajanja podpore volivcev kandidatnim listam ureja 47. člen ZVDZ-UPB1. V prvem odstavku ta člen določa, da volivec da svojo podporo s podpisom na predpisanem obrazcu, ki ga podpiše osebno pred pristojnim organom, ki vodi evidenco volilne pravice, ne glede na kraj stalnega prebivališča. Volivci lahko podpišejo obrazec podpore pred vsakim pristojnim organom, ne glede na njihovo stalno prebivališče, vendar ima taka podpora veljavo samo v volilni enoti, kjer ima volivec stalno prebivališče. Predpisani postopek izražanja podpore velja za vsako dajanje podpore volivca katerikoli kandidatni listi, strankarski ali nestrankarski. Zato je očitno neutemeljen očitek pobudnika, da ZVDZ-UPB1 na tem mestu neupravičeno razlikuje med strankarskimi ali nestrankarskimi kandidatnimi listami.

5.Drugi odstavek 48. člena pobudnik izpodbija v povezavi s tretjim odstavkom 92. člena ZVDZ-UPB1. Zakonski ureditvi očita, da t. i. samostojnemu kandidatu ni dovoljeno kandidirati v vseh volilnih enotah, ampak le v eni volilni enoti, medtem ko se na drugi strani njegov volilni rezultat ugotavlja tako, kot da bi nastopal v vseh volilnih enotah. Tudi zanj namreč velja zahteva iz tretjega odstavka 92. člena, da se pri delitvi mandatov ne upoštevajo kandidatne liste, ki na območju države niso dobile najmanj štirih odstotkov od skupnega števila glasov (volilni prag). Očitki o neustavnosti drugega odstavka 48. člena ZVDZ-UPB1 so neutemeljeni, saj Zakon ne razlikuje med strankarskimi in nestrankarskimi kandidati. Za vsakogar velja, da lahko kandidira samo v eni volilni enoti, ne glede na to, ali je kandidat na listi politične stranke ali na listi, ki so jo določili volivci. Enako velja v primeru liste z enim kandidatom.

6.Glede tretjega odstavka 92. člena iz navedb pobudnika pravzaprav izhaja očitek, da se pravilo o volilnem pragu neupravičeno razteza tudi na t. i. samostojne kandidate, ki lahko kandidirajo samo v eni volilni enoti, kajti zanje to pravilo dejansko pomeni, da morajo v volilni enoti dobiti 31,25 odstotkov glasov, če naj na državni ravni dosežejo štiriodstotni volilni prag. Pobudnik vidi neenakopravnost v tem, da naj bi bil volilni prag za liste z enim kandidatom skoraj osemkrat višji od volilnega praga za politične stranke. Tudi ta očitek je neutemeljen. Volitve v Državni zbor potekajo po proporcionalnem volilnem sistemu, za katerega je značilno, da se mandati delijo v sorazmerju z volilnim rezultatom. Volivci v takem sistemu primarno izbirajo med kandidatnimi listami in ne med posameznimi kandidati, čeprav lahko imajo določen vpliv tudi na izbiro konkretnih oseb. Zato je predvsem neustrezno, da pobudnik za liste z enim kandidatom uporablja poimenovanje "samostojni kandidat", kar nekoliko napeljuje na sklep, da je tak kandidat nekaj posebnega v primerjavi z drugimi kandidati. Čeprav Zakon dopušča, da je na listi kandidatov, ki so jo določili volivci, tudi samo en kandidat, o katerem se nato glasuje v vseh volilnih okrajih (četrti odstavek 49. člena ZVDZ-UPB1), je to še vedno lista kandidatov, ki jo Zakon pri delitvi mandatov povsem upravičeno enako obravnava kot druge kandidatne liste. Samo dejstvo, da je zakonodajalec omogočil večjo pestrost glede možnih načinov vlaganja kandidatnih list, vključno s tem, da so dopustne tudi nestrankarske kandidatne liste z enim kandidatom, še ne pomeni, da bi bilo treba pri delitvi mandatov kandidatne liste različno obravnavati, glede na to, koliko kandidatov na njih kandidira. Na kakšen način bo oblikoval kandidatno listo (prek politične stranke, nestrankarsko ipd.), je stvar proste presoje vsakega predlagatelja, za vsako kandidatno listo pa je vnaprej znano pravilo, da mora na ravni države doseči štiriodstotni volilni prag, če želi sodelovati pri delitvi mandatov. Sistem proporcionalnih volitev temelji na kandidatnih listah in ne na posameznih kandidatih (ne glede na to, da je tudi v proporcionalnih sistemih mogoča večja ali manjša personalizacija volitev), zato je razumno, pa tudi primerno zaradi transparentnosti volitev, da se pri pravilih, ki urejajo delitev mandatov, kandidatne liste obravnavajo enako. Enokandidatne liste so v proporcionalnem volilnem sistemu izjema. Upoštevati je treba še, da je volilni prag v Republiki Sloveniji ustavna kategorija. Peti odstavek 80. člena Ustave med drugim določa, da se poslanci volijo po načelu sorazmernega predstavništva ob štiriodstotnem volilnem pragu za vstop v Državni zbor. Iz take ustavne določbe izhaja, da pri volilnem pragu ni mogoče razlikovati med strankarskimi in nestrankarskimi kandidati. Vsi poslanci, razen poslancev narodnih skupnosti, so izvoljeni ob upoštevanju štiriodstotnega volilnega praga za vstop v Državni zbor.

7.Ob upoštevanju, da je volilni prag ustavna kategorija, je neutemeljen tudi očitek pobudnika, da uspeh pri doseganju štiriodstotnega volilnega praga političnim strankam zagotavlja najmanj štiri (pobudnik napačno navaja tri) poslance v Državnem zboru, medtem ko lista z enim kandidatom, ki mora prav tako doseči enak volilni prag, ob morebitnem uspehu dobi samo en mandat. Kot rečeno, že Ustava predvideva, da se poslanci izvolijo ob upoštevanju štiriodstotnega volilnega praga. V praksi tak volilni prag pomeni, da kandidatna lista pridobi najmanj štiri poslanske mandate. Pri listah z enim kandidatom pa je jasno, da to po naravi stvari ni mogoče, ker ena oseba pač ne more zasesti štirih poslanskih sedežev. Vendar samo zaradi tega taka ureditev še ni protiustavna. Bistveno je namreč, da so pravila vnaprej določena in jasna, vsak volivec pa se potem v okviru teh pravil sam odloči, ali in kako bo kandidiral in uresničeval svojo pasivno volilno pravico. V proporcionalnem volilnem sistemu so liste z enim kandidatom izjemne, pomenijo celo določeno anomalijo v sistemu, ki temelji na kandidatnih listah z več kandidati, saj se le tako poslanski mandati lahko delijo po načelu sorazmernosti. Če se volivec odloči kandidirati kot edini kandidat na nestrankarski listi, mora upoštevati naravo proporcionalnega volilnega sistema, da enokandidatni listi ni mogoče dodeliti več poslanskih sedežev, četudi bi ji pripadalo več mandatov, če bi na njej kandidiralo več kandidatov.

8.Ker je Ustavno sodišče ugotovilo, da so očitki pobudnika neutemeljeni, je pobudo zavrnilo kot očitno neutemeljeno.

9.Glede na to, da je Ustavno sodišče pobudo zavrnilo kot očitno neutemeljeno, ni ugotavljalo obstoja drugih procesnih predpostavk, zlasti ali pobudnik izkazuje pravni interes za vse izpodbijane določbe.

10.Pobudnikov predlog, naj Ustavno sodišče "ne razkrije njegovih osebnih podatkov" je Ustavno sodišče štelo kot predlog iz drugega odstavka 38.a člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – ur. p. b. – v nadaljevanju ZUstS). Ta predlog je Ustavno sodišče zavrnilo, ker ga pobudnik ni utemeljil.

C.

11.Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi drugega odstavka 26. člena ZUstS in prve alineje tretjega odstavka Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 86/07) v sestavi: predsednik Jože Tratnik ter sodnice in sodniki mag. Marta Klampfer, mag. Marija Krisper Kramberger, mag. Miroslav Mozetič, dr. Ernest Petrič, Jasna Pogačar, dr. Ciril Ribičič in Jan Zobec. Sklep je sprejelo s sedmimi glasovi proti enemu. Proti je glasoval sodnik Ribičič.

Jože Tratnik Predsednik

[1]Podatek iz dopisa z dne 11. 8. 2008, ki ga je Državna volilna komisija naslovila na pobudnika na podlagi njegove poizvedbe o tem, koliko glasov bi moral dobiti v volilni enoti, da bi lahko sodeloval pri delitvi mandatov.