Jedro

Vložnik - smiselno in v luči odločbe Ustavnega sodišča RS Up-134/97 z dne 21. 3. 2002 - prisiljevanje prepoznava v izrečeni nižji sankciji v zameno za priznanje krivde. Sklicuje se sicer na navedeno odločbo Ustavnega sodišča, vendar pri tem ni mogoče mimo okoliščin konkretnega primera, na katerega se ta odločba nanaša. Prvi odstavek 149.b člena ZKP je kot stopnjo verjetnosti izvršitve kaznivega dejanja določal, da morajo biti podani "razlogi za sum, da je bilo storjeno, da se izvršuje ali da se pripravlja oziroma organizira kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti." Vsebino dokaznega standarda je treba razumeti v povezavi z namenom ukrepa, med katerim je tudi odkritje storilca.

ZKP je zahteval, da odredba vsebuje "podatke, ki omogočajo identifikacijo komunikacijskega sredstva za elektronski komunikacijski promet." Ukrep bo primeren le, če bo ugotovljena izrazljiva, preverljiva dejanska povezava med dejanjem (in v tem primeru tudi osumljencem) ter komunikacijskim sredstvom.

Vložnik napačno pričakuje, da besedilo takrat veljavnega 149.b člena ZKP zahteva obstoj "utemeljenih razlogov za sum", da je bilo določeno komunikacijsko sredstvo uporabljeno za točno določeno kaznivo dejanje. Izhaja iz razumne predpostavke, da storilci pri izvršitvi kaznivega dejanja uporabljajo svoja komunikacijska sredstva. S tem, ko je v odredbi vzpostavljena razumna in preverljiva povezava med osumljencem in individualiziranimi komunikacijskimi sredstvi, je zadoščeno tako zahtevi po primernosti odrejenega ukrepa kot vsebini sodne kontrole ukrepa.

Obe ugotovitvi, to je da je obsojenec izvršil dejanja v sostorilstvu in da je bil vodja hudodelske združbe, vsaka zase pomenita, da je sodišče ravnalo pravilno, ko je obsojenca obravnavalo enako kot tiste soudeležence, ki so neposredno izvrševali znake kaznivega dejanja. Zato (tudi) zanj instituta nadaljevanega kaznivega dejanja ni mogoče uporabiti.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Celju je obsojenega A. B. s sodbo III K 56957/2018 dne 11. 11. 2019 spoznalo krivega štirih kaznivih dejanj ropa po prvem in drugem odstavku 206. člena Kazenskega zakonika (KZ-1). Za vsako dejanje mu je določilo kazen 5 let zapora in izreklo enotno kazen 17 let in 6 mesecev zapora; v izrečeno kazen je vštelo čas pripora. Odločilo je še, da se obsojenca oprosti plačila stroškov postopka iz 1. - 6. točke prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), da pa je dolžan plačati stroške, ki jih je povzročil po svoji krivdi, in izdatke oškodovancev ter izdatke in nagrado njihovih pooblaščencev. S sodbo je izreklo tudi varnostni ukrep odvzema predmetov, odločilo o premoženjskopravnem zahtevku in obsojencu odvzelo premoženjskopravno korist. Višje sodišče v Celju je pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2. Zoper pravnomočno sodbo je zahtevo za varstvo zakonitosti vložil obsojenčev zagovornik iz vseh razlogov po 420. členu ZKP. Predlaga, naj Vrhovno sodišče sodbo razveljavi in vrne v ponovno sojenje drugemu senatu. Podrejeno predlaga, naj Vrhovno sodišče spremeni sodbo v odločbi o kazni tako, da se obsojencu izreče kazen 5 let zapora, stroški postopka s pravnim sredstvom pa naj bremenijo proračun.

3. Na zahtevo je odgovoril vrhovni državni tožilec mag. Jože Kozina, ki ugotavlja, da vložnik skozi celotno zahtevo vpleta očitke zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Kolikor zatrjuje kršitve določb kazenskega postopka, se vrhovni državni tožilec pridružuje stališču pritožbenega sodišča. Predlaga, naj Vrhovno sodišče zahtevo zavrne kot neutemeljeno.

4. O odgovoru vrhovnega državnega tožilca se je vložnik izjavil v vlogi, prejeti dne 29. 7. 2020. Vloga je - ob upoštevanju prekinitve teka procesnih rokov med 30. 3. in 31. 5. 2020 (drugi odstavek 3. člena Zakona o začasnih ukrepih v zvezi s sodnimi, upravnimi in drugimi javnopravnimi zadevami za obvladovanje širjenja nalezljive bolezni SARS-CoV-2 (COVID-19)) - prejeta v roku za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti. Zato je treba tudi navedbe v izjavi o odgovoru vrhovnega državnega tožilca presojati kot del zahteve za varstvo zakonitosti. Ker pa se navedbe v izjavi nanašajo na že prej zatrjevane kršitve po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP in kršitve kazenskega zakona ali pa so izrazito splošne in neopredeljene (postavitev izvedenca zaradi ugotavljanja alibija), izjave ni bilo treba ponovno vročati v odgovor vrhovnemu državnemu tožilcu.

B. - 1

5. Zahteva za varstvo zakonitosti je v večjem delu le prepis pritožbenih navedb. Sledeč petemu odstavku 420. člena ZKP je pogoj formalne in vsebinske izčrpanosti očitkov izpolnjen glede naslednjih kršitev: (i) kršitev kazenskega zakona, ker naj bi sodišči dejanje obsojenca napačno opredelili kot članstvo v hudodelski združbi, v kateri naj bi imel vodilno vlogo (ne kot zgolj pomagača) (str. 11-13 zahteve); kršitev kazenskega zakona, ker sodišči nista uporabili pravila o nadaljevanem kaznivem dejanju (str. 2 in 21-22 zahteve); kršitev kazenskega zakona, ki naj bi bila podana zaradi nesorazmernosti izrečene kazenske sankcije (str. 21 in 23 zahteve in izjava o odgovoru vrhovnega državnega tožilca); kršitev določb kazenskega postopka, ker naj bi sodišči kršili pravice obrambe glede spremenjene obtožbe (str. 5 zahteve); kršitev določb kazenskega postopka, ker naj bi sodišči kršili pravice obrambe s tem, da obrambi ni bil omogočen pregled prepisa zvočnega posnetka zaslišanja priče (str. 5 zahteve); kršitev določb kazenskega postopka po 8. točki prvega odstavka. 371. člena ZKP, ker naj bi se sodba opirala na podatke, pridobljene z odredbo Okrožnega sodišča v Celju I Kpd 56240/2017 z dne 13. 12. 2017 oziroma na dokaze, pridobljene na tej podlagi (str. 6-7 zahteve in izjava o odgovoru vrhovnega državnega tožilca); kršitev določb kazenskega postopka po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ker je sodišče sodbo oprlo na izjave (zagovore) obsojenih ostalih soudeležencev kaznivih dejanj (str. 20-21 zahteve in izjava o odgovoru vrhovnega državnega tožilca).

6. Navedbe, ki jih obdolženčev zagovornik v pritožbi ni uveljavljal, in jih torej na podlagi petega odstavka 420. člena ZKP ni mogoče obravnavati, so: zatrjevane kršitve določb kazenskega postopka glede domneve nedolžnosti (str. 2-4 zahteve), glede neizvedenega soočenja prič in obsojenca zaradi ugotavljanja alibija (str. 4 in 5 zahteve), glede izvajanja prikritih preiskovalnih ukrepov brez sodne odredbe (str. 5 in 6 zahteve), glede pomanjkljive obrazložitve sodbe o zatrjevanem dogovoru med ostalimi udeleženci kaznivih dejanj in njihove verodostojnosti (str. 14 zahteve ) in glede zavrnitve dokaznih predlogov obrambe (str. 22-23 zahteve).

7. Preostanek zahteve po vsebini pomeni nedopustno uveljavljanje zmotno ali nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Zahteva v teh delih vsebuje dobesedne prepise besedila pritožbe zoper sodbo prve stopnje, ki so mestoma dopolnjeni z neobrazloženim zatrjevanjem kršitve 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ter 2., 14. in 21. člena Ustave RS. V teh delih zahteva po vsebini ostaja v mejah zatrjevanja dejanskih napak pravnomočne sodbe, zaradi katerih vložitev zahteve ni dovoljena (drugi odstavek 420. člena ZKP).

B. - 2 Glede kršitev določb kazenskega postopka

8. Kršitev določb kazenskega postopka s kršitvijo pravic obrambe glede spremenjene obtožbe, naj bi bila podana zato, ker naj obsojenec ne bi imel dovolj možnosti, da se z obtožnico, spremenjeno na zadnjem naroku glavne obravnave, seznani v pisni obliki in se o njej pisno izjavi. O tem se je izčrpno in prepričljivo opredelilo višje sodišče (6. točka obrazložitve). Na naroku dne 8. 11. 2019 je tožilka dodatno ustno in izčrpno pojasnila, v čem je sprememba obtožbe. Vložnik ne zatrjuje (niti iz spisa ne izhaja), da bi se ustna izjava tožilke na naroku pomembneje razhajala z vsebino spremenjene obtožnice. Odločitev tožilca, da na naroku vloži pisno pripravljeno spremembo obtožbe, tako pravzaprav presega minimalne zahteve, ki jih glede obličnosti spremembe obtožbe predpisuje ZKP v 344. členu. Zato ni mogoče slediti navedbam vložnika, da je odločilna izključno pisno vložena sprememba obtožnice. Prav tako ni videti, v čem naj bi bil obsojenec zaradi zatrjevane nevročitve obtožnice prikrajšan za učinkovito izvajanje pravice do obrambe. Možnost predlagati prekinitev obravnave zaradi priprave obrambe (312. člen ZKP) je imel vse do konca besede strank in je ni izkoristil. In končno, o obtožnici - tudi po najnovejši modifikaciji - se je brez zadržkov v besedi strank odzval njegov zagovornik.

9. Tudi očitku, da naj bi sodišči kršili pravice obrambe, ker obsojencu in zagovorniku ni bil omogočen pregled prepisa zvočnega posnetka zadnjega naroka glavne obravnave, ni mogoče slediti. Na navedbe se je razumno odzvalo tudi višje sodišče (7. točka obrazložitve sodbe). Vložnik trdi, da obramba "do razglasitve sodbe" ni dobila prepisa posnetkov izpovedb prič in končne besede njegovega zagovornika z dne 8. 11. 2019. Tem navedbam ni mogoče slediti. Prvič, obsojenec je bil na naroku navzoč in je končno besedo svojega zagovornika poslušal, pri čemer ni bilo nobene ovire, da se o vsebini s svojim zagovornikom ne bi prej ali kasneje posebej posvetoval. Drugič, razglasitev sodbe ni namenjena obravnavi procesnega gradiva, na katerem temelji odločba sodišča, in zato nima dodane spoznavne vrednosti onkraj naznanitve izreka in kratkih razlogov sodbe (360. člen ZKP). Tretjič, obramba ne zatrjuje, da bi ji ne bil dostopen zvočni posnetek naroka z dne 8. 11. 2019. In končno, vložnik ne zatrjuje, da bi bila obramba kakorkoli prikrajšana pri seznanitvi z razlogi sodbe ali izvrševanju pravice do pritožbe. Vrhovno sodišče zato ugotavlja, da o kršitvi pravic obrambe, zlasti pravice do primernih možnosti za pripravo obrambe, ni mogoče govoriti.

10. Prva kršitev določb kazenskega postopka po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ki jo zatrjuje vložnik, naj bi bila podana, ker je sodišče sodbo oprlo na izjave (zagovore) ostalih že pravnomočno obsojenih soudeležencev kaznivih dejanj. Vložnik v zahtevi in v izjavi o odgovoru vrhovnega državnega tožilca zatrjuje, da naj bi bili zagovori ostalih udeležencev "kupljeni" oziroma izsiljeni (s sklicevanjem na 11. člen ZKP). Pri zatrjevanju razloga po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP je po ustaljeni praksi dopustno zatrjevati tudi kršitve dokaznih prepovedi, do katerih naj bi prišlo pri zbiranju dokaznega gradiva s posegi v pravni položaj tretjih oseb, ne le obdolženca. Tudi v takem primeru je treba določno označiti dokazno prepoved, ki naj bi bila kršena, in opredeliti ravnanje, s katerim naj bi do kršitve prišlo. Vložnik zatrjuje, da sodišče ne bi smelo sprejeti njihovih priznanj krivde oziroma pravilneje, sporazumov o priznanju krivde. Vložnik - smiselno in v luči odločbe Ustavnega sodišča RS Up-134/97 z dne 21. 3. 2002 - prisiljevanje prepoznava v izrečeni nižji sankciji v zameno za priznanje krivde. Svojega stališča pri tem dodatno ne obrazloži. Sklicuje se sicer na navedeno odločbo Ustavnega sodišča, vendar pri tem ni mogoče mimo okoliščin konkretnega primera, na katerega se ta odločba nanaša, in v katerem je Ustavno sodišče prepoznalo kršitev privilegija zoper samoobtožbo zaradi vztrajnih, ponavljajočih obljub milejše sankcije, s katerimi je sodišče k priznanju nagovarjalo komaj polnoletno in osebnostno ranljivo obdolženko. Te okoliščine se - že na prvi pogled - pomembno razlikujejo od okoliščin obravnavane zadeve.

11. Druga kršitev določb kazenskega postopka po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP pa naj bi bila podana zato, ker naj bi se sodba opirala na podatke, pridobljene z nezakonito odredbo Okrožnega sodišča v Celju I Kpd 56240/2017 z dne 13. 12. 2017 oziroma na dokaze, pridobljene na tej podlagi. Vložnik v tem delu - kot že v pritožbi - zatrjuje: (i) da je odredba le prepis pisnega predloga tožilca; (ii) da odredba ne vsebuje sodne kontrole dokazov, ki jih je ponudilo tožilstvo; (iii) da odredba ni konkretizirana in določna do te mere, da bi se lahko preizkusila sodnikova lastna presoja o pogojih za poseg v pravico do zasebnosti; (iv) da odredba ni obrazložena glede zahtevanega dokaznega standarda (razlogov za sum); (v) da v odredbi ni konkretiziranih razlogov, da bi bila številka ... v uporabi A. C.; (vi) da v odredbi ni konkretiziranih razlogov oziroma "manjka obrazložitev razlogov o obstoju utemeljenega razloga za sum", da je bila ta telefonska številka uporabljena pri storitvi kaznivega dejanja na škodo družine G.; in (vii) da v odredbi ni obrazloženih razlogov za sum, da bi obsojeni A. B. storil očitano dejanje.

12. Vložnik ima prav, ko - sledeč stališču Ustavnega sodišča Up-1006/13 z dne 9. 6. 2013 - navaja, da je obrazložitev sodne odredbe namenjena temu, "da se sploh lahko preizkusi sodnikova presoja o obstoju pogojev za poseg v pravico ... in s tem omogoči naknadna kontrola, vključno z vidika pravice do pritožbe." Pri tem pa vložnik ne pojasni, zakaj naj bi obrazložitev sporne odredbe onemogočala naknadni preizkus pravilnosti stališča, ki ga je o dokaznem standardu in drugih predpostavkah ukrepa po takrat veljavni ureditvi prvega in drugega odstavka 149.b člena ZKP, sprejela preiskovalna sodnica (ne glede na to, kako je odredba ubesedena). Vložnik ne trdi, da bi prvo- ali drugostopenjsko sodišče naknadno in "namesto preiskovalnega sodnika" opravili presojo predpostavk odrejenega ukrepa.

13. Vložnikove navedbe je mogoče razumeti v smeri, da je vsebinsko presojo - namesto preiskovalne sodnice - opravil predlagatelj, državni tožilec. Nobenega dvoma ni, da je morala preiskovalna sodnica opraviti samostojno presojo predpostavk ukrepa po takrat veljavnem prvem in drugem odstavku 149.b člena ZKP. Vendar pa iz načina ubeseditve sporne odredbe ni mogoče sklepati, da je preiskovalna sodnica takšno samostojno presojo opustila. Iz odredbe izhaja sodničina lastna presoja pravne podlage za odreditev ukrepa (2. točka obrazložitve odredbe), določno zatrjevanje podlage za presojo predpostavk ukrepa (prvi odstavek 3. točke obrazložitve odredbe), lastna ocena razlogov za sum udeležbe A. C. pri izvršitvi kaznivega dejanja ropa po prvem in drugem odstavku 206. člena ZKP (zadnji odstavek 3. točke obrazložitve odredbe), ter lastna presoja primernosti in (vsebinske ter časovne) nujnosti oziroma omejenosti ukrepa (4. in 5. točka obrazložitve odredbe).

14. Vložnik vztrajno zatrjuje, da v odredbi ni obrazložen dokazni standard "razlogov za sum", ki ga je - tudi po ureditvi, veljavni na dan izdaje odredbe - zahtevala ureditev po prvem in drugem odstavku 149.b člena ZKP. Prvi odstavek 149.b člena ZKP je kot stopnjo verjetnosti izvršitve kaznivega dejanja določal, da morajo biti podani "razlogi za sum, da je bilo storjeno, da se izvršuje ali da se pripravlja oziroma organizira kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti." Vsebino dokaznega standarda je treba razumeti v povezavi z namenom ukrepa, med katerim je tudi odkritje storilca. Zato po zakonski ureditvi zadošča, da je na ravni razlogov za sum izkazana le izvršitev kaznivega dejanja (ne pa tudi že individualiziran domnevni storilec dejanja). Na podlagi gradiva, ki je bilo preiskovalni sodnici predloženo in ga ta navede v 3. točki obrazložitve, so okoliščine kaznivega dejanja ropa v odredbi jasno navedene in tudi preverljive. Obrazložitev odredbe glede zahtevanega dokaznega standarda zato v celoti zadosti zakonskim merilom.

15. Vendar pa je preiskovalna sodnica v sporni odredbi sprejela določnejše stališče, in sicer, da so podani razlogi za sum, da je A. C.- obsojenčev brat - udeležen v dejanju na škodo družine G. Ta korak je bil sestavni del individualizacije komunikacijskih sredstev, to je telefonov z navedenimi IMEI številkami in naročniških kartic, ki so se v teh telefonih uporabljali. ZKP, še posebej v luči ustavnih zahtev po obrazložitvi sodne odločbe, zahteva, da sodišče svojo presojo tudi v tem delu obrazloži tako, da jo je mogoče vsaj preveriti (prim. sodbo Vrhovnega sodišča RS I Ips 24015/2010-1055 z dne 11. 9. 2014; smiselno tudi Ustavno sodišče RS v odločbi Up-709/15-29, Up-710/15-34 z dne 9. 10. 2019, 50. točka obrazložitve). Sodišče se je torej moralo opreti na izrazljiva in preverljiva dejstva, ki razumnega človeka prepričajo v udeležbo imenovanega osumljenca in s tem - posledično - v primernost odreditve ukrepa v zvezi z določenimi komunikacijskimi sredstvi.

16. V sporni odredbi so pri tej presoji ključni naslednji koraki: (i) storilci so dobro poznali osebne okoliščine oškodovancev in okolico kraja dejanja; (ii) v krog oseb s tem znanjem ne sodijo stranke ali poslovni partnerji oškodovanca; in (iii) z relevantnimi podatki je - zunaj družinskega ali poslovnega kroga - razpolagal A. C. To je dejanska podlaga, na kateri temelji sklep, da so podani razlogi za sum udeležbe A. C. pri kaznivem dejanju. Takšna dejanska podlaga je nedvomno preverljiva in - na ravni razlogov za sum - tudi ni nerazumna. Več pa zakonodajalec z uzakonitvijo tega dokaznega standarda ne zahteva.

17. Naslednji korak, ki je za vložnika sporen, je osredotočenje na določena komunikacijska sredstva. ZKP je zahteval, da odredba vsebuje "podatke, ki omogočajo identifikacijo komunikacijskega sredstva za elektronski komunikacijski promet." Ukrep bo primeren le, če bo ugotovljena izrazljiva, preverljiva dejanska povezava med dejanjem (in v tem primeru tudi osumljencem) ter komunikacijskim sredstvom. Tudi to presojo je preiskovalna sodnica ustrezno opravila, in sicer v treh korakih: (i) ugotovila je, da A. C. uporablja določeno telefonsko številko, (ii) da s to telefonsko številko (SIM kartico) uporablja več mobilnih telefonov, in (iii) da se v teh telefonih uporablja več telefonskih številk (SIM kartic). Ob takšnih korakih je povsem razumno sklepanje, da A. C. uporablja ne le enega, ampak več mobilnih telefonov, in ne le eno, ampak več SIM kartic. Tudi ta sklep je razumen, preverljiv in nikakor ne arbitraren.

18. S tem je v odredbi tudi (skladno s takratno zakonsko ureditvijo) vzpostavljena povezava med kaznivim dejanjem, osumljencem in uporabljenimi komunikacijskimi sredstvi. Vložnik napačno pričakuje, da besedilo takrat veljavnega 149.b člena ZKP zahteva obstoj "utemeljenih razlogov za sum", da je bilo določeno komunikacijsko sredstvo uporabljeno za točno določeno kaznivo dejanje. Izhaja iz razumne predpostavke, da storilci pri izvršitvi kaznivega dejanja uporabljajo svoja komunikacijska sredstva. S tem, ko je v odredbi vzpostavljena razumna in preverljiva povezava med osumljencem in individualiziranimi komunikacijskimi sredstvi, je zadoščeno tako zahtevi po primernosti odrejenega ukrepa kot vsebini sodne kontrole ukrepa.

19. In končno, vložnik zatrjuje, da v odredbi ni obrazloženih razlogov za sum, da bi obsojeni A. B. storil očitano dejanje. Odredba bo zakonita, če bo vsebovala presojo predpostavk ukrepa, glede na dejstva, ki so na razpolago v trenutku odločanja (in nikakor ne kasneje), in glede na pravno podlago, veljavno v času odločitve. Na njeno zakonitost ne more vplivati kasnejši način uporabe zbranih podatkov. Za presojo zakonitosti odredbe zato ni pomembno, da so šele s pomočjo analize zbranih podatkov identificirali obsojenega A. B. kot osumljenca (kot obrazloženo v 32. točki sodbe sodišča prve stopnje). Pomembno je, da je bila telefonska številka, na kateri takšna analiza temelji, pridobljena s predhodnim, zakonitim in preverljivim obdelovanjem zbranih osebnih podatkov A. C.Temu pa vložnik niti ne nasprotuje.

B. - 3 Glede kršitev kazenskega zakona

20. Vložnik zatrjuje, da bi bilo mogoče prispevek obsojenca opredeliti kvečjemu kot pomoč pri kaznivih dejanjih, ki se mu očitajo. Pri tem izpostavlja, da kaznivih dejanj osebno ni storil, hkrati pa njegovega prispevka (posredovanja informacij) ni mogoče šteti za odločilnega.

21. V izpodbijani sodbi se obsojencu ne očita le (i) posredovanje informacij o oškodovancih, ampak tudi (ii) dajanje navodil za izvrševanje ropov, (iii) pridobitev orožja, ki ga je soudeleženi D. M. uporabljal, in (iii) druga ravnanja, ki so opisana ob vsakem posameznem dejanju (straženje pri dejanju na škodo družine G., prevoz pri dejanju na škodo družine L. in neposredna izvršitev dejanja na škodo zakoncev M.), in ki izkazujejo ciljnost, časovno ter krajevno povezanost in usklajenost ravnanj (z delitvijo nalog pri izvrševanju dejanj) vseh udeležencev. Dejanske ugotovitve o obsojenčevem prispevku je sodišče prve stopnje podalo v 73. - 94. točki obrazložitve, višje sodišča pa jim je pritrdilo v 23. točki obrazložitve sodbe.

22. Takšna dejanska podlaga zadošča za sklep (v 98. točki obrazložitve prvostopenjske sodbe), da je bil prispevek obsojenca bistven (odločilen) za izvršitev kaznivih dejanj in da je pri njih zavestno sodeloval skupaj z drugimi. Opisana ravnanja obsojenca so bila za izvršitev dejanj odločilen pogoj, četudi sam neposredno ni izvrševal znakov kaznivih dejanj. Njegova ravnanja zato presegajo stopnjo udeležbe, ki bi jo pričakovali od (zgolj) pomagača. Ta prepušča odločitev o tem, ali in kako bo dejanje izvršeno, storilcu.1 Obsojenemu pa se, nasprotno, z opisanimi ravnanji očita prav oblast nad kaznivimi dejanji, pri kateri je deloval načrtno in usklajeno z drugimi. S tem sta izpolnjena tako objektivni kot subjektivni element, ki morata biti podana takrat, kadar sostorilec z lastnim ravnanjem ne izpolnjuje znakov izvršitvenega ravnanja. Zato je mogoče ravnanja drugih udeležencev pripisati tudi obsojencu (glej merila, ki jih je Vrhovno sodišče RS oblikovalo, npr. s sodbo I Ips 9199/2012-701 z dne 15. 1. 2015).

23. Ob ugotovljenem prispevku obsojenca kot sostorilca in pravilni ugotovitvi, da so storilci izvršili kazniva dejanja v hudodelski združbi (99. točka obrazložitve prvostopenjske sodbe), je sodišče pravilno presodilo tudi, da je bil obsojeni ne le član, ampak tudi vodja hudodelske združbe (99., 102. in 103. točka obrazložitve prvostopenjske sodbe). Sodišči sta se pri tem oprli na ugotovljena dejstva, ki kažejo, da je obsojenec vodil izvedbo hudodelskega načrta; za odločilno se je izkazalo pridobivanje in posredovanje informacij ter navodil za izvedbo kaznivih dejanj.

24. Očitki, da bi sodišče moralo uporabiti določbo 54. člena KZ-1, temeljijo na zatrjevanju, da obsojenec - drugače kot drugi udeleženci obravnavanih kaznivih dejanj - osebno ni uporabil sile ali grožnje zoper oškodovance. Sodišči prve in druge stopnje sta že zavzeli ustaljeno stališče, da instituta nadaljevanega kaznivega dejanja po 54. členu KZ-1 ni mogoče uporabiti pri tistih kaznivih dejanjih, katerih izvršitev je tesno povezana z grozečimi ali dejanskimi posegi v telesno celovitost drugega (104. točka obrazložitve prvostopenjske in 26. točka obrazložitve drugostopenjske sodbe). Ob takem izhodišču pa obe ugotovitvi, to je da je obsojenec izvršil dejanja v sostorilstvu in da je bil vodja hudodelske združbe, vsaka zase pomenita, da je sodišče ravnalo pravilno, ko je obsojenca obravnavalo enako kot tiste soudeležence, ki so neposredno izvrševali znake kaznivega dejanja. Zato (tudi) zanj instituta nadaljevanega kaznivega dejanja ni mogoče uporabiti.

25. Zadnji očitek kršitve kazenskega zakona se opira na odločitev sodišča, da izreče obsojencu kazen zapora, ki je - po oceni vložnika - za 1/3 višja od kazni zapora, izrečena ostalim udeležencem kaznivih dejanj - zato, ker so ti priznali krivdo po obtožbi. Trditve o neenakopravnem obravnavanju je mogoče razumeti kot zatrjevanje, da je sodišče prekoračilo pravico, ki jo ima po zakonu (4. točka 372. člena ZKP), kolikor se od sodišča zahteva, da pri odločanju o kazenski sankciji spoštuje enakost pred zakonom in podobne primere obravnava enako (14. člen Ustave RS). Enakost pred zakonom prepoveduje arbitrarno uporabo predpisa v razmerju do vsakega posameznika; sodišče je dolžno enake položaje obravnavati enako, brez upoštevanja osebnih okoliščin, ki v pravnem pravilu niso navedene kot odločilne. Z drugimi besedami, enaka pravila se morajo uporabljati za enaka dejanska stanja, in obratno: ne smejo se uporabljati enaka pravila za bistveno različna dejanska stanja (gl. npr. odločbo Ustavnega sodišča RS Up-333/96 s 1. 7. 1999). Vložnik ne ponudi argumentov, v čem naj bi bila odločitev o kazenski sankciji arbitrarna. Nasprotno, različna obravnava položaja soudeležencev in obsojenca temelji na določbah KZ-1 (58. člen) in ZKP (šesti odstavek 285.č člena v zvezi s tretjim odstavkom 450.č člena ZKP). Več od tega pa vložnik ne zatrjuje.

C.

26. Ker zahtevi za varstvo zakonitosti v nobenem delu ni mogoče slediti, jo je Vrhovno sodišče na podlagi prvega odstavka 425. člena ZKP zavrnilo.

27. Odločbo o stroških postopka z zahtevo za varstvo zakonitosti je sprejelo na podlagi 98.a člena ZKP in šestega odstavka 11. člena Zakona o sodnih taksah. Obsojenec je namreč upravičenec do brezplačne pravne pomoči za postopek s tem izrednim pravnim sredstvom.

1 Ambrož, k 38. členu KZ-1, v: M. Šepec, Kazenski zakonik s komentarjem, splošni del, GV založba, Ljubljana, 2021, str. 609.