Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Zakonski opis kaznivega dejanja poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja po prvem odstavku 209. člena KZ-1 posebnega načina prilastitve premične stvari ne zahteva. Bistveno je, da je bila stvar z odvzemom ali kako drugače prilaščena, ko se je že nahajala v storilčevi posesti, ker mu je bila predhodno zaupana, medtem ko je pri primeroma vzetem kaznivem dejanju tatvine po prvem odstavku 204. člena KZ-1, stvar pri drugem, pa jo je storilec z odvzemom šele moral pridobiti.
I. Pritožbe višje državne tožilke, zagovornika obdolženega B.S. ter zagovornice obdolžene M.K. se zavrnejo kot neutemeljene in potrdi sodba sodišča prve stopnje.
II. Obdolžena se oprostita plačila sodne takse.
1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obdolženega B.S. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja po četrtem v zvezi s prvim odstavkom 209. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), obdolženo M.K. pa storitve kaznivega dejanja prikrivanja po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 217. člena KZ-1. Prvemu obdolžencu je bila izrečena kazen eno leto zapora ter po drugem odstavku 45. člena v zvezi s 47. členom KZ-1 še stranska denarna kazen v višini 5.000,00 EUR, kar je sto dnevnih zneskov z višino dnevnega zneska 50,00 EUR. Denarno kazen je obdolženi dolžan plačati v roku treh mesecev. Če se ne bo dala niti prisilno izterjati, jo bo sodišče izvršilo tako, da bo za vsaka začeta dva dnevna zneska denarne kazni določilo en dan zapora. Obdolženi M.K. je bila po drugem odstavku 57. člena KZ-1 izrečena pogojna obsodba, v kateri ji je bila določena kazen šest mesecev zapora, ki ne bo izrečena, če obdolžena v preizkusni dobi dveh let ne bo storila novega kaznivega dejanja. Po 74. členu v zvezi s prvim odstavkom 75. člena KZ-1 je bila obdolženima odvzeta premoženjska korist, pridobljena s kaznivim dejanjem v višini 4.900,00 EUR, ki jo morata vrniti s plačilom denarnega zneska v višini 4.903,00 EUR. Oškodovana gospodarska družba G.A. d.o.o. je bila s premoženjskopravnim zahtevkom napotena na pravdo, obdolžena sta bila po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) oproščena vrnitve stroškov tega postopka od 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter plačila sodne takse, dolžna pa sta plačati nagrado in potrebne izdatke oškodovančeve pooblaščenke. Po izreku sodbe mora obdolženi B.S. po prvem odstavku 97. člena ZKP plačati nagrado in potrebne izdatke svojega zagovornika po pooblastilu, ki so nastali do dne 5. 11. 2013, nadaljnja nagrada in potrebni izdatki istega zagovornika ter nagrada in potrebni izdatki zagovornice, postavljene obdolženi M.K. pa obremenjujejo proračun.
2. Zoper sodbo so se pritožili: - višja državna tožilka zaradi odločbe o kazenski sankciji za obdolženo M.K. s predlogom, da pritožbeno sodišče odločbo v tem delu spremeni tako, da obdolženi izreče kazen šest mesecev zapora in še stransko denarno kazen v višini 10.000,00 EUR, v višini dvesto dnevnih zneskov z določenim posamičnim dnevnim zneskom v višini 50,00 EUR ali podrejeno nižje odmerjeni obe kazni; - zagovornik obdolženega B.S. zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja s predlogom, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da obdolženega obtožbe oprosti; - zagovornica obdolžene M.K. zaradi kršitve kazenskega zakona ter zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja s predlogom, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da obdolženo obtožbe oprosti ali podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.
3. Pritožbe niso utemeljene.
4. Višja državna tožilka nasprotuje odločbi o kazenski sankciji za obdolženo M.K. z obrazložitvijo, po kateri je sodišče prve stopnje obdolženi brez ustreznih razlogov o pozitivni prognozi, neutemeljeno izreklo kazensko sankcijo opozorilne narave, kot ji enako neutemeljeno ni izreklo še denarne kazni. Teža dejanja je namreč upoštevaje kontinuiteto izvrševanja in okoliščino, da je bila obdolžena dejansko prejemnica premoženjske koristi, velika, medtem ko stranska denarna kazen niti v primeru izrečene pogojne obsodbe ni izključena.
5. Pritožbeno sodišče se strinja s pritožnico, da razlogi za utemeljeno pričakovanje iz tretjega odstavka 58. člena KZ-1 v obrazložitvi sodbe neposredno niso razvidni, jih je pa posredno mogoče razbrati v navedbi obdolženkine dosedanje neobsojenosti in zlasti v skrbi za več otrok. Res je tudi, da je bilo kaznivo dejanje izvrševano skozi daljše časovno obdobje, kar je sodišče prve stopnje pri odmeri določene kazni upoštevalo, medtem ko po opisu dejanj(a) prejemnik premoženjske koristi ni bila obdolžena, ampak obdolženi B.S., ki mu je bila ta korist, očitno v denarju izročena. Končno, pritožbeno sodišče se znova samo deloma strinja s pritožnico, da je po drugem odstavku 45. člena KZ-1 mogoče/dovoljeno izreči stransko denarno kazen tudi v primeru izrečene pogojne obsodbe (prim. sodba Vrhovnega sodišča R Slovenije I Ips 575/2010 z dne 30. 8. 2012), vendar je smiselno enako ugotovljeno že v razumljivih razlogih sodbe, po katerih tovrstno, sicer možno dodatno kaznovanje, ni obvezno.
6. Zagovornik obdolženega B.S. uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki jo je obrazložil z nerazumljivim izrekom sodbe kot posledico opisa dejanja brez ustreznih zakonskih znakov, konkretno izvršitvenega ravnanja ter z nasprotjem med izrekom in razlogi sodbe, ko se po priloženih popisnih listih isti predmeti enkrat vodijo kot del premoženja oškodovane gospodarske družbe, spet drugič pa kot inventurni manjko. Glede na to so tudi ugotovitve sodišča prve stopnje v zvezi z določenimi orodji protispisne, kot so protispisne tedaj, ko glede iste okoliščine nasprotujejo izpovedbam prič.
7. Izrek sodbe je v odločbi o krivdi, kot sicer razumljiv. Opis dejanja je sestavljen iz abstraktnega in konkretnega dela, ki se pomensko ujemata, tako glede storilca, izvršitvenega ravnanja, kot prepovedane posledice. Razen tega se izrek sklada z razlogi sodbe, kar je v pritožbi obrazloženo na način, ki kaže, da je pritožnik v resnici mislil na zmotno oziroma nepopolno ugotovljeno dejansko stanje kot pritožbeni razlog, ki ga posebej uveljavlja. Zatrjevano razhajanje v popisnih listih je v zvezi z odločilnimi dejstvi, kot so po opisu dejanja morala biti ugotovljena in ne z razlogi, ki so po izrečeni sodbi morali biti izdelani. Gre za dve različni stvari, kar velja še za zatrjevano protispisnost, kjer vsebina listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku, glede odločilnih dejstev ni pravilno povzeta, s čemer je še pred njihovim preizkusom ustvarjena zakonska domneva, da ta dejstva niso bila pravilno ugotovljena. V tem delu uveljavljana bistvena kršitev določb kazenskega postopka, na podoben način ni bila obrazložena, pritožbeno sodišče pa je ni zasledilo niti tedaj, ko je sodbo preizkusilo po uradni dolžnosti (1. točka prvega odstavka 383. člena ZKP).
8. Z obrazložitvijo, po kateri obtožba in sodba zaradi manjkajočega izvršitvenega ravnanja ne vsebujeta vseh bistvenih zakonskih znakov kaznivega dejanja, za katero je bil obdolženi obsojen, pritožnik uveljavlja kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP.
9. Kršitev ni podana, kajti po opisu dejanja je bilo to izvršeno na način, da je obdolženi zaupane stvari vzel iz skladišča ter jih nato izročil soobdolženi M.K.. To za konkretizacijo izvršitvenega ravnanja zadostuje, saj kot je bilo že enkrat obrazloženo, zakonski opis kaznivega dejanja poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja po prvem odstavku 209. člena KZ-1 posebnega načina prilastitve premične stvari ne zahteva. Bistveno je, da je bila stvar z odvzemom ali kako drugače prilaščena, ko se je že nahajala v storilčevi posesti, ker mu je bila predhodno zaupana, medtem ko je pri primeroma vzetem kaznivem dejanju tatvine po prvem odstavku 204. člena KZ-1, stvar pri drugem, pa jo je storilec z odvzemom šele moral pridobiti.
10. Neugotovljenih odločilnih dejstev pritožnik v pritožbeni obrazložitvi ni posebej izpostavil, zmotno pa so bila ta dejstva po njegovem ugotovljena zato, ker po izpovedbah prič popisov orodij pri oškodovani gospodarski družbi niso opravljali in tako tudi popisni listi niso verodostojni. Razen tega je bila obdolžencu očitana odtujitev orodij, ne pa tudi njihovih nosilcev, ki so od orodij bistveno težji. Če so torej popisni listi verodostojni, bo po prilogah ugotovljeno, da je pri demontiranih orodij, to dejstvo izrecno navedeno, iz česar bi bilo mogoče sklepati, da ostala orodja niso bila demontirana. Teh pa je za polovico več od tistih pod obtožbo, kar dodatno kaže, da dejansko stanje ni bilo pravilno ugotovljeno. V nadaljevanju pritožbene obrazložitve še zato, ker ugotovitve o odločilnih dejstvih temelje zgolj na indicih, ki niso bili ustrezno sklenjeni. Obdolženi je sicer imel dostop do skladišča, vendar je tja, zaradi pomanjkljivega varovanja lahko dostopal vsakdo iz ali izven oškodovane gospodarske družbe. Podobno dvoplastna je ocena fotografij zabojnika, ki jo je obdolženi predložil, ko je del prič potrdil, da se v zabojniku nahajajo komolčniki, del prič je komolčnike v zabojnikih že videl ali so tam videle aluminijaste odpadke, medtem ko je sodišče prve stopnje sledilo le pričam, ki so izpovedovale najbližje poslovodstvu družbe. Za odtenek drugačna, vendar obdolžencu v korist je ocena njegove zmožnosti razstavljanja orodij z nosilcev, ko je le po ugotovitvah izvedenca avtomobilske stroke dr. J.K. to trajalo vsega nekaj minut, medtem ko so številne priče izpovedovale o urah, kar je bilo z ugotovitvami drugega izvedenca potrjeno. Končno, po pritožbeni obrazložitvi obdolžencu ni bilo dokazano niti nadaljnje ravnanje z orodji, saj je obdolžena M.K. prodajala aluminij še pred obravnavanim obdobjem, v tem obdobju pa je po zagovoru zbirala aluminijaste odpadke iz zabojnikov, po izpovedbi priče A. so ji bili med prenavljanjem hiše prepuščeni vsi radiatorji, medtem ko je po listinah dajala v odkup t.i. mehki aluminij, kamor navedena orodja po izpovedbi priče J.K. ne bi bila uvrščena.
11. Povzeti pritožnikovi dvomi v ugotovitve sodišča prve stopnje so neutemeljeni. Pritožnik se v zvezi z verodostojnostjo popisnih listov sklicuje na izpovedbi prič I.K. in E.G., ki morata biti razumljeni v kontekstu ter zlasti v povezavi z izpovedbo priče B.P.. Ta v pritožbeni obrazložitvi ni omenjena, čeprav je priča po razumljivih razlogih v 11. točki obrazložitve sodbe podrobno pojasnjeval ravno okoliščine, ki pritožnika begajo. Pomembno je, da so bila po pričinih pojasnilih kakršnakoli razhajanja med stanjem v popisnih listih in dejanskim stanjem stvari, izjemna ter da so bila v pritožbeni obrazložitvi zatrjevana neutemeljena pripisovanja manjkov obdolžencu, izključena. Enako velja za zatrjevano razhajanje v popisnih listih med manjkajočimi orodji in nosilci, ki je bilo po imenovani priči zanesljivo pojasnjeno, če je že prezreti, da po izreku sodbe nosilci nikoli niso bili predmet protipravne prilastitve, kot so to bila kasneje prodana orodja in polizdelki.
12. Pritožbeno sodišče se strinja s pritožnikom, da ugotovitve sodišča prve stopnje temelje na posrednih dokazih, vendar jih je po drugi strani toliko in s takšno vsebino, da v pritožbeni obrazložitvi omenjeni indični krog nedvomno omogočajo. Dostopnost do orodij v dnevnem času s strani tretjih oseb se je po izpovedbi priče Ma.K. izkazala za minimalno, kasneje prodanih in najdenih orodij in polizdelkov pa s katerim izmed neznanih storilcev, ki bi jih ukradel v nočnem času ali z drugim zaposlenim v oškodovani gospodarski družbi, ki bi si jih protipravno prilastil v službenem in nočnem času, ni mogoče povezati. Medtem ko je po drugi strani povezava med obdolžencem kot zaposlenim viličaristom v tej družbi preko obdolžene M.K. tako trdna, da je dejansko nobena druga možnost ne more pretrgati. Kvečjemu vodi v ugotovitev o dodatnem storilcu, ki je vzporedno, vendar še vedno samostojno počel enako kot obdolženi, kar pa je glede na ostale dokaze in brez da bi ga bilo mogoče povezati z obdolženo M.K., znova izključeno.
13. Razmerje med številom prič, ki so po predloženih fotografijah iz prilog pod B2 zanikale, da bi bila orodja in polizdelki odlagani (odvrženi) v zabojniku na prikazani način in tistih, ki so to dejstvo potrdile, je po pravilni oceni sodišča prve stopnje odločno v korist prvih. Kljub drugačni pritožbeni oceni je enako odločno razmerje med dokazi, po katerih je bilo mogoče orodja z nosilci v razmeroma kratkem času sneti, jih razstaviti in nato po delih transportirati. Pritožnik se namreč v tej zvezi sklicuje na izpovedbo priče M.H. le v določenem delu, medtem ko je v ostalem ta izpovedba za obdolženega obremenjujoča, ugotovitev izvedenca strojne stroke A.B. o času razstavljanja, pa je bila po izvedenčevem poudarku dana v obliki grobe ocene. Ob takšnem stanju stvari vstopita v ospredje izpovedba priče B.P. in zlasti izvedensko mnenje izvedenca avtomobilske stroke dr. J.K., ki po razumljivih razlogih sodbe, prej navedena dokaza vsebinsko presegata, zaradi česar objektivna zmožnost izvršitve dejanja niti po pritožbeni presoji ne more biti dvomljiva.
14. Končno, da so bili protipravno prilaščeni predmeti odpeljani iz oškodovane gospodarske družbe, nakar so bili prodani v gospodarski družbi G.S., izhaja iz več izpovedb prič, zaposlenih tako v eni kot v drugi gospodarski družbi. Da je predmete pripeljala in prodala obdolžena M.K., pa so izpovedali vsi, ki so se z obdolženo v gospodarski družbi G.S. srečali. Ostali pritožbeni zadržki so podobni zadržkom zagovornice obdolžene M.K., do katerih se bo pritožbeno sodišče v nadaljevanju obrazložitve sodbe posebej opredelilo.
15. Izhajajoč iz uveljavljanih pritožbenih razlogov kršitev kazenskega zakona ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, je pritožbeno sodišče moralo preizkusiti še odločbo kazenski sankciji (386. člen ZKP). Ugotovilo je, da sta bili obdolženemu izrečeni kazenski sankciji, ki po vrsti in višini ter v skupnem ustrezata teži kaznivega dejanja in ugotovljeni krivdi, ter da ni drugih ali novih olajševalnih okoliščin, zaradi katerih bi bilo treba navedeno odločbo, v katerem koli njenem delu spremeniti obdolžencu v korist. 16. Zagovornica obdolžene M.K. uveljavlja kršitev kazenskega zakona, ki je ni specificirala. Po smislu pritožbene obrazložitve sicer meri na kršitev iz 1. točke 372. člena ZKP, po vsebini pa dejansko na bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Pravi namreč, da v opisu dejanja ni zajeto izvršitveno ravnanje, s katerim bi naj bilo dejanje storjeno, razlogov v tem delu, kot tudi, ali je bilo dejanje glede na njegove značilnosti sploh mogoče storiti, pa v sodbi ni. Podobno pomanjkljiva je sodba glede predmetov, ki bi jih naj obdolžena prikrila, saj se ti po vrsti ne skladajo s predmeti, ki so bili protipravno prilaščeni.
17. Dejanje, zaradi katerega se posameznega obdolženca preganja, ni kaznivo, če nima vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja, ali če je izključena njegova protipravnost (Horvat Š., Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 800). Zakonskih znakov, ki bi naj v opisu dejanja manjkali, pritožnica kot rečeno ni navedla, pritožbeno sodišče pa tovrstne pomanjkljivosti pri preizkusu iz 2. točke prvega odstavka 383. člena ZKP ni zasledilo. Nasprotno, po opisu dejanja se t.i. zakonski dejanski stan kot vsota objektivnih in subjektivnih znakov kaznivega dejanja prikrivanja po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 217. člena KZ-1 ter t.i. konkretni dejanski stan kot vsota dejanskih okoliščin življenjskega primera popolnoma ujemata. Tudi glede prikrivanja kot same izvršitvene oblike, ki je bila po opisu udejanjena s prodajo prikritih premičnih stvari kot odpadnih kovin, prodanih v obdolženkinem imenu in na njen račun. Opis dejanja zato ne more biti nerazumljiv, medtem ko razlogi sodbe v zvezi z zmožnostjo izvršitve in dodatno glede povezanosti med obdolžencema, v pritožbeni obrazložitvi, bodisi niso pravilno razumljeni, ali so bili prezrti. Sodišče prve stopnje se je namreč v 57. točki obrazložitve sodbe opredelilo tako do okoliščin, ali je bilo premične stvari v danih razmerah sploh mogoče prikriti, kot do povezave z obdolženim B.S., za katerega je bilo predhodno ugotovljeno, da dejanja ni storil po drugih, ampak sam. Končno, ker gre pri razliki med prilaščenimi in prikritimi predmeti za pritožničino drugačno oceno od ocene sodišča prve stopnje, je bilo pritožbo v tem delu preizkusiti znotraj pritožbenega razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in ne znotraj zgoraj prepoznanega pritožbenega razloga bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki po obrazloženem ni podana.
18. Ko pritožnica neposredno nasprotuje dejanskim ugotovitvam sodišča prve stopnje v pritožbeni obrazložitvi pravi, da ni bilo dokazano, da je obdolžena prejemala protipravno prilaščene predmete od obdolženega B.S., kar glede na lastnosti teh predmetov in višino ograje, čez katero je bilo treba predmete spraviti, niti ni bilo možno. Razen tega, nobena izmed prič ni potrdila, da naj bi si prvi obdolženi karkoli iz oškodovane gospodarske družbe protipravno prilastil in da je obdolžena nato prilaščeno kot odpadne kovine prodala gospodarski družbi G.S.. Možnih načinov protipravne prilastitve predmetov in možnih storilcev je bilo več, po drugi strani pa se je obdolžena že pred obravnavanim obdobjem ukvarjala s prodajo odpadnih kovin po blagajniških izdatkih je v obravnavanem obdobju navedeni družbi prodajala predmete, uvrščene v „mehki aluminij“ in „aluminij pločevina“, kamor protipravno prilaščeni predmeti ne morejo biti uvrščeni in za katere je nenazadnje tudi premalo iztržila.
19. Pri povzetem gre za pritožničino lastno dokazno oceno, ki ji pritožbeno sodišče po primerjavi z dokazno oceno sodišča prve stopnje ne more pritrditi. Ocena je najprej v delu, ki se po vsebini nanaša na obdolženega B.S., zaradi prestopljenih meja iz prvega odstavka 68. člena ZKP, neupoštevna, zatrjevana nezmožnost prejema protipravno prilaščenih predmetov z obdolženkine strani pa zanikana že s tem, da je obdolžena predhodno razstavljene predmete zmogla odpeljati v gospodarsko družbo G.S., kjer jih je tudi prodala. To je bistvo prikrivanja kot opisanega izvršitvenega ravnanja v objektivnem smislu, ki je bilo obdolženi tudi po presoji pritožbenega sodišča dokazano. Obdolžena je bila kot oseba, ki je zgornje predmete pripeljala v odkup s strani več oseb, prepoznana, pritožničina ocena blagajniških izdatkov in izpovedbe priče N.H. pa ni popolna. Res je, da je obdolžena po blagajniških izdatkih v obravnavanem obdobju vozila v odkup t.i. mehki aluminij ali aluminij pločevino, kar je po izpovedbi N.H. isto in res je, da bi protipravno prilaščeni predmeti morali biti po naravi stvari uvrščeni v trdi aluminij. Vendar, eno je uvrščanje in zavajanje pripeljanega materiala v listine, ki nenazadnje niti izhajajoč iz obdolženkinega zagovora ni bilo pravilno, drugo je, s katerim materialom so imeli v gospodarski družbi G.S. dejansko opraviti. Glede tega so v pritožbeni obrazložitvi neomenjene izpovedbe prič J.K., Roka Satlerja ter v delu še N.H. jasne, saj so po obdolženki pripeljane protipravno prilaščene predmete neposredno zaznali (videli), po izpovedbi priče N.U. (blagajničarke), ki je pritožnica prav tako ni omenila, pa je bila možnost odkupa odpadnega železa zaradi razlike v ceni izključena. Vztrajanje pri verodostojnosti navedb v blagajniških izdatkih lahko pomeni le, da je obdolžena ves čas nosila v odkup po zabojnikih nabrane aluminijaste izdelke, kar se ne sklada povsem z vsebino njenega zagovora ali, kot je to pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, da so v gospodarski družbi Gornje Surovina pripeljano staro železo v lastno škodo zavajali kot aluminij, kar pa se po neposredni oceni izpovedb zgornjih prič prav tako ni zgodilo. Končno, ko pritožnica, sklicujoč se na splošno življenjsko izkušnjo, opozarja na razkorak med vrednostjo protipravno prilaščenih predmetov in obdolženkinim izkupičkom, prezre, da so bili predmeti razstavljeni ter po izpovedbi priče N.U. odkupljeni glede na vrsto (materiala) in težo, kar sta bili dejansko edini okoliščini, ki sta odkupno ceno določali in za kar ta ne more biti enaka ceni, kot tedaj, ko so bili ti predmeti še sestavljeni.
20. Pritožnica se zoper odločbo o kazenski sankciji ni pritožila, pritožbeno sodišče pa jo je preizkusilo po pritožbi višje državne tožilke, ko je ugotovilo, da je bila obdolženi izrečena kazenska sankcija, ki po vrsti ter kako je bila odmerjena, ustreza teži kaznivega dejanja in obdolženkini krivdi.
21. Glede na to, in ker pri preizkusu iz 383. člena ZKP niso bile ugotovljene druge kršitve, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti, je o pritožbi zagovornika obdolženega B.S. ter zagovornice obdolžene M.K. odločilo tako kot izhaja iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).
22. Odločba o oprostitvi plačila sodne takse za obdolženca temelji na prvem odstavku 98. člena in četrtem odstavku 95. člena ZKP ter je posledica njunih premoženjskih razmer, kot so bile posredovane sodišču prve stopnje.