Jedro

Če želi stranka doseči preložitev naroka mora storiti dvoje, in sicer sodišču poslati opravičilo ter za svoj izostanek predstaviti opravičljiv razlog. Preložitev naroka namreč ni obligatorna, pač pa predstavlja izjemo, saj utegne nekritično prelaganje narokov ogroziti pravico do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Narok se lahko preloži le, če je to potrebno za izvedbo dokazov, ali če so za to podani drugi upravičeni razlogi (prvi odstavek 115. člena ZPP). Ker je tožena stranka v obravnavani zadevi predlog za preložitev opirala na možnost sklenitve sodne poravnave, bi se tudi po mnenju pritožbenega sodišča toliko bolj za neutemeljeno izkazala preložitev poravnalnega naroka (in nadalje prvega naroka za glavno obravnavo), na katerem bi pravdni stranki tudi sicer imeli priložnost mirno urediti medsebojna razmerja in zaključiti spor. Pritožbeno sodišče tako pritrjuje sodišču prve stopnje, da takšno postopanje tožene stranke ni predstavljalo opravičljivega razloga za preložitev naroka za glavno obravnavo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni povrniti njene stroške pritožbenega postopka v višini 713,98 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 41902/2017 z dne 16. 5. 2017 (v nadaljevanju: sklep o izvršbi) obdržalo v veljavi v prvem odstavku izreka glede plačila 21.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 8. 2016 dalje, 587,04 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 5. 2017 dalje, 1.433,90 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 10. 2016 dalje, 5.799,03 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 11. 2016 dalje, 5.034,66 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 11. 2016 dalje, 3.785,90 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 11. 2016 dalje, 256,23 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 3. 2017, 1.028,12 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 5. 2017 dalje, 4.230,75 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 4. 2017 in 9.750,87 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 5. 2017 dalje ter v celoti v tretjem odstavku izreka (I. točka izreka).

Sklep o izvršbi je razveljavilo v prvem odstavku izreka glede zakonskih zamudnih obresti od 587,04 EUR od 7. 9. 2016 do 15. 5. 2017 in od 1.028,12 EUR od 26. 3. 2017 do 15. 5. 2017 in v tem delu tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Ugotovilo je, da terjatev tožene stranke do tožeče stranke v višini 5.483,68 EUR ne obstoji (III. točka izreka) in toženi stranki naložilo, da v tožeči stranki v roku 15 dni povrne njene pravdne stroške v višini 2.981,74 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila le-teh (IV. točka izreka).

2. Zoper sodbo se iz bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava (338. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju: ZPP) pritožuje tožena stranka. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, tožeči stranki pa naloži povrnitev njenih pritožbenih stroškov.

3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga, da jo pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrne in toženi stranki naložilo v plačilo njene stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča stranka od tožene stranke zahteva plačilo 52.906,50 EUR po neporavnanih računih, ki jih je toženi stranki v obdobju med marcem 2016 in aprilom 2017 izstavila za dobavljeno blago, potrebno za izvajanje njene kmetijske dejavnosti. Tožena stranka tožbenemu zahtevku v pretežnem delu ni ugovarjala, prerekala je zgolj terjatev po računu št. 64231/2016 z dne 13. 5. 2016 (priloga A2 sodnega spisa), s katerim ji je tožeča stranka zaračunala 116 vreč gnojila v znesku 24.186,00 EUR in 50 vreč gnojila v znesku 10.425,00 EUR, saj glede prvo navedene količine ne poseduje spremnega dokumenta, ki bi tudi izkazoval njeno dobavo. Ker je terjatev po tem računu glede na že plačanih 16.899,05 EUR preplačala za 5.483,68 EUR, je navedeni znesek uveljavljala v pobot nasproti preostalemu zahtevanemu znesku tožeče stranke.

6. Predmet poslovnega razmerja pravdnih strank je predstavljala dobava blaga, zato je za odločitev v sporu relevantno določilo Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ) o prodajni pogodbi, s katero se prodajalec zavezuje, da bo stvar, ki jo prodaja, izročil kupcu tako, da bo ta pridobil lastninsko pravico, kupec pa se zavezuje, da bo prodajalcu plačal kupnino (435. člen OZ). Sodišče prve stopnje je po predložitvi dobavnic in CMR mednarodnega tovornega lista (priloge A12-A14 sodnega spisa) s strani tožeče stranke o izročitvi vsega gnojila po še spornem računu št. 64231/2016 z dne 13. 5. 2016 ugotovilo, da je tožeča stranka utemeljila tožbeni zahtevek, zato mu je ugodilo ter nadalje ugotovilo, da terjatev tožene stranke do tožeče stranke ne obstoji. Tožbeni zahtevek je zavrnilo v delu, ki se nanaša na zakonske zamudne obresti od kapitaliziranih obresti, kolikor jih je tožeča stranka zahtevala pred vložitvijo tožbe. Odločitev je po opravljenem dokaznem postopku sprejelo na podlagi listinskih dokazov; narok za glavno obravnavo je opravilo v nenavzočnosti tožene stranke.

7. Tožena stranka s pritožbo neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da bi moralo njenemu predlogu za preložitev naroka ugoditi, ker je bil med strankama dosežen načelen dogovor za ureditev spora. Sodišče takšnemu predlogu ugodi zgolj, če stranki sporazumno predlagata, naj se narok preloži, da poskusita poravnavo (491. člen ZPP). V primeru, ko le ena izmed strank predlaga preložitev, pa je preložitev odvisna od utemeljenosti predloga in razlogov, na katere se predlog sklicuje1. 8. V konkretnem primeru je tožena stranka po svojem pooblaščencu na sodišče prve stopnje dne 21. 3. 2018 ob 10.20 uri – deset minut pred pričetkom poravnalnega naroka in prvega naroka za glavno obravnavo, razpisanega tega dne ob 10.30 uri – telefonsko naslovila predlog za preložitev naroka zaradi sklenitve sodne poravnave med pravdnima strankama in sodišču obenem posredovala okvirni osnutek dogovora, kot naj bi se glede neporavnanih plačil sporazumeli pravdni stranki (list. št. 39-41 sodnega spisa). Iz zapisnika (list. št. 42 sodnega spisa) izhaja, da tožeča stranka s takšnim dogovorom ni bila seznanjena in ker je tožena stranka po predočenju njene izjave s strani sodišča takšen predlog nato tudi izrecno umaknila, česar tožena stranka pritožbeno niti ne izpodbija, slednja že iz tega razloga ne more uspeti.

9. Če želi stranka doseči preložitev naroka mora storiti dvoje, in sicer sodišču poslati opravičilo ter za svoj izostanek predstaviti opravičljiv razlog. Preložitev naroka namreč ni obligatorna, pač pa predstavlja izjemo, saj utegne nekritično prelaganje narokov ogroziti pravico do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.2 Narok se lahko preloži le, če je to potrebno za izvedbo dokazov, ali če so za to podani drugi upravičeni razlogi (prvi odstavek 115. člena ZPP). Ker je tožena stranka v obravnavani zadevi predlog za preložitev opirala na možnost sklenitve sodne poravnave, bi se tudi po mnenju pritožbenega sodišča toliko bolj za neutemeljeno izkazala preložitev poravnalnega naroka (in nadalje prvega naroka za glavno obravnavo), na katerem bi pravdni stranki tudi sicer imele priložnost mirno urediti medsebojna razmerja in zaključiti spor. Pritožbeno sodišče tako pritrjuje sodišču prve stopnje, da takšno postopanje tožene stranke ni predstavljalo opravičljivega razloga za preložitev naroka za glavno obravnavo.

10. Tožena stranka nadalje nima prav, da ji je sodišče z izvedbo naroka v njeni navzočnosti onemogočilo njeno neposredno zaslišanje, s čimer nakazuje, da ji je bila odvzeta možnost do izjave (kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP). Sodišče prve stopnje v dokaznem postopku ni izvajalo dokaza z zaslišanjem strank, saj je pravilno ocenilo, da se z njimi ne bi ugotavljajo nobeno pravno odločilno dejstvo in je svoje zaključke sprejelo zgolj na podlagi listinskih dokazov. Sodišče namreč ni dolžno slediti dokaznim predlogom strank, če stranka pred tem ne navede konkretiziranih trditev, ki naj bi se s predlaganimi dokazi dokazovala. Tožena stranka je takšen dokazni predlog ponudila povsem nesubstancirano, brez posebne obrazložitve, kaj bi zakoniti zastopnik glede delnega plačila in o dobavi gnojila po spornem računu št. 64231/2016 z dne 13. 5. 2016 pojasnil, na drugi strani pa sodišče prve stopnje v zvezi s tem ni zaslišalo niti zakonitega zastopnika tožeče stranke, da bi s tem prikrajšalo toženo stranko pri njenem izjavljanju, zato tožena stranka s pritožbo v tem delu prav tako ne more uspeti.

11. Ker tožena stranka na poravnalni narok ob pravilno vročenem vabilu torej ni pristopila, za svoj izostanek pa ni podala opravičljivega razloga, sodišče prve stopnje s tem, ko je narok za glavno obravnavo opravilo v njeni navzočnosti, kot je to tudi sicer obema strankama napovedalo v vabilu za primer njihove neopravičene odsotnosti, ni kršilo določb pravdnega postopka in posledično zmotno oziroma nepopolno ugotovilo dejansko stanje.

12. Uveljavljani pritožbeni razlogi glede na navedeno niso podani in ker pritožbeno sodišče tudi ob preizkusu izpodbijane sodbe ni zasledilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo ter sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (335. člen ZPP).

13. Pritožbeno sodišče je odločilo še o stroških, ki so nastali v pritožbenem postopku (prvi odstavek 165. člena ZPP). Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške, dolžna pa je tožeči stranki povrniti stroške za odgovor na pritožbo (prvi odstavek 154. člena ZPP). Stroški tožeče stranke so odmerjeni v skladu z Odvetniško tarifo in znašajo 713,98 EUR (odgovor na pritožbo po tar. št. 21 v zvezi s tar št. 18 Odvetniške tarife - 1250 točk, 2 % materialnih stroškov in 22 % DDV, vse ob upoštevanju vrednosti točke 0,459 EUR). Tožena stranka mora tožeči stranki povrniti navedene stroške v roku 15 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila (313. člen ZPP v zvezi z 299. členom OZ).

1 L. Ude: Pravdni postopek s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba, 2004, Ljubljana, str. 745. 2 Prim. VSL sodba I Cpg 599/2014 z dne 20. 11. 2014.