Jedro

Naročnik dolguje izvajalcu po odpovedi pogodbe o vzdrževanju programske opreme mesečne pogodbeno dogovorjene zneske za tisti čas, ki je določen v pogodbi.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Pritožnik sam nosi stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke na plačilo zneska 190.740,00 SIT z zamudnimi obrestmi, v presežku pa je tožbeni zahtevek zavrnilo ter naložilo toženi stranki, da povrne tožeči nadaljnje pravdne stroške.

Tožena stranka je zoper sodbo vložila pritožbo zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava ter predlagala, da se pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da se zahtevek tožeče stranke zavrne, le podredno pa predlaga, da se sodba razveljavi in zadeva vrne v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Uveljavljeni pritožbeni razlogi niso podani. Sodišče prve stopnje je v zadostnem obsegu in pravilno ugotovilo dejansko stanje, odločitev pa je tudi materialnopravno pravilna. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta pravdni stranki sklenili pogodbo o delu (600. člen ZOR), in sicer o vzdrževanju programske aplikacije v maloprodaji, ter da je tožena stranka z dopisom z dne 6.4.1995 razdrla pogodbo.

Pritožnica trdi, da storitve niso bile opravljene in zato tožena stranka tožeči stranki po izstavljenih računih za plačilo vzdrževanja programske opreme ne dolguje ničesar. Sodišče druge stopnje soglaša z zaključkom prvostopnega sodišča, da tožena stranka ni dokazala, da tožeča stranka ni izpolnila svojih obveznosti. Sodišče je pravilno ocenilo določila pogodbe, zlasti 6. člena, po katerem izvajalec, to je tožeča stranka, najkasneje v štiriindvajsetih urah od prejema pisne zahteve odpravi vse morebitne skrite napake, zato je pravilno ugotovilo, da bi morala tožena stranka dokazovati, da se tožeča na njene pozive ni odzivala oziroma, da zaradi spremembe sedeža, tožena stranka ni mogla priti v stik s tožečo stranko. Sodišče druge stopnje soglaša tudi z oceno izpovedi prič glede dosegljivosti oziroma nedosegljivosti tožeče stranke.

Zlasti je odločilna izpoved priče H., ki je bil zadolžen za nemoteno delo programske opreme pri toženi stranki, ki je izpovedal, da se ne spominja, da bi tožena stranka tožečo kdaj po telefonu brezuspešno klicala. Zmotna je trditev tožene stranke, da bi morala tožeča stranka predložiti dokaze, s katerimi bi dokazala, da je opravila konkretno storitev za toženo stranko. V pogodbi je bilo dogovorjeno mesečno plačilo za vzdrževanje programske opreme in v njej niso naštete konkretne storitve, ki jih mora opraviti tožeča stranka kot svojo obveznost po pogodbi. Tožeči stranki ni bilo potebno dokazovati, ali je kaj storila ali ne, morala je biti na razpolago in se odzvati na pozive. Tožena stranka v resnici ni dokazala, da so tožnika pozivali iz potrebe po vzdrževanju, da pride k toženi stranki in na pozive ni prišel. Samo dejstvo, da je spremenila registracijo oziroma spremenila naslov, še ne pomeni kršitve pogodbe. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je prišlo do razveze medsebojne pogodbe z dnem 6.6.1995. Zato je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da je ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo storitev do navedenega datuma.

Ker v postopku na prvi stopnji tudi ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora sodišče druge stopnje paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 354. člena ZPP), je bilo potrebno pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje po 368. členi ZPP.

Pritožnica sama nosi stroške pritožbenega postopka, ker s pritožbo ni uspela (1. odstavek 166. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP).