Jedro

Temeljna predpostavka edicijske dolžnosti je, da je listina, na katero se sklicuje stranka, pri nasprotni stranki. Dokazno breme v zvezi s tem nosi stranka, ki uveljavlja edicijski zahtevek. Če stranka, od katere je sodišče zahtevalo, da predloži listino, zanika, da bi bila listina pri njej, lahko sodišče izvede dokaze za ugotovitev tega dejstva. Te dokaze mora predlagati stranka, ki zahteva edicijo.

Tožnika kot pravna naslednika družbe, ki je bila izbrisana iz sodnega registra brez likvidacije sta aktivno legitimirana za uveljavljanje vseh terjatev družbe, med drugim tudi odškodninskega zahtevka zoper poslovodjo po določbah ZGD.

Določbe o izstopu niso izključno kogentne narave. Navedeno velja le za nekatere od njih (npr. glede posledic izstopa; glede sodnega izstopa). Družbeniki se tako lahko dogovorijo o pogojih izstopa in med drugim učinek izjave o izstopu lahko vežejo na izpolnitev določenega pogoja. Da takšen dogovor ne bi bil mogoč, iz določb ZGD ne izhaja.

V slovenski sodni praksi in teoriji sicer prevladuje stališče, da za pobot terjatve iz tožbe in nasprotne tožbe ni opore v zakonu, vendar pa pritožbeno sodišče v danem primeru ne vidi razlogov, da takšnega postopanja prvostopnega sodišča ne bi dopustilo, saj tožena stranka ne trdi, da je zaradi tega prišla v slabši položaj.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišče prve stopnje v izpodbijani 1., 3. in 4. točki izreka potrdi.

Pravdni stranki nosita vsaka sama svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo toženi stranki D. T. , da je dolžan plačati tožečima strankama vsaki 65.988,35 EUR z obrestmi, kot je razvidno iz točke 1 izreka sodbe (1. točka izreka). Tožbeni zahtevek tožnikov za plačilo vsakemu 25 % zneska 38.163.517,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 06. 10. 1997 dalje in 25 % zneska 15.026.127,78 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 04. 2000 dalje je zavrnilo (2. točka izreka). Zavrnilo je tudi nasprotni tožbeni zahtevek tožene stranke D. T. , ki se je glasil: "a) Dodatek k izvršljivi pogodbi o poravnavi in izstopu, sklenjen v notarskem zapisu notarja MK iz Grosuplja, št. Sv 563/02 z dne 18. 06. 2002 med D. T. , V. d.o.o., U. G. d.d. in T. V. in I., se razveže z dnem 13. 06. 2005; b) toženi stranki T. V. in T. I. sta dolžni izstaviti notarsko overjeno zemljiškoknjižno dovolilo, da se pri nepremičnini - poslovnem prostoru v izmeri 51,57 m2 v pritličju objekta na Vegovi 2 v Ljubljani, stoječem na parc. št. 145/1 vlož. št. 40 k.o. G., predmestje I s pripadajočo pravico uporabe skupnih delov, vknjiži lastninska pravica na imetnika D. T. , T. ulica 23, Ljubljana in mu nepremičnino izročiti v posest prosto stvari in oseb; c) T. V. in I. sta dolžna nerazdelno D. T. plačati znesek 257.850,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 06. 2005 do plačila (3. točka izreka).

Toženi stranki je naložilo, da je dolžna povrniti tožnikoma pravdne stroške v znesku 18.201,01 EUR z obrestmi (4. točka izreka).

Tožena stranka je proti 1., 3. in 4. točki izreka prvostopenjske sodbe pravočasno vložila pritožbo, iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevek po tožbi zavrne in zahtevku po nasprotni tožbi ugodi, podrejeno pa, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugega sodnika.

Tožeči stranki ( v nad. tožeča stranka) sta na pritožbo odgovorili.

Pritožba ni utemeljena.

Glede edicijskega zahtevka tožene stranke Pritožnik očita prvostopnemu sodišču, da je kršilo določbe Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) o postopku po edicijskem predlogu, vsled česar je toženi stranki odvzelo možnost obravnavanja oziroma sodelovanja v postopku.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopno sodišče že na glavni obravnavi dne 08. 12. 2005 pozvalo tožečo stranko, da naj do naslednjega naroka predloži v spis dokumentacijo družbe V. d.o.o. (V.), v kolikor z njo razpolaga. Navedeni sklep ima naravo sklepa iz 1. odstavka 227. člena ZPP. Ker pa je tožeča stranka trdila, da je vso dokumentacijo družbe, s katero je razpolagala, že izročila Davčnemu uradu Ljubljana in predložila sodišču v kazenskem postopku, ki je v teku zoper toženca, preostanek pa je predložila na vpogled na naroku dne 30. 06. 2008, je prvostopno sodišče utemeljeno zavrnilo ponovni predlog tožene stranke za izdajo edicijskega sklepa.

Temeljna predpostavka edicijske dolžnosti je, da je listina, na katero se sklicuje stranka, pri nasprotni stranki. Dokazno breme v zvezi s tem nosi stranka, ki uveljavlja edicijski zahtevek. Če stranka, od katere je sodišče zahtevalo, da predloži listino, zanika, da bi bila listina pri njej, lahko sodišče izvede dokaze za ugotovitev tega dejstva (4. odstavek 227. člena ZPP). Te dokaze mora predlagati stranka, ki zahteva edicijo. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da jih tožena stranka ni predlagala. Niti ni v tem postopku postavila posebnega edicijskega tožbenega zahtevka, niti morebitnega zahtevka po 447. Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD). Zato sicer zmotno stališče prvostopnega sodišča, da bi tožena stranka edicijski tožbeni zahtevek morala postaviti v posebni pravdi, na pravilnost odločitve ni vplivalo.

V kolikor tožeči stranki dokumentacije, ki sta jo prinesli na obravnavo, kljub pozivu sodišča nista predložili (točka 1.6 pritožbe), prvostopnemu sodišču ni mogoče očitati, da je kršilo določbe ZPP o postopku po edicijskem predlogu, temveč bi bilo eventualno tožečima strankama moč očitati kršitev edicijske dolžnosti. Ker pa ni izkazano, katero dokumentacijo sta tožeči stranki imeli v torbi dne 08. 12. 2005, in ali je ta ista kot tista, predložena dne 30. 06. 2008, navedenega niti ni mogoče zaključiti. Niti ne, da je bila v tej dokumentaciji tudi dokumentacija, ki se nanaša na obveznosti družbe V. d.o.o., vključno s poroštvenimi obveznostmi. Tega ne dokazuje niti zapisnik obravnave z dne 05. 02. 2009, oziroma izpovedba V. T., na katero se sklicuje pritožnik (točka 1.4 pritožbe).

Za presojo pomena trditev tožečih strank, da druge dokumentacije, kot tiste, ki sta jo predložili, nimata, pa je tudi po oceni pritožbenega sodišča pomenljivo dejstvo, da je tožena stranka v odgovoru na tožbo trdila, da je pogodbe in knjigovodske listine družbe izročila izvedencu, kasneje pa je trdila, da je s tem mislila le dokumente U. d.o.o. (U.) in U. Group, d.d. ( U. G.), ki naj bi izkazovali dana posojila družbi V.; nadalje, da listin, za katere je trdila, da se nahajajo v kazenskem spisu, opr. št. II K 30/2005 ter v davčnem spisu, kljub pozivu sodišča ni predložila, niti ni navedla, zakaj ne, ter da ni navedla niti ene konkretne listine družbe V. d.o.o., ki naj bi jo posedovala tožnika, a ne izročila.

Ravnanje s poslovno dokumentacijo med drugim urejajo Slovenski računovodski standardi (SRS), ki vsebujejo pravila o evidentiranju in hranjenju dokumentacije (prim. SRS 21) in nalagajo družbi, da vodi evidenco poslovne dokumentacije. Zato je tudi po oceni pritožbenega sodišča od skrbnega poslovodje za pričakovati, da razpolaga vsaj s seznamom izročene dokumentacije, pa četudi jo je izročil (le) drugemu poslovodji in čeprav se je ta z notarsko overjeno izjavo zavezal, da jo bo vrnil. Med drugim se mora zavedati, da bo dokazno breme o tem, kaj mu je izročil, na njegovi strani (točka 1. 3 pritožbe). Določbe ZGD o dolžnosti skrbnega vodenja poslov družbe z zahtevano skrbnostjo poslovodje v danem primeru niso v neposredni povezavi.

Zbiranje trditvenega in dokaznega gradiva je, glede na razpravno načelo, ki ga uzakonja ZPP, v rokah strank. Zato je prvostopno sodišče toženo stranko utemeljeno pozvalo k predložitvi listin, ki naj bi se nahajale v kazenskem in davčnem spisu. Z razlogi, s katerimi prvostopno sodišče utemeljuje svoje postopanje in ki jih je navedlo na strani 7 obrazložitve sodbe, se pritožbeno sodišče v celoti strinja in se jim pridružuje.

Upoštevaje vsa dejstva in okoliščine danega primera prvostopno sodišče tudi po oceni pritožbenega sodišča ni imelo dovolj razlogov za prepričanje, da so listine, na katere se je sklicevala tožena stranka, pri tožeči stranki. Zato ni imelo podlage za presojo po 5.odstavku 227.člena ZPP.

Očitki prvostopnemu sodišču, da je kršilo pravila ZPP o postopku po edicijskem predlogu, s čimer naj bi bila toženi stranki odvzeta možnost obravnavanja pred sodiščem, ob povedanem niso utemeljeni, očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8.točke 2.odstavka 339.člena ZPP pa ni podana. Prvostopno sodišče ni postopalo diskrecionarno in arbitrarno. Njegovi razlogi v zvezi z uporabo 227. člena ZPP so jasni, logični in materialnopravno pravilni. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. in 15.točke 2.odstavka 339.člena ZPP ni podana.

Glede tožbenega zahtevka tožeče stranke Prvostopno sodišče je pravilno ocenilo, da je dokazno breme glede toženčevih trditev, da sta družbi U. in U. G. dali posojila družbi V. in V. T., da je ta posojila namesto njega vrnila tožena stranka, na njeni strani ter da tega bremena ni zmogla. Prvostopno sodišče je na podlagi ocene izvedenih dokazov pravilno zaključilo, da tožena stranka ni dokazala trditev, da so bili s kupnino za prodano nepremičnino poravnani dolgovi tožnikov do V.ja in U. d.o.o., ki naj bi jih poravnal toženec ter obveznosti družbe V. do toženca iz naslova danih posojil. Že same trditve tožene stranke glede zatrjevanih dolgov družbe V. in tožnikov so bile premalo konkretizirane, da bi jih bilo sploh mogoče preizkusiti. Tožena stranka pa tudi ni ponudila konkretnih trditev o načinu prenehanja morebitnih medsebojnih terjatev in obveznosti pravdnih strank oziroma njihovih pravnih prednikov. Zato se že iz tega razloga tožbenemu zahtevku tožeče stranke ne more uspešno upirati. Trditve o plačilih dolgov tožnikov s strani toženca, torej o plačilih dolgov tretjih oseb, in ne družbe V. (glej obrazložitev izpodbijane sodbe v zadnjem odstavku str. 11), pa bi tožena stranka lahko uporabila v smislu medpravdnega pobota, česar pa se ni poslužila.

Prvostopno sodišče je ugotovilo, da je bil poslovodja družbe V. d.o.o. od dne 09. 02. 1994 do izbrisa družbe iz registra D. T. in ne, da je bil poslovodja družbe v tem času "samo" toženec.

Četudi je moč pritrditi pritožniku, da je družba U. G. s svojimi dejanji - razvezo pogodbe o leasingu, prepustitvijo plačanih obrokov leasinga tožečima strankama in izročitvijo nepremičnine, izpolnila obveznosti iz Dodatka k izvršljivi pogodbi o poravnavi in izstopu z dne 18. 06. 2002 ( Dodatek) in ne obveznosti poroka iz Pogodbe z dne 25. 07. 2001, navedeno na pravilnost odločitve, ob ugotovitvi, da se tožeči stranki na nepremičnino nista vpisali kot lastnika, ne vpliva.

Predlog za izvršbo, ki je bil vložen v letu 2003 za plačilo zamudnih obresti od zneska 200.000,00 DEM še ne dokazuje, da sta tožeči stranki s tem, ko sta vložili predlog le za obresti, ne pa tudi za glavnico, šteli, da sta s prenosom leasinga vrednostno poplačani za 200.000,00 DEM, saj rok treh let za vpis lastninske pravice po 4. alinei 2. člena Dodatka še ni potekel. Ker Dodatek k izvršljivi pogodbi o poravnavi in izstopu ni bil realiziran, trditve pritožnika o izstopu tožnikov iz družbe V. niso sprejemljive. Še zlasti, ker je do izbrisa družbe V. d.o.o. prišlo že v letu 2003, kar je pred potekom 3-letnega roka iz 4. alinee 2. člena Dodatka.

Pritožbeno sodišče je že v sklepu, opr. št. I Cpg 641/2006 pojasnilo, da je tožbeni zahtevek tožečih strank po pravni naravi odškodninski zahtevek, temelječ na določbi 2. odstavka 258. člena ZGD v zvezi s 1. odstavkom 258. člena ZGD, ki je bila smiselno uporabljiva tudi za d.o.o. že v času veljavnosti ZGD (tako odločba Vrhovnega sodišča RS, III Ips 86/2004). Čeprav je dikcija 1. odstavka 263.člena ZGD-1 nekoliko drugačna od dikcije 1. in 2. odstavka 258. člena ZGD (širi standard dolžne skrbnosti v dobro družbe in širi odgovornost na člane nadzora), pa je vendarle v bistvenem enaka. Obe določbi namreč zapovedujeta organom vodenja, da pri opravljanju nalog ravnajo s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika, torej da gospodarno ravnajo s sredstvi družbe, da ne razpolagajo z njimi v nasprotju z nameni, določenimi v ustanovitvenih aktih družbe, da izkoriščajo svoje pristojnosti le za izvrševanje družbine dejavnosti, da se izogibajo ravnanjem, ki bi jih lahko privedla v navzkriž z družbinimi interesi. Prvostopno sodišče pa je ugotovilo, da je bilo ravnanje tožene stranke škodljivo. Zato je odločitev prvostopnega sodišča, kljub temu, da se je sklicevalo na določbo ZGD - 1, pravilna.

Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem prvostopnega sodišča, da sta tožnika kot pravna naslednika družbe V. d.o.o., ki je bila izbrisana iz sodnega registra brez likvidacije, na podlagi 25. člena Zakona o finančnem poslovanju podjetij (v nadaljevanju ZFPPod), v zvezi s 4. in 5. odstavkom 27. člena ZFPPod in 1. točko 496. ZFPPod aktivno legitimirana za uveljavljanje vseh terjatev družbe V. d.o.o., med drugim tudi odškodninskega zahtevka zoper poslovodjo po določbah ZGD. Družbeniki gospodarske družbe, ki je bila izbrisana iz sodnega registra po določbah ZFPPod, so njeni univerzalni pravni nasledniki, kar je jasno povedalo Ustavno sodišče RS v odločbi št. U-I-135/00-77 z dne 09. 10. 2002, objavljeni v Ur. l. RS, št. 93/2002. Kot taki so torej prevzemniki vseh družbinih pravic in obveznosti, kar pomeni, da preidejo nanje tudi terjatve dotedanje družbe (točka 61 ustavne odločbe).

V danem primeru ne gre za tožbo družbenikov po določbi 6. odstavka 515. člena ZGD - 1, temveč za tožbo družbe oziroma sedaj njenih pravnih naslednikov po dol. 258. člena ZGD.

Glede izstopa tožnikov iz družbe V. d.o.o. (točka 3.2 pritožbe) Za družbo z omejeno odgovornostjo je značilno svobodno oblikovanje notranjih odnosov med družbeniki, zlasti glede upravljanja družbe. Med izrazite individualne upravljalske pravice sodi tudi pravica do izstopa družbenika. Že ZGD govori o možnosti pogodbenega izstopa in o sodnem izstopu (1. in 2. odstavek 436. člena ZGD). Zato je stališče pritožnika, da so določbe o izstopu izključno kogentne narave, zmotno. Navedeno velja le za nekatere od njih (npr. glede posledic izstopa; glede sodnega izstopa). Družbeniki se tako lahko dogovorijo o pogojih izstopa in med drugim učinek izjave o izstopu lahko vežejo na izpolnitev določenega pogoja (1. odstavek 74. člena ZOR). Da takšen dogovor ne bi bil mogoč, iz določb ZGD ne izhaja.

Določba 3. alinee 2. člena Izvršljive pogodbe o poravnavi in izstopu je jasna. V njej so se pravdne stranke dogovorile, da se do dneva izpolnitve obveznosti, določenih v 1. alinei 2. člena Pogodbe šteje, da tožnika ne izstopata iz družbe V.. Izpolnitev teh obveznosti je bil torej pogoj za izstop.

Razlaga, ki jo ponuja pritožnik, da se "pogojnost določb notarskega zapisa ne nanaša na vprašanje izstopa tožečih strank iz družbe V. d.o.o., temveč le na vprašanje, kdo, kako in do kdaj plača vrednost za njun delež zaradi izstopa" ni sprejemljiva. Dodatek k Izvršljivi pogodbi in poravnavi in izstopu, ki sta ga stranki sklenili z namenom, da se Pogodba z dne 25. 07. 2001 realizira (1. člen Dodatka) predstavlja zgolj dogovor o drugačnem načinu izpolnitve obveznosti iz Pogodbe z dne 25. 07. 2001 (prime. nadomestna izpolnitev) in ostalih določb Pogodbe ne spreminja (5. člen Dodatka).

Pritožnik sicer utemeljeno očita prvostopnemu sodišču, da je zmotno ocenilo, da je družba U. G. d.d. Dne 13. 06. 2002 izvrševala obveznosti poroka iz osnovne pogodbe, saj ta glede na določbo 4. odstavka 2. člena Dodatka takrat še ni zapadla. Izpolnjevala je torej obveznosti iz Dodatka. In ker ta ni bila v celoti izpolnjena, kot je bilo to dogovorjeno (vpis lastninske pravice na tožnika; plačilo obresti; plačilo zneska 26.366,00 EUR) je po določbi 4. odstavka 2. člena Dodatka oživela obveznost iz osnovne pogodbe. Neizpolnitev obveznosti iz Dodatka je glede na navedeno določbo 4. odstavka 2. člena Dodatka mogoče šteti kot razvezni pogoj, ki sta ga stranki določili kot predpostavko za prenehanje učinkovanja Dodatka. Zato tožena stranka ima zahtevek po 190. členu Obligacijskega zakonika (OZ) na vračilo predmeta izpolnitve oziroma povrnitev koristi, ki jih je nasprotna stranka dosegla z (delno) izpolnitvijo obveznosti iz Dodatka.

Prvostopno sodišče je torej zmotno štelo, da je U. G. s prepustitvijo plačanih leasing obrokov v višini 66.239,60 EUR V.T. Biroju delno izpolnil obveznost iz Pogodbe z dne 25. 07. 2001 in nadalje tudi zmotno ocenilo, da je bila s tem zmanjšana vtoževana škoda tožnikov, saj ta izvira iz povsem druge pravne podlage. Vendar pa je s tem smiselno ugodilo tožbenemu zahtevku tožene stranke po nasprotni tožbi do višine 66.239,60 EUR in postopalo, kot da bi opravilo pobot terjatve tožene stranke s terjatvijo tožeče stranke do te višine, čeprav izreka (glede na to, da je plačane leasing obroke štelo kot zmanjšanje škode tožeče stranke) ni tako oblikovalo. V slovenski sodni praksi in teoriji sicer prevladuje stališče, da za pobot terjatve iz tožbe in nasprotne tožbe ni opore v zakonu (glej Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, Uradni list RS, GV Založba, Ljubljana 2005-2006, str. 175). Vendar pa pritožbeno sodišče v danem primeru ne vidi razlogov, da takšnega postopanja prvostopnega sodišča ne bi dopustilo, saj tožena stranka ne trdi, da je zaradi tega prišla v slabši položaj. Poleg tega je tožeča stranka zahtevala obresti od vtoževanega zneska že od dne 14. 04. 2000, tožena stranka pa šele od dne 13. 06. 2005, kar pomeni, da je odločitev prvostopnega sodišča tudi s tega vidika njej v prid. Odločitev prvostopnega sodišča se ob povedanem izkaže kot pravilna.

S tem je pritožbeno sodišče delno že odgovorilo na navedbe pritožnika v zvezi z odločitvijo po nasprotnem tožbenem zahtevku.

Glede zahtevka po nasprotni tožbi Prvostopno sodišče je zavrnilo nasprotni tožbeni zahtevek tožene stranke: - pod točko 3/a, ker je ugotovilo, da Dodatek ni bil razvezan, ker je za primer neizpolnitve obveznosti iz Dodatka predvidena posledica dolžnost izpolnitve Pogodbe z dne 25. 07. 2001; - pod točko 3/b, ker je ugotovilo, da je bila nepremičnina na K. trgu oz. V. izročena v skladu z leasing pogodbo v leasing, in ne v last družbi V.T. d.o.o., ne družba V. T. ne tožnika pa na tej nepremičnini nista pridobila lastninske pravice; - pod točko 3/c, ker je ugotovilo, da tožnika s prepustitvijo leasing obrokov v višini 66.293,69 EUR nista neupravičeno obogatena na škodo U. G. , ker je bila za ta znesek zmanjšana škoda V.ja d.o.o. in ker pasivna legitimacija dolžnikov ni podana.

Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi prvostopnega sodišča za zavrnitev tožbenega zahtevka pod točko 3/b in se jim pridružuje. Čeprav pritožbeno sodišče, kot je pojasnilo predhodno, šteje, da neizpolnitev obveznosti iz Dodatka predstavlja razvezni pogoj, ki vpliva na prenehanje veljavnosti Dodatka, navedeno na samo odločitev ni vplivalo. Dodatek je prenehal veljati že z nastopom razveznega pogoja (3. odstavek 74. člena ZOR). Zato posebna oblikovalna tožba, kot jo je postavila tožena stranka, ni utemeljena.

Pravilna pa je tudi odločitev prvostopnega sodišča pod točko 3/c izreka.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožena stranka trdila, da je tožečima strankama prepustila vse plačane obroke leasinga ter jima na ta način omogočila pravico do odkupa nepremičnine; da sta tožeči stranki nastopili posest lokala V. 2 in da razpolagata z veljavnim pravnim temeljem za pridobitev lastninske pravice; da sta tožeči stranki sami v nasprotju z določbami notarskega zapisa, katerega besedilo sta sami izdelali, za leasingojemalca določili svojo družbo V. T. d.o.o., saj za prenos leasinga na fizično osebo niso obstajali nobeni dejanski ali pravno upoštevni zadržki; da tožeči stranki po lastni izjavi (zapisnik z dne 08. 12. 2005) od dne 17. 06. 2002 sami razpolagata z nepremičnino in dosegata korist z oddajanjem v najem, uporabljata pa jo tudi kot sedež svoje družbe V. T. d.o.o. ter da sta tožeči stranki prevzeli nepremičnino V. 2 dne 13. 06. 2002 in vse denarne koristi iz leasinga od U. G. d.d.. Zato je tožena stranka zahtevala na podlagi določbe 190. člena OZ primarno vrnitev nepremičnine V. 2, podrejeno pa vrednost doseženih koristi oziroma denarno restitucijo v višini tržne vrednosti nepremičnine. Tožbeni zahtevek toženih strank naj bi meril na plačilo vseh pridobljenih koristi navedene nepremičnine, to je zneska 66.000,00 EUR, kolikor je za leasing plačala družba U. G. in odstopila tožečima strankama ter uporabnino za čas od 17. 06. 2002 dalje, v višini mesečne najemnine najmanj 2.000,00 EUR, za 72 mesecev.

Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem prvostopnega sodišča, da tožbeni zahtevek tožene stranke na plačilo vrednosti nepremičnine ni utemeljen, ker ta ni v lasti tožnikov. Prav tako ni utemeljen zahtevek na plačilo koristi, ki naj bi jo imeli tožeči stranki z uporabo nepremičnine, temelječ na podlagi, kot jo uveljavlja tožena stranka. Ker tožeči stranki nista lastnici niti leasingojemalki nepremičnine (temveč je leasingojemalka družba V. T.), medsebojna vzročna povezanost med zatrjevanim prikrajšanjem na strani tožene stranke in pridobitvijo koristi tožeče stranke, v smislu določbe 190.člena OZ, ni izkazana. Tožena stranka pa tudi ni podala substanciranih trditev v smeri morebitne odškodninske podlage tožbenega zahtevka.

Pritožbeno sodišče pa tudi sicer ugotavlja, da je tožena stranka le ena izmed pravnih naslednikov izbrisane družbe U. G. d.d.. Prvostopno sodišče je namreč ugotovilo (tožena stranka pa te trditve ni prerekala), da je bil toženec na dan izbrisa družbe delničar U. G. s 30.000 delnicami od skupno 215.000 delnic. Zato tožbenega zahtevka ne more uveljavljati le v svojo korist, temveč v korist vseh pravnih naslednikov U. G. oziroma le do višine svojega deleža (prim. 387. člen ZGD; 1.odst. 418. člen ZGD – 1; odločbo Ustavnega sodišča RS, U-I-135/00 z dne 09. 10. 2002 - točka 61). In ker znesek 66.239,69 EUR, kolikor je prvostopno sodišče nasprotnemu tožbenemu zahtevku tožene stranke smiselno ugodilo, predstavlja več kot 13,95 procenta (30.000 delnic od 215.000 delnic) nasprotnega tožbenega zahtevka, z višjim zneskom tožena stranka tudi sicer ne bi mogla uspeti.

Odločitev prvostopnega sodišča se ob povedanem izkaže kot pravilna.

Prvostopno sodišče je torej pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno odločilo, ko je tožbenemu zahtevku tožeče stranke, razvidnem iz točke 1. izreka odločbe ugodilo, tožbeni zahtevek tožene stranke po nasprotni tožbi pa zavrnilo (točka 3. izreka). Zmotna uporaba materialnega prava pa na pravilnost odločitve ni vplivala.

Prvostopno sodišče ni storilo očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, niti nobene od tistih, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP).

Pritožbeno sodišče je ob povedanem pritožbo tožene stranke zavrnilo in izpodbijano sodbo v izpodbijani 1., 3. in 4. točki izreka potrdilo (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških tožene stranke temelji na določbi 1. odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP. Tožeča stranka pa glede na to, da z odgovorom na pritožbo ni pripomogla k rešitvi le-te, nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka (155. člen ZPP).