Jedro

Glede na zakonsko ureditev je v dejanskem pogledu relevantno za odločitev le vprašanje, ali je uporabnik ekonomske cone v času odločanja v postopku zaradi prekrška. Ustavitev postopka zaradi prekrška ne more ustvariti domneve, da postopek v skladu z zakonom o prekrških v času upravnega odločanja ni bil uveden.

Izrek

Tožba se zavrne.

Zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Posebni davčni urad je z izpodbijano odločbo št. DT-4203-1/2009 0204 05 z dne 6. 5. 2009 zavrnil zahtevo tožeče stranke za uveljavitev ugodnosti po 20. členu Zakona o ekonomskih conah za leto 2009. Po 3. točki tretjega odstavka 15. člena Zakona o ekonomskih conah (Uradni list RS, št. 37/2007-UPB1, v nadaljevanju: ZEC) ugodnosti po tem zakonu ni mogoče dodeliti uporabniku ekonomske cone, ki je v postopku zaradi prekrška ali suma kaznivega dejanja v zvezi z opravljanjem gospodarske dejavnosti. Ker je bilo na podlagi potrdila Inšpektorata RS za okolje in prostor, Območne enote Koper, št. 710-1583/2008-13 z dne 20. 4. 2009 v postopku ugotovljeno, da je tožeča stranka v postopku za prekršek zaradi suma storitve prekrška po 4. alinei 1. odstavka 16. člena Uredbe o ravnanju z odpadki pri gradbenih delih (Uradni list RS, št. 34/08), navedeni pogoj za dodelitev ugodnosti ni izpolnjen.

Ministrstvo za finance je z odločbo št. DT-499-21-174/2009-2 z dne 18. 10. 2010 pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo. Ob upoštevanju 15. člena ZEC, po katerem ugodnosti ni mogoče dodeliti uporabniku ekonomske cone, ki je v postopku zaradi prekrška, je za odločitev relevantno le, ali je bil zoper tožečo stranko v času odločanja o zahtevi voden postopek zaradi prekrška. Da je tako, izhaja iz potrdila Inšpektorata za okolje in prostor. Pritožbena navedba, da je Ministrstvo za okolje in prostor z odločbo št. 0613-52/2008-2 z dne 26. 1. 2009 odločbo inšpektorja za okolje odpravilo in zadevo vrnilo prvostopnemu organu v ponovni postopek in odločanje, na odločitev ne more vplivati. Ugotavljanje, ali obstoji pravna podlaga za vodenje postopka o prekršku, namreč ni vprašanje, ki bi se reševalo v tem postopku.

Tožeča stranka se z odločitvijo ne strinja. Odločbo izpodbija zaradi kršitve pravil postopka, nepopolno in zmotno ugotovljenega dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava. Pritožbeni organ je njeno pritožbo zavrnil, čeprav so se med pritožbenim postopkom okoliščine spremenile. Spremenil se je namreč Zakon o ekonomskih conah, prekrškovni postopek, ki je bil ovira za dodelitev davčnih ugodnosti, pa je bil ustavljen. Ministrstvo za okolje in prostor je namreč v času trajanja pritožbenega postopka dne 26. 5. 2010 z odločbo št. 0613-52/2008/11 odločbo prekrškovnega organa (Inšpektorata RS za okolje in prostor) odpravilo in postopek zaradi prekrška zoper tožečo stranko ustavilo. Ker je bil prekrškovni postopek, ki je predstavljal oviro za dodelitev davčnih ugodnosti med pritožbenim postopkom ustavljen, bi se morala vsa opravljena dejanja odpraviti in razveljaviti s presumpcijo, da tožeča stranka v postopku prekrška nikoli ni bila in da očitane kršitve, ki bi imela znak prekrška, nikoli ni storila. Ker je bila njena zahteva zavrnjena tudi v pritožbenem postopku, je tožeča stranka prikrajšana pri uveljavljanju pravic po 20. členu ZEC. ZEC, na katerem temelji izpodbijana odločba, položaja kot je obravnavani, ni urejal. Prav tako tudi ni preprečeval niti omejeval možnosti kasnejše obravnave pravočasne in vsebinsko popolne vloge prosilca, če se, kot v obravnavanem primeru, izkaže, da se je prekrškovni postopek začel neupravičeno. Zaradi zakonske nedorečenosti je tožeča stranka ostala brez varstva in je zato primorana v upravni spor. Nesmiselnost tedaj veljavne določbe 15. člena ZEC, ki je dopuščal možnost prikrajšanja upravičencev pri uveljavljanju v zakonu predpisanih pravic zgolj zaradi domneve oziroma domnevne kršitve (ki je nikoli ni bilo), je bila odpravljena z novelo ZEC-C, po kateri se davčna ugodnost ne dodeli uporabniku ekonomske cone, ki je pravnomočno sankcioniran za prekršek. Uporabnik ekonomske cone, ki je v postopku zaradi prekrška, davčno ugodnost lahko uveljavlja, mora pa pomoč vrniti z obrestmi, če je za ta prekršek pravnomočno sankcioniran. Glede na to, da je bila pravna praznina z novelo zakona pred odločitvijo o pritožbi zapolnjena, bi po mnenju tožeče stranke pritožbeni organ moral postopati drugače in spremenjene okoliščine upoštevati. Sicer pa bi ob pravilni uporabi temeljnih pravnih načel (zakonitosti, enakosti, predvidljivosti, prepovedi diskriminacije) prej opisano pravno praznino in nedorečenost moral odpraviti s smiselno subsidiarno uporabo določb ZDavP in ZUP in do rešitve predhodnega vprašanja v zvezi z domnevnim prekrškom postopek odločanja prekiniti. Tega ni storil in se, enako kot pritožbeni organ, čeprav sta bila na to opozorjena, ni ukvarjal z vprašanjem morebitne neutemeljenosti prekrškovnega postopka. Zahteva tožeče stranke je bila po navedenem na podlagi tedaj veljavnih in nedorečenih določb ZEC neutemeljeno zavrnjena, zaradi česar je bila tožeča stranka pri uveljavljanju svojih pravic neenakopravno obravnavana in zlasti prikrajšana. Iz navedenih razlogov tožeča stranka predlaga, da sodišče tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in samo odloči tako, da zahtevi tožeče stranke za priznanje ugodnosti za leto 2009 po Zakonu o ekonomskih conah ugodi oziroma podrejeno, da tožni ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in zadevo z ustreznimi napotki vrne toženi stranki v ponovno odločanje. Uveljavlja tudi zahtevek za povrnitev stroškov postopka s pripadajočimi zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da tožeča stranka v njej ponovi razloge, ki jih je navedla v pritožbi. Nanje je v celoti odgovorila že v drugostopni odločbi. Predlaga zavrnitev tožbe.

Tožba ni utemeljena.

Izpodbijana odločba je po presoji sodišča pravilna in zakonita. Sodišče se v celoti strinja in sledi razlogom, ki jih za svojo odločitev navajata prvostopni in pritožbeni organ (2. odstavek 71. člena ZUS-1).

Med strankama ni spora o tem, da po 15. členu ZEC, ki je veljal v času izdaje izpodbijane odločbe, davčnih ugodnosti v skladu s tem zakonom ni mogoče podeliti uporabniku ekonomske cone, ki je v postopku zaradi prekrška. Kot je to sodišče tožeči stranki pojasnilo že v zadevi z opr. št. U 159/2008 z dne 30. 3. 2010, gre za pogoj, ki mora biti izpolnjen za to, da se pridobi s tem zakonom določene davčne ugodnosti, ki jih stranka pridobi poleg, že sicer s splošno davčno zakonodajo predvidenih, davčnih olajšav. Zakonodajalec ima pri določanju pogojev za pridobitev takšnih ugodnosti zelo široko polje proste presoje. Sporni ureditvi po presoji sodišča zato ni mogoče očitati neskladnosti z Ustavo. Ob opisani zakonski ureditvi sodišče zatrjevane pravne praznine ne ugotavlja, primernost oziroma ustreznost ureditve pa je stvar presoje zakonodajalca, ki lahko (če meni, da bi bila drugačna ureditev primernejša) zakon spremeni.

Glede na zakonsko ureditev je torej v dejanskem pogledu relevantno za odločitev le vprašanje, ali je uporabnik ekonomske cone v času odločanja v postopku zaradi prekrška. Tožeča stranka je v postopku zaradi prekrška v času odločanja nesporno bila. Takšno dejansko stanje pa tudi po presoji sodišča narekuje zavrnitev zahtevka zaradi neizpolnitve (enega od) kumulativno predpisanih pogojev za odobritev davčnih ugodnosti.

Stališče tožeče stranke, da bi prvostopni organ postopek moral prekiniti zaradi rešitve predhodnega vprašanja, ni utemeljeno. Odločitev v postopku zaradi prekrška ni sestavni del dejanskega stanja, od katerega je odvisna odločitev v obravnavani zadevi.

Skladno z načelom zakonitosti (6. člen ZUP) je z izpodbijano odločbo odločeno na podlagi zakona, ki je veljal v času upravnega odločanja in na podlagi dejanskega stanja, kakršno je obstajalo v času odločitve. Na podlagi pravnega in dejanskega stanja, kakršno je obstajalo v času odločanja prvostopnega organa se presoja zakonitost upravnega akta tudi v upravnem pritožbenem postopku. Zato ni utemeljeno mnenje tožnika, da bi pritožbeni organ pri odločitvi moral upoštevati določbe novele ZEC-C, ki je stopila v veljavo v času trajanja pritožbenega postopka, kot tudi ne mnenje, da bi pritožbeni organ pri svojem odločanju moral upoštevati zatrjevano poznejšo ustavitev postopka o prekršku. Odprava odločbe, s katero so bili tožeči stranki v postopku inšpekcijskega nadzora odrejeni ukrepi za odpravo nepravilnosti in pomanjkljivosti in ustavitev postopka inšpekcijskega nadzora ni dokaz ustavitve postopka o prekršku. Ustavitev postopka zaradi prekrška pa tudi ne more ustvariti domneve, da postopek v skladu z zakonom o prekrških v času upravnega odločanja ni bil uveden.

Iz navedenih razlogov je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, 62/2010, v nadaljevanju: ZUS-1). V zadevi je odločilo na nejavni seji na podlagi 1. odstavka 59. člena istega zakona. Odločitev o stroških temelji na 4. odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi v primeru, če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka svoje stroške postopka.