Jedro

Le pri direktni poškodbi zdravega očesa bi bil tožnik upravičen do zavarovalnine.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki izplačati zavarovalnino iz sklenjene zavarovalne pogodbe za 29,97 % invalidnost v višini 599.400,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25.2.2005 do plačila ter ji povrniti pravdne stroške. Tožečo stranko je sodišče obvezalo, da mora toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 10.600,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29.9.2006 dalje do plačila.

Zoper to sodbo je vložila pritožbo tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. čl. ZPP. Najprej v pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo njegov dokazni predlog za njegovo zaslišanje. Ni res, da bi bila izvedba tega dokaza nepotrebna. Tožnik bi izpovedal o okoliščinah, ki so bile sporne glede zatrjevanih bolezenskih stanj oči, kot jih je poskušal prikazati sodni izvedenec. Zato dejstva, da tožnik ni imel težav z očesom nikoli pred poškodbo in da ni nikoli hodil k okulistu, niso prepozno navedena, kot zmotno zaključuje sodišče. Tožnik je želel v svoji izpovedi le povedati, da tisto, kar domneva sodni izvedenec v izvedenskem mnenju ni res. S tem, ko je sodišče tožniku v bistvu odvzelo pravico biti zaslišan na sodišču in je v celoti sledilo domnevnim zaključkom sodnega izvedenca, je dejansko stanje ostalo nepopolno in nepravilno ugotovljeno. Poleg tega pa je sodišče s takim postopanjem prekršilo tudi pravico do kontradiktornega postopka in je tožniku kratilo pravico do izjavljanja v postopku, zato je podana absolutna bistvena kršitev iz 8. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP. Tudi ne drži odločitev sodišča, da je izvedensko mnenje izvedenca dr. J.Z. jasno, popolno in da v njem ni nasprotij. Tožnik je že v svoji pripravljalni vlogi sodišče opozoril na nasprotja v izvedenskem mnenju. Slednja je sodni izvedenec sicer skušal odpraviti v ponovni dopolnitvi, toda tudi v dopolnitvi izvedenec le namiguje, da je že prej obstajala neka okvara mrežnice tudi na levem očesu, le da te ni mogoče dokazati. Torej sodni izvedenec izhaja iz domnev, katerih pa očitno ni moč dokazati. Povsem neugotovljeno je ostalo odločilno dejstvo, in sicer ali je pritožniku že pred poškodbo obstajala kakšna okvara očesa oz. druga poškodba mrežnice. Sodišče sploh ni ugotovilo, ali je bilo tožnikovo oko pred poškodbo zdravo. Obstoji le domneva sodnega izvedenca, da je bilo oko že pred poškodbo poškodovano. V konkretnem primeru je prišlo do poškodbe očesa v posledici dviga težkega bremena. Dvig težkega bremena pa je prav gotovo nek zunanji in direktni vpliv, zaradi katerega je prišlo do poškodbe očesa. Glede na to, da je izvedenec jasno ugotovil, da je bilo zdravljenje le v ožjem smislu končano 13.10.1999, sicer pa, da v širšem smislu zdravljenje v bistvu še traja zaradi večkratnih pregledov in možnosti operativne odstranitve poškodovanega očesa, je tudi odločitev sodišča o utemeljenosti ugovora zastaranja napačna.

Pritožba ni utemeljena.

Dokazovanje obsega vsa dejstva, ki so pomembna za odločbo o tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev odloča sodišče (213. čl. ZPP). Če sodišče tožnika ni zaslišalo, ker je ocenilo, da ta dokaz za odločbo ni potreben, s tem ni kršilo njegovo pravico do kontradiktornega postopka, kot to zmotno meni pritožba. Pravica do izjave v postopku tožniku ni bila odvzeta, ampak le dokaz z njegovim zaslišanjem ni bil izveden zato, ker je že izvedenec odgovoril na izrecno vprašanje v zvezi z bolezenskim stanjem tožnikovih oči. Prav tako je tudi po mnenju pritožbenega sodišča izvedensko mnenje izvedenca dr. J.Z. jasno in popolno in v njem ni nasprotji, kajti nedvomno je odgovoril, da je bil vzrok za natrganje mrežnice pri tožniku sicer dvigovanje težkih bremen, zaradi česar se je posredno zaradi napenjanja pri dvigovanju izvajal določen pritisk na oko, ki je bil povod za natrganje mrežnice. Do natrganja pa je prišlo, ker je bila mrežnica na periferiji že bolezensko prizadeta, to je stanjšanja in degenerativno spremenjena. Ni spora o tem, da je do odstopa mrežnice prišlo na delu pri dvigovanju bremena, vendar pa do odstopa mrežnice ni prišlo po direktni poškodbi zdravega očesa, zato je odločitev sodišča prve stopnje pravilna, da tožnik ni upravičen do zavarovalnine, kot to izhaja iz 7. tč. 4. odst. 5. čl. Splošnih pogojev za nezgodno zavarovanje oseb NE-91/1. Le pri direktni poškodbi zdravega očesa bi bil tožnik upravičen do zavarovalnine. Prav tako pa se pritožbeno sodišče v celoti strinja z zaključki sodišča prve stopnje, da je tudi terjatev zastarana. Izvedenec je namreč ugotovil, da je bilo zdravljenje končano 13.10.1999, kar pomeni, da je po 1. odst. 380. čl. ZOR zastaranje pričelo teči 1.1.2000 in se je izteklo 31.12.2003. Tožba pa je bila vložena 21.3.2005, kar je po poteku zastaralnega roka. Na način, kot ga opisuje v pritožbi tožnik, pa po njegovem zdravljenje ne bi bilo nikoli končano, kajti tudi po končanem zdravljenju so večkratni pregledi lahko medicinsko indicirani. Pritožba tožeče stranke je iz navedenih razlogov neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (čl. 353 ZPP).