Jedro

Pridržanje prosilca za namen predaje drugi državi članici, odgovorni za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito (ob upoštevanju ostalih omejitev), je dopustno le, če obstoji znatna nevarnost pobega, pri čemer mora presoja take stopnje nevarnosti temeljiti na individualni oceni. V ta namen je treba ugotoviti visoko stopnjo nevarnosti pobega, ki pomeni neposredno in konkretno nevarnost njegove izvršitve. Tako nevarnost vzpostavljajo dodatno okvalificirane okoliščine, ki so druge kot te, ki ustrezajo zakonsko določenemu objektivnemu kriteriju.

Izrek

Tožbi se ugodi in se sklep Ministrstva za notranje zadeve številka 2142-2046/2022/5 (1222-12) z dne 26. 5. 2022 odpravi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka pridržala tožnika zaradi predaje odgovorni državi članici v skladu z 28. členom Uredbe EU št. 604/20131 (1. točka izreka). Sklenila je še, da se tožnika pridrži na prostore in območje Centra za tujce v Postojni od 24. 5. 2022 od 13.15 ure do prenehanja razloga, vendar najdlje šest tednov od takrat, ko bo odgovorna država članica eksplicitno ali implicitno odobrila zahtevo za ponovni sprejem, oziroma od takrat, ko bo prenehal veljati morebiten odložilni učinek tožbe na odločitev o predaji v odgovorno državo članico (2. točka izreka).

2. Iz obrazložitve je razvidno, da je tožnik 18. 9. 2021 zapustil izvorno državo, se odpravil proti Rusiji, kjer je ostal dva tedna, od tam pa v Srbijo. Po namestitvi v begunskem centru v Bihaču je peš odšel do Hrvaške. Mejo jo prečkal nezakonito, vse čas hodil po gozdovih in nenaseljenih območjih, pomagal si je z navigacijo na mobilnem telefonu. Ko ga je v Zagrebu prijela hrvaška policija, je zaprosil za mednarodno zaščito. V azilnem domu v Zagrebu je ostal osem dni (do 11. 5. 2022), nato pa je z avtobusom odšel do Reke. Takoj po prečkanju hrvaško-slovenske meje so ga prijeli slovenski policisti. Navedel je, da je izvorno državo zapustil zaradi političnih razlogov in da je Slovenija njegova ciljna država. Nato je 24. 5. 2022 pri pristojnem organu vložil prošnjo za mednarodno zaščito, ob tej priložnosti pa izjavil, da v drugih državah zanjo še ni zaprosil. 3. Po vpogledu v sistem Eurodac je tožena stranka ugotovila, da je tožnik 4. 5. 2022 na Hrvaškem že zaprosil za mednarodno zaščito, kar potrjuje tudi njegova dne 6. 5. 2022 izdana hrvaška izkaznica prosilca za mednarodno zaščito. Zato je pristojni organ hrvaškim migracijskim organom 24. 5. 2022 posredoval prošnjo za ponovni sprejem prosilca in na podlagi tretjega odstavka 28. člena Uredbe Dublin III je zaprosil za nujen odgovor. S tem v zvezi je tožnik izjavil, da ga je policija prijela pri prečkanju meje in ga najprej peljala na policijsko postajo, kjer so mu odvzeli prstne odtise, nato pa v azilni dom. Na Hrvaškem ni dobil termina za razgovor, želel je oditi v schengensko območje. Ni vedel, da mora počakati, pet dni je bival v azilnem domu.

4. Ob sklicevanju na drugi odstavek 28. člena Uredbe Dublin III in 84.a člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) je tožena stranka presojala, ali obstaja znatna nevarnost tožnikovega pobega, zaradi česar bi mu bilo treba omejiti gibanje. Ponovno je ugotovila, da je tožnik na Hrvaškem že zaprosil za mednarodno zaščito. Že zato je po oceni tožene stranke moral vedeti, da je imel na Hrvaškem status prosilca za mednarodno zaščito, poleg tega je bival v azilnem domu v Zagrebu. Glede na navedeno je tožena stranka menila, da je tožnik zavajal uradno osebo, da mu ne bi bilo omejeno gibanje. Ugotovila je, da tožnik noče na Hrvaško in da iz njegovih ravnanj ne izhaja, da je želel v Slovenijo, kjer bi zaprosil za mednarodno zaščito. Pojasnila je, da je slovensko-hrvaško mejo prečkal na ilegalen način, po reki in se ves čas gibal po gozdovih, kljub temu da je imel pri sebi mobilni telefon in navigacijo. Zato bi lahko takoj ob vstopu v Slovenijo poklical pomoč ali vsaj poskušal najti policijsko postajo, česar pa ni storil, saj ga je policija prijela, ko je izvajala termovizijo. Poleg tega je mejo prečkal ponoči ob 4:40 uri, ko so osebe težje opažene. Iz navedenega je po mnenju tožene stranke razvidno, da tožnik ni želel biti odkrit in da je bila Slovenija zgolj država, ki jo je moral prečkati do prihoda v ciljno državo.

5. S tem, ko je tožnik že vložil prošnjo v državi Evropske unije in jo nato zapustil, je po presoji tožene stranke podana okoliščina iz tretje alineje 84.a člena ZMZ-1. Ob upoštevanju tožnikovih preteklih ravnanj in izjav je po njeni oceni mogoče utemeljeno sklepati, da bo samovoljno zapustil tudi Slovenijo in s tem onemogočil svojo predajo Hrvaški, ki je pristojna država članica za obravnavo njegove prošnje za mednarodno zaščito. Pojasnila je, da tožnikovo ravnanje, ko je Hrvaško samovoljno zapustil po podaji prošnje za mednarodno zaščito, kaže na izrazito zlorabo azilnega postopka. Menila je, da ni prepričljiva tožnikova navedba, da je to storil, ker je želel v schengensko območje, in da ta izjava tudi sicer ne opravičuje zapustitve Hrvaške pred koncem postopka mednarodne zaščite.

6. Glede na navedeno je po presoji tožene stranke podan objektivni kriterij, ki v skladu s tretjo alinejo 84.a člena ZMZ-1 kaže na nevarnost pobega. Zato je ob upoštevanju drugih okoliščin ugotovila, da obstaja znatna nevarnost, da bo tožnik pobegnil. S tem v zvezi je izpostavila, da je tožnik podal prošnjo za mednarodno zaščito na Hrvaškem, nato pa še v Sloveniji. Glede na njegova pretekla dejanja je domnevala, da obstaja utemeljena verjetnost, da bi tožnik samovoljno zapustil ozemlje Slovenije še pred zaključkom postopka predaje pristojni državi članici. Glede na večkratno prehajanje držav v zadnjih dveh letih, kjer je tožnik vlagal prošnje za mednarodno zaščito, tožena stranka ni verjela, da bo tožnik ostal v Sloveniji do zaključka postopka predaje.

7. Tožena stranka je glede na preteklo tožnikovo ravnanje, ko je samovoljno zapustil države, med drugim Hrvaško, presodila, da izrečeni ukrep ne more biti učinkovit le z omejitvijo tožnikovega gibanja na območje azilnega doma. Zato mu je na podlagi drugega odstavka 84. člena ZMZ-1 omejila gibanje na Center za tujce. Menila je namreč, da varnostnika na območju azilnega doma ne moreta zadržati prosilca, ki se odloči, da ne bo spoštoval pridržanja na to območje, če s svojim ravnanjem ne stori kaznivega dejanja ali kršitve javnega reda in miru, zaradi česar bi bilo potrebno policijsko posredovanje. Tudi sicer se je ob upoštevanju dolgoletnih izkušenj tovrsten ukrep izkazal za neučinkovit, saj je večina pridržanih oseb samovoljno zapustila azilni dom. Zato je ob sklicevanju na sodbo Vrhovnega sodišča I Up 346/2014 z dne 5. 11. 2014 ocenila, da so izpolnjeni pogoji za izrek strožjega ukrepa omejitve gibanja na območje Centra za tujce.

8. Zoper izpodbijani sklep je tožnik vložil tožbo zaradi bistvenih kršitev določb postopka, nepravilne uporabe materialnega prava in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Trdi, da na Hrvaškem ni zaprosil za mednarodno zaščito, saj mu je hrvaška policija le vzela prstne odtise. Poleg tega naj ne bi imel nobenega osebnega razgovora, ob odvzemu prstnih odtisov in nastanitvi v azilni dom v Zagrebu pa je prejel le kartico za hrano in ne kartice prosilca za mednarodno zaščito. Pojasnjuje, da je prošnjo nameraval vložiti v državi, ki je vključena v schengenski sporazum. To naj bi pomenilo, da ni namenoma zapustil Hrvaške še preden je bilo odločeno o njegovi prošnji, saj sploh ni vedel, da je v postopku obravnave prošnje.

9. V nadaljevanju se tožnik strinja z ugotovitvijo, da je mejo prečkal ponoči, vendar pojasnjuje, da je nameraval zjutraj poiskati prvo policijsko postajo in zaprositi za mednarodno pomoč. Trdi, da je ves čas navajal, da je bila njegova ciljna država Slovenija.

10. Po tožnikovem mnenju obravnavani ukrep posega v njegovo pravico do osebne svobode in ni v skladu z načelom sorazmernosti. Trdi, da se lahko v Centru za tujce prosto giba le po svoji sobi in hodniku do stranišča, izven sobe ga nadzoruje policija, ima omejen dostop do interneta, telefona in gibanja na svežem zraku, poleg tega so mu bile odvzete osebne stvari. Meni, da bi morala tožena stranka pri presoji sorazmernosti upoštevati tožnikove osebne okoliščine, zaradi odvzema prostosti pa naj bi mu nastajala težko popravljiva škoda.

11. Iz nadaljnjih tožbenih navedb je razvidno tožnikovo pojasnilo, da s pomočjo navigacije na telefonu takoj po prehodu meje ni bil sposoben sredi noči najti najbližje policijske postaje, na katero se je sicer želel javiti in zaprositi za azil. Meni, da za izrek obravnavanega ukrepa ne zadostuje zgolj ugotovitev tožene stranke, da je predhodno že vložil prošnjo v drugi državi članici Evropske unije in jo pozneje zapustil. Trdi, da v dokazni oceni niso upoštevane vse relevantne okoliščine posamičnega primera, saj je tožena stranka poleg navedenega le posplošeno dodala, da je upoštevala njegov vzorec obnašanja.

12. Tožnik opozarja še na možnost izreka milejših alternativnih ukrepov. Meni, da ni jasno, zakaj zanj ne bi bil primeren ukrep obveznega zadrževanja na območje Azilnega doma. Trdi, da se mora nezmožnost uporabe manj prisilnih sredstev nanašati na okoliščine v zvezi s prosilcem in ne na splošne okoliščine glede zagotavljanja reda in varnosti v Azilnem domu.

13. S tožbenimi navedbami tožnik še seznanja sodišče, da mu je bila od 14. 5. 2022 do 24. 5. 2022 nezakonito odvzeta prostost. Predlaga odpravo izpodbijanega sklepa.

14. V odgovoru na tožbo se tožena stranka v bistvenem sklicuje na obrazložitev izpodbijanega sklepa. Pojasnjuje, da je iz baze EURODAC razvidno, da je na Hrvaškem vložil prošnjo za mednarodno zaščito, kar potrjujeta tudi kartica prosilca in registracijski list Policijske postaje Piran. Po mnenju tožene stranke iz tožnikovih dejanj (nezakonito prečkanje ponoči čez reko, gibanje po gozdovih, čeprav je imel na telefonu navigacijo) ni razvidno, da bi vložil prošnjo za mednarodno zaščito, če ga ne bi prijela policija.

15. Dne 7. 6. 2022 je sodišče izvedlo glavno obravnavo. V okviru dokaznega postopka je pregledalo spise, ki se nanašajo na zadevo, in zaslišalo tožnika.

16. Tožba je utemeljena.

17. Drugi odstavek 28. člena Uredbe Dublin III določa, da kadar obstaja znatna nevarnost, da bo oseba pobegnila, lahko države članice na podlagi presoje vsakega posameznega primera zadevno osebo pridržijo, da bi omogočile izvedbo postopkov za predajo v skladu s to uredbo, vendar le, če je ukrep pridržanja sorazmeren in ni mogoče učinkovito uporabiti drugih manj prisilnih ukrepov. Na podlagi člena 2(n) „nevarnost pobega" pomeni nevarnost, da bo prosilec ali državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, v zvezi s katero poteka postopek predaje, pobegnila, v skladu z oceno posameznega primera na podlagi objektivnih kriterijev, ki so določeni z zakonom. Slovenski zakonodajalec je kriterije za ugotovitev obstoja nevarnosti pobega (begosumnost) uredil v 84.a členu ZMZ-1 (člen ima naslov „nevarnost pobega) in s tem izpolnil obveznost iz člena 2(n) Uredbe Dublin III. Med drugim je določil, da se šteje, da so v posameznem primeru podane okoliščine, na podlagi katerih je mogoče sklepati, da bo oseba pobegnila, če je oseba predhodno že vložila prošnjo v Republiki Sloveniji ali drugi državi članici Evropske unije in jo je pozneje zapustila (3. alineja 84. a člena ZMZ-1).

18. Vrhovno sodišče je že sprejelo stališče, da izpolnjevanje enega od objektivnih kriterijev iz 84. a člena ZMZ-i samo po sebi še ne zadošča za uporabo ukrepa pridržanja.2 Pridržanje prosilca za namen predaje drugi državi članici, odgovorni za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito (ob upoštevanju ostalih omejitev), je dopustno le, če obstoji znatna nevarnost pobega, pri čemer mora presoja take stopnje nevarnosti temeljiti na individualni oceni. Vrhovno sodišče je izpostavilo, da je v ta namen treba ugotoviti visoko stopnjo nevarnosti pobega, ki pomeni neposredno in konkretno nevarnost njegove izvršitve. Tako nevarnost vzpostavljajo dodatno okvalificirane okoliščine, ki so druge kot te, ki ustrezajo zakonsko določenemu objektivnemu kriteriju. Gre za okoliščine, ki izvirajo iz sfere obravnavanega posameznika, nanašajo pa se npr. na njegove osebne lastnosti, na ravnanje pred pridržanjem, na način prehajanja med državami članicami ipd. Da za pridržanje ne zadošča nevarnost pobega, ugotovljena le na podlagi enega od zakonsko določenih objektivnih kriterijev, ampak da mora biti ta dodatno kvalificirana, napotuje tudi določba prvega odstavka 28. člena Uredbe Dublin III, ki določa, da države članice ne smejo pridržati osebe samo zato, ker v zvezi z njo poteka postopek, določen v tej uredbi. Ob tem je treba še upoštevati, da je cilj pridržanja po Uredbi Dublin III omogočiti izvedbo postopkov za predajo v skladu s to uredbo, kar pomeni, da morajo biti omenjene subjektivne okoliščine po svoji naravi take, da omogočajo sklepanje, da oseba ne bo počakala na izvedbo vrnitve v državo članico EU, ki jo je enkrat že samovoljno zapustila. V tem okviru je ugotavljanje razlogov, zakaj je oseba (tožnik) zapustila drugo državo članico (v konkretnem primeru Hrvaško), lahko pomembno za presojo stopnje nevarnosti pobega, vendar ne izolirano, ampak v povezavi z drugimi zgoraj navedenimi okoliščinami, ki morajo biti v ta namen tudi ugotovljene.3

19. Iz tožbenih navedb je razvidno, da tožnik ni namenoma zapustil Hrvaške pred odločitvijo o njegovi prošnji, saj sploh ni vedel, da je v postopku za priznanje mednarodne zaščite. Trdi, da tam ni zaprosil za mednarodno zaščito, saj mu je hrvaška policija le vzela prstne odtise.

20. Iz podatkov spisa, ki se nanaša na zadevo, je razvidno, da je tožnik s sklicno številko "1" (case ID ...) opredeljen v zvezi s Hrvaško, kar pomeni, da so mu bili prstni odtisi vzeti kot prosilcu za mednarodno zaščito (četrti odstavek 24. člena v zvezi s prvim odstavkom 9. člena Uredbe (EU) št. 603/2013).4 Na ugotovitev, da je na Hrvaškem vložil prošnjo za mednarodno zaščito, nakazujejo tudi njegove izjave ob izreku obravnavanega ukrepa, da je bival v azilnem domu v Zagrebu, poleg tega iz podatkov spisa, ki se nanaša na zadevo, izhaja, da je prejel izkaznico prosilca za mednarodno zaščito. Ne glede na navedeno pa sodišče dopušča možnost, da tožniku zaradi neustreznega informiranja ni poznan postopek za priznanje mednarodne zaščite, saj je iz njegove prepričljive izpovedbe na glavni obravnavi, glede katere sodišče ni našlo razlogov, da ji ne bi verjelo, razvidno, da mu nikoli niso nič pojasnili v zvezi s tem, da ne sme zapustiti Hrvaške, dokler se postopek ne zaključi. Navedena okoliščina pa že po naravi stvari pomembno vpliva na presojo stopnje nevarnosti pobega.

21. Dodatno okvalificirane okoliščine, ki po mnenju tožene stranke vzpostavljajo visoko stopnjo nevarnosti tožnikovega pobega, naj bi bile v tem, da je tožnik mejo nezakonito prečkal ponoči, se gibal po gozdovih, kljub temu, da je imel mobilni telefon z navigacijo, in da ga je policija prijela, ko je izvajala termovizijo. Okoliščina, ko prosilec za mednarodno zaščito prečka mejo in se giba po neobljudenem področju, je sicer lahko take narave, da je na njeni podlagi možno sklepati, da oseba nima namena zaprositi za mednarodno zaščito, vendar je treba to okoliščino upoštevati glede na ostale posebnosti vsakega posamičnega primera. V obravnavani zadevi je namreč pomembno tudi to, da je bil tožnik prijet takoj po prehodu državne meje v bližini mejnega prehoda Dragonja, in sicer ponoči, ko niti ni bilo možnosti, da bi sam zaprosil za mednarodno zaščito, saj so ga že pred tem prijeli policisti. Že navedeno nakazuje na njegovo resnicoljubnost na glavni obravnavi, ko je izpovedal, da se je želel predati policijski postajo takoj po prestopu meje. Poleg tega je prepričljivo izpovedal, da je bila njegova ciljna država Slovenija, da je ponoči hodil zato, ker se je izogibal hrvaški policiji, ki je z njim grdo ravnala, da je mejo nezakonito prestopil zato, ker ni imel vize, in da bo v Sloveniji počakal do konca postopka za priznanje mednarodne zaščite. Sodišče tudi v tem delu tožnikove izpovedbe ni našlo razlogov, da ji ne bi verjelo. Glede na navedeno in ob upoštevanju možnosti, da tožniku zaradi neustreznega informiranja na Hrvaškem ni bil znan potek postopka za priznanje mednarodne zaščite, po presoji sodišča ni izkazano, da je nameraval Slovenijo le prečkati in ne v njej zaprositi za mednarodno zaščito. Ob takem stanju stvari pa niso podane kvalificirane okoliščine, ki bi vzpostavljale visoko stopnjo nevarnosti tožnikovega pobega.

22. Zato je bilo treba tožbi ugoditi in izpodbijani sklep odpraviti na podlagi 4. točka prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu, saj po presoji sodišča niso bili podani pogoji za izrek omejitve gibanja. Ker je sodišče odločbo odpravilo zaradi napačne uporabe materialnega prava, se do vseh navedb strank v postopku ni opredeljevalo.

1 Uredba EU št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev) (v nadaljevanju Uredba Dublin III). 2 Sodba Vrhovnega sodišča I Up 12/2022 z dne 26. 1. 2022. 3 Táko stališče je Vrhovno sodišče sprejelo v sodbi I Up 68/2022 z dne 30. 3. 2022 (8. točka obrazložitve). 4 V postopku določanja odgovorne države članice se uporabijo elementi dokazov in posrednih okoliščin (drugi odstavek 22. člena Uredbe Dublin III). Pri tem kot formalni dokaz šteje tudi zadetek v bazi Eurodac, s pomočjo katere je mogoče določiti odgovorno državo članico upoštevaje določila te uredbe, kolikor to ni ovrženo z dokazom o nasprotnem (točka a) tretjega odstavka 22. člena Uredbe Dublin III). V zvezi s tem glej tudi sodbo Sodišča Evropske unije C-670/16 z dne 26. 7. 2017 (70. in 71. točka obrazložitve).