Jedro

Za tako občutno povečanje višine nadomestila na 120 EUR za stranko, ki želi finančne instrumente prenesti k drugemu ponudniku, tožnica ni podala razumne in logične razlage. Navedb tožnice, da višina temelji na izračunani lastni ceni storitve, za katero je nadomestilo določeno, in ki glede na spremembo ZPPDFT-1, ki določa obveznost hranjenja podatkov in dokumentacije deset let, vključuje tudi 10 letni strošek hrambe podatkov in dokumentacije, tudi po presoji sodišča ni mogoče prejeti kot utemeljenih.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Tržni inšpektorat Republike Slovenije (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z izpodbijano odločbo tožnici do odprave pomanjkljivosti prepovedal sklepanje pogodb s potrošniki, katerih del je cenik storitev, ki za prvi prenos neomejenega števila finančnih instrumentov iste serije istega izdajatelja s trgovalnega računa imetnika pri tožnici na račun istega imetnika pri KDD ali drugem članu KDD določa nadomestilo v višini 120 EUR, ker takšen pogodbeni pogoj v škodo potrošnika povzroči znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih, saj je takšna višina nadomestila lahko celo višja oziroma nesorazmerna vrednosti finančnih instrumentov, ki so predmet prenosa, potrošniku otežuje menjavo ponudnika tovrstnih storitev in na ta način prosto razpolaganje s svojimi finančnimi instrumenti.

Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je tržna inšpektorica z namenom preverjanja uvedbe paketnega sistema zaračunavanja storitev in zaračunavanja nadomestila za prenos s trgovalnega računa imetnika pri tožnici na račun istega imetnika pri KDD ali drugem članu KDD z vidika spoštovanja določil Zakona o varstvu potrošnikov (v nadaljevanju ZVPot) in Zakona o varstvu potrošnikov pred nepoštenimi poslovnimi praksami (v nadaljevanju ZVPNPP) opravila inšpekcijski nadzor. Dne 1. 1. 2017 je pri tožnici stopil v veljavo nov cenik, ki je med drugim spremenil višino nadomestila na 120 EUR ne glede na število istovrstnih papirjev, ki so predmet prenosa. Dne 2. 3. 2017 je tožnica posredovala pojasnila v zvezi s stroški, ki so zajeti v nadomestilu. V zvezi z dvigom cene za 800 % in več glede na predhodno veljavne cenike je tožnica podala 19. 5. 2017 še dodatna pojasnila, med drugim se je sklicevala na četrti odstavek 48. člena Zakona o nematerializiranih vrednostnih papirjih (v nadaljevanju ZNVP) ter na spremembo Zakona o preprečevanju pranja denarja in financiranja terorizma (v nadaljevanju ZPPDFT-1). Tržna inšpektorica je po proučitvi prejetih pojasnil in zakonodaje, na katero se je sklicevala tožnica (ZNVP in ZPPDFT-1), ugotovila, da neposredne povezave med spremembo zakonodaje in razlogom za dvig nadomestila ni najti ter zaključila, da zato pojasnil tožnice ne more sprejeti kot utemeljenih. Stroške, ki so zajeti v veljavnem nadomestilu in višino le teh je tožnica sicer razčlenila in vrednostno opredelila. Kot izhaja iz razčlenitve, je navedla, da znaša takoimenovana lastna cena 116,97 EUR. Glede na navedeni izračun tržna inšpektorica tožnici ni oporekala postavk, ki so zajete v izračun lastne cene, neupravičeno pa po njeni oceni tožnica na stranko, ki želi finančne instrumente prenesti k drugemu ponudniku tovrstnih storitev, prenaša stroške, ki naj bi jih imela s hrambo dokumentacije v prihodnjih 10 letih, kar ji nalaga veljavna zakonodaja. Tržna inšpektorica je ugotavljala tudi, kako je tožnica obveščala stranke o uvedbi paketnega sistema zaračunavanja storitev in o spremembi cenika storitev. Po 23. členu ZVPot podjetje ne sme postavljati pogodbenih pogojev, ki so nepošteni do potrošnika; takšni pogodbeni pogoji so nični. V prvem odstavku 24. člena ZVPot pa je določeno, v katerih primerih se pogodbeni pogoji štejejo za nepoštene. Tržna inšpektorica je zaključila, da nadomestilo v višini 120 EUR, kot je določeno v ceniku tožnice z dne 18. 5. 2017, predstavlja nepošten pogodbeni pogoj po prvi alineji prvega odstavka 24. člena ZVPot, to je pogoj, ki v škodo potrošnika povzroči znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank. To, da gre za očitno nesorazmernost v pogodbenih obveznostih in pravicah, izhaja že iz ravnanja same tožnice, ki je določenim strankam zaračunavala nižje nadomestilo od določenega v veljavnem ceniku. Po njenih podatkih je od vseh realiziranih prenosov v obdobju od 1. 1. 2017 do 18. 5. 2017 bilo v 71 primerih priznano znižano plačilo nadomestila, v obliki popusta ali dobropisa. Tožnica je v pojasnilih 29. 6. 2017 sicer zanikala, da z višino nadomestila onemogoča strankam prosto razpolaganje s finančnimi instrumenti, vendar je tržna inšpektorica ocenila, da z nadomestilom v višini 120 EUR predvsem v primerih, ko potrošnik prenaša manjše število finančnih instrumentov ali pa je vrednost teh instrumentov na trgu nizka, omejuje ali vsaj neupravičeno otežuje potrošniku pravico do prostega razpolaganja s finančnimi instrumenti. Glede zaračunavanja nižjega plačila od določenega v ceniku je tožnica 19. 5. 2017 pojasnila, da ima izvršni direktor diskrecijsko pravico glede zaračunavanja cen ter je bilo tudi ugotovljeno, da je bila polna cena nadomestila plačana le pri manjšem številu prenosov. Zaradi ugotovljenega nepoštenega pogodbenega pogoja po ZVPot je tržna inšpektorica v skladu z določili drugega in tretjega odstavka 33. člena Zakona o inšpekcijskem nadzoru (v nadaljevanju ZIN) 19. 6. 2017 tožnici izreklo opozorilo ter ji določila rok 15 dni za odpravo spornega pogoja. V zvezi s tem je tržna inšpektorica nato ugotovila, da je tožnica sicer oblikovala določene kriterije glede zaračunavanja nižjega nadomestila od določenega v ceniku, pri čemer pa nepošten pogodbeni pogoj kot ugotovljen glede višine nadomestila ni bil odpravljen, saj je nadomestilo v višini 120 EUR še vedno določeno s cenikom.

2. Ministrstvo za gospodarski razvoj in tehnologijo (v nadaljevanju drugostopenjski organ) je z odločbo z dne 4. 12. 2017 zavrnilo pritožbo tožnice zoper izpodbijano prvostopenjsko odločbo.

3. Tožnica v tožbi navaja, da upravna organa napačno ugotavljata, da predstavlja nadomestilo v višini 120 EUR nepošten pogodbeni pogoj. V tretjem odstavku 24. člena ZVPot so našteti primeri, ki zlasti štejejo za nepošten pogodbeni pogoj. Pri spornem nadomestilu pa pogoji iz prvega odstavka 24. člena ZVPot za nepošten pogodbeni pogoj niso izpolnjeni, saj ta ne povzroča znatnega neravnotežja v pogodbenih pravicah in obveznostih strank v škodo potrošnika. Tožnica pojasnjuje, da je s spremembami cenika, ki so začele veljati 1. 1. 2017, prešla na vsebinsko drugačen sistem zaračunavanja storitev, to je paketni sistem zaračunavanja storitev in razčlenitev oziroma diferenciacijo zaračunavanja posameznih postavk storitev, pri katerih se je v preteklosti izkazalo, da zaračunano nadomestilo, določeno s predhodno veljavnim cenikom, ni ustrezno glede na obseg opravljene storitve. Tožnica dalje našteva vse storitve v zvezi z izvedbo prenosa finančnih instrumentov ter v zvezi z vodenjem in vzdrževanjem evidenc podatkov ter hrambo podatkov in dokumentacije. Tožnica je izračunala tudi vrednostno razčlenitev storitev, iz katere je razvidna lastna cena tožnice za storitve, ki so vključene v nadomestilo. Pri tem je treba upoštevati, da gre pri storitvah v zvezi z izvedbo prenosa finančnih instrumentov za enkratnih strošek, pri storitvah v zvezi z vodenjem in vzdrževanjem evidenc podatkov ter hrambo podatkov in dokumentacije pa za letni strošek – posledično je v postavki nadomestila vključen 10 letni strošek vodenja in hrambe podatkov in dokumentacije. Vrednostna razčlenitev nadomestila tako prikaže lastno ceno v višini 116,97 EUR. Tožnica je 22. 5. 2017 prvostopenjskemu organu posredovala tudi vsa dokazila o višini letnega stroška postavk. Kot že navedeno pa se je način in višina zaračunavanja te postavke po ceniku, ki je veljal pred 1. 1. 2017, izkazala za neustrezno. Poleg izločitve navedene storitve v samostojno postavko cenika je bila tudi ustrezno povišana cena le te, in sicer glede na izračunano lastno ceno. Tožnica dalje izpostavlja, da je v zvezi z opozorilom prvostopenjskega organa sprejela sklep izvršnih direktorjev, s katerim je določila kriterije in postopek za znižanje nadomestila, sklep pa je bil glede na priporočilo prvostopenjskega organa 21. 7. 2017 dopolnjen. Pri tem tožnica izpostavlja, da izračunani lastni ceni storitve, ki je predmet višine nadomestila, upravna organa ne oporekata, zato nadomestilo, ki je določeno v višini izračunane lastne cene, ne more predstavljati nepoštenega pogodbenega pogoja. Poleg tega je tožnica sprejela sklep izvršnih direktorjev, zato bi prvostopenjski organ moral postopek zoper tožnico že tedaj ustaviti.

Tožnica je tako prvostopenjskemu kot drugostopenjskemu organu že pojasnila, da je ob spremembah zakonodaje morala z vidika stroškovne utemeljenosti preveriti ustreznost zaračunavanja posameznih storitev. Prešla je na nov, takoimenovani paketni sistem zaračunavanja storitev ter obenem prilagodila višino nadomestila glede na izračunano lastno ceno. Do tedaj določena višina nadomestila je bila občutno prenizka glede na obseg opravljenih storitev. Zato argument, da je nadomestilo previsoko zgolj zato, ker je znatno povišano glede na predhodni cenik, ne vzdrži pravne presoje. Tožnica pojasnjuje tudi, da je organizirana kot gospodarska družba, ki skladno s 3. členom Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1) opravlja pridobitno dejavnost z namenom pridobivanja dobička. Tožnica dalje izpostavlja, da tudi ne zdrži argument, da na nesorazmernost višine nadomestila kaže tudi dejstvo, da je sama tožnica v večini primerov zaračunala znižano nadomestilo, s čimer se tudi ne strinja drugostopenjski organ; pri tem pa tožnica tudi pojasnjuje, da je šlo v navedenem primeru za kritično obdobje po spremembi cenika s povišanjem nadomestila. Tožnica se tudi ne strinja, da ni dovolj izpostavila sprememb oziroma občutnega povišanja višine nadomestila. V zvezi z zaključevanjem prvostopenjskega organa, da v obvestilu ni dovolj jasno navedeno, za katere prenose se spreminja nadomestilo, tožnica navaja, da to ne drži. Poleg tega je v obvestilu zapisano, da imajo stranke možnost podaje ugovora na spremembe cenika do 19. 1. 2017. Tožnica vztraja, da je obvestilo o spremembah cenika bilo strankam dovolj razumljivo. Neustrezen je tudi argument prvostopenjskega organa, da predstavlja višina nadomestila 120 EUR nepošten pogodbeni pogoj, ker je lahko višina nadomestila višja ali nesorazmerna vrednosti finančnih instrumentov, ki so predmet prenosa, saj se to lahko zgodi pri katerikoli višini nadomestila. Poleg tega tožnica dodaja, da višina nadomestila ne more predstavljati nepoštenega pogodbenega pogoja po prvi alineji prvega odstavka 24. člena ZVPot, saj je višina utemeljena z notranjo oziroma lastno ceno za storitve, ki so predmet nadomestila. Tožnica vztraja, da z višino nadomestila ne onemogoča oziroma ne preprečuje strankam prostega razpolaganja s svojimi finančnimi instrumenti, kot to nepravilno zaključuje prvostopenjski organ. V dokazne namene se tožnica sklicuje na listine upravnega spisa, ki jih je priložila tožbi. Sodišču predlaga, naj odločbo prvostopenjskega organa v celoti odpravi oziroma podrejeno, naj zadevo po odpravi odločbe vrne organu v ponovni postopek, zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka.

4. Toženka na tožbo ni odgovorila, posredovala pa je sodišču upravne spise v zadevi.

5. Sodišče je v zadevi 15. 10. 2020 opravilo javno glavno obravnavo, na kateri je izvedlo predlagane dokaze z vpogledom v listine, priložene tožbi (A1 do A31), in razjasnjevalo razloge tožnice za oblikovanje postavke 10.2. v spornem ceniku (nadomestilo v znesku 120,00 EUR).

6. Po opravljeni glavni obravnavi je sodišče razsodilo, da tožba ni utemeljena.

7. V obravnavani zadevi je sporna odločitev prvostopenjskega organa, da se tožnici do odprave pomanjkljivosti prepove sklepanje pogodb s potrošniki, katerih del je cenik storitev, ki za prvi prenos neomejenega števila finančnih instrumentov iste serije istega izdajatelja s trgovalnega računa imetnika pri tožnici na račun istega imetnika pri KDD ali drugem članu KDD določa nadomestilo v višini 120 EUR, ker po njegovi presoji v tem delu predstavlja nepošten pogodbeni pogoj po prvi alineji prvega odstavka 24. člena ZVPot, saj takšna višina nadomestila potrošniku otežuje menjavo ponudnika tovrstne storitve in na ta način prosto razpolaganje s svojimi finančnim instrumenti.

8. Tožnica v bistvenem ugovarja, da ne gre za nepošten pogodbeni pogoj, pač pa: - da je s spremembami cenika, ki so začele veljati 1. 1. 2017, prešla na vsebinsko drugačen sistem zaračunavanja storitev oziroma diferenciacijo zaračunavanja posameznih postavk storitev, pri katerih se je v preteklosti izkazalo, da zaračunano nadomestilo ni ustrezno glede na obseg opravljene storitve; - da določitev nadomestila v višini 120 EUR temelji na izračunani lastni ceni v višini 116,97 EUR, ki ji upravna organa ne oporekata; - da je sprejela tudi sklep izvršnih direktorjev, s katerim je določila kriterije in postopek za znižanje nadomestila; - da opravlja pridobitno dejavnost z namenom pridobivanja dobička ter se v zvezi s tem sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča U - I- 192/16 z dne 7. 2. 2018; - da ne zdrži argument, da na nesorazmernost višine nadomestila kaže tudi dejstvo, da je sama tožnica v večini primerov zaračunala znižano nadomestilo; - da je lahko višina nadomestila višja ali nesorazmerna vrednosti finančnih instrumentov pri katerikoli višini nadomestila; - da je bilo obvestilo o spremembah cenika strankam ustrezno; - da z višino nadomestila ne onemogoča oziroma ne preprečuje strankam prostega razpolaganja s svojimi finančnimi instrumenti.

9. Po prvi alineji prvega odstavka 24. člena ZVPot se pogodbeni pogoji štejejo za nepoštene, če v škodo potrošnika povzročijo znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank. Po presoji prvostopenjskega organa, ki mu je pritrdil drugostopenjski organ, tak nepošten pogodbeni pogoj, torej da v škodo potrošnika povzroči znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank, predstavlja del cenika storitev tožnice, ki je v veljavo stopil 1. 1. 2017, in sicer v postavki 10.2. Nadomestilo za prenos s trgovalnega računa imetnika pri A. na račun istega imetnika pri KDD ali pri drugem članu KDD, ki je določeno v enotni višini 120 EUR za neomejeno število finančnih instrumentov iste serije. Tako je prvostopenjski organ presodil v bistvenem na podlagi ugotovitev, da se je višina nadomestila povišala za 800 % in več glede na predhodno veljavne cenike; da ni ugotovil neposredne povezave med spremembo ZPPDFT-1, na katero se je sklicevala tožnica v smislu, da tudi predstavlja razlog za dvig nadomestila; da zlasti v primerih, ko potrošnik prenaša manjše število finančnih instrumentov ali je vrednost teh instrumentov na trgu nizka, omejuje ali vsaj neupravičeno otežuje potrošniku pravico do prostega razpolaganja s finančnimi instrumenti ter da nepošteni pogodbeni pogoj glede višine nadomestila ni bil odpravljen niti z oblikovanjem določenih kriterijev za zaračunavanje nižjega nadomestila od določenega v višini 120 EUR.

10. Tožnica je tako v teku inšpekcijskega postopka kot v teku upravnega spora pojasnjevala, da ni mogoče ugotavljati odstotnega povišanja nadomestila, ker je z novim cenikom prešla na nov, t.i. paketni sistem zaračunavanja storitev in vsebinsko predrugačeno zaračunavanje nekaterih storitev. Navajala je, da je v predhodno veljavnem ceniku bilo v postavki 6.2. (namreč) določeno nadomestilo tako za prenos s trgovalnega računa imetnika na račun istega imetnika pri KDD ali drugem članu KDD kot prenos finančnih instrumentov v breme imetnikovega računa in v dobro računa za opustitev, in sicer v odvisnosti od števila prenesenih finančnih instrumentov, minimalno 15 EUR in maksimalno 60 EUR. Sodišče ugotavlja, da tako iz cenika z veljavnostjo od 1. 1. 2016, v katerega vpogled je bil opravljen na glavni obravnavi, res izhaja. Prehod na paketni način zaračunavanja pa je tožnica pojasnjevala s poslovnimi razlogi; navajala je, da se je zaračunavanje po postavki 6.2. izkazalo za neustrezno v primeru prenosa finančnih instrumentov na račun istega imetnika pri drugem članu KDD, zato je nadomestilo za to storitev določila v novi postavki 10.2.. Podlaga za določitev višine nadomestila v postavki 10.2. pa je bila po pojasnilu tožnice za storitev izračunana lastna cena v višini 116,97 EUR, katere strukturo je po vrsti in višini stroška v vlogah prikazala, pri čemer je navajala, da gre za opravljanje (dela) storitve v zvezi s prenosom finančnih instrumentov, pri kateri gre za enkratni strošek in (dela) storitve v zvezi z vodenjem in vzdrževanjem evidenc podatkov ter hrambo podatkov in dokumentacije, pri kateri gre za 10-letni strošek, glede na dolžnost hrambe podatkov in dokumentacije deset let. 11. V zadevi ni sporno, da je tožnica mogla za storitev prenosa s trgovalnega računa imetnika pri njej na račun istega imetnika pri KDD ali pri drugem članu KDD oblikovati v ceniku novo, samostojno postavko. S svojimi navedbami pa tudi po presoji sodišča tožnica ni izpodbila zaključka organa, da je pod postavko 10.2. določeno nadomestilo v ceniku storitev v višini 120 EUR vzrok za znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank v škodo potrošnika in da s tem predstavlja nepošten pogodbeni pogoj. Tudi če direktna primerjava nadomestil v postavkah 10.2. cenika, veljavnega od 1. 1. 2017, in 6.2. cenika, veljavnega od 1. 1. 2016, zaradi v delu različnih storitev ni mogoča, pa za tako občutno povečanje višine nadomestila na 120 EUR za stranko, ki želi finančne instrumente prenesti k drugemu ponudniku, tožnica ni podala razumne in logične razlage. Namreč navedb tožnice, da višina temelji na izračunani lastni ceni storitve, za katero je nadomestilo določeno, in ki glede na spremembo ZPPDFT-1, ki določa obveznost hranjenja podatkov in dokumentacije deset let, vključuje tudi 10 letni strošek hrambe podatkov in dokumentacije, tudi po presoji sodišča ni mogoče prejeti kot utemeljenih. Prvostopenjski organ je pravilno ugotovil, da obveznosti 10 - letnega hranjenja ni uvedel šele (v letu 2016 uveljavljeni) ZPPDFT-1 v 129. členu, pač pa da je bila določena že v predhodnem zakonu ZPPDFT v 79. členu ter da tako ne ta zakon kot tudi ne ZNVP, na katerega četrti odstavek 48. člena se je tožnica tudi sklicevala, ker je omejil letni strošek vodenja računa in nadomestila za vzdrževanje stanja na računu, ne predstavljata neposredne podlage za oblikovanje postavke 10.2. v znatno višjem znesku 120 EUR glede na pred tem v postavki 6.2. določena nadomestila med drugim tudi za prav to storitev. Na glavni obravnavi je tožnica upoštevanje 10- letnega stroška hranjenja podatkov in dokumentacije sicer utemeljevala še z zahtevami ZTFI-1 in MIFID Direktive, ki da so posegle v vsebino in obseg sporne storitve, vendar povsem nekonkretizirano, tako da drugačne presoje sodišča ni uspela doseči. 12. Prav tako se tožnica ne more z uspehom sklicevati na pritrjevanje prvostopenjskega organa tožnici glede postavk, ki so zajete v izračun lastne cene. Organ namreč eksplicitno navaja, da tožnica po njegovi presoji na stranko, ki želi finančne instrumente prenesti k drugemu ponudniku, neupravičeno prenaša stroške 10 - letne hrambe podatkov in dokumentacije. Kar pomeni, da je jasno stališče upravnega organa, da izračunana lastna cena storitve v višini 116,97 EUR ne more biti podlaga za oblikovanje spornega nadomestila, kot je določeno v postavki 10.2., ker brez stvarno utemeljenega razloga z 10 - letnim stroškom hrambe podatkov in dokumentacije bremeni stranko, ki želi finančne instrumente prenesti k drugemu ponudniku.

13. Tudi za sklicevanje tožnice na sklep(e) o kriterijih in postopku za znižanje nadomestila je sodišče, enako kot upravna organa, presodilo, da je neutemeljeno. Z ureditvijo možnosti znižanja nadomestila po diskrecijskem pooblastilu izvršnih direktorjev namreč nadomestilo, določeno v postavki 10.2. cenika, ni bilo spremenjeno (po besedilu sklepa z dne 21. 7. 2017 pa se z odobritvijo enega od izvršnih direktorjev nadomestilo zgolj lahko zniža od 10 % do 90 %, na podlagi opredeljenih kriterijev ter v odvisnosti od okoliščin in zahtevnosti posameznega primera). Pri tem pa sodišče pritrjuje drugostopenjskemu organu, da je nepravilna presoja prvostopenjskega organa, da na nesorazmernost višine nadomestila kaže tudi okoliščina, da je sama tožnica v več primerih zaračunala znižano nadomestilo. V zvezi z navedbami tožnice na glavni obravnavi, da je menila, da so s sprejemom sklepa kršitve odpravljene, pa sodišče dodaja, da iz inšpekcijskega zapisnika z dne 21. 7. 2017 izhaja, da je inšpektorica imela pripombe na posredovani sklep, in sicer da ni jasno, za kakšen odstotek (10 do 90) v kakšnem primeru oziroma po kakšnem kriteriju se nadomestilo zniža; da bi bilo tem zahtevam zadoščeno z določitvijo diskrecije izvršnima direktorjema, pa ne bi bilo mogoče zaključevati.

14. Tožnica se je že v tožbi sklicevala na to, da opravlja pridobitno dejavnost z namenom pridobivanja dobička, na glavni obravnavi pa še na odločbo Ustavnega sodišča U - I- 192/16 z dne 7. 2. 2018, za katero je navajala, da obravnava prav položaj, kot je nastal v predmetni zadevi, in v kateri je Ustavno sodišče ugotovilo, da je bilo z določbo 48. člena ZNVP z omejevanjem letnih stroškov upravljanja trgovalnih računov poseženo v pravico svobodne gospodarske pobude borzno posredniških hiš. Po presoji sodišča pa se tožnica na odločbo U - I- 192/16 ne more sklicevati z uspehom. Stališč iz navedene odločbe namreč po mnenju sodišča ni mogoče razumeti in razlagati v pomenu, da je gospodarski subjekt povsem prost v pogodbeni svobodi glede bistvenih sestavin pogodbenega razmerja, tako tudi glede oblikovanja cen svojih storitev, in da v postopku inšpekcijskega nadzora kršitve ZVPot, kolikor bi se nanašale na določanje cen storitev, ne bi mogle biti ugotovljene. Ustavno sodišče je namreč v omenjenem primeru vodilo postopek za oceno ustavnosti določb 48. člena ZNVP o določitvi najvišjih stroškov upravljanja, pri čemer je ugotovilo poseg v pravico do svobodne gospodarske pobude (abstraktna kontrola ustavnosti), ker v zakonodajnem gradivu ni bila izkazana javna korist, za katero je Državni zbor v postopku pred Ustavnim sodiščem zatrjeval, da jo je zasledoval, in sicer varstvo potrošnikov, ki so zaradi procesa lastninjenja imetniki vrednostnih papirjev manjše vrednosti. V obravnavanem primeru pa je v (inšpekcijskem) postopku, ki je bil končan z izdajo konkretnega in posamičnega akta, bilo ugotovljeno, da je tožnica določila nepošten pogodbeni pogoj, ob tem ko je inšpekcijski organ presodil, da gre za dejanski stan iz prve alineje prvega odstavka 24. člena ZVPot, saj je tožnica brez stvarno utemeljenih razlogov znatno povišala nadomestilo (prav) za stranko, ki želi finančne instrumente prenesti k drugemu ponudniku, iz česar je izpeljal zaključek, da sporni pogodbeni pogoj otežuje menjavo ponudnika storitve oziroma prosto razpolaganje strank s finančnimi instrumenti.

15. Neutemeljena sta tudi ugovora tožnice, da je višina nadomestila lahko višja ali nesorazmerna vrednosti finančnih instrumentov pri katerikoli višini nadomestila in da se s spornim nadomestilom ne onemogoča strankam prostega razpolaganja s finančnimi instrumenti. Namreč razlog za ugotovitev inšpekcijskega organa, da gre pri nadomestilu v postavki 10.2. cenika za nepošten pogodbeni pogoj, ni zgolj v višini nadomestila, pač pa tudi v povezavi s storitvijo, za katero je določeno - to je prenos finančnih instrumentov k drugemu ponudniku, in kar daje podlago za zaključevanje o oteženi menjavi ponudnika storitve oziroma omejitvah pri prostem razpolaganju strank s finančnimi instrumenti.

16. Na drugačno presojo sodišča tožnica tudi ne more vplivati z navedbami, da je bilo obvestilo strankam o spremembah cenika ustrezno in da so stranke imele možnost do 19. 1. 2017 podati ugovor. Ugotovitev inšpekcijskega organa o tem, da je podan zakonski dejanski stan iz prve alineje prvega odstavka 24. člena ZVPot, ob razlogih, ki jih je za ugotovitev podal, namreč ne more biti izpodbita z ugotovitvijo, da je bilo obvestilo strankam o spremembah cenika ustrezno.

17. Ker je sodišče presodilo, da so tožbene navedbe neutemeljene ter tudi ni ugotovilo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

18. Odločitev o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri v primeru, kadar sodišče (med drugim) tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.