Jedro

Podlaga za presojo aktivne oziorma pasivne legitimacije pravdnih strank so dejstva, ki sestavljajo dejanski stan, na katerega pravo veže pravna upravičenja v korist ali breme določenih oseb. Teh dejstev pa sodišče ne sme ugotavljati po uradni dolžnosti.

Prenehanje dejavnosti podjetnika ne pomeni tudi prenehanja pravne osebe. Postopka, ki se je začel zoper podjetnika, zaradi prenehanja opravljanja dejavnosti slednjega, tako ni treba prekiniti. Stranka je namreč od vsega začetka le fizična oseba.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Uvodno pojasnilo

1. Ta postopek se je začel 15. 7. 2016 s predlogom za izvršbo na podlagi verodostojne listine. Po ugovoru dolžnika (sedaj tožene stranke) proti sklepu o izvršbi, je izvršilno sodišče s sklepom VL 73919/2016 z dne 26. 9. 2016 ustavilo izvršbo za plačanih 100,00 EUR. Odločilo je tudi, da se sklep z dne 20. 7. 2016 v delu, v katerem je dovoljena izvršba in določen izvršitelj, razveljavi, ter da bo o zahtevku in stroških odločeno v pravdnem postopku (2. odstavek 62. člena Zakona o zavarovanju in izvršbi). Po izvedenem pravdnem postopku je sodišče prve stopnje 25. 1. 2018 izdalo sodbo s skrajšano obrazložitvijo I Pg 175/2016 - 17 (496. člen ZPP). Proti tej sodbi je tožena stranka napovedala pritožbo, tožeča stranka pa je predlagala izdajo popravnega sklepa zaradi odprave pisne pomote v I. točki izreka skrajšane sodbe (napačen zapis datuma izvršilnega sklepa).

Izpodbijana odločba

2. Sodišče prve stopnje je 16. 3. 2018 izdalo sodbo s polno obrazložitvijo. Z njo je popravilo datum izdaje izvršilnega sklepa v prvi točki izreka skrajšane sodbe, tako da je namesto napačnega (26. 9. 2019) zapisalo pravilni datum 26. 9. 2016 (I. točka izreka). Sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 73919/2016 z dne 20. 7. 2016, v zvezi s sklepom z dne 26. 9. 2016 je v 1. in 3. odstavku izreka vzdržalo v veljavi tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati glavnico v znesku 785,32 EUR s pripadki (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo tudi plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke v višini 302,39 EUR s pripadki (III. točka izreka).

3. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da sta stranki dne 8. 6. 2011 sklenili pogodbo BSN št. 75196 o prodaji in nakupu električne energije (v nadaljevanju: Pogodba). Na podlagi te Pogodbe je tožeča stranka toženi stranki izstavila račune za dobavljeno električno energijo, ki jih tožena stranka ni plačala. Zato je sodišče tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo.

Pritožba in odgovor na pritožbo

4. Proti tej sodbi se je tožena stranka pravočasno pritožila. Uveljavljala je vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Navedla je, da ona ni pravna naslednica tožene stranke, zato tožeči stranki vtoževanih obveznosti ne dolguje. Pojasnila je, da se je še pred izdajo izpodbijane odločbe pripojila k družbi M. d. o. o. Zavzela je stališče, da so zato vse njene obveznosti prešle na prevzemno družbo. Ker ob izdaji izpodbijane odločbe tožena stranka ni več obstajala, „je bil torej tožbeni zahtevek zoper prvotno toženo stranko neutemeljen iz razloga, ker gospodarskega subjekta, ki ga je tožeča stranka navedla kot toženo stranko ni več bilo“. Kot dokaz o prenosu je predlagala vpogled v Poslovni register Slovenije (v nadaljevanju: PRS). Prvostopenjskemu sodišča je očitala, da „sodba nima nobenih razlogov o spremenjeni pasivni legitimaciji“. Zato je v tem delu ni mogoče preizkusiti. Trdila je, da je bila šele s prejemom sodbe z dne 25. 1. 2018 obveščena, da je še vedno tožena. Zato „poprej brez svoje krivde ni mogla predložiti dokazila, da ni pasivno legitimirana stranka v tem postopku“. Navedla je še, da je tožbeni zahtevek neutemeljen tudi zato, ker računov ni prejela pred izdajo sklepa o izvršbi. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne ter tožeči stranki naloži povračilo vseh stroškov postopka.

5. V odgovoru na pritožbo je tožeča stranka navedla, da sodbe izdane v postopku v sporih majhne vrednosti ni dovoljeno izpodbijati zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Zavzela je stališče, da je fizična oseba, ki je prej opravljala dejavnost kot s. p. in je svoje podjetje prenesla na pravno osebo, še naprej zavezana izpolniti obveznosti, ki so nastala z njenim poslovanjem pred prenosom, če jih prevzemnica ne plača. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne in potrdi izpodbijano sodbo ter toženi stranki naloži povračilo njenih pritožbenih stroškov.

Pritožba ni utemeljena

6. Pojmov aktivna in pasivna legitimacija ne opredeljuje noben zakon. Odgovor na vprašanje v zvezi z aktivno oziroma pasivno legitimacijo je povezan z vprašanjem obstoja ali neobstoja materialnopravnega razmerja med strankama, torej obstoja stvarne legitimacije. Pasivna stvarna legitimacija daje odgovor na vprašanje, kdo je zavezanec iz materialnega razmerja.

7. V predlogu za izvršbo na podlagi verodostojne listine z dne 15. 7. 2016 je bil kot dolžnik (sedaj tožena stranka) naveden P. M. s. p. Pravdni stranki sta bili v pogodbenem razmerju na podlagi sklenjene Pogodbe. O tem med pravdnima strankama ni spora. Zato je bil torej dolžnik - tožena stranka pravilno naveden kot pasivno legitimirana stranka. Samostojni podjetnik posameznik P. M. s. p. (v nadaljevanju: podjetnik) je bil, kot je razvidno iz zgodovinskega izpisa iz sodnega/poslovnega registra (za obdobje od 1. 2. 2008 dalje) z dne 3. 4. 2018 (list. št. B4), tekom pravdnega postopka, dne 28. 11. 2016 izbrisan iz PRS.

8. Pritožbeno stališče tožene stranke, da bi moralo prvostopenjsko sodišče (kar na splošno) po uradni dolžnosti paziti na pasivno legitimacijo, je zmotno. Podlaga za presojo aktivne oziorma pasivne legitimacije pravdnih strank so dejstva, ki sestavljajo dejanski stan, na katerega pravo veže pravna upravičenja v korist ali breme določenih oseb. Teh dejstev pa sodišče ne sme ugotavljati po uradni dolžnosti. Sodišče mora ob spoštovanju 212. člena ZPP1 le na podlagi dejstev, ki sta jih navedli pravdni stranki, opraviti pravno presojo o obstoju legitimacije.“2

9. Med postopkom pred sodiščem prve stopnje, ki je tekel do izdaje odločbe s skrajšano obrazložitvijo (25. 1. 2018), tožena stranka ni ugovarja svoji pasivni legitimaciji, čeprav bi glede na datum prenosa podjetja podjetnika na družbo v PRS (29. 11. 2016) to lahko storila. Zato sodišče prve stopnje ni imelo podlage za presojo, da tožena stranka ni zavezanec iz materialnega razmerja, ki je nastalo s sklenitvijo Pogodbe, torej da ni pasivno legitimirana.

10. Po določilu šestega odstavka 3. člena Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1) je podjetnik fizična oseba, ki na trgu samostojno opravlja pridobitno dejavnost v okviru organiziranega podjetja. Pravnoorganizacijska oblika podjetnika nima lastne pravne subjektivitete, ločene od pravne subjektivitete nosilca podjema - podjetnika kot fizične osebe.3 Zato prenehanje dejavnosti podjetnika ne pomeni tudi prenehanja pravne osebe. Postopka, ki se je začel zoper podjetnika, zaradi prenehanja opravljanja dejavnosti slednjega, tako ni treba prekiniti. Stranka je namreč od vsega začetka le fizična oseba.4 Prenehanje dejavnosti podjetnika torej samo po sebi še ne pomeni tudi prenehanje pravdne stranke ali spremembe njene identitete.

11. Glede na navedeno je zmotno pritožbeno stališče, da je sodišče prve stopnje samo, brez ustrezne obrazložitve spremenilo toženo stranko. Tožena stranka je bila od vsega začetka P. M. kot fizična oseba. Po določilu prvega odstavka 76. člena ZPP je pravdna stranka lahko le fizična ali pravna oseba. Ker pa podjetje, v okviru katerega fizična oseba kot s. p. opravlja svojo dejavnost, ne more biti pravdna stranka, je neutemeljen pritožbeni očitek, da izpodbijana odločba nima razlogov o spremenjeni pasivni legitimaciji. V predmetnem sporu torej ni prišlo do spremembe tožene stranke. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje zaradi izbrisa tožene stranke kot podjetnika iz PRS ravnalo pravilno, ko je kot zavezanca iz materialno pravnega razmerja opredelilo le P. M. brez dodatka „s. p.“.

12. Pritožbena navedba, da P. M. ni pravni naslednik tožene stranke, pač pa je to prevzemnik podjetja M. d. o. o., predstavlja pritožbeno novoto. V pritožbi sme pritožnik navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz četrtega odstavka 286. člena ZPP (prvi odstavek 337. člena ZPP).

13. Tožena stranka je v pritožbi navedla, da je šele s prejemom sodbe z dne 25. 1. 2018 ugotovila, da je še vedno tožena, kar pa ne drži. Kot tožena stranka M. P. s. p. je navedena že v prvi pripravljalni vlogi tožeče stranke z dne 12. 12. 2016, ki jo je njena pravna zastopnica prejela 16. 12. 2016 (glej vročilnico pripeto k list. št. 37), torej po izbrisu toženca kot podjetnika iz PRS. Glede na navedeno bi po prejemu te vloge tožena stranka lahko v pravdnem postopku pravočasno ugovarjala svoji pasivni legitimacije in tako zaščitila svoje pravice. Tega pa ni storila. Po določilu 672. člena ZGD-1 namreč odgovarja podjetnik za obveznosti, ki so mu nastale v zvezi s podjetjem pred vpisom prenosa podjetja v register z vsem svojim premoženjem le, če družba prevzemnica ne izpolni obveznosti.

14. Sodišče prve stopnje je v dvanajsti točki obrazložitve sodbe s polno obrazložitvijo pojasnilo zakaj je štelo, da je tožena stranka prejela račune pred izdajo sklepa o izvršbi.5 Pri tem je upoštevalo trditve in predložene dokaze pravdnih strank med postopkom. Presoja, ali je tožena stranka prejela račune pred izdajo sklepa o izvršbi predstavlja ugotovitev dejanskega stanja. Ker je ta postopek gospodarski postopek v sporu majhne vrednosti6 (prvi odstavek 494. člena ZPP), se smeta sodba in sklep, s katerim se ta spor konča, izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). Ker torej pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja v postopkih v sporih majhne vrednosti ni dovoljena, se pritožbeno sodišče z dejansko navedbo, da tožena stranka računov pred izdajo sklepa o izvršbi ni prejela, ne sme ukvarjati. Pritožbeno sodišče je v postopkih v sporih majhne vrednosti vezano na dejansko stanje, ki ga je ugotovilo prvostopenjsko sodišče. 15. Glede na zgornje razloge pritožba ni utemeljena. Ker pa sodišče druge stopnje tudi ob uradnem preizkusu izpodbijanega sklepa ni zaznalo nobenih kršitev iz 2. odstavka 350. člena ZPP, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

16. Tožena stranka s pritožbo ni uspela. Zato sama krije svoje pritožbene stroške (1. odstavek 154. člena v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP). Odgovor na pritožbo v ničemer ni pripomogel k rešitvi zadeve, zato stroškovno ni bil potreben (155. člen v zvezi s 1. odstavkom 154. člena in 1. odstavkom 165. člena ZPP).

1 Po tem določilu mora vsaka stranka navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek, ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika. 2 Primerjaj: III Ips 177/2007 z dne 5. 10. 2010. 3 Dr. Marjan Kocbek in drugi: Veliki komentar Zakona o gospodarskih družbah, 1. knjiga stran 156. 4 Dr. Lojze Ude in drugi: Pravdni postopek zakon s komentarjem, prva knjiga, strank 329. 5 Odločilni razlogi: (1) računi so bili poslana na naslov naveden v Pogodbi, (2) tožena stranka ni sporočila drugega naslova in (3) tožena stranka je po prejemu sklepa o izvršbi plačala 100,00 EUR po opominu št. 0045059 z dne 23. 2. 2016 (list. št. B2). 6 Vrednost spornega predmeta je nižja od 4.000,00 EUR.