Jedro

Tožena stranka je kot sporno izvzela vprašanje, ali je s strani tožnice zatrjevana škoda na njenem zdravju vzročni zvezi s prometno nesrečo iz leta 1988. Pri odločitvi, da vzročna zveza ni izkazana, se je oprla na mnenje zdravnika cenzorja in prošnji priloženo zdravstveno dokumentacijo. Gre za izvide, ki tudi po presoji sodišča ne dokazujejo vzročne zveze med tožničino prometno nesrečo in njenim zdravstvenim stanjem, čeprav bi po presoji sodišča morala vsaj minimalno stopnjo verjetnost izgleda za uspeh izkazati tožnica.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo, št. Bpp 127/2013 z dne 13. 3. 2013, odločila, da se prošnja za brezplačno pravno pomoč (v nadaljevanju BPP), prosilke A.A., kot neutemeljena zavrne. V obrazložitvi izpodbijane odločbe je tožena stranka pojasnila, da je prosilka 18. 1. 2013 vložila prošnjo za dodelitev BPP zaradi plačila odškodnine, zaradi poslabšanja zdravstvenega stanja, v posledici prometne nesreče iz leta 1988. Prosilka želi vložiti odškodninsko tožbo zoper Zavarovalnico B. d.d., ker je le ta njen zahtevek, vložen 21. 5. 2011, po tem, ko je zahtevku priloženo dokumentacijo pregledal zdravnik cenzor, zavrnila. Ugotovila je namreč, da nobena od zatrjevanih diagnoz ni posledica prometne nezgode oziroma gre po oceni zdravnika cenzorja za bolezenske spremembe na vratni in ledveni hrbtenici, kakor tudi na levi rami in obeh zapestjih, zato je zaključila, da ni izkazana vzročna zveza med zatrjevano škodo in predmetnim škodnim dogodkom.

2. Tožena stranka je odločitev utemeljila z ugotovitvijo, da je za vložitev odškodninske tožbe treba izkazati štiri predpostavke odškodninske odgovornosti in sicer povzročeno škodo, nedopustno ravnanje, vzročno zvezo med nastalo škodo in nedopustnim ravnanjem ter odgovornost povzročitelja. Nedopustno ravnanje in odgovornost povzročitelja za prometno nezgodo v letu 1988 sta bila že pravnomočno ugotovljena in nista več sporna. Sporno v konkretnem primeru pa je, ali je škoda, ki jo zatrjuje prosilka, v vzročni zvezi s predmetno prometno nezgodo. Prosilka obstoja vzročnosti ni z ničemer izkazala, kar je pričakovano, saj lahko vzrok za poslabšanje zdravstvenega stanja ugotovi le ustrezno usposobljen strokovnjak, je pa odločitev zavarovalnice oprta na mnenje zdravnika cenzorja, ki je strokovnjak na področju medicine. Tudi tožena stranka ne razpolaga s potrebnim znanjem, da bi lahko na podlagi obstoječe dokumentacije ocenila, ali je v konkretnem primeru podana vzročna zveza med poslabšanjem prosilkinega zdravstvenega stanja in predmetno prometno nesrečo. Glede na oddaljenost škodnega dogodka in dejstvo, da so se znaki poslabšanja zdravja pri prosilki resneje pojavljati šele v letu 2010, kar izhaja iz predložene zdravstvene dokumentacije, saj je prosilka takrat poiskala zdravniško pomoč, je po mnenju tožene stranke realneje pričakovati, da gre za bolezenska obolenja, kot je to ocenil zdravnik cenzor. Glede na ugotovljena dejstva in okoliščine v zvezi z zadevo je tako tožena stranka mnenja, da prosilka ni izkazala minimalnega obstoja verjetnosti izgleda za uspeh, saj več dejavnikov kaže v prid temu, da prosilka s svojim zahtevkom pred sodiščem ne bi uspela. Tožena stranka nadalje ugotavlja, da je zadeva očitno nerazumna, ker je pričakovani zahtevek prosilke v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari, zaradi česar ni zakonskih pogojev za dodelitev BPP.

3. Tožnica vlaga tožbo iz razloga po 1. in 3. točki prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Sklicuje se na določbo 23. člena Ustave Republike Slovenije in pojasnjuje način odločanja o prošnji za dodelitev BPP, s katerim je tožena stranka posegla v pravico tožnice do pomoči prava vešče osebe, ki je zagotovljena vsakemu državljanu Republike Slovenije.

4. Pojasnjuje, da je tožnica od Zavarovalne skupnosti C., zaradi prometne nesreče, ki se je zgodila 4. 1. 1988, že prejela odškodnino za dotlej znano škodo, na podlagi sodbe Temeljnega sodišča v Celju, Enota v Velenju, opr. št. P 571/89 z dne 17. 10. 1989, dopolnjeno s sklepom istega sodišča. Po izdaji sodbe je pri tožnici prišlo do nepričakovanega poslabšanja zdravstvenega stanja in do nastanka nove, nepredvidene škode, zato je tožnica na zavarovalnico B. d.d., kot pravno naslednico Zavarovalne skupnosti C., naslovila odškodninski zahtevek, ki je bil 1. 8. 2012 zavrnjen.

5. Tožena stranka je prejudicirala vsebinsko odločitev, kar ni njena pristojnost, kljub izrecni navedbi, da sama ne razpolaga s potrebnim znanjem, da bi lahko na podlagi obstoječe dokumentacije ocenila, ali je v konkretnem primeru podana vzročna zveza med poslabšanjem tožničinega zdravstvenega stanja in predmetno prometno nesrečo. Svojo odločitev je oprla zgolj na mnenje zdravnika cenzorja, ki je to mnenje napisal na podlagi prebrane dokumentacije in se s tem postavila v vlogo sodišča. Če je na strani tožene stranke obstajal dvom v obstoj vzročne zveze in smiselnost odločitve glede vlaganja predmetne odškodninske tožbe, bi bila tožena stranka dolžna tožnico pozvati k dopolnitvi dejanskega stanja. Ker tega ni storila, je odločila arbitrarno in posledično zmotno uporabila materialno pravo, zato je napadena odločba nezakonita.

6. Tožena stranka je nepravilno uporabila materialno pravo in sicer prvi odstavek 24. člena ZBPP, ker ima tožnica v pravdnem postopku zoper zavarovalnico B. d.d., glede plačila odškodnine zaradi poslabšanja zdravstvenega stanja po prometni nesreči v letu 1988, verjetne izglede za uspeh. Tožena stranka ni utemeljila svoje trditve, da tožnica ni izkazala minimalnega obstoja verjetnosti izgleda za uspeh, ker več dejavnikov kaže v prid temu, da tožnica s svojim zahtevkom pred sodiščem ne bi uspela. Teh dejavnikov ni naštela, kot relevantno za svojo odločitev pa je navedla zgolj mnenje zdravnika cenzorja. Dejstvo je, da je bila na podlagi istega dejanskega stanja tožnici že prisojena odškodnina, zato obstaja velika verjetnost izgleda za uspeh. Hkrati je tožena stranka z izpodbijano odločbo kršila 23. člen Ustave Republike Slovenije in pravico do enakosti iz 14. člena.

7. Tožnica izpolnjuje objektivni pogoj za dodelitev BPP, zato predlaga, da sodišče tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi, ugotovi, da je tožena stranka kršila ustavno pravico tožeče stranke do sodnega varstva in enakosti pred zakonom in prošnji tožnice za BPP ugodi. Podrejeno predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek. Predlaga tudi povrnitev stroškov postopka.

8. Tožena stranka je sodišču poslala upravne spise. Odgovora na tožbo ni posredovala.

K I. točki izreka:

9. Tožba ni utemeljena.

10. Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita in ima oporo v predpisih in listinah, ki jih navaja tožena stranka. Tožena stranka je v obrazložitvi izpodbijane odločbe navedla pravilne razloge za svojo odločitev, zato se sodišče nanjo sklicuje in razlogov ne ponavlja (drugi odstavek 71. člena ZUS-1).

11. Po vpogledu v upravni spis zadeve sodišče ugotavlja, da so razlogi, s katerimi organ za BPP utemeljuje, zakaj v zadevi ni izpolnjen objektivni pogoj za dodelitev BPP iz prvega odstavka 24. člena ZBPP, po katerem je treba pri presoji dodelitve BPP kot pogoje upoštevati okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo, med drugim tudi to, ali ni zadeva očitno nerazumna oziroma da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, pravilni. Tožena stranka je kot sporno izvzela vprašanje, ali je s strani tožnice zatrjevana škoda na njenem zdravju v vzročni zvezi s prometno nesrečo z dne 4. 1. 1988 in v tej zvezi pojasnila, da tožnica obstoja vzročnosti ni izkazala, bi pa to lahko storil strokovnjak. Kot takega je štela mnenje zdravnika cenzorja Zavarovalnice B. d.d., na katerega mnenje, da zatrjevane zdravstvene težave niso v vzročni zvezi s prometno nesrečo, je pri zavrnitvi odškodninskega zahtevka upoštevala tudi zavarovalnica. Prav tako je tožena stranka ocenila, da vzročne zveze ne dokazuje niti prošnji priložena zdravniška dokumentacija, svojo odločitev o zavrnitvi prošnje pa oprla na sklep, da so se znaki poslabšanja zdravja pri prosilki začele resneje pojavljati šele v letu 2010, kar kaže na to, da je ocena zdravnika cenzorja, da gre za bolezensko obolenje, realna.

12. Sodišče je vpogledalo v listine upravnega spisa, Sodbo v imenu ljudstva, št. K 224/88-7 in nevropsihiatrično ekspertizo z dne 8. 4. 1989. Upravnemu spisu je priložen tudi izvid Splošne bolnišnice Celje, nevrološke ambulante (z dne 30. 6. 2010), izvid spec. radiologa z dne 19. 7. 2010 ter izvid elektromiografije z dne 24. 2. 2011, izvid specialistične radiološke ambulante-MR z dne 5. 10. 2011 ter izvid ortopedske ambulante z dne 12. 1. 2012. Gre za izvide, ki tudi po presoji sodišča ne dokazujejo vzročne zveze med tožničino prometno nesrečo in njenim zdravstvenim stanjem, čeprav bi po presoji sodišča morala vsaj minimalno stopnjo verjetnost izgleda za uspeh izkazati tožnica. Ker tožnica tudi tožbi ni priložila dokazil, s katerimi bi utemeljila svoje nestrinjanje z odločitvijo tožene stranke, sodišče nima pomislekov v pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe, ki temelji na ugotovitvi, da tožnica ne izpolnjuje pogoja za dodelitev BPP določnega v določbi 24. člena ZBPP.

13. Ker je sodišče ugotovilo, da je izpodbijana odločba tožene stranke pravilna in na zakonu utemeljena, je tožbo, po prvem odstavku 63. člena ZUS-1, kot neutemeljeno zavrnilo.

K II. točki izreka:

14. Tožnica je ob vložitvi tožbe predlagala tudi povrnitev stroškov postopka. Skladno z določbo četrtega odstavka 25. člena ZUS-1 trpi v primeru če sodišče tožbo zavrne ali zavrže ali se postopek ustavi, vsaka stranka svoje stroške postopka. Ker je v obravnavani zadevi sodišče tožbo zavrnilo, je skladno s prej citirano določbo moralo zavrniti tudi zahtevo za povrnitev stroškov postopka.